Jedro

Presoja, ali so podani vsi znaki kaznivega dejanja po 1. odstavku 325. člena KZ.

Izrek

Zahteva obs. J.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati 150.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bil obs. J.M. obsojen zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ na denarno kazen 60 dnevnih zneskov, kar je zneslo 514.800,00 SIT in na povrnitev stroškov kazenskega postopka.

Zoper sodbi je obs. J.M. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, ki naj bi bila v tem, da ni povzročil nesreče iz malomarnosti, saj oškodovanca, ki je vozil po prednostni cesti, sploh ni videl, ter zaradi kršitve 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Ta kršitev naj bi bila v tem, da je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini zapisnikov o zaslišanju oškodovanca dne 20.3.1997 in 2.7.1999 in zapisniki samimi; iz teh zapisnikov izhaja, da je oškodovanec spreminjal izjave, v razlogih sodbe pa se trdi, da jih ni. Razlogi sodbe naj bi bili nejasni in naj bi si nasprotovali glede okoliščine, ali se je oškodovanec umikal vozilu obdolženca in ali je to storil, preden je zaviral ali potem. Sodba naj ne bi obrazložila, na podlagi česa zaključuje, da je obsojenec videl oškodovanca, preden je zapeljal na prednostno cesto, da se je zavedal, da ga mora spustiti mimo in da lahko zaradi njegove vožnje nastane prepovedana posledica. Izrek in obrazložitev sodbe naj bi bila nerazumljiva, ker se v sodbi trdi, da je obs. M. v nasprotju s 4. odstavkom 50. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP) poleg tega, da je zapeljal na prednostno cesto in izsilil oškodovanca, temu še zaprl pot z zavijanjem v levo. Tako ni jasno, ali je bil kaznovan za eno ali za dve kršitvi predpisov. Kršena naj bi bila pravica do obrambe, ker sodišče ni upoštevalo zagovora in ni sprejelo dokaznih predlogov obrambe. Obstajal naj bi tudi resen dvom o tem, kako hitro je oškodovanec vozil, kdaj je začel zavijati in zavirati, kako močno je zaviral, zato je zmoten zaključek, da se je nesreča zgodila izključno zaradi nepravilne vožnje obsojenca.

Oškodovanec je vozil zelo hitro, saj ni verjetno, da bi obsojenec zapeljal na prednostno cesto potem, ko se je pred križiščem ustavil, pregledal situacijo na prednostni cesti in nato z normalnim pospeškom zapeljal nanjo. Iz izpovedbe oškodovanca izhaja, da je za 43 % prekoračil dovoljeno hitrost. Vrhovno sodišče je v sodbi št. II Ips 432/99 odločilo, da je v primeru, ko je voznik z nerazumno veliko hitrostjo v križišču trčil v nasproti vozeče vozilo, ki je zavijalo na levo, izključno sam odškodninsko odgovoren za škodo, čeprav je imel po pravilih v križišču prednost. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa naj se obtožba zaradi zastaranja pregona zavrne.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da zahteva ni utemeljena. Sodišči sta izpovedbi oškodovanca v preiskavi in na glavni obravnavi presodili v povezavi z izvedeniškim mnenjem. V izreku sodbe je opisana posledica kršitve določb 50. člena ZTVCP, ki je bila temeljni vzrok za nastanek prometne nesreče, zato izrek sodbe ni nerazumljiv. Druge navedbe zahteve pa uveljavljajo zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Ni utemeljena trditev, da ravnanje obsojenca, kot ga ugotavljata sodbi, nima vseh znakov kaznivega dejanja, za katero je bil obsojen. Sodbi ugotavljata, da je obs. J.M. kot voznik osebnega avtomobila v danih krajevnih in časovnih okoliščinah v križišču cest v obliki T v nasprotju z določbami 4. odstavka 50. člena ZTVCP z neprednostne ceste ob zavijanju na desno zapeljal na prednostno, nato pa po 20-ih metrih vožnje zavil levo proti odcepu na stransko cesto, s tem pa izsilil prednost in zaprl pot motoristu, ki je vozil po prednostni cesti z obsojenčeve leve strani, zaradi česar je motorist trčil v prednji levi del obsojenčevega avtomobila in padel ter se pri tem hudo telesno poškodoval (izrek in obrazložitev na 3. in 4. strani sodbe sodišča prve stopnje). Na 9. strani sodbe sodišče prve stopnje zaključuje, potem ko je po analizi preglednosti križišča, razdalje preglednosti od kraja trčenja v smeri, iz katere je oškodovanec pripeljal ter hitrosti obeh v nesreči udeleženih vozil, da ni bilo nobenih razlogov, da obsojenec ne bi pravočasno, preden je zapeljal na prednostno cesto, opazil oškodovanca, ki je vozil po njej. Na podlagi tega je zaključilo, da je obsojenec oškodovanca opazil, na prednostno cesto pa kljub temu zapeljal, ker se je "uštel" v oceni, da bo uspel izpeljati nameravani manever brez ogrožanja oškodovanca (zadnji odstavek na 9. strani sodbe). Sodba tako ugotavlja, da je obsojenec s svojo vožnjo v nasprotju z določbo 4. odstavka 50. člena ZTVCP objektivno povzročil prometno nesrečo, v kateri je bil oškodovanec hudo telesno poškodovan, dejanje pa je storil iz zavestne malomarnosti (zadnji odstavek na 8. strani in prvi odstavek na 9. strani sodbe). S tem je uresničil vse znake očitanega mu kaznivega dejanja. Višje sodišče je soglašalo s tako ugotovljenimi dejanskimi okoliščinami in pravnimi zaključki sodbe sodišča prve stopnje (3. stran sodbe sodišča druge stopnje). Tudi Vrhovno sodišče pritrjuje obrazloženim ugotovitvam obeh sodb o bistvenih dejanskih okoliščinah kaznivega dejanja in pravnim zaključkom ter tako ugotavlja, da so v ravnanju obsojenca vsebovani vsi objektivni in subjektivni znaki kaznivega dejanja, zato ni zatrjevane kršitve kazenskega zakona.

Sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 432/99 ni ustrezno. V omenjeni sodbi je Vrhovno sodišče ugotovilo, da voznica osebnega avtomobila, ki je v križišču zavijala levo in ni pustila mimo motorista, ki je vozil naravnost, le-tega ni mogla videti, ker "je bil zunaj območja njene dolžne pozornosti", ko je začela manever zavijanja, saj je motorist vozil s hitrostjo 128 km/h, čeprav je bila najvišja dovoljena hitrost 50 km/h. Neutemeljenost sklicevanja na to odločbo Vrhovnega sodišča je obrazložila tudi sodba sodišča druge stopnje v predzadnjem stavku prvega odstavka na 4. strani sodbe.

Tudi zatrjevane napake sodbe sodišča prve stopnje v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ne obstajajo. Trditev sodbe v zadnjem odstavku na 7. strani, da "sodišče sprejema za verodostojen zagovor oškodovanca in ne vidi neskladja med prvo in kasnejšimi izpovedbami", je zahteva iztrgala iz konteksta. Naslednji stavek in razlogi na 8. strani pojasnijo, o katerih okoliščinah je oškodovanec ves čas enako izpovedoval. Glede izpovedb oškodovanca o tem, kdaj je začel zavirati in kako intenzivno, sodba na 6. strani in prvem odstavku 8. strani pove, da je oškodovanec o tej okoliščini različno izpovedal in da je sodišče kot verodostojno sprejelo izpovedbo o tej okoliščini, ki jo je oškodovanec dal preiskovalnemu sodniku in pri ogledu kraja prometne nesreče. Razloge o tem ima tudi sodba sodišča druge stopnje v prvem odstavku na 4. strani sodbe. Zato so razlogi o ravnanju oškodovanca konsistentni in razumljivi.

Sodba sodišča prve stopnje v prvem in zadnjem odstavku na 9. strani ugotavlja, da je obsojenec videl oškodovanca na prednostni cesti, pa kljub temu zapeljal nanjo zaradi "zmotne presoje" oziroma da se je "očitno uštel", da do nesreče ne bo prišlo. Enako razloguje tudi sodba sodišča druge stopnje v 2. odstavku na 3. strani. Obe sodbi imata torej razloge o krivdi obsojenca.

Dalje ni utemeljeno zatrjevanje zahteve, da izpodbijani sodbi nista jasni v tem, ali se obsojencu očitata dve ali le ena kršitev ZTVCP. Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje in obrazložitve obeh izpodbijanih sodb je jasno, da se obsojencu očita kršitev 4. odstavka 50. člena tega zakona, ker ni spoštoval prednosti oškodovanca v križišču. Ta začetna kršitev je sprožila reakcije oškodovanca in dinamiko vožnje obeh vozil, ki je končno privedla do trčenja med njima (predzadnji odstavek tretjega odstavka na 8. strani sodbe sodišča prve stopnje in drugi odstavek na 3. strani sodbe sodišča druge stopnje).

Za kršitev pravice do obrambe v smislu 3. alinee 29. člena Ustave gre, če sodišče arbitrarno zavrne izvedbo relevantnih in dostopnih dokazov v korist obdolženca. Zahteva ni pojasnila, kateri dokazi, ki so bili zavrnjeni, so izpolnjevali ta merila in kako naj bi ta kršitev vplivala na zakonitost sodbe v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Uveljavljanje te kršitve torej ni utemeljeno.

Tudi ni točno, da sodišče ni presojalo zagovora; nasprotno, pretežni del sodbe sodišča prve stopnje se ukvarja z njim. Če sodišče zagovora ne sprejme, sodba pa da ustrezne razloge za takšno odločitev, ne gre za kršitev pravice do obrambe.

Po določbah 2. odstavka 420. člena ZKP se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zato Vrhovno sodišče tovrstnih navedb zahteve ni presojalo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alinee 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca (ima ustrezen poklic in zaposlitev trgovskega poslovodje, je solastnik stanovanjske hiše in osebnega avtomobila) in zamotanost zadeve (uveljavljal je številne kršitve ZKP, kazenskega zakona in izpodbijal je pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja).