Jedro

Sodišče prve stopnje je pri vseh stroških, ki jih je kot za pravdo potrebne (prvi odstavek 155. člena ZPP) priznalo toženki, pravilno upoštevalo vrednost odvetniške točke 0,60 EUR, kot je veljala v času odločanja sodišča. Šele takrat je namreč nastala terjatev za povrnitev stroškov postopka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sklepa delno spremeni, tako da se stroški postopka, ki jih je dolžna tožeča stranka plačati toženi stranki, znižajo na 2.853,70 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 46,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožnici naložilo, da toženki plača stroške postopka v višini 3.038,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper navedeni sklep se delno, za 741,43 EUR pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je bila vrednost odvetniške točke do 5. 4. 2019 enaka 0,459 EUR. Po tej vrednosti bi moralo priznati stroške za sestavo odgovora na tožbo in prve pripravljalne vloge toženke. Odvetniška storitev se plača po vrednosti točke v času plačila, odvetnik toženke je bil upravičen storitev sestave odgovora na tožbo in prve pripravljalne vloge zaračunati takoj. Sodišče prve stopnje je toženki za narok v ponovljenem postopku zmotno priznalo stroške, kot da gre za prvi narok. Neutemeljeno ji je priznalo davek na dodano vrednost, saj je toženka sama zavezanka za plačilo davka. To je razvidno iz dejstva, da se njena davčna številka začne s SI. Gre za splošno znano dejstvo. Toženka bo vhodni davek, ki ji ga bo zaračunal odvetnik, odbila. Stroški davki ji ne bodo oziroma ji niso nastali. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sklepa spremeni, tako da prisojene stroške postopka zniža na 2.297,10 EUR. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zaradi deloma zmotne uporabe določb Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) je toženki priznalo in prisodilo previsoke stroške postopka, sicer pa je odločitev materialnopravno pravilna.

5. Pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je bila vrednost odvetniške točke do 5. 4. 2019 enaka 0,459 EUR, in po tej vrednosti priznati stroške za sestavo odgovora na tožbo in prve pripravljalne vloge toženke, ni utemeljena. Prav tako ni utemeljeno sklicevanje na določbi drugega odstavka 12. člena OT in tretjega odstavka 16. člena OT, ki določata, kdaj je dolžna stranka plačati odvetniku storitev oziroma po kateri tarifi in kdaj je dolžan odvetnik obračunati storitev in izstaviti račun. Sodišče prve stopnje je pri vseh stroških, ki jih je kot za pravdo potrebne (prvi odstavek 155. člena ZPP) priznalo toženki, pravilno upoštevalo vrednost odvetniške točke 0,60 EUR, kot je veljala v času odločanja sodišča. Šele takrat je namreč nastala terjatev za povrnitev stroškov postopka.

6. Sodišče prve stopnje je toženki priznane stroške utemeljeno povečalo za vrednost davka na dodano vrednost, pri čemer je za priznanje davka podana podlaga v že omenjenem drugem odstavku 12. člena OT. Pritožbene navedbe, da je toženka sama zavezanka za davek, so za odločitev nebistvene. Ker gre za nebistvene navedbe, pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da v tem delu dejanskega stanja ni ugotavljalo, kot tudi neutemeljeno navaja, da je dejstvo, da je toženka, ker se njena davčna številka začne s SI, davčna zavezanka, splošno znano dejstvo.

7. Tožnica v pritožbi utemeljeno graja priznanje stroškov za narok za glavno obravnavo v ponovljenem postopku. Sodišče prve stopnje je toženki neutemeljeno priznalo 500 točk, kot da gre za prvi narok (tar. št. 15, točka 1 v zvezi s točko 3), saj v ponovljenem postopku sodišče ne opravi več prvega naroka za glavno obravnavo, ampak narok, stroški pa se priznajo po tar. št. 15, točka b za druge in naslednje naroke. Pravilno bi bilo torej, da bi toženki za narok v ponovljenem postopku priznalo 250 točk. Tako bi bili priznani stroški toženke za 184,83 EUR nižji.

8. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnice delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje delno spremenilo, tako kot izhaja iz izreka tega sklepa, v ostalem pa je, ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tisti, ki jih uveljavlja tožnica, pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (3. in 2. točka 365. člena ZPP).

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP. Tožnica je s pritožbo delno uspela – v deležu 25 %, zato je upravičena do povrnitve četrtine stroškov. Pritožbeno sodišče ji je kot potrebne za pravdo priznalo: 250 točk za pritožbo (ne pa posebej stroškov za obvestilo stranki in posvet s stranko, ki so že zajeti v postavki sestava pritožbe) in 2 % ali 5 točk materialnih stroškov, kar skupaj z davkom na dodano vrednost znaša 186,66 EUR. Toženka ji je dolžna povrniti četrtino tega zneska, in sicer 46,67 EUR.