Jedro

V skladu z avtentično razlago je treba 631. člen OZ razumeti tako, da je pogoj koneksnosti terjatev podizvajalca do izvajalca in izvajalca do naročnika izpolnjen, če se obe terjatvi nanašata na dela, opravljena v okviru istega pogodbenega razmerja. Slednje pomeni, da so predmet obeh terjatev katerakoli dela (ni potrebno, da so dela po obeh terjatvah ista), ki so zajeta v pogodbi med naročnikom in izvajalcem. V gradbeništvu oziroma v konkretnem primeru to pomeni, da je pomembno le to, da so dela po obeh terjatvah tista dela, ki so obsežena v sklopu pogodbenih del za isti investicijski objekt iz gradbene pogodbe med naročnikom in izvajalcem.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "1. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 835.635,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2010 do plačila.

2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 34.447,15 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila."

II. Pritožba tožene stranke se zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 6.973,52 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici 338.221,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2010 do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Toženki je še naložilo, da je dolžna plačati tožnici pravdne stroške v znesku 1.335,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica izpodbija zavrnilni del sodbe, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da se je toženka sama zavezala izvajati plačila za izvedena dela podizvajalcem. Tožnica je bila edini izvajalec elektroinstalacijskih del na objektu toženke. Toženka je za izvedbo vseh elektroinstalacijskih del na objektu nominirala tožnico 3. 9. 2009, vsa elektroinstalacijska dela, ki so predmet tožbe, pa so bila izvedena po 3. 9. 2009. Vsa toženkina plačila za elektroinstalacijska dela V. pred tem datumom so bila zato protipravna. Ker toženka ni izvedla dolžnega neposrednega plačila tožnici, jo je s tem oškodovala. Napačna je presoja prvega sodišča, da je toženka za neizvedena dela pravilno plačala V. znesek 670.699,99 EUR. V primeru avansnih plačil naročnika izvajalcu trenutek podizvajalčevega uveljavljanja zahtevkov iz 631. člena OZ ni relevanten. Od 3. 9. 2009 dalje bi morala toženka vsa plačila za elektroinstalacijska dela opravljati v korist tožnice kot podizvajalca. Prvo sodišče je pritrdilo trditvam tožnice, da je toženka protipravno zadrževala 10 % od vrednosti vsake začasne situacije, da dela, ki jih je opravila tožnica, nimajo nobenih pomanjkljivosti in da je Upravna enota izdala uporabno dovoljenje z dne 14. 12. 2009 za uporabo objekta toženke. Prvo sodišče je tudi ugotovilo, da so z dnem začetka uporabe objekta 14. 9. 2009 (prav: 14. 12. 2009) zapadla v plačilo tudi zadržana sredstva v znesku 886.929,35 EUR, kljub temu pa je v sodbi v celoti izostala pravna posledica teh ugotovitev. Ker je obstajala vsota pri toženki v znesku 886.929,35 EUR, ki zadošča za poplačilo vseh terjatev tožnice v tej pravdi, ni razumljivo, zakaj je prvo sodišče delno zavrnilo tožbeni zahtevek. Toženka je torej razpolagala z "vsoto" v smislu 631. člena OZ iz naslova zadržanih sredstev, ki v celoti zadošča za poplačilo tožnice v tem sporu. Napačna je tudi odločitev glede obrestnega dela tožbenega zahtevka. Enako velja za odločitev o pravdnih stroških, saj prvo sodišče ni upoštevalo pravdnih stroškov tožnice v pritožbenih postopkih.

3. Toženka izpodbija ugodilni in stroškovni del sodbe prvega sodišča, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da v izpodbijanem delu razveljavi sodbo prvega sodišča in mu vrne zadevo v novo sojenje. Navaja, da je za nastanek neposrednega zahtevka podizvajalca iz 631. člena OZ ključen trenutek postavitve takšnega zahtevka. Zmotna je delitev dveh časovnih trenutkov in sicer nastanka pravice ter dospelosti terjatve in s tem trenutka nastopa obveznosti plačila. Izpolnitev pogojev po 631. členu OZ za nastanek pravice ne more biti odložena v prihodnost. Vsi pogoji morajo biti podani v trenutku, ko se podizvajalec obrne z zahtevkom za neposredno plačilo na naročnika. Takšna je ustaljena sodna praksa, od katere prvo sodišče s svojo sodbo arbitrarno odstopa. Nasprotuje zaključku, da je tožnica že z dopisom z dne 3. 12. 2009 postavila neposredni zahtevek po 631. členu OZ. Vsebina tega dopisa ne more imeti takšne materialnopravne vsebine. Pred 29. 1. 2010, ko je toženka prejela tožničin dopis z dne 28. 3. 2010, ni mogoče govoriti o postavitvi neposrednega zahtevka tožnice. Od naročnika ni mogoče zahtevati, da opravlja presojo izpolnjenosti pogojev po 631. členu OZ vsakič, ko mu kakšen podizvajalec omeni, da ima neplačane obveznosti s strani glavnega izvajalca. Zmoten je zaključek prvega sodišča, da je lahko nastal 3. 12. 2009 že neposreden zahtevek tudi za plačilo terjatev podizvajalca, ki še niso bile pripoznane s strani izvajalca. Neobrazložen je zaključek prvega sodišča o obstoju koneksnosti. Tožnica bi morala zatrjevati in izkazati koneksnost vsake svoje terjatve do izvajalca s terjatvijo slednjega do toženke, tega pa tožnica v pravdi ni zmogla. Toženka z izvajalcem ni imela nobene pogodbe za izvedbo dodatnih del, zato že iz tega razloga odpade možnost nastanka tožničinega neposrednega zahtevka na podlagi 631. člena OZ. Toženka je trdila, da je morebiten neposredni zahtevek tožnice prenehal s tem, ko je izvajalec svoje terjatve do toženke cediral tretji osebi, prvo sodišče pa se do teh trditev ni opredelilo. Vse terjatve izvajalca so bile cedirane cesionarjema že pred vložitvijo tožbe, prav tako pred postavitvijo tožničinega zahtevka toženki, česar pa prvo sodišče ni upoštevalo. Tožnica glede na to nima več direktne tožbe zoper toženko. Toženka ni ravnala protipravno, ko je vsa nakazila po 3. 12. 2009 in 29. 1. 2010 izvedla na račun cesionarjev in ne na račun tožnice.

4. Vsaka pravdna stranka v odgovoru na pritožbo nasprotne stranke predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba tožnice je utemeljena.

6. Pritožba toženke ni utemeljena.

7. Prvo sodišče je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, pri čemer iz obrazložitve izpodbijane sodbe v tem delu izhaja, da se nosilni razlogi tega dela sodbe navezujejo na ugotovljen obstoj izpolnjenih pogojev po 631. členu OZ. Prvo sodišče je ugotovilo, da je tožnica podala toženki več zahtevkov za neposredno plačilo po 631. členu OZ, in sicer 3. 12. 2009, 28. 1. 2010, 17. 3. 2010, 13. 4. 2010 in 16. 5. 2010. Med pravdnima strankama je bilo sporno vprašanje, ali je tožničina vloga z dne 3. 12. 2009 predstavljala podizvajalčev zahtevek v smislu 631. člena OZ in ali so že tedaj nastopili učinki zakonske cesije po tej zakonski določbi, in sicer glede nastanka samostojnega pravnega razmerja med podizvajalcem in naročnikom oziroma glede prehoda izvajalčeve terjatve proti naročniku na podizvajalca že v trenutku podanega zahtevka podizvajalca, ob obstoju koneksnosti, naročnikova obveznost izvršiti plačilo pa je pogojena z obstojem vseh pogojev iz 631. člena OZ, to je zapadlostjo obeh terjatev – terjatve izvajalca do naročnika in terjatve podizvajalca do izvajalca – ter pripoznanjem terjatve podizvajalca do izvajalca. Pritožbeno sodišče je v svojem sklepu II Cp 557/2016 z dne 29. 6. 2016 pritrdilno odgovorilo na to vprašanje (7. točka obrazložitve), takšno stališče pa je v ponovljenem postopku zavzelo tudi prvo sodišče. Takšna razlaga 631. člena OZ, katerega namen je varstvo podizvajalca, v ničemer ne posega v položaj samega naročnika v odnosu do izvajalca, saj v primeru naročnikovega neposrednega plačila podizvajalcu na tej zakonski podlagi v tem istem trenutku preneha tudi naročnikova obveznost do izvajalca (v obsegu naročnikove izpolnitve podizvajalcu) v okviru vsote, ki jo v tistem trenutku naročnik dolguje izvajalcu (prvi odstavek 270. člena in prvi odstavek 280. člena OZ). Zato ne more priti do položaja, da bi naročnik dvakrat plačal isto obveznost (izvajalcu in podizvajalcu). Ne glede na to se je, glede na dejanske ugotovitve prvega sodišča, predmet toženkinega pritožbenega izpodbijanja dejanskih ugotovitev prvega sodišča in vprašanje pravilne razlage 631. člena OZ o izpolnjenosti pogoja koneksnosti terjatev, v tem pritožbenem postopku izkazalo, da zgoraj opredeljeno vprašanje oziroma stališče prvega sodišča in pritožbenega sodišča o tem (nastanek razmerja med naročnikom in podizvajalcem iz 631. člena OZ, pomen oziroma posledice zahtevka podizvajalca na tej podlagi in pomen tožničinega zahtevka z dne 3. 12. 2009) ni v ospredju odločanja o pritožbah pravdnih strank.

8. Prvo sodišče je med drugim ugotovilo tudi naslednje. Toženka je zadržala izvajalcu 10 % pogodbene vrednosti del. Po njuni gradbeni pogodbi je toženka zadržala 10 % zneska vsake začasne situacije izvajalca v skupnem znesku 738.539,78 EUR, poleg tega pa še 148.389,57 EUR zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti, skupaj tako 886.929,35 EUR. Ta zadržana sredstva se obračunajo s končno situacijo. Toženka je trdila, da sta bila z izvajalcem dogovorjena, da se 10 % pogodbene vrednosti del zadrži do izvedbe primopredaje del. Ker do primopredaje del med toženko in izvajalcem ni prišlo, se šteje, da sta bila sprejem in izročitev del oziroma toženkinega objekta opravljena z dnem začetka njegove uporabe, v skladu s 112. točko posebnih gradbenih uzanc (PGU), do česar je prišlo v decembru 2009, ko je bilo toženki izdano uporabno dovoljenje za ta objekt (odločba z dne 14. 12. 2009, priloga A23). Toženka po nadaljnjih ugotovitvah prvega sodišča ni konkretno navedla pomanjkljivosti na objektu in tudi ni trdila, da bi se napake pojavljale na elektroinstalacijskih delih, ki jih je izvedla tožnica, pri čemer so bila elektroinstalacijska dela izvedena brez napak, kot je ugotovilo prvo sodišče. Zato prvo sodišče še ugotovi, da so z dnem začetka uporabe objekta zapadla v plačilo tudi ta zadržana sredstva v znesku 886.929,35 EUR (toženkina obveznost do izvajalca za opravljena dela po gradbeni pogodbi). Te ugotovitve prvega sodišča toženka v pritožbi v ničemer ne izpodbija. Teh zadržanih sredstev toženka ni nikoli plačala izvajalcu, kar pomeni, da mu jih je dolgovala tudi v času tožničinih zahtevkov do toženke na podlagi 631. člena OZ z dne 28. 1. 2010, 17. 3. 2010, 13. 4. 2010 in 16. 5. 2010, in so zato ta sredstva predstavljala toženkino dolgovano vsoto izvajalcu v pomenu 631. člena OZ.

9. Tožnica v pritožbi utemeljeno graja, da je v sodbi prvega sodišča izostala pravna posledica ugotovitve, da so z začetkom uporabe toženkinega objekta v decembru 2009 zapadla v plačilo navedena zadržana sredstva, ki zadoščajo za poplačilo vtoževane terjatve. Pri tem tožnica izpostavlja, da je toženka razpolagala s temi zadržanimi sredstvi kot dolgovano vsoto izvajalcu iz določbe 631. člena OZ, katero bi morala plačati tožnici (v obsegu tožbenega zahtevka). S temi trditvami tožnica smiselno meri tudi na vprašanje pravilne materialnopravne razlage pogoja koneksnosti terjatev iz 631. člena OZ.

10. V pravni teoriji so bila izražena bolj ali manj ozka stališča o tem, kdaj je izpolnjen pogoj koneksnosti terjatev, na primer, da sta terjatvi koneksni, če se nanašata na ista dela (dr. Nina Plavšak, Obligacijski zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 821, dr. Vesna Kranjc, Pravosodni bilten 1/2014, str. 101). V sodni praksi so bila zavzeta različna stališča, od tega, da je koneksnost podana le tedaj, če se terjatvi tako "pokrivata", da je terjatev podizvajalca do izvajalca zajeta v tisti začasni situaciji (ali računu) izvajalca, izdani naročniku, ki je naročnik še ni poravnal izvajalcu, pa do tega, da je bilo vprašanje koneksnosti presojano širše, v sklopu gradnje istega investicijskega objekta (II Ips 341/2015 - pri čemer to vprašanje ni bilo središčnega pomena v tej zadevi).

11. Državni zbor Republike Slovenije je sprejel avtentično razlago 631. člena OZ (Uradni list RS, št. 20/2018 z dne 27. 3. 2018). Po tej razlagi je treba 631. člen OZ razumeti tako, da je pogoj koneksnosti terjatev podizvajalca do izvajalca in izvajalca do naročnika izpolnjen, če se obe terjatvi nanašata na dela, opravljena v okviru istega pogodbenega razmerja. Slednje pomeni, da so predmet obeh terjatev katerakoli dela (ni potrebno, da so dela po obeh terjatvah ista), ki so zajeta v pogodbi med naročnikom in izvajalcem. V gradbeništvu oziroma v konkretnem primeru to pomeni, da je pomembno le to, da so dela po obeh terjatvah tista dela, ki so obsežena v sklopu pogodbenih del za isti investicijski objekt iz gradbene pogodbe med naročnikom in izvajalcem. To zadošča za ugotovitev izpolnjenosti pogoja koneksnosti terjatev.

12. Avtentična razlaga zakona ima učinke za nazaj in sicer vse od začetka veljavnosti zakona, na katerega določbo se nanaša. Velja, da je bila zakonodajalčeva volja že vse od sprejema tega zakona takšna, kot jo je pojasnil v poznejši avtentični razlagi njegove določbe in je avtentična razlaga sestavni del tega zakona od njegove uveljavitve. Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča Republike Slovenije je avtentična razlaga predpisa njegov sestavni del vse od uveljavitve predpisa. Tudi v zadevi U-I-192/16 je Ustavno sodišče RS upoštevalo pomen, ki ga predpisu daje avtentična razlaga, ne da bi se spuščalo v vprašanje, ali sta bodisi sam institut avtentične razlage bodisi njegova uporaba v tem primeru v skladu z Ustavo RS, ker ta presoja ni bila potrebna. Po stališču Ustavnega sodišča RS avtentična razlaga sama zase ne more biti predmet presoje ustavnosti oziroma zakonitosti, ker le pojasnjuje pomen določbe, na katero se nanaša (U-I-361/96).

13. O institutu avtentične razlage in vezanosti sodišč nanjo so v pravni teoriji in sodni praksi različna stališča. Nekateri teoretiki (dr. Aleš Galič, dr. Saša Zagorc) menijo, da je avtentična razlaga protiustavna, če po svoji naravi zavezuje sodišče oziroma če so je razume kot obvezen pravni vir, ker v tem primeru posega v ustavni načeli delitve oblasti in neodvisnosti sodstva. Drugi teoretiki zagovarjajo stališče, da ima avtentična razlaga obvezujočo moč. Takšno stališče ima tudi Ustavno sodišče RS, pri čemer pa nekateri ustavni sodniki ne delijo tega mnenja (dr. Jadranka Sovdat, dr. Dunja Jadek Pensa, odklonilno ločeno mnenje k odločbi U-I-128/11 z dne 14. 2. 2013), ker menijo, da je že sam institut avtentične razlage protiustaven, glede na to, kako je urejen v pravnem redu RS. Tudi Vrhovno sodišče RS nima enotnega stališča o pomenu avtentične razlage. V nekaterih primerih je zavzelo stališče, da avtentična razlaga učinkuje pravno zavezujoče, enako kot učinkuje sama zakonska določba, na katero se avtentična razlaga nanaša. V drugih primerih je zavzelo stališče, da avtentična razlaga zakona za sodišča ni zavezujoča, ker je po 125. členu Ustave RS sodnik vezan na ustavo in zakon, kar pa avtentična razlaga ni. Nezavezujoča narava avtentične razlage izhaja tudi iz ustavnega načela delitve oblasti, v skladu s katerim je razlaga zakonov za odločanje v konkretnih primerih naloga sodne veje oblasti. Sodišča razlagajo zakonske določbe z uveljavljenimi metodami razlage, pri čemer lahko upoštevajo tudi avtentično razlago zakona, niso pa tega dolžna storiti (sklep Vrhovnega sodišča RS, Cpg 2/2014 z dne 17. 6. 2014).

14. Pritožbeno sodišče meni, da je bilo dosedanje večinsko stališče sodne prakse glede obstoja pogoja koneksnosti po 631. členu OZ (da je koneksnost podana le tedaj, če se obe terjatvi nanašata na ista dela) preozko in glede na namen te zakonske določbe napačno. Bistvo te norme je v tem, da varuje interes podizvajalca v razmerju do izvajalca, pri tem pa to ne gre na škodo naročnika. Razlaga pogoja koneksnosti na ta način, da se morata obe terjatvi nanašati na ista dela, v določbi 631. člena OZ nima opore, saj ta določba ne predpisuje, da naročnik izplača terjatev podizvajalcu le iz vsote, ki jo za ista dela v tistem trenutku dolguje izvajalcu, ampak je pojem "naročnikove dolgovane vsote v tistem trenutku" v 631. členu OZ očitno opredeljen širše. Položaj podizvajalca je v odnosu do izvajalca občutno šibkejši, zato je namen 631. člena OZ v tem, da zagotovi podizvajalcu enakovrednejši položaj v razmerju z izvajalcem. Kot že naročeno naročnik pri tem ne more biti v nevarnosti, da bi isto obveznost plačal dvakrat, saj s plačilom podizvajalcu v tem obsegu v okviru dolgovane vsote preneha njegova obveznost do izvajalca. Z omenjeno dosedanjo ozko razlago 631. člena OZ glede pogoja koneksnosti ta namen ne more biti dosežen, saj podizvajalec v tem primeru nima realnih možnosti, da bi "prehitel" izvajalca pri naročniku z zahtevkom za plačilo (za ista dela), saj v praksi (predvsem v gradbeništvu) plačila praviloma potekajo tako, da najprej naročnik plača izvajalcu dela po začasni situaciji, šele nato pa izvajalec plača podizvajalcu dela, ki jih je ta obračunal izvajalcu v svoji začasni situaciji in so bila zajeta tudi v začasni situaciji izvajalca, izdani naročniku. Smisel pogoja koneksnosti terjatev je zato v tem, da mora iti pri obeh terjatvah (zgolj) za dela v okviru istega projekta, v katerem so udeleženi vsi trije (naročnik, izvajalec in podizvajalec). Zato je po mnenju pritožbenega sodišča pravilna razlaga določbe 631. člena OZ glede obstoja pogoja koneksnosti terjatev takšna, da mora iti pri obeh terjatvah za dela, ki so v sklopu iste gradnje oziroma istega posla (naročnikove investicije). Povedano z drugimi besedami, pritožbeno sodišče se strinja, da je takšna razlaga, kot izhaja iz omenjene avtentične razlage 631. člena OZ, pravilna. V obravnavanem primeru to pomeni, da je izpolnjen pogoj koneksnosti glede terjatev, saj izvirata iz istega posla (terjatev izvajalca do toženke iz naslova dolgovanih zadržanih sredstev za dela po gradbeni pogodbi in terjatev tožnice do izvajalca iz naslova dolgovanih plačil za dela na istem objektu oziroma v okviru iste investicije iz tega posla). Glede na to je nepomembno, koliko je toženka plačala izvajalcu za elektroinstalacijska dela, ki jih je izvajala tožnica. V okviru dolgovane vsote iz zadržanih sredstev je bila toženka še vedno zavezana tožnici za celotno njeno terjatev do izvajalca, ki ji še ni bila plačana. Toženkin pritožbeni očitek, da pogoj koneksnosti ni izkazan, je zato neutemeljen.

15. Prvo sodišče je ugotovilo, da so bila med toženko in izvajalcem dogovorjena dodatna dela, ki jih je izvedla tožnica (po dogovoru med njo in izvajalcem). To ugotovitev je ustrezno obrazložilo (34., 35. in 38. točka obrazložitve). Toženka v pritožbi graja to ugotovitev prvega sodišča, pri čemer pa izraža le golo nestrinjanje s to ugotovitvijo, ne da bi jo argumentirano izpodbijala. V tem delu je pritožba vsebinsko prazna in ne omaje dokazne ocene prvega sodišča o obstoju ustnega dogovora med toženko in izvajalcem o izvedbi dodatnih del. Obstoj ustne pogodbe za dodatna dela med toženko in izvajalcem navsezadnje izhaja tudi iz ugotovitve prvega sodišča, da je izvajalec dodatna dela (gre za dodatna dela, ki jih je izvedla tožnica) obračunal v svoji XIII. začasni situaciji (priloga B13), ki jo je izstavil toženki, ta pa jo je potrdila. Te ugotovitve toženka v pritožbi ne izpodbija. Glede na zgoraj obrazloženo stališče pritožbenega sodišča o obstoju koneksnosti je brez pomena (in napačna) toženkina trditev, da ne obstaja vsota, ki bi jo toženka dolgovala izvajalcu za dodatna dela in da zato pogoj koneksnosti po njenem ni izpolnjen. Gradbena pogodba na ključ (klavzula "ključ v roke") ne zajema dodatnih oziroma poznejših del (34. točka PGU), zato se toženka neutemeljeno sklicuje na to klavzulo.

16. Prvo sodišče je ugotovilo tudi, da so vse začasne situacije (I.-VI.), s katerimi je tožnica obračunala svoja dela izvajalcu, zapadle v plačilo do 1. 2. 2010. Poleg tega je še ugotovilo, da je končna situacija, s katero je tožnica obračunala izvajalcu dodatna dela, zapadla v plačilo 17. 5. 2010. Toženka teh ugotovitev ne izpodbija. Glede končne situacije v pritožbi tudi sama priznava, da je zapadla v plačilo 17. 5. 2010. Terjatev tožnice do izvajalca, katero vtožuje v tej pravdi, je zato v celoti dospela ob toženkinem prejemu zadnjega zahtevka tožnice za plačilo po 631. členu OZ z dne 16. 5. 2010, ki ga je toženka prejela 17. 5. 2010 ali dan pozneje (tudi zato, ker je 16. 5. 2010 bila nedelja).

17. Prvo sodišče je ugotovilo tudi, da so bile terjatve tožnice po začasnih situacijah in po končni situaciji, ki jih uveljavlja v tej pravdi, s strani izvajalca pripoznane, in sicer že v letu 2009, ko je (poleg potrditev samih začasnih situacij s strani izvajalčeve odgovorne osebe) izvajalec večkrat potrdil izvedbo del tako po osnovni pogodbi med tožnico in izvajalcem, kot po obeh aneksih med njima (za dodatna dela), nazadnje pa je terjatve tožnice izvajalec potrdil tudi v zapisniku z dne 16. 2. 2010 (priloga A21), v katerem se potrjuje dela po obsegu in po vrednosti iz pogodbe in obeh aneksov. Tudi te ugotovitve o izvajalčevi pripoznavi terjatev tožnice toženka v pritožbi ne izpodbija.

18. Kot že rečeno je tožnica uveljavljala v letu 2010 svoje terjatve do izvajalca neposredno od toženke z več zahtevki po 631. členu OZ, in sicer z dne 28. 1. 2010, 17. 3. 2010, 13. 4. 2010 in 16. 5. 2010. Tožnica je priložila svojim zahtevkom ustrezne listine o svojih terjatvah, kar je potrdil tudi A. U. (slednji je bil v 55. členu gradbene pogodbe med toženko in izvajalcem določen za predstavnika toženke in kot odgovorna oseba za izvajanje te pogodbe na toženkini strani), in sicer, da je toženka razpolagala z vso potrebno dokumentacijo za neposredno plačilo tožnici. Tudi te ugotovitve prvega sodišča toženka v pritožbi ne izpodbija.

19. Glede na povedano je tožnica izkazala obstoj vseh predpostavk za utemeljenost njenega zahtevka do toženke na podlagi 631. člena OZ. Glede na vrednost vseh del tožnice (1.038.921,89 EUR) in delno plačilo (231.659,35 EUR) je znašala preostala terjatev tožnice do izvajalca oziroma na podlagi 631. člena OZ do toženke še 807.262,53 EUR. Toženka v postopku pred prvim sodiščem ni podala nobenih ugovorov glede obračuna višine vtoževanega zneska. Tožnica je v tožbi navedla, da ji je bila toženka dolžna plačati zapadle obveznosti po posameznih zahtevkih, in sicer 373.078,61 EUR (zahtevek z dne 28. 1. 2010), 176.574,23 EUR (zahtevek z dne 17. 3. 2010) in 257.609,69 EUR (zahtevek z dne 16. 5. 2010), skupaj 807.262,53 EUR, od teh zneskov pa je od zapadlosti do dneva vložitve tožbe obračunala tudi pogodbene zamudne obresti po obrestni meri 5 % (peti odstavek 7. člena pogodbe med tožnico in izvajalcem – priloga A6), ki znašajo 15.383,10 EUR, 6.143,82 EUR in 6.846,07 EUR. Celoten dolg znaša 835.635,52 EUR (ki je manjši od toženkine dolgovane vsote izvajalcu iz naslova zapadlih zadržanih sredstev), ki ga je toženka dolžna tožnici plačati v celoti, saj je tožnica upravičena tudi do zamudnih obresti po nastopu zapadlosti njenih terjatev. V skladu s 381. členom OZ gredo tožnici od dneva vložitve tožbe zakonske zamudne obresti od celotnega vtoževanega zneska (toženka je bila v zamudi s plačilom glavnice že pred tem).

20. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo tožničini pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku (358. člen ZPP). Pritožbo toženke je posledično zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo prvega sodišča, saj uveljavljani toženkini in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso bili podani (353. člen ZPP).

21. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče spremenilo tudi stroškovni del odločitve prvega sodišča. Tožnica je v sporu uspela v celoti, zato ji je toženka dolžna povrniti vse pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP). Ob tem tožnica utemeljeno graja, da prvo sodišče ni upoštevalo vseh tožničinih stroškov v dosedanjih pritožbenih postopkih. Pritožbeno sodišče je zato na novo odmerilo pravdne stroške tožnice. Glede na vrednost spornega predmeta znaša osnovna nagrada s količnikom 1.0 po 12. členu ZOdvT 2.675,00 EUR. Tožnica je upravičena do naslednjih stroškov, upoštevajoč ustrezne količnike iz tarife ZOdvT: nagrada za postopek 3.477,50 EUR, tri nagrade za narok 9.630,00 EUR, nagrada za postopek s pritožbo zoper sklep 50,00 EUR, nagrada za postopek s pritožbo 4.280,00 EUR, nagrada za (drug) postopek s pritožbo 4.200,00 EUR (v mejah stroškovnega zahtevka) pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve 20,00 EUR, vse povečano za 22 % DDV, in sodna taksa za tožbo 8.025,00 EUR skupaj 34.447,15 EUR, kar je toženka dolžna povrniti tožnici v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

22. Ker je tožnica uspela s pritožbo, ji je toženka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka. Upoštevajoč vrednost spornega predmeta za pritožbo tožnice in za odgovor na pritožbo toženke pripadata tožnici nagradi v zneskih 3.160,00 EUR in 2.536,00 EUR, poleg tega pa še pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve 20,00 EUR, vse povečano za 22 % DDV, skupaj 6.973,52 EUR. V primeru zamude je toženka dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti. Stroškov sodnih taks za postopka s pritožbama tožnica ni priglasila.