Jedro

Ko sodišče druge stopnje spremeni oprostilno sodbo v obsodilno, mora v sodbi ugotoviti in tudi obrazložiti vsa odločilna dejstva, ki izhajajo iz izreka sodbe in pomenijo dejanski temelj sodbe, torej vsa tista dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe in na druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo (359. člen ZKP) in morajo biti tako navedena tudi v pisni obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje, v kateri pojasni, zakaj šteje, da je pritožba državnih tožilcev utemeljena, hkrati pa navede dejstva, ki so potrebna za utemeljitev presoje o ugotovljeni krivdi obtožencev.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obtoženega L. P. se ugodi, pritožbama obtoženega J. S. in njegovega zagovornika pa se deloma ugodi tako, da se: - sodba sodišča druge stopnje glede dejanj opisanih pod točko I/2 in I/3 v odločbah o krivdi, določenih kaznih, enotnih kaznih, vštetju pripora obtoženemu L. P. in stroških kazenskega postopka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom; - obtoženemu J. S. za kaznivo dejanje poskusa umora po prvem odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom Kazenskega zakonika (dejanje opisano pod točko I/1 sodbe sodišča druge stopnje) določena kazen deset let zapora, izreče; - v izrečeno kazen obtoženemu S. všteje čas prebit v priporu od 4. 10. 2005 do 17. 7. 2007; - obtoženi S. oprosti plačila stroškov postopka in stroškov pritožbenega postopka ter sodne takse v zvezi z dejanjem pod točko I/1. II. V ostalem se pritožbi obtoženega J. S., njegovega zagovornika, ter pritožbi I. S. in M. L. zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča druge stopnje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novem mestu je iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s sodbo z dne 18. 9. 2009 obtožene J. S., B. Ž. in L. P. oprostilo obtožbe: J. S. in B. Ž., da sta storila vsak poskus kaznivega dejanja umora po 4. točki drugega odstavka 127. člena v zvezi z 22. in 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), J. S. in L. P., da sta storila vsak dve kaznivi dejanji umora po 4. točki drugega odstavka 127. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ in J. S. za kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivov po prvem odstavku 310. člena KZ. Obtoženemu B. Ž. je ob upoštevanju sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu K 20/2006 z dne 8. 9. 2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 146/2006 z dne 2. 4. 2007, s katero je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja ali eksplozivov po prvem odstavku 310. člena KZ, izreklo kazen šest mesecev zapora. V zvezi z oprostilnim delom sodbe je na podlagi določbe prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdati obtožencev in potrebni izdatki ter nagrada zagovornikov proračun. Obtoženega B. Ž. je na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z obsodilnim delom sodbe oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in odločilo, da se po določbi prvega odstavka 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev. Na podlagi določbe tretjega odstavka 105. člena ZKP je oškodovance z njihovimi premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo.

2. Višje sodišče v Ljubljani je obravnavalo pritožbo okrožnih državnih tožilcev, s katero sta izpodbijala oprostilni del prvostopenjske sodbe. Opravilo je obravnavo (380. člen ZKP). Po opravljeni obravnavi je dne 31. 5. 2013 s sodbo delno ugodilo pritožbi okrožnih državnih tožilcev ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obtožena J. S. in L. P. spoznalo za kriva: pod točko I/1 J. S. za poskus kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom KZ, pod točko I/2 J. S. in L. P. vsakega za dve kaznivi dejanji umora po 4. točki drugega odstavka 127. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ in pod točko I/3 obtoženega J. S. za kaznivo dejanje nedovoljenega prometa orožja ali eksplozivov po prvem odstavku 310. člena KZ. Obtoženemu J. S. je določilo posamične kazni: za dejanje pod točko 1 deset let zapora, za vsako dejanje pod točko 2 trideset let zapora in za dejanje pod točko 3 eno leto zapora. Nakar mu je na podlagi 1. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo kazen trideset let zapora, v katero je vštelo čas prebit v priporu od 4. 10. 2005 do 17. 7. 2007. Obtoženemu L. P. je za vsako dejanje pod točko 2 določilo kazen petnajst let zapora, nakar mu je na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen dvajset let zapora, v katero je vštelo čas prebit v priporu od 2. 10. 2005 do 17. 7. 2007. Obtoženega P. je na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, na podlagi določbe prvega odstavka 97. člena ZKP pa je odločilo, da potrebni izdatki in nagrada zagovornika po uradni dolžnosti bremenijo proračun. Obtoženemu J. S. je na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo v plačilo polovico stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ter sodno takso. Oškodovance L. B., K. I., S. H., A. I. in Ž. B. je na podlagi določbe drugega odstavka 105. člena ZKP s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. V ostalem je pritožbo državnih tožilcev zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu za obtoženega B. Ž. v odločbi o krivdi, stroških kazenskega postopka in premoženjskopravnem zahtevku potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje so se pritožili: - obtoženi J. S., njegov oče I. S. in njegova mati M. L. zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, obtoženi J. S. in M. L. pa tudi zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka; iz navedb v pritožbah izhaja predlog, da naj Vrhovno sodišče pritožbam ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da obtoženca oprosti obtožbe; - zagovornik obtoženega J. S. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločb o kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka; predlaga naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da odloči, da se pritožba okrožnih državnih tožilcev zavrne in potrdi sodba Okrožnega sodišča v Novem mestu št. K 105/2008 z dne 18. 9. 2009, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo odločanje pred spremenjenim senatom; - zagovornik obtoženega P. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji; predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo državnih tožilcev zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu opr. št. K 105/2008 z dne 18. 9. 2009, podrejeno pa predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

B-1

4. Zagovornika obeh obtožencev uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Menita, da je sodišče druge stopnje kršilo določbe 380., 382., 355., 331., 241., 332., 334. in 335. člena ZKP, to je določila o obravnavi pred sodiščem druge stopnje, o načelu neposrednosti ter o zaslišanju prič, ker ni na obravnavi neposredno zaslišalo priče B. R. ampak je njegovo izpovedbo v soglasju s strankami na obravnavi dne 22. 5. 2013 prečitalo. Menita, da bi sodišče moralo na enak način kot sodišče prve stopnje izvesti ta dokaz, saj je sodišče prve stopnje pričo R. na obravnavi neposredno zaslišalo. Oba zagovornika tudi menita, da je sodišče kršilo ista zakonita določila in načelo neposrednosti, ker ni na obravnavi na enak način kot sodišče prve stopnje zaslišalo izvedenke P. in priče M., saj izvedenkinih prejšnjih mnenj ni niti prebralo in izvedenka tudi ni bila pozvana naj poda izvid in mnenje, in ali lahko kaj doda k svojemu dosedanjemu izvidu in mnenju, ampak so ji bila postavljena vprašanja. (Zagovornik obtoženega S. navaja, da je potek zaslišanja izvedenke razviden iz zapisnika o poteku obravnave pred sodiščem druge stopnje dne 23. 5. 2013 na straneh 2, 3 in 5; k temu zapisniku pa je dodan prepis zvočnega posnetka na straneh 1-23). Zagovornik obtoženega P. izpostavlja, da je sodišče druge stopnje le predstavilo izvedenkina dosedanja mnenja. Oba zagovornika poudarjata, da M. ni želel odgovarjati na vprašanje kot priča, da pa je izjavil, da vztraja pri tem, kar je do sedaj pojasnil. Sodišče njegovih dosedanjih izjav na obravnavi ni prečitalo. Oprlo pa je sodbo pri dejanju opisanem pod točko I/2 tudi na izpovedbo priče M. in na izvedensko mnenje izvedenke P. v točkah 58 in 59. 5. Zagovornik obtoženega S. se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča Kp 2/2009 z dne 2. 10. 2009, da v primeru, ko pritožbeno sodišče podvomi v dokazno oceno že izvedenih dokazov pred sodiščem prve stopnje, mora odločati v postopku, ki je v metodi ocenjevanja izenačen z metodo ocenjevanja sodišča prve stopnje. Če je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz neposredno, mora biti kontrola pritožbenega sodišča nujno neposredna. Pričo, ki je bila zaslišana neposredno, je treba ponovno neposredno zaslišati na obravnavi. Ocenjuje, da ni bilo zadoščeno kriteriju iz sodbe Vrhovnega sodišča Kp 6/2004, da lahko sodišče druge stopnje izvede na obravnavi le nekatere izmed številnih dokazov, ki so bili izvedeni pred sodiščem prve stopnje. To pa lahko stori le v primeru, ko gre za razjasnitev posameznih, razmeroma samostojnih relevantnih dejstev, ki z ostalimi dejstvi nimajo povezave. Ocenjuje, da v obravnavanem primeru za takšno situacijo ne gre, saj sodišče druge stopnje pri izvedbi dokazov, ni razčiščevalo samo samostojnih relevantnih dejstev, ampak so dejstva tesno povezana in prepletena z ostalimi dejstvi, ugotovljenimi v prvostopenjski sodbi, glede katerih pa sodišče druge stopnje dokaznega postopka ni izvedlo in se o teh dejstvih po oceni zagovornika tudi ni izreklo. Sklicuje se tudi na odločbo Kp 12/2007 z dne 27. 11. 2007 (v tej zadevi sodišče druge stopnje ni opravilo obravnave, ampak je odločilo na podlagi določbe petega odstavka 392. člena ZKP). Zagovornik navaja, da je v citirani odločbi Vrhovno sodišče zapisalo, da se dokazi od dejstev razlikujejo samo po funkciji ne pa tudi fenomenološko. So samo sredstvo spoznave, dejstva pa so predmet spoznave. Ker se razlikujejo samo funkcionalno je zato mogoče razumeti, da se v procesu dokazana dejstva lahko spremenijo v dokaz in so zato lahko podlaga za ugotavljanje nekega nadaljnjega dejstva. Po oceni zagovornika, tako sodišče druge stopnje, ki je izvedlo obravnavo, ne pa vseh dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje in tudi ne dokazov, ki jih je predlagala obramba, ne sme brez izvedbe dokazov ugotoviti tistih dejstev, ki so začetni členi v postopku dokazovanja in jih na podlagi lastne presoje ugotoviti drugače in na taki podlagi v nadaljnjih fazah sklepanja ugotavljati odločilna, to je pomembna dejstva. Zagovornik meni, da sodišče druge stopnje z vprašanji na obravnavi neposredno zaslišanim pričam in izvedenki ni celovito raziskalo dejanskega stanja, ki ga je nato ugotovilo drugače kot prvostopenjsko sodišče. Sodišču očita, da ni neposredno zaslišalo priče U. S. v zvezi s presojo izpovedbe priče R. o bombah, prav tako ni zaslišalo neposredno prič, ki so potrdile obtoženčev alibi pri dejanju pod točko I/1. Meni, da sodišče druge stopnje ni pojasnilo, zakaj šteje kot pomembna vprašanja navedena v točki 9 sodbe, saj gre za prepletenost z drugimi okoliščinami, ki izhajajo iz izpovedb priče Š., ki ga sodišče druge stopnje ni zaslišalo, ki so povezane z reproduciranimi prisluhi, česar sodišče druge stopnje tudi ni izvedlo, z izpovedbo priče R., ki ga sodišče druge stopnje ni zaslišalo, izpovedbo priče Ž. B., ki prav tako ni bil zaslišan niti ni sodišče prebralo izpovedbe. Prepletena pa so tudi z okoliščinami, ki izhajajo iz fotografij rojstnega dne obtoženčevega očeta in izpovedbami obtoženčevih sorodnikov, ki potrjujejo navzočnost obtoženca na rojstnem dnevu v času dejanja pod točko I/1, pa sodišče druge stopnje ni teh prič niti zaslišalo niti prebralo njihovih izpovedb.

6. Zagovornik obtoženega S. meni tudi, da je bila obtožencu kršena pravica do zaslišanja obremenilnih prič. Obtoženi B. Ž. se je branil z molkom v tretjem sojenju in tudi v prvem sojenju pred sodiščem druge stopnje, v sedaj ponovljenem postopku pa se v zagovoru okoliščin ni spomnil niti se ni spomnil podrobnosti domnevne poti v Brezje, ni se spomnil, če so policisti ponudili kakšne ugodnosti njegove sestri ali materi oziroma se sedaj ni spomnil nobenih podrobnosti več, ni pa hotel odgovoriti na vprašanje, ali mu je bilo kaj obljubljeno, kar je povzeto tudi v 14 točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Obrambi tako ni bila dana možnost, da B. Ž. izpovedbo oziroma njegov zagovor preizkusi. Isto velja za zagovor obtoženega P., saj obtoženi S. tudi glede tega obtoženca ni mogel preizkusiti njegovih obremenilnih izjav in ni mogel uveljavljati svoje pravice do zaslišanja obtoženega P. kot obremenilne priče. Sodba sodišča druge stopnje pa se prav na obremenilne izpovedbe P. pri dejanju pot točko I/2 sklicuje. P. je namreč, potem ko je najprej obremenjeval S., v drugem sojenju pred sodiščem prve stopnje spremenil svoj zagovor, ki obtoženca več ne obremenjuje. Tako se je zagovarjal tudi v tretjem sojenju pred sodiščem prve stopnje in v sojenju pred sodiščem druge stopnje. Na vprašanja pa ni želel odgovarjati. Obtoženi S. tako ni mogel uveljavljati svojih pravic za zaslišanje obremenilnih prič, ki mu grejo po EKČP in Ustavi. Zagovornik se sklicuje tudi na ustavno odločbo Up 207/99, da mora imeti obtoženec zadostno možnost izpodbijati obremenilne izjave in zasliševati njihovega avtorja, pa tudi na odločbo Up 719/2003, v kateri je Ustavno sodišče navedlo, da je v primerjavi s pričami verodostojnost obtoženčevih izjav posebno vprašljiva glede na privilegij zoper samoobtožbo in interes izpovedovati v škodo obtožencev, kar je po oceni zagovornika v konkretnem primeru tudi dokazano. Meni, da je z vidika pravice do poštenega sojenja pomembno, da imajo obtoženci možnost izpodbijati obremenilne izjave v vseh stadijih postopka in to celovito, ne pa le parcialno. Obtoženec na nekatera vprašanja odgovarja, na druga pa ne. Sklicuje se tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 23/2007 in navaja, da je v tej sodbi Vrhovno sodišče poudarilo, da pravica do zaslišanja in izpodbijanja navedb obremenilnih prič ni absolutna in obrambi ne daje neomejenih možnosti, da vselej in brez omejitev na glavni obravnavi doseže tako zaslišanje (stran 10 pritožbe).

7. Kot je bilo poudarjeno že v sklepu Vrhovnega sodišča I Kp 20194/2012 z dne 29. 10. 2012, s katerim je bila v tej zadevi razveljavljena sodba Višjega sodišča II Kp 1270/2009 z dne 17. 3. 2011, je vloga pritožbenega sodišča, ko se odloči, da bo opravilo obravnavo, izrazito kontrolna, saj sodišče druge stopnje odloča tudi v tem primeru o utemeljenosti pritožbe. Sodišče druge stopnje se je odločilo za obravnavo. Pojasnilo je razloge za svojo odločitev v točki 9 sodbe, v kateri je tudi poudarilo, katera vprašanja so pomembna za presojo utemeljenosti pritožbe. Če sodišče druge stopnje ni še dodatno utemeljevalo svoje odločitve, s tem ni storilo absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot to zmotno meni zagovornik. Ne gre za odločilno dejstvo, ki je predmet obtožbe oziroma se nanaša na druge odločitve, ki jih sprejme sodišče, ampak za ugotovitev in pojasnilo sodišča druge stopnje, katere vprašanja so pomembna za presojo, ali je pritožba utemeljena, torej za izvajanje kontrolne funkcije pritožbenega sodišča. Že v citiranem sklepu Vrhovnega sodišča je bilo poudarjeno, da je kontrola ugotovljenega dejanskega stanja na drugi stopnji na obravnavi neposredna, če sodišče prve stopnje dokaze izvaja neposredno, lahko pa je tudi posredna v primeru, ko je že sodišče prve stopnje samo posredno sprejemalo dokaze (z branjem izpovedb prič, branjem listin ali pa tedaj, ko je iz znanih, ugotovljenih dejstev sklepalo na obstoj odločilnih dejstev, sodba Vrhovnega sodišča Kp 1/2006 z dne 15. 2. 2006 in druge). Vrhovno sodišče je poudarilo, da lahko sodišče druge stopnje, če gre za relativno samostojno okoliščino, z zaslišanjem priče razčisti samo določeno, za presojo utemeljenosti pritožbe in presojo pravilnosti dejanskega stanja v sodbi sodišča prve stopnje pomembno dejstvo, če se z ostalimi ugotovitvami sodišče v sodbi strinja in podvomi le v dokazno presojo dela izpovedbe priče o določenem dejstvu. Tudi v sodbi Vrhovnega sodišča Kp 6/2004 je zavzeto stališče, da lahko sodišče druge stopnje izvede na obravnavi le nekatere izmed dokazov, ki so bili izvedeni pred sodiščem prve stopnje takrat, ko gre za razjasnitev posameznih, razmeroma samostojnih relevantnih dejstev, ki z ostalimi dejstvi nimajo povezave. Sodišče druge stopnje mora tako v okviru svoje kontrolne funkcije izvesti dokaze na obravnavi, saj samo odloči katere dokaze bo izvedlo zato, da bo preizkusilo v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. V zvezi z navedbami zagovornika, da sodišče druge stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, da dokazov v zvezi z alibijem obtoženca pri dejanju pod točko I/1 ni izvedlo neposredno in da izpovedb prič na obravnavi tudi ni prebralo, je potrebno ponovno poudariti, kar je bilo poudarjeno že v sklepu z dne 29. 10. 2012, da sodišče druge stopnje izvaja dokaze in jih ocenjuje po enaki metodi kot sodišče prve stopnje. Če je sodišče prve stopnje dokaze izvedlo posredno, kar je storilo sodišče prve stopnje v obravnavnem primeru, ko je prečitalo izpovedbe vseh prič, ki so potrjevale obtoženčev alibi (M. L., Š. S., F. S., S. Š., I. S., T. D., Z. P., D. G., D. S., M. S. in J. G.), prav tako pa je v soglasju prečitalo strokovna mnenja, lahko sodišče druge stopnje takšne dokaze presodi tudi drugače kot sodišče prve stopnje, ne da bi jih neposredno izvedlo na obravnavi. Od sodišča druge stopnje ni mogoče zahtevati več neposrednosti, kot od sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je smelo drugače oceniti navedene dokaze, ki so bili na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje izvedeni z branjem izpovedb prič in listin in je zato tudi smelo na podlagi njih napraviti drugačne zaključke o odločilnih dejstvih. Zato bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jo poskuša uveljaviti zagovornik, ni storilo in zagovornik tudi neuspešno uveljavlja, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno oziroma, da ni izpodbita ugotovitev, da je bil obtoženec v času dejanja pod točko I/1 doma. Da ni bila neposredno zaslišana priča U. S. (sodišče druge stopnje se na izpovedbo te priče pri presoji R. izpovedbe in ugotavljanju odločilnih dejstev ni oprlo), ne pomeni kršitve, ki jo zagovornik poskuša uveljaviti.

8. Ni se tudi mogoče strinjati z zagovornikoma obeh obtožencev, da je sodišče druge stopnje storilo v posledici kršitev določb ZKP o obravnavi pred sodiščem druge stopnje (380. in 382. člen ZKP) o zaslišanju priče na obravnavi (331., 241., 332., 334. in 335. člen ZKP) ter kršitve načela neposrednosti (355. člen ZKP), relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ker ni neposredno zaslišalo priče B. R., ampak je v soglasju s strankami njegovo izpovedbo prečitalo. Sodišče druge stopnje je na drugačen način izvedlo ta dokaz, kot ga je izvedlo sodišče prve stopnje. Vendar pa, tako kot lahko sodišče prve stopnje ob pogojih, ki jih določajo pravila postopka odstopi od načela neposrednosti ter prečita izpovedbo priče, ne da bi to pričo neposredno zaslišalo, lahko to stori tudi sodišče druge stopnje. Sodišče druge stopnje ne more biti v drugačnem položaju kot sodišče prve stopnje. Vrhovno sodišče je v sklepu z dne 29. 10. 2012, sklicujoč se na sodno prakso, zapisalo, da mora tudi sodišče druge stopnje na enak način izvajati dokaze, kot sodišče prve stopnje, torej če je bila neka priča zaslišana neposredno pred sodiščem prve stopnje, jo mora tudi sodišče druge stopnje neposredno zaslišati na obravnavi, vendar pa so stranke na obravnavni same odstopile od načela neposrednosti in same dale soglasje, da se izpovedba priče B. R. prečita skladno z določbo drugega odstavka 340. člena ZKP. Zato zagovornika neutemeljeno uveljavljata, da je bila storjena relativna bistvena kršitev določb postopka. Na branje zapisnikov o izpovedbi priče R. stranke niso imele pripomb (zapisnik o glavni obravnavi z dne 23. 4. 2013).

9. Sodba sodišča druge stopnje je bila razveljavljena za dejanji pod točko I/2 in I/3 iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju. Zato okoliščina, da je bila izpovedba priče R. prebrana v soglasju s strankami na obravnavi pred sodiščem druge stopnje, v zvezi s tema dejanjema ni relevantna. Pri dejanju, opisanem pod točko I/1 pa so se stranke same odpovedale načelu neposrednosti in dale soglasje, da se izpovedba priče prebere. Dokaz je bil na obravnavi izveden z branjem izpovedbe. Zagovornik obtoženega S. ne more, ker je bilo dano soglasje, da se izpovedba priče prebere, trditi, da ji je bilo kršeno načelo neposrednosti, ker priča ni bila neposredno zaslišana. Zagovornik tudi ni pojasnil, kako naj bi dejstvo, da je bila izpovedba priče na obravnavi prebrana, vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče druge stopnje ocenjuje R. izpovedbo pri dejanju, opisanem pod točko I/1 kot neverodostojno in nanjo ocene o tem, da je obtoženi S. storilec obravnavanega dejanja, ne opira. Presoje o tem, v katerem delu pa je mogoče slediti izpovedbi priče R., to je da ga je obtoženi B. Ž. seznanil z informacijo o dejanju v D. vasi in kateri telefonski številki sta vzpostavili stik dne 7. 5. 2005 zjutraj po dejanju, opisanem pod točko I/1, sodišče druge stopnje ne utemeljuje neposredno na izpovedbi priče R., ampak v povezavi z drugimi v zvezi s tem dejanjem izvedenimi dokazi (točke 24, 25, 26, 28 sodbe). Na izpovedbo izvedenke P. sodišče tudi ne opira sodbe pri dejanju opisanem pod točko I/1, niti je ne opira je na uradni zaznamek o bioloških sledeh na žlički bombe, ki je bila najdena na kraju dejanja, saj sodišče druge stopnje izrecno ugotavlja, da analiza bioloških sledi za obtoženega S. za obravnavo kaznivo dejanje ni obremenila (točka 39 sodbe) in da je izvedenka navedla za kaznivo dejanje v naselju B-Ž, da izključuje obtožena S. in tudi B. Ž. kot donorja tam najdene biološke sledi (točka 59 sodbe). Zato izvedba dokaza z zaslišanjem izvedenke na obravnavi pred sodiščem druge stopnje za dejanja pod točko I/1 ni relevantna. Relevantna pa tudi niso vprašanja o hrambi DNK, v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča U-I-312/11, ki jih odpira zagovornik.

10. O tem na kakšen način se izvedejo dokazi pred sodiščem druge stopnje, če se odloči, da bo opravilo obravnavo, je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče v citiranih odločbah, je pa Vrhovno sodišče slednje pojasnilo v sklepu z dne 29. 10. 2012 tudi v zvezi z izvedenci in izvedenimi pričami kot je M. M. Dokaz bo lahko ponovilo sodišče druge stopnje v ponovljenem postopku za dejanje pod točko I/2. V ponovljenem postopku pa bo zagovornik tudi lahko opozoril na vprašanja iz ustavne odločbe citirane v točki 9. 11. Zagovornik obtoženega S. tako kot v prvi pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje uveljavlja, da je bila obtoženemu S. kršena pravica do poštenega sojenja, in da mu ni bila dana možnost, da izvaja pravico do obrambe, saj naj mu ne bi bilo omogočeno, da zaslišuje obremenilni priči, to je oba soobtoženca. Zagovornik trdi, da obtoženec ni mogel uveljaviti svoje pravice do zaslišanja obremenilne priče. Zagovorniku je sicer potrebno pritrditi, da je vsakomur, ki je obtožen kaznivega dejanja potrebno omogočiti, da se seznani z izjavami obremenilnih prič oziroma soobtožencev, ter da ima možnost izpodbijati obremenilne izjave ter zasliševati v zvezi s temi obremenilnimi izjavami avtorja. To izhaja iz odločb Ustavnega sodišča, ki jih citira zagovornik, pa tudi iz sodb Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče je že presodilo, da mora imeti obtoženec vsaj enkrat med postopkom možnost zaslišati obremenilno pričo (npr. sodba I Ips 190/2006 z dne 17. 5. 2007 in druge). Obtoženi B. Ž. se ni zagovarjal v tretjem, ponovljenem sojenju pred sodiščem prve stopnje, pa tudi v prvem postopku pred sodiščem druge stopnje zagovora ni podal, ampak se je branil z molkom. Obtoženi P. pa je, kot poudarja zagovornik, svoj zagovor, v katerem je v prvem sojenju pred sodiščem prve stopnje obtoženega S. obremenil, spremenil, in ga sedaj več ne obremenjuje. Vsi obtoženci so bili zaslišani tudi v drugem ponovljenem postopku pred sodiščem druge stopnje na obravnavi dne 23. 4. 2013. Obtoženi B. Ž. se je zagovarjal, obtoženi P. je navedel, da vztraja pri svojem zagovoru in na vprašanja ni želel odgovarjati. Obtoženemu B. Ž. je zagovornik zastavil tudi na zadnji obravnavi pred sodiščem druge stopnje kar nekaj vprašanj. Obtoženi B. Ž. je o določenih okoliščinah izpovedal, o določenih pa je, tako kot poudarja že zagovornik, v tem zadnjem sojenju povedal, da se dogodkov več ne spominja, na eno od vprašanj je odklonil odgovor. Vse zagovore pa je sodišče druge stopnje na obravnavi prebralo in jih predočilo B. Ž. Sodišče druge stopnje je prebralo tudi vse zagovore obtoženega P. Po prebranih zagovorih je P. izpovedal, da nima kaj dodati. Na vprašanje sodišča so stranke, tudi zagovornik S. in obtoženi S. izrecno povedale, da za obtoženega P. nimajo vprašanj (stran 7 zapisnika o obravnavi z dne 23. 4. 2013).

12. Po ustavno sodni presoji (odločba Up-719/03 z dne 9. 3. 2006), na katero se sklicuje zagovornik obtoženega S., mora sodišče v primeru, ko posamezen obtoženec s svojimi izjavami obremenjuje soobdolženca, slednjim omogočiti, da zastavlja vprašanja obdolžencu, ki ga obremenjuje. To je sodišče v postopku storilo, saj je obramba obtoženega S. zastavila obema soobtožencema tako v postopku pred sodiščema prve stopnje, kot tudi na zadnji obravnavi pred sodiščem druge stopnje obtoženemu B. Ž., številna vprašanja. Obtoženemu S. je bilo tako v postopku (več kot enkrat) omogočeno zasliševanje obeh obtožencev v zvezi z njunimi obremenilnimi izjavami. Če je obtoženi B. Ž. odklonil odgovor na vprašanje, to še ne pomeni, da obtoženemu S. ni bilo omogočeno, da njegove obremenilne izjave preizkusi, ker se je B. Ž. zagovarjal in je odgovarjal na zastavljena vprašanja in je bilo S. omogočeno, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo. Obtožencu je bilo omogočeno tudi, da preizkusi zagovor B. Ž. o zatrjevanem vplivu policistov. Sodišče druge stopnje pa je presodilo, da vpliva in usmerjanja policije ni bilo (točke 59 do 64 te odločbe). Enako velja za zagovor obtoženega P., saj je bila obrambi obtoženega S. dana možnost, da obtoženca zasliši v zvezi z njegovimi obremenilnimi izjavami in jih preizkusi. Sodišči prve in druge stopnje sta tako v postopku naredili vse ter ravnali z ustrezno skrbnostjo, na katero opozarja odločba Ustavnega sodišča Up-849/05 z dne 18. 10. 2007, da je bila obtoženemu S. dana možnost izpodbijati obremenilne izjave in v zvezi z njimi zasliševati njuna avtorja, zato pravica do poštenega postopka in do obrambe ni bila kršena. Storjeno je bilo vse, da se obtožencu omogoči uresničevanje pravice do zaslišanja obremenilnih prič (soobtožencev). Zato ni podana kršitev določbe d) točke tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), niti 29. člena Ustave in tudi ni podana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki jo uveljavlja zagovornik.

13. Obtoženi S. in njegova mati M. L. v pritožbah trdita, da je sodnik poročevalec v ponovljenem postopku pred sodiščem druge stopnje naredil vse, da potrdi svojo prvo sodbo oziroma da je zastavljal skrbno zasnovana vprašanja, ki naj bi bremenila le S. S temi navedbami nakazujeta, da pri njiju obstaja dvom v nepristranost sojenja, torej na izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. Zahteva stranke za izločitev je vezana na določen stadij postopka. Ob smiselni uporabi določb o izločitvi na glavni obravnavi (drugi odstavek 41. člena ZKP) to pomeni, da bi bilo treba zahtevati izločitev sodnika takoj na obravnavi, kar pa ni bilo storjeno. Zato v pritožbi obtoženec in njegova mati ne moreta uveljavljati relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, kot posledice kršitve 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, ki jo z navedbami v pritožbi zatrjujeta.

14. Zagovornik obtoženega S. navaja, da se pod točko I/1 sodba opira na izpis telefonskega prometa, ki ga je sodišče pridobilo na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Novem mestu Kpd 245/2005 z dne 30. 6. 2005. S to odredbo je bilo na podlagi 143. in 149. b člena ZKP odrejeno družbama Mobitel in Simobil, da posredujeta podatke o lastniku in izpis odhodnih in dohodnih klicev, med drugim tudi za številko 041/... in izpis telefonskega prometa za to telefonsko številko. Sodišče druge stopnje se opira prav na ta izpis, ki se nahaja v prilogi A/98 spisa. Iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-65/13 z dne 3. 7. 2014 izhaja, da je Sodišče Evropske unije s sodbo v združenih zadevah C-293/12 in C-594/12 z dne 8. 4. 2014 Direktivo o hrambi podatkov razglasilo za neveljavno (s citirano sodbo je Sodišče Evropske unije razsodilo, da so Direktiva 2006/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o hrambi podatkov, pridobljenih ali obdelanih v zvezi z zagotavljanjem javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnih komunikacijskih omrežij in spremembi Direktive 2002/58/ES neveljavne). Z odločbo, ki jo citira zagovornik, je Ustavno sodišče odločilo, da se razveljavijo členi 162, 163, 164, 165, 166, 167, 168 in 169 Zakona o elektronskih komunikacijah, Uradni list RS, št. 109/12 in 110/13 (v nadaljevanju ZEKom-1) ter, da morajo operaterji iz prvega odstavka 163. člena ZEKom-1 nemudoma po objavi odločbe v Uradnem listu RS uničiti vse podatke, ki jih hranijo na podlagi izpodbijanih določb. Zagovornik navaja, da glede na citirano sodbo Sodišča Evropske unije in odločbo Ustavnega sodišča to pomeni, da je bila hramba prometnih podatkov v nasprotju s pravnim redom EU, EKČP ter v nasprotju z Ustavo RS. Sklicuje se tudi na odločbi disciplinskega sodišča druge stopnje po Zakonu o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS) iz oktobra leta 2014, ki ju prilaga, v katerih je disciplinski senat zapisal, da je bila ureditev po ZEKom-1 in ZEKom-A glede na identične določbe v neskladju z Ustavo. Vse navedeno pa po mnenju zagovornika velja tudi za Zakon o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom), ki je veljal v času, ko so bili pridobljeni prometni podatki navedeni v prilogi A/98 (zakon je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 43 z dne 26. 4. 2004). Meni, da se sodišče druge stopnje tako na prilogo A/98 nedovoljeno in nezakonito ter nedopustno sklicuje pri utemeljevanju sodbe v škodo obtoženega S., kar izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe v točkah 13, 24, 25, 26 in 38, zato je bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

15. Po vsebini zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče je presodilo zakonitost odredbe Okrožnega sodišča v Novem mestu Kpd 245/2005 z dne 30. 6. 2005 in na podlagi nje pridobljene dokaze tudi z vidika odločbe Ustavnega sodišča U-I-65/13 z dne 3. 7. 2014. Ustavno sodišče je s citirano odločbo razveljavilo že navedene člene ZEKom-1, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS dne 31. 12. 2012. S tem zakonom pa tudi z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-A), objavljenem v Uradnem listu RS dne 12. 12. 2006, je bila v pravni red Republike Slovenije prenešena Direktiva 2006/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. 3. 2006 o hrambi podatkov, pridobljenih ali obdelanih v zvezi z zagotavljanjem javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnih komunikacijskih omrežij, in spremembi Direktive 2002/58/ES (UL L št. 105 z dne 13. 4. 2006, stran 54). Direktiva in spremembe Direktive so bile razveljavljene s sodbo sodišča Evropske unije v združenih zadevah C-293/12 in C-594/12. Odredba Kpd 245/2005 je bila izdana dne 30. 6. 2005. V času izdaje odredbe je veljal Zakon o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom), ki je bil objavljen v Uradnem listu dne 26. 4. 2004. Ta zakon se seveda na navedeno Direktivo 2006/24/ES in spremembi Direktive 2002/58/ES ni opiral, saj še nista bili sprejeti. Tudi odločba Ustavnega sodišča se ne nanaša na ta zakon. V odločbi Ustavnega sodišča so določno navedene določbe (členi) ZEKom-1 ki jih je Ustavno sodišče razveljavilo. Ustavno sodišče je torej ugotovilo protiustavnost dela ZEKom-1. Vrhovno sodišče je že v odločbi I Ips 60617/2010 z dne 17. 11. 2011 zavzelo stališče, ki se nanaša na kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivov po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 307. člena KZ-1. Opozorilo je, da je Ustavno sodišče ugotovilo protiustavnost dela 310. člena KZ (ne pa takrat že veljavnega 307. člena KZ-1) in ga razveljavilo, v delu, ki se je nanašal na izvršitev kaznivega dejanja, storjenega s protipravno hrambo strelnega orožja ali streliva, katerega promet je posameznikom omejen (odločba Ustavnega sodišča U-I-88/07 z dne 8. 1. 2009). V sodbi je Vrhovno sodišče zapisalo (točka 7), da ker določba 307. člena KZ-1 ni bila razveljavljena in ker pritožbeno sodišče (ki je sodbo sodišča prve stopnje, sledeč citirani odločbi Ustavnega sodišča spremenilo in obtoženca oprostilo obtožbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP) protiustavnosti zakona samo ne more ugotavljati, bi določbo moralo uporabiti. Kot pa je bilo že poudarjeno, ZEKom-1 ni veljal v času izdaje odredbe in tudi Direktiva, ki jo je razveljavilo sodišče Evropske unije v času izdaje odredbe, ni bila sprejeta. Zato za presojo zakonitosti izdane odredbe Kpd 245/2005 ni mogoče upoštevati odločbe Ustavnega sodišča niti ne odločbe sodišča Evropske unije.

16. Ureditev po ZEKom je bila drugačna kot v kasnejših zakonih. V prvem odstavku 104. člena ZEKom (podatki o prometu) je bilo določeno, da morajo biti podatki o prometu, ki se nanašajo na naročnike in uporabnike ter jih je operater obdelal in shranil, izbrisani ali spremenjeni v brezosebne, takoj ko niso več potrebni za prenos sporočil. Drugi odstavek istega člena pa je določal, da ne glede na določbo prejšnjega odstavka, lahko operater do popolnega plačila storitve, vendar najdlje do preteka zastaralnega roka, hrani in obdeluje podatke o prometu, ki jih potrebuje za obračun in za plačilo v zvezi z medmrežnim povezovanjem. V členu 107 (zakonito prestrezanje komunikacij) je bilo določeno, da je operater dolžan omogočiti zakonito prestrezanje komunikacij na določeni točki javnega komunikacijskega omrežja, ko prejme prepis tistega dela izreka odredbe pristojnega organa, v katerem je navedba točke javnega komunikacijskega omrežja, na kateri naj se izvaja zakonito prestrezanje komunikacij, ter drugi podatki povezani z načinom, obsegom in trajanjem tega ukrepa (drugi odstavek). Četrti odstavek 107. člena je določal, da je operater dolžan omogočiti zakonito prestrezanje komunikacij na način, v obsegu in trajanju, kot je določeno v prepisu izreka odredbe. V prvem odstavku 110. člena (podatki o naročnikih) je bilo določeno, katere podatke lahko zbirajo operaterji o svojih naročnikih, v drugem odstavku je bil določen namen uporabe zbranih podatkov, tretji odstavek pa je določal, da je potrebno podatke iz prvega odstavka, ob prenehanju naročniškega razmerja hraniti še eno leto od takrat, ko je bil naročniku izstavljen obračun za opravljanje storitve, če je v tem času izdana odredba pristojnega organa za hranjenje in posredovanje teh podatkov, pa še toliko časa, kot je določeno v odredbi pristojnega organa.

17. ZEKom je določal, katere podatke sme operater hraniti in obdelovati ter roke hrambe teh podatkov, podobno kot ZEKom-1 v nerazveljavljenem delu. ZEKom je določal čas hrambe podatkov, ki se nanašajo na naročnika in le v primeru, če je bila izdana odredba pristojnega organa za hranjenje in posredovanje podatkov, pa še toliko časa, kot je bilo določeno v odredbi pristojnega organa (člen 107). Ureditev je bila torej drugačna kot v razveljavljenem ZEKom-1, v zvezi s podatki za potrebe kazenskega postopka. Po ureditvi po ZEKom se niso hranili kar vsi podatki za določeno obdobje, kot po petem odstavku 163. člena ZEKom-1 (štirinajst oziroma osem mesecev). ZEKom torej ni določal neselektivnega hranjenja vseh podatkov vseh naročnikov (za potrebe, navedene v prvem odstavku 163. člena ZEKom-1 tudi za namene kazenskih postopkov). Prav tako ni bil za vse te podatke z zakonom določen rok hrambe za vse uporabnike, ampak je bilo določeno, da se podatki hranijo za konkretnega uporabnika oziroma naročnika za čas, ki je naveden v odredbi pristojnega organa.

18. Tudi z vidika sorazmernosti izvajanja ukrepa po 149. b členu ZKP (z odločbo Ustavnega sodišča ta določba ZKP ni bila razveljavljena) ob upoštevanju, da je bila odredba izdana v zvezi z enim najhujših kaznivih dejanj, to je, kaznivim dejanjem umora dveh oseb, ni mogoče trditi, da odredba ni bila zakonita, oziroma da ni bila sorazmerna s ciljem, ki ga ukrep po 149. b členu ZKP zasleduje in da ukrep ni bil v zvezi z njegovim namenom, to je odkrivanjem, preiskovanjem in dokazovanjem kaznivih dejanj. Upoštevaje sodbi Sodišča Evropske unije C-293/12 in C-594/12 je mogoče ugotoviti, da je sama hramba podatkov z namenom njihovega morebitnega posredovanja pristojnim nacionalnim organom, dejansko v skladu s ciljem v splošnem interesu, ki je boj proti hudim kaznivim dejanjem in navsezadnje tudi javna varnost (sodišče je le ugotovilo, da je zakonodajalec unije s sprejetjem Direktive o hrambi podatkov prekoračil meje, ki jih zahteva spoštovanje načela sorazmernosti, zaradi neselektivne hrambe vseh podatkov najmanj 6 ali največ 24 mesecev). Sodišče je torej očitalo preohlapnost, pomanjkanje objektivnih meril glede obdobja hrambe za zagotovitev učinkovitega varstva podatkov pred nevarnostmi zlorabe. Enako je mogoče povzeti tudi iz odločbe Ustavnega sodišča, da so boj proti hudim kaznivim dejanjem, še posebej organiziranemu kriminalu in terorizmu, obramba države in zagotavljanja nacionalne varnosti ter ustavne ureditve temeljnega pomena za delovanje pravne države, vendar pa tak cilj, čeprav je temeljnega pomena, sam po sebi ne more opravičevati neomejenega posega v človekove pravice (točka 23 odločbe Ustavnega sodišča). Ustavno sodišče se v 27. točki obrazložitve sklicuje na razveljavljeno Direktivo o hrambi podatkov, da je namen hrambe podatkov omejila le za preiskovanje, odkrivanje in pregon hudih kaznivih dejanj, pri čemer pa ureditev po ZEKom-1 takšnih omejitev ne vsebuje. Ustavno sodišče se sklicuje na prvi odstavek 149. b člena in drugi odstavek 150. člena ZKP, v katerem je zakonodajalec določil katalog kaznivih dejanj v zvezi s katerimi se lahko odredijo ukrepi iz prvega odstavka 150. člena ZKP. V katalog dejanj iz 150. člena ZKP, za katere je mogoče odrediti dosti hujši poseg v komunikacijsko zasebnost, kot je po 149. b členu ZKP, saj gre za nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrolo in zavarovanje dokazov v vseh oblikah komuniciranja, ki se prenašajo v elektronskem komunikacijskem omrežju (1. točka prvega odstavka 150. člena ZKP), sodijo tudi vsa kazniva dejanja, za katera je po zakonu predpisana kazen zapora 8 let ali več. Odredba je bila izdana zaradi suma kaznivih dejanj umora po prvem odstavku 127. člena KZ in povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 317. člena KZ. Po navedenem je mogoče zaključiti, da je ukrep sorazmeren s ciljem, ki ga zasleduje, da se zasleduje legitimen, to je stvaren, upravičen cilj, ki mora biti tudi pravno dopusten, to je odkrivanje kaznivih dejanj. Podatki o lastnikih navedenih GSM številk, izpisih odhodnih in dohodnih klicev in podatki o lastnikih klicanih in klicočih številk, preko katerih je bila vzpostavljena komunikacija v obdobju od 1. 4. do 30. 6. 2005 za v odredbi točno citirane telefonske številke, med drugim tudi s številko 041/..., seveda niso podatki, ki bi, ob upoštevanju, da je šlo za odkrivanje enega najhujših kaznivih dejanj glede na njegovo težo, presegali legitimni cilj, ki ga država zasleduje in ki je v splošnem interesu, kot je boj proti hudim kaznivim dejanjem. S pridobitvijo določenih podatkov, ob ugotovitvi, da je obstajal sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje umora, se nesorazmerno ne posega v komunikacijsko zasebnost in pravico do varstva osebnih podatkov posameznika, v konkretnem primeru obtoženega S. Ukrep je bil torej sorazmeren in nujen in zato tudi skladen s 37. in 38. členom Ustave RS. Zasledoval je legitimen cilj, s katerim je bil dokaz pridobljen, saj je šlo za preiskovanje oziroma odkrivanje in pregon hudega kaznivega dejanja, kar je tudi v skladu z delovanjem pravne države. Slednje pa narekuje tudi javni interes.

19. Zagovornik izpodbija zakonitost odredbe preiskovalne sodnice Kpd 245/2005 ter zavrnitev dokaznega predloga, da se ugotovi, kateri policist je uporabljal oznako, ki je navedena v predlogu za izdajo odredbe, saj je priča O. pojasnil, da je bil sestavljavec tega predloga policist s številko navedeno v predlogu. Ta policist pa bi lahko pojasnil okoliščine, od kod je dobil podatke, zapisane v predlogu. Zagovornik se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 51426/2010 z dne 24. 5. 2012, da naknadna sodna kontrola zakonitosti odredbe o prikritih preiskovalnih ukrepih ter dokazov, ki so bili pridobljeni na njeni podlagi, ni ponovno samostojna ocena obstoja verjetnosti suma na zahtevani ravni dokaznega standarda, temveč preizkus, ali ta dokazni standard izhaja iz obrazložitve odredbe, utemeljene na podlagi gradiva, ki je bilo predloženo državnemu tožilcu oziroma preiskovalnemu sodniku v času odločanja o odreditvi ukrepa. Za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov po 149. b členu ZKP je zadosten standard razlogov za sum, pa tudi ta standard mora temeljiti na dejstvih in opornih točkah ter konkretnih okoliščinah, zato mora biti sodišču razvidno, kako je policija prišla do informacij, na podlagi katerih je sklepala, da je dokazni standard podan. Meni, da je odredba popolnoma neobrazložena in da ne utemeljuje potrebnega dokaznega standarda za odreditev ukrepa po 149.b členu ZKP. Citira vsebino odredbe, navaja, da iz odredbe ni razvidno, da gre za P. vozilo, ki naj bi ga policija poskušala zaustaviti v Budni vasi in da iz odredbe ne izhaja, katera oseba naj bi se z voznikom družila in naj bi po podatkih policije pred časom storitve kaznivega dejanja posedovala večjo količino ročnih bomb, ki jih je prodajala različnim osebam. Odredba naj bi bila tudi vsebinsko nasprotna predlogu in pobudi policije, zaradi tega je po oceni zagovornika podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Poleg tega pa je na podlagi te očitno nezakonite odredbe bil nezakonito pridobljen izpis telefonskega prometa s številko 041/..., v prilogi A/98. Ker se sodba opira na to prilogo, je podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Poudarja še, da če je sodišče v tretjem sojenju razpolagalo s podatki, ki se nahajajo v prilogi A-111/1 in naslednjih, to še ne pomeni, da so ti podatki obstajali v času predloga za izdajo odredbe oziroma njene izdaje, in da so bili resnični, saj so zbiranje in zapisovanje takšnih podatkov zanikali policisti Policijske postaje Laško, U. Z., G. in H., kar izhaja iz zapisnika o obravnavi dne 22. 11. 2010, njihove resničnosti pa ni mogoče preveriti.

20. Z zagovornikom se Vrhovno sodišče ne strinja. Sodišče druge stopnje je pravilno, sledeč tudi točki 62 sklepa Vrhovnega sodišča z dne 29. 10. 2012, presodilo, da je odredba zakonita. Sklicevanje zagovornika na sodbo I Ips 51426/2010 ne omaje pravilnih zaključkov drugostopenjskega sodišča, da je dokazni standard – razlogi za sum, ki se zahteva za izdajo ukrepa po določbi 149.b člena ZKP, obstajal. V citirani odločbi je Vrhovno sodišče poudarilo, da morajo biti v času izdaje odredbe znani podatki, ki so potrebni za presojo, ali je podan dokazni standard za odreditev katerega izmed prikritih preiskovalnih ukrepov že v času izdaje odredbe. Višje sodišče je presodilo, da so ti podatki obstajali in da je bilo dokaznemu standardu za odredbo po 149.b členu ZKP zadoščeno. V točki 62 sklepa Vrhovnega sodišča z dne 29. 10. 2012 je bilo obrazloženo, da razlogi za sum predstavljajo najnižji dokazni standard, ki se zahteva za večino dejanj in ukrepov policije v predkazenskem postopku. Stopnji verjetnosti, da so podani razlogi za sum, je zadoščeno že, če pride policija do obvestila, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, tudi če je storilec dejanja neznan, oziroma do obvestila, da je določena oseba storila kakšno kaznivo dejanje. Ta standard, torej najnižja stopnja verjetnosti, je zadosten za delovanje policije in za predlog ter za odreditev ukrepa za pridobivanje podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju po 149. b členu ZKP. Sodišče druge stopnje je povzelo gradivo, na podlagi katerega je bila izdana odredba. Ugotovilo je, da je iz tega gradiva v času izdaje odredbe izhajal dokazni standard, to je, razlogi za sum. Tako je policijska patrulja iz PP Laško v naselju Budna vas pri kontroli opazila P.-jevo Hondo Civic, ki je pripeljala neposredno po dejanju iz smeri območja, kjer je bilo storjeno kaznivo dejanje, to je iz smeri D. vasi. Prepoznan je bil tudi voznik L. P., pri čemer je v odredbi izrecno navedeno, da je bil identificiran voznik in da je bila identificirana tudi oseba, s katero se ta voznik druži. 21. Višje sodišče pravilno ugotavlja, je policija razpolagala z operativni podatki, da je obtoženi S. posedoval večjo količino ročnih bomb, ki jih je prodajal različnim osebam, da se S. in P. družita, kar izhaja iz predloga policije in predloga državne tožilke za izdajo odredbe. Torej identificirani sta bili osebi, za kateri je obstajal sum, da naj bi storili kaznivi dejanji umora po prvem odstavku 127. člena in povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 317. člena KZ. Obstajali so podatki, kateri kaznivi dejanji sta bili storjeni in na kakšen način, kot sta bili pravno opredeljeni v času izdaje odredbe. Zagovornik zato neutemeljeno trdi, da dokaznega standarda za izdajo odredbe sploh ni bilo. Preiskovalna sodnica je, kot pravilno ugotavlja višje sodišče, na podlagi predloženih podatkov lahko presodila, da so obstojali razlogi za sum v smeri navedenih kaznivih dejanj in razlogi za sum, da naj bi bila storilca kaznivih dejanj P. in S. Obstajala je stopnja verjetnosti, ki je potrebna za izdajo odredbe po 149. b členu ZKP. Zagovornik zato neutemeljeno trdi, da ta standard ni bil dosežen, da gre zato za očitno nezakonito odredbo in da je odredba sama po sebi nelogična in nerazumljiva. Že v prvi odločbi Vrhovnega sodišča je bilo v zvezi z operativnimi informacijami, ki se nahajajo v prilogi A 111/1 in naslednjih, pojasnjeno, da zaslišani priči H. in G. nista zanikali zbiranja podatkov kot zatrjuje zagovornik, ampak je priča G. izpovedal, da se ne spominja, da bi se zbirale informacije o bombah na splošno od kakšnega občana, priča H. pa, da je preteklo že toliko časa, da se ne spomni, da bi od kakšnega občana dobili informacijo v zvezi z bombami, ki bi lahko bila povezana z obtoženim S. Dejstvo, da se nekdo ne spominja zbiranja določenih informacij, ne pomeni zanikanja, da so se informacije zbirale. Priča Z. pa je na obravnavi dne 22. 11. 2010 izpovedal, da informacij o bombah od občanov ni zbiral; da informacije so bile, tega se spomni; ne ve kdo jih je posredoval; informacijo so pridobili lokalni kriminalisti Policijske postaje Laško (stran 5 zapisnika). Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornikove navedbe o zanikanju zbiranja informacij niso skladne s citirano izpovedbo. Podana je bila zakonita podlaga za izdajo odredbe, to je najnižji dokazni standard, ki se za ta prikriti preiskovalni ukrep zahteva in zato zbiranje podatkov na podlagi te odredbe ni nezakonito.

22. Po navedenem, ker se sodba opira tudi na prilogo A/98 pri presoji krivde obtoženega S., ni bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

23. Ni bila kršena obtoženčeva pravica do obrambe, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog obrambe. Res je, kar poudarja zagovornik, da je sodišče napačno navedlo označbo policista, to je 3J 3303, čeprav je na odredbi navedena oznaka 3J 3106. Vendarle za presojo, da dokazni predlog ni materialnopravno relevanten, to je pomemben za ugotavljanja obstoja kaznivega dejanja, in ugotavljanje ali je odredba zakonita, slednje ni odločilno. Sodišče druge stopnje je navedlo razumne razloge za zavrnitev dokaznega predloga, saj je pravilno izhajalo iz stališča, da mora dokazni standard obstajati že ob izdaji odredbe. Utemeljeno je ocenilo, da bi se z izvedbo predlaganega dokaza ugotovilo, ali je odredba zakonita na podlagi podatkov, s katerimi preiskovalna sodnica v času izdaje odredbe sploh ni razpolagala. Sodišče se sicer lahko, če se vzbudi dvom, ali so podatki obstajali, prepriča tudi s pridobitvijo še drugih dokazov in informacij. Zagovornik pa z navedbam pritožbi ni vzbudil dvoma v ugotovitve, da je obstajal dokazni standard utemeljenih razlogov za sum in da je ta dokazni standard tudi obstajal na podlagi konkretnih podatkov, ki jih je posredovala policija. V postopku pred sodiščem prve stopnje v tretjem sojenju se je tudi pokazalo, da so ti podatki bili preverljivi na podlagi operativnih informacij policije (kar za sum zadostuje) in zato zagovornik le z trditvami, da resničnosti teh podatkov ni mogoče preveriti, ne more uspeti, saj z njimi ne utemeljuje relevantnosti predlaganega dokaza in tudi ne vnaša dvoma v pravilne zaključke sodišča druge stopnje. Z zavrnitvijo dokaznega predloga tako obtoženčeva pravica do obrambe ni bila kršena in tudi ni bila storjena relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP kot posledica kršitve pravice do obrambe.

24. Zagovornik obtoženega S. v pritožbi za dejanje, opisano pod točko I/1 navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, da ti razlogi niso jasni, ali pa da so razlogi v sodbi v medsebojnem nasprotju pa tudi v nasprotju z listinami sodnega spisa, s čimer zatrjuje, da je bila storjena absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče po presoji pritožbe ugotavlja, da zagovornik ne uveljavlja navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak ko izpodbija v sodbi ugotovljeno dejansko stanje uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga na večih mestih (napačno) kvalificira kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Kolikor se zagovornik z zaključki sodišča druge stopnje ne strinja, to ne pomeni, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih ali pa da je sama s seboj v nasprotju. Zagovornik tudi trdi, da so zaključki sodišča druge stopnje v nasprotju z listinami v sodnem spisu. S temi navedbami zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka ne uveljavlja. Tako imenovana protispisnost je podana le, če se nanaša na kakšno odločilno pravnorelevantno dejstvo in le takrat, če sodišče v sodbi reproducira dokaz v nasprotju z njegovo vsebino, česar zagovornik ne zatrjuje. Če sodišče druge stopnje, kar tudi očita zagovornik, pritrjuje stališču pritožnikov to ne pomeni, da je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je navedlo razloge, zaradi katerih šteje, da je pritožba utemeljena. S tem je pritožbeno sodišče tudi pravilno opravilo svojo kontrolno funkcijo in ni ravnalo arbitrarno oziroma se izognilo obrazložitvi, kar uveljavlja zagovornik. Navedlo je razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev, zato zagovornik neutemeljeno trdi, da je sodišče druge stopnje z obrazložitvijo kršilo 22. člen Ustave. Sodišče druge stopnje tudi ni spregledalo razlogov sodbe sodišča prve stopnje, ampak je določno pojasnilo najprej v uvodu v 12. točki, katera dejstva je ugotovilo sodišče prve stopnje in je štelo, da dejanje obtožencu ni dokazano, nato pa je v obrazložitvi v nadaljnjih točkah, ko se je opredelilo zakaj je pritožba državnih tožilcev, ki je izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje utemeljena, navedlo razloge zakaj ni mogoče sprejeti razlogov sodišča prve stopnje za oprostilno sodbo.

25. Višje sodišče ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka v točki 15 obrazložitve, ko je zapisalo da „pritožbeno sodišče v nasprotju z razlogi sodbe sodišča prve stopnje ne dvomi, da obtožena B. Ž. in S. nista bila v času storitve kaznivega dejanja v naselju B-Ž, da sta se tjakaj pripeljala po navodilih obtoženega S. in da je le ta vrgel bombo“. Zagovornik v pritožbi trdi, da sodišče druge stopnje torej ne dvomi, da nista bila na kraju kaznivega dejanja, temu nasprotno pa v nadaljevanju obrazložitve podaja razloge, da sta obtožena B. Ž. in S. bila tam, da sta se pripeljala tja po navodilih S., ki da je vrgel bombo. Po oceni zagovornika so tako razlogi sodbe v medsebojnem nasprotju, pa tudi izrek sodbe je v nasprotju z njenimi razlogi, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zatrjevanje zagovornika, da gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka, pomeni uveljavljanje, da gre za pisno pomoto. Sodišče druge stopnje je uporabilo dvojno zanikanje, „ne dvomi, da obtoženca nista bila“. Iz celotne obrazložitve in odločitve, ki jo je sprejelo sodišče druge stopnje, jasno izhaja, da je sodišče druge stopnje ugotovilo krivdo obtoženega S., torej da je bil v kraju B-Ž in da je vrgel bombo. Očitna pisna pomota ne pomeni bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Takšno pisno pomoto je mogoče popraviti s popravnim sklepom, tudi po pravnomočnosti sodbe, skladno z določbo prvega odstavka 365. člena ZKP.

26. Vrhovno sodišče se ne strinja z zagovornikom, da ocena zagovora obtoženegaB. Ž. v sodbi sodišča druge stopnje, ni prepričljiva. Sodišče druge stopnje zagovora ni ocenilo le samostojno, ampak ga je preizkusilo v povezavi z drugimi dokazi. Pravilna je ocena drugostopenjskega sodišča, da si je B. Ž. lahko zapomnil kraj kaznivega dejanja, ker je dogodek predstavljal zanj enkraten dogodek v nasprotju z bombologom B. K., ki kot ugotavlja drugostopenjsko sodišče, ni sodeloval le pri ogledu kaznivega dejanja v naselju B-Ž, to je obravnavanega dogodka, ampak tudi pri drugih dogodkih. Zato se ni mogoče strinjati z zagovornikom, da je sodišče druge stopnje zmotno odpravilo povsem pravilen pomislek sodišča prve stopnje o pomnjenju obtoženega B. Ž., da si je zapomnil hišo, kamor naj bi S. odvrgel bombo. Sodišče druge stopnje je pravilno tudi na podlagi ugotovitev o tem, kako deluje človekov spomin (ne gre za nekakšno strokovno oceno, ampak za dejstva, ki so splošna znana), sklepalo, da si je B. Ž. dogodek zapomnil in tudi zapomnil objekt, kamor je S. vrgel bombo, kar tudi dokazuje in pomeni, da se je nahajal v naselju B-Ž v času storitve kaznivega dejanja. Zagovornikove z ničemer utemeljene trditve, da je bil lahko B. Ž. tudi ob kakšni drugi priliki v tem kraju storitve kaznivega dejanja ali pa da tam ni bil z S., pravilnih zaključkov sodišča druge stopnje ne izpodbijajo.

27. Zagovornik tudi ocenjuje, da se sodišče druge stopnje neutemeljeno opira na izpovedbo polsestre B. Ž., M. Ž. ter ocenjuje, je lahko tudi razmerje obtoženega S. s polsestro vplivalo na njegove izjave. Zagovornik trdi, da vsebina pisma v prilogi C22 z dne 16. 11. 2005, iz katerega je razvidna jeza B. Ž. zaradi razmerja med S. in M. Ž., kaže na to, da njegova izjava, da razmerje ni vplivalo na njegovo izpovedbo, ni resnična. Gre le za drugačno oceno zagovornika, saj zagovornik iztrga določene dokaze in jih ocenjuje, s čimer ne izpodbija celovite presoje sodišča druge stopnje, ki obtoženemu B. Ž. sledi in ugotavlja, da je obtoženi S. storilec kaznivega dejanja opisanega pod točko I/1. 28. Neutemeljeno zagovornik tudi trdi, da izpovedbe priče Ž. obramba ni mogla preizkusiti. Pri oceni zagovornikovih navedb, da je bila obtožencu kršena pravica do obrambe, ker naj ne bi mogel preizkusiti obremenilnih zagovorov obeh soobtožencev, so bila prikazana merila, po katerih mora sodišče omogočiti obtožencu, da lahko izpodbija obremenilne izjave. Sodišče je torej dolžno obtožencu dati možnost zasliševati priče v zvezi z njihovimi izjavami. Sodišče ravna z zadostno skrbnostjo, če obtožencu omogoči uresničevanje pravice, da zaslišuje obremenilno pričo. Možnost zaslišati pričo Ž. pa je bila dana tudi obtoženemu S. v preiskavi. M. Ž. je bila zaslišana in je izpovedala na naroku dne 11. 11. 2005. Stranke so bile o njenem zaslišanju obveščene (odredba preiskovalne sodnice z dne 25. 10. 2005, l. št. 713 spisa). Naroka so se udeležili zagovornik obdolženega B. Ž., zagovornik obdolženega L. P. in obdolženi P. Po določbi drugega odstavka 167. člena ZKP se v preiskavi zbirajo tudi dokazi, za katere je nevarnost, da jih na glavni obravnavi ne bo mogoče ponoviti ali da bi bila njihova izvedba zvezana s težavami, kot tudi drugi dokazi, ki utegnejo biti koristni za postopek in je glede na okoliščine primera smotrno, da se izvedejo. M. Ž. je tako imenovana priviligirana priča, ki lahko izkoristi pravno dobroto po 236. členu ZKP ter odkloni pričanje, saj kot priviligirana priča v postopku ni dolžna izpovedovati. Obtoženi S. in njegova takratna zagovornica, se naroka dne 11. 11. 2005 nista udeležila. Nista izkoristila možnosti, ki jima jo je dalo sodišče, da zaslišujeta pričo Ž. in njeno izpovedbo preizkusita ter izpodbijata njene izjave. Obtoženec, ki zavestno opusti možnost zaslišanja obremenilne priče v fazi preiskave, sprejme nevarnost, da te priče ne bo mogel zaslišati na glavni obravnavi, če takšnega zaslišanja ni mogoče izvesti. Na glavni obravnavi je priča Ž. izkoristila pravno dobroto in ni izpovedala. Po navedenem zagovornik neutemeljeno trdi, da izpovedbe priče Ž., ker se je sklicevala na pravno dobroto, obramba obtoženega S. ni mogla preveriti, kar pomeni, da sodišče na njeno izpovedbo ne bi smelo opreti sodbe. Obtožencu je bila dana možnost, da pričo Ž. zasliši. Sodišče je ravnalo pošteno, omogočilo je da uveljavlja svojo pravico do obrambe in pravico do zaslišanja obremenilne priče. Storilo je vse, kar je lahko in kar je bilo mogoče, torej ravnalo je s potrebno skrbnostjo. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da je zaradi nezmožnosti kasnejšega zaslišanja priče Ž. na glavnih obravnavah, ker je izkoristila pravno dobroto skladno z določbo 2. točke prvega odstavka 236. člena ZKP, ni bila kršena pravica obtoženega S. do zaslišanja priče. 29. Sodišče druge stopnje je na podlagi izpovedbe priče Ž. v povezavi z zagovorom B. Ž. sklepalo na položaj B. Ž. nasproti S. in ugotovilo, da se je B. Ž. bal, ker mu je obtoženi S. grozil, ker ga je sumil, da naj bi izdal določene podatke v zvezi z metanjem bomb. Sodišče druge stopnje je tudi na podlagi presoje izpovedbe priče Ž. podalo zaključke o B. Ž. stanju in o tem, da se je počutil ogroženega. Utemeljeno pa se je oprlo na njeno izpovedbo o ravnanju B. Ž., da je S. ukradel dve bombi iz skrivališča in da jih je prodal v Mariboru, kar je tudi povezalo z dejstvom, da so bile prodane bombe najdene nato v Ilirski Bistrici in z delom izpovedbe B. R. o prodaji bomb. Tudi na podlagi te izpovedbe je lahko sodišče druge stopnje presojalo verodostojnost zagovora B. Ž. ter ugotavljalo, da je zagovor prepričljiv. Vendar pa njegov položaj nasproti S. in občutek njegove ogroženosti nista odločilna za presojo S. krivde, saj je sodišče druge stopnje oceno o krivdi gradilo na drugih pomembnih okoliščinah; na ugotovitvah, ki izhajajo iz priloge A 98 o gibanju S. na podlagi klicev iz njegovega telefona, na podlagi presoje pomena kazenskega spisa Okrožnega sodišča v Novem mestu II K 9064/2010, ugotovitvah, da alibi, ki ga je ponujal obtoženi S., ne zdrži presoje, da spremenjena izpovedba obtoženčevega brata ni verodostojna in da nanjo ni mogoče opreti sodbe pri sprejemanju dokaznih zaključkov in tudi na presoji, da policisti oziroma kriminalisti B. Ž. niso preslepili tako, da bi izpovedal o nečem, kar se ni zgodilo oziroma da bi po krivem obremenil obtoženega S. Na podlagi presoje vseh navedenih dejstev in dokazov je sodišče druge stopnje presodilo zagovor B. Ž., ter je tudi ob ugotovitvi, da je pri opisu ključnega dogajanja v naselju B-Ž ves čas enak, utemeljeno in pravilno sklepalo, da je zagovor o dogajanju pri dejanju pod točko I/1 verodostojen. Zato je odločitev o krivdi obtoženega S. lahko oprlo tudi na zagovor B. Ž.

30. Po navedenem niso utemeljene pritožbene navedbe obtoženega S., da izpovedbe M. Ž. ni bilo mogoče preizkusiti, ker se je poslužila pravne dobrote. Obtožencu je bila dana možnost, da se z M. Ž. sooči in da njeno izpovedbo na prvem zaslišanju v novembru leta 2005 tudi preizkusi. Neutemeljene so tudi njegove navedbe, da ga obtoženi B. Ž. v zvezi z dejanjem pod točko I/1 lažno obremenjuje prav zaradi razmerja z njegovo sestro, o čemer tudi ni bilo mogoče zaslišati M. Ž., ker je izkoristila pravno dobroto. Tudi v zvezi s pritožbo obtoženca velja, da je sodišče druge stopnje zagovor obtoženega B. Ž. pri dejanju pod točko I/1 preizkusilo v povezavi z že naštetimi dokazi in da izpovedba priče Ž. za odločitev o krivdi ni bila odločilna.

31. Zagovornik ne vnaša dvomov v pravilne zaključke sodišča druge stopnje, da je zagovor B. Ž. verodostojen, tudi zato, ker se je potem, ko je bil zaslišan prvič na podlagi 148. a člena ZKP na policiji na podlagi zagovora obtoženega P., ki ga je obremenil za dejanje v D. vasi, sam obremenil in je začel sam opisovati, po zanikanju svoje udeležbe v D. vasi, dogodek v naselju B-Ž. Sodišče druge stopnje je tudi na podlagi zagovora obtoženega B. Ž. presodilo, da se je drugih dveh obtoženčev bal in da se je bal, da mu nihče zaradi njegove preteklosti ne bo verjel. Zagovornik z navedbami, da pri B. Ž. bojazni pred obtožencema ni bilo, da gre za zmotno presojo pritožbenega sodišča, da se je B. Ž. srečeval s policisti glede te kazenske zadeve, le drugače vrednoti in ocenjuje njegov zagovor in le z drugačno, lastno presojo dejstev, ne vnaša dvomov v pravilne zaključke sodišča druge stopnje. Sodišče druge stopnje je logično pojasnilo zakaj B. Ž. verjame, torej, da je povedal o tistem, kar je sam naredil, kar je, kot je bilo že povedano, podprto tudi z drugimi v postopku izvedenimi in ocenjenimi dokazi.

32. Trditev zagovornika, da je pritožbeno sodišče kršilo tudi določbo 383. člena ZKP, ker je nedopustno preseglo okvir pritožbe državnih tožilcev, ki ne problematizira samoinkriminacije B. Ž., ne pomeni kršitve citirane določbe kazenskega postopka. Sodišče druge stopnje je ocenilo zagovor B. Ž., kar po opravljeni obravnavi lahko stori. Če sodišče druge stopnje ocenjuje zagovor obtoženca ali dokaz v okviru presoje ali je pritožba pritožnika (državnih tožilcev) utemeljena, ne krši 383. člena ZKP in ne presega okvirja pritožbe. Da naj bi šlo za kršitev 383. člena ZKP zagovornik zatrjuje tudi z navedbami, da pritožba državnih tožilcev ne problematizira in tudi ne zatrjuje kakšne podrejenosti ali izkoriščanja B. Ž., kar ugotavlja sodišče druge stopnje. Bilo je že poudarjeno, da B. Ž. položaj nasproti S. ni bil odločilen za presojo ali je obtoženi S. storil dejanje za katerega je bil spoznan za krivega in tudi ne za presojo verodostojnosti Ž. zagovora.

33. Neutemeljene so tudi zagovornikove navedbe, da sodišče druge stopnje v točki 21 sodbe napačno zaključuje, da je B. Ž. enako opisoval pot, po kateri sta se z obtoženim S. vozila. Izpostavlja, da je B. Ž. na zaslišanju na policiji izjavil, da sta se s S. peljala mimo ciganskega naselja, nato obrnila in da mu je S. pri zadnji hiši z desne naročil, naj ustavi vozilo. Na zaslišanju pred preiskovalno sodnico pa je izpovedal, da je videl romsko naselje na levi strani, da mu je S. kilometer ali dva naprej dejal naj obrne in v nekem trenutku, da naj ustavi za sekundo in da se spominja hiše. Navaja tudi, da je B. Ž. v zvezi z domnevno potjo zatrjeval, da sta se s S. ustavila v Sevnici, tam naj bi si S. izposodil denar pri sestrični, sestrične pa S. tam ni imel. 34. V točki 21 je sodišče druge stopnje v sodbi zapisalo, da je B. Ž. ves čas enako opisoval pot iz Zidanega mosta do romskega naselja in po storitvi dejanja nazaj v Zidani most. Zapis je povezan z vprašanjem, ki se je zastavilo v postopku, ali je opis poti plod usmerjanja policije, ker je obtoženi B. Ž. navedel, da ga je obtoženi S. vodil po zanj neznanih krajih. Navedbe zagovornika o tem, kako je B. Ž. opisal prihod v romsko naselje oziroma vožnjo mimo naselja, ne izpodbijajo razlogov drugostopenjskega sodišča o presoji, da je obtoženi S. vodil B. Ž. pri vožnji do romskega naselja in da je tudi v tem delu njegov zagovor resničen. Slednje velja tudi za zagovornikove navedbe, da je B. Ž. povedal v razgovoru, da sta se ustavila v Sevnici. Zagovor o opisu poti je sodišče druge stopnje preizkusilo tudi s časovnico dogodkov, ki jo je izdelala M. V. Ugotovilo je, da tudi časovnica in izračunani časovni intervali med posameznimi kraji, ki jih je opisal B. Ž., potrjuje njegov zagovor, ob upoštevanju priloge A/98 o izpisih klicev S. telefona.

35. Sodišče druge stopnje je utemeljeno ocenilo, da podatki spisa Okrožnega sodišča v Novem mestu II K 9064/2010, v katerem je bila vložena zoper B. Ž., P. in S. obtožba zaradi kaznivega dejanja velike tatvine, ki naj bi bila storjena v Stropnem pri Škocjanu, ki se nahaja nad vasjo Bučka, ne izpodbijajo zagovora B. Ž., da ga je kritičnega dne obtoženi S. vodil po zanj neznanih krajih. Utemeljena je presoja, da podatki spisa ne potrjujejo, da se je B. Ž. nahajal v naselju Bučka že pred obravnavanim dejanjem. Zagovornikove navedbe, da se je obtoženemu B. Ž. v drugi kazenski zadevi očitalo, da je bil v času med 13. 2. in 20. 2. 2005 v cerkvi v Stropnem, ki se nahaja nad Bučko, kar pomeni, da so mu bili ti kraji znani še preden je bilo storjeno kaznivo dejanje pod točko I/1, pravilnih razlogov sodišča druge stopnje ne izpodbijajo. Sodišče druge stopnje je pravilno in logično pojasnilo, da na podlagi podatkov navedenega spisa ni mogoče ugotoviti, ali je bil B. Ž. v navedenem obdobju na območju Bučke, saj je bila izrečena zavrnilna sodba in se sodišče glede na odločitev, ki jo je sprejelo, s tem vprašanjem sploh ni ukvarjalo in ga ni raziskovalo.

36. Z iztrganimi citati iz zagovora, da je B. Ž. dne 5. 10. 2005 izpovedal, da sta se s S. iz Sevnice proti Novemu mestu vozila po nekih hribih, dne 7. 10. 2005 pa, da sta se peljala od Sevnice proti Krškem po neki drugi poti, in da se spominja kraja Bučka, da sta se peljala po čudnih cestah kot je izpovedal pred sodiščem prve stopnje na prvem sojenju, nato pa v drugem, da sta se peljala preko Bučke, zagovornik pravilnih razlogov drugostopenjskega sodišča ne izpodbija. Podaja le lastno oceno, da so razlogi sodišča druge stopnje zmotni, vendar te ocene ne utemeljuje z relevantnimi navedbami, ki bi vzbudile dvom o pravilnosti zaključka, da je B. Ž. resnicoljubno izpovedoval o poti in o tem, da krajev, kjer sta se vozila s S., ni poznal. 37. Zagovornik izpodbija ugotovitve drugostopenjskega sodišča, da je obtoženi S. uporabljal telefon s telefonsko številko 041/.... Trdi, da sodišče druge stopnje napačno, v nasprotju s podatki spisa in nepravilno enači določeno telefonsko številko, ki pripada določeni SIM kartici, vstavljeni v določen telefon, s serijsko številko prenosnega aparata, to je številko IMEI, s čimer naj bi storilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so razlogi sodišča druge stopnje v medsebojnem nasprotju pa tudi v nasprotju z listinami kazenskega spisa. S katerimi listinami kazenskega spisa so navedbe v nasprotju zagovornik ne pojasni, prav tako določno ne pove o katerem odločilnem, pravnorelevantnem dejstvu so razlogi sodbe sodišča druge stopnje v tem delu sami s seboj v nasprotju. Sodišče druge stopnje v razlogih sodbe govori o telefonski številki 041/..., ne pa o SIM kartici oziroma IMEI številki. Sodba je v tem delu popolnoma razumljiva, saj govori o številki, ki je pomembna za telefonski klic, za vzpostavitev zveze med dvema telefonskima aparatoma.

38. Zagovornikove navedbe, da priloga A/98 ne dokazuje gibanja S. telefona, kakor sodišče zmotno navaja, temveč gre za gibanje telefonske številke 041/..., še manj pa, da to dokazuje gibanje S., ker bi bila lahko SIM kartica iz njegovega telefona vstavljena v katerikoli telefon, ki ga je mogoče identificirati le po IMEI številki, ne izpodbija razlogov drugostopenjskega sodišča, da izpis izhodno dohodnih klicev v prilogi A/98, pridobljen na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Novem mestu Kpd 245/2005, dokazuje, kako se je gibal obtoženi S. kritične noči, ter da ni bil doma na rojstnem dnevu svojega očeta. Neutemeljene so trditve zagovornika, da obstaja možnost, da je bila SIM kartica lahko v času storitve kaznivega dejanja pod točko I/1 vstavljena v katerikoli telefon, saj trditev zagovornik z ničemer ne podkrepi. Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da je telefon uporabljal S. in da tega telefona v času storitve dejanja ni uporabljal B. Ž., niti ga ni posedoval, že na podlagi S. zagovora, v katerem česa takega sploh ni navedel, ampak povedal le, da je včasih B. Ž. vzel njegov telefon. S. je bil zasežen telefon s telefonsko številko 041/... ob hišni preiskavi. Sodišče druge stopnje tako ob presoji verodostojnosti zagovora B. Ž. pravilno ugotavlja, da je le-ta kategorično zanikal, da bi v času izvršitve kaznivega dejanja uporabljal S. telefon, ali ga imel celo v posesti in ugotavlja tudi, da česa takega ni navedel niti obtoženi S. v svojem zagovoru.

39. Navedbe zagovornika, da sodišče druge stopnje v točki 38 na 22. strani sodbe navaja, da ni bilo ugotovljeno kdo je uporabljal številko 031/..., ki je bila v stiku z navedeno S. telefonsko številko, ne izpodbijajo pravilne dokazne ocene sodišča druge stopnje. V točki 38 je sodišče druge stopnje pojasnilo, da je iz opisa dejanja izpustilo tekst, da se je obtoženi S. dogovoril z neznanim naročnikom za izvršitev kaznivega dejanja, kar je obrazložilo z ugotovitvijo, da je bila v času med 6. in 7. 5. 2005 vzpostavljena telefonska zveza med S. telefonsko številko in telefonsko številko 031/..., da pa se ni ugotovilo, kdo je telefonsko številko uporabljal. Ta del obrazložitve se ne nanaša na ugotovitve drugostopenjskega sodišča, da izpis izhodno dohodnih klicev v prilogi A/98 z dne 6. 5. 2005 za telefonsko številko telefona, ki ga je uporabljal obtoženi S., dokazuje njegovo gibanje v noči storitve kaznivega dejanja.

40. Sodišče druge stopnje je v točki 24 sodbe utemeljeno presodilo, da klic dne 7. 5. 2005 ob 08:33:32 ne pomeni telefonskega klica, ki naj bi ga opravil B. Ž. in klical B. R., ker je iz izhodno dohodnih klicev v prilogi A/98 razvidno, da naj bi B. R., za katerega sodišče druge stopnje samo ugotavlja, da je uporabljal telefon za številko 041/...2, poklical uporabnika telefonske številke 041/.... Pravilni so zaključki drugostopenjskega sodišča, da tega klica ni mogoče povezati z B. R. izpovedbo, da ga je klical B. Ž. in da je B. R. izpovedal o tem klicu v zvezi z dejanjem pod točko I/2, torej dejanjem v D. vasi. Slednje je sodišče druge stopnje pravilno presodilo na podlagi B. R. izpovedbe o tem, kdaj ga je Ž. poklical in da mu je povedal, da naj si prečita članek v Slovenskih novicah o dogodku v D. vasi. Zagovornik pravilno navaja, da je sodišče druge stopnje napačno sklepalo, da je bil klic opravljen dne 4. 6. 2005, dan po kaznivem dejanju v D. vasi, ker naj bi že takrat o tem poročal časopis Slovenske novice (točka 29 sodbe). Dne 4. 6. 2005 članek o dogodku v D. vasi v Slovenskih novicah ni bil objavljen, na kar pravilno opozarja zagovornik, ko je v podkrepitev svojih pritožbenih navedb k pritožbi priložil kopijo izvoda časopisa Slovenske novice z dne 4. 6. 2005. Vendar pa ta okoliščina, ki jo je sicer sodišče druge stopnje napačno ugotovilo, ni odločilna in relevantna za presojo, kdo je koga klical dne 7. 5. 2005. Relevantno namreč je, da je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da je B. Ž. B. R.-ju povedal o dveh smrtnih žrtvah pri dejanju v D. vasi in pravilni so zaključki sodišča druge stopnje, da gre torej za klic, ki se je zgodil kasneje v juniju leta 2005, ne pa v zvezi z dogodkom dne 7. 5. 2005, to je v zvezi z dejanjem pod točko I/1. Sodišče druge stopnje pravilno ugotovi odločilno dejstvo, da sta omenjeni dve smrtni žrtvi, ko gre za dogodek v D. vasi dne 3. 6. 2005, in da je torej B. R. opisoval klic B. Ž. o tem dogodku, ne pa klica dne 7. 5. 2005. 41. Teh ugotovitev ne izpodbije sklicevanje zagovornika na navedbe v sodbi sodišča prve stopnje na strani 17, da je dne 7. 5. 2005 ob 8.33, torej jutro po dejanju v B-Ž, B. Ž. s telefonske številke 041/... klical B. R. na njegovo telefonsko številko 041/...2 in mu rekel naj si ogleda časopis novice in da ta komunikacija izhaja iz priloge A/98 spisa. Po oceni zagovornika je zato nedvomno, da je navedeno telefonsko številko v kritičnem obdobju uporabljal B. Ž. in ne S. Zagovornik zapis napačno tolmači. Sodišča prve stopnje na strani 17 navaja B. R. izpovedbo ob prvem zaslišanju, ko se je skliceval na znanca B. Ž., da ga je poklical, misli, da dan po tistem, ko je bil dogodek v D. vasi na njegov mobilni telefon in da naj si ogleda časopis novice, v oklepaju pa je v sodbi zapis: „dejansko je iz seznama klicev v prilogi A/98, 7. 5. 2005 ob 8.33 uri bila vzpostavljena telefonska zveza, vendar s telefonom 041/...“. Iz citiranih navedb sodišča prve stopnje izhaja, da je B. R. izpovedoval o dogodku v D. vasi in ne o dejanju dne 7. 5. 2005 v B-Ž, zato navedba sodišča prve stopnje, zapisana v oklepaju, ne predstavlja okoliščine, na podlagi katere bi zagovornik lahko izpodbil pravilne zaključke sodišča druge stopnje, da je B. R. opisoval klic B. Ž. v zvezi z dogodkom v D. vasi, ne pa v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko I/1. Sodišče druge stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da izhodno dohodni klici v prilogi A/98 ne potrjujejo teze, da naj bi uporabnik številke 041/... poklical B. R. oziroma njegovo telefonsko številko, ampak ravno obratno. Sodišče druge stopnje je torej utemeljeno tudi na podlagi klica dne 7. 5. 2005 zjutraj sklepalo, da je bil uporabnik telefona tistega dne obtoženi S. in ne kdo drug in da B. Ž. telefona ni imel v posesti.

42. Zagovornik neutemeljeno trdi, da B. R. in S. nista bila v stikih. Sodišče druge stopnje je v točki 23 sodbe ugotovilo, da so se vsi trije družili in, da je policist U. Z. B. R. kaznoval za prekršek, ki ga je storil v Zidanem mostu, v avtu pa sta bila sopotnika B. Ž. in S. Pravilno je presodilo, da so v tistem obdobju stiki B. R. z obtoženim S. obstajali.

43. Zagovornik se ne strinja z zavrnitvijo dokaznega predloga, da se postavi izvedenec telekomunikacijske stroke, ki ga je podal na obravnavi dne 28. 5. 2013. Dokazni predlog je zajemal tudi zahtevo, da se preveri, kateri telefoni so se uporabljali v času storitve kaznivega dejanja, ker so v izpisih tudi podatki o IMEI. Navaja, da bi bilo le na podlagi tega mogoče ugotoviti ali je obtoženi S. v času odvzema prostosti imel iste telefone kot v času dejanja v naselju B- Ž. Ne strinja se z razlogi drugostopenjskega sodišča o zavrnitvi dokaznega predloga, da ni jasno, katera dejstva naj se dokazuje.

44. V zapisniku o glavni obravnavi dne 28. 5. 2013 je naveden dokazni predlog zagovornika: „da naj izvedenec telekomunikacijskih strok med drugim tudi ugotovi, katere telefone so v času obravnavanih dejanj uporabljali obtoženci, glede na to, da so v izpisih izpisani podatki o IMEI, tudi glede na podatke o zaseženih mobilnih telefonih obtožencev v času odvzema njihove prostosti v zvezi s to kazensko zadevo; izvedenec naj ugotovi tudi, za kakšne vrste telefonov gre ter kateri so bili v času obravnavanih dejanj aktivni.“ V utemeljitvi zavrnitve dokaznega predloga je sodišče druge stopnje zapisalo, da zagovornik ni posebej opredelil, katero dejstvo bi dokazoval z ugotovitvijo, za kakšne vrste telefonov gre in kateri telefoni so bili v času obravnavanih dejanj aktivni. Zaradi tega se pritožbeno sodišče do dokaznega predloga ni moglo opredeliti. Zagovornik je z navedbami v pritožbi tudi ni pojasnil, katero dejstvo naj bi se dokazovalo z ugotavljanjem, kateri telefon je imel S. v uporabi oziroma ali je imel v uporabi iste telefone v času odvzema prostosti kot v času izvršitve kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče se strinja z razlogi drugostopenjskega sodišča, da dokazni predlog ni bil dovolj substanciran, čemur zagovornik niti ne oporeka, ampak le ponavlja razloge drugostopenjskega sodišča, da ni jasno, katero dejstvo, naj bi se dokazovalo. Sodišče druge stopnje je tudi zapisalo, da je mobilni operater sodišču posredoval podatke, na podlagi katerih se da ugotoviti, kateri so telefoni (številke), ki so relevantni za obravnavano zadevo in so bili uporabljeni v času obeh kaznivih dejanj. Sodišče druge stopnje je tako štelo, da dokaz ni materialnopravno relevanten, to je pomemben za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja. Zagovornik pa z navedbami v pritožbi ni uspel utemeljiti pravne relevantnosti dokaza. Obramba mora namreč v pravnem sredstvu konkretno izpodbijati utemeljitev sodišča, zakaj izvedba določenega dokaza ni potrebna in vsaj verjetno izkazati pravnorelevantnost dokaza na instanci, ki odloča o vloženem pravnem sredstvu (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 234/2007).

45. Zagovornikove navedbe, da je sodišče neutemeljeno sledilo zagovoru obtoženega B. Ž., da je S. posedoval dva telefona, razlogov o zavrnitvi dokaznega predloga ne morejo izpodbiti. Da pa je sodišče druge stopnje lahko sledilo zagovoru B. Ž., saj je ocenilo, da je verodostojen, je bilo v tej odločbi že pojasnjeno. Neutemeljeno zagovornik izpodbija zaključke drugostopenjskega sodišča v točki 34 sodbe, da je na podlagi zagovora B. Ž. mogoče ugotoviti, da je imel S. dva prenosna telefonska aparata, kar je sodišče druge stopnje dodatno utrdilo z ugotovitvijo, da sta bila dva aparata S. pri hišni preiskavi zasežena. Sodba ima tako tudi o tem dejstvu oziroma okoliščini dovolj razlogov, zato ni bila storjena absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo sodišču druge stopnje očita zagovornik z navedbami, da za zaključek, da je imel S. iste telefone, kot so mu bili zaseženi tudi dne 6. in 7. 5. 2005, ni podlage. Zagovornik s trditvijo, da ni mogoče reči, da gre za ista telefona, kot sta bila zasežena pri hišni preiskavi, ne omaje dokazne presoje sodišča, saj trditve ne utemelji z dejstvi, ki bi lahko vzbudili dvom o sprejetih zaključkih.

46. Sodišče druge stopnje je utemeljeno ocenilo, da alibi, ki ga ponuja obtoženi S., da je bil v času dejanja pod točko I/1 doma, na praznovanju očetovega rojstnega dne, ni sprejemljiv. Izpovedbe prič, ki so potrjevale obtoženčev alibi, je lahko drugače presodilo kot sodišče prve stopnje, kar je bilo že pojasnjeno v tej odločbi (točka 7). Ko je ugotovilo, da je S. uporabljal svoj telefon z že navedeno številko, kako se je S. gibal tiste noči, kdaj se je prvič vklopil telefon v kritičnem času izven bazne postaje, ki pokriva S. bivališče, kjer je njegov oče praznoval rojstni dan, je lahko zaključilo, da izpovedbe prič, da naj bi bil obtoženi S. na praznovanju rojstnega dne prisoten ves čas, ne držijo. Utemeljeno je ocenilo, da so priče obtoženca videle pred njegovim odhodom od doma, ko se je dejansko začelo gibanje telefonske številke 041/... (priloga A/98), ne pa tudi kasneje. Zagovornik zato s trditvami, da je sodišče druge stopnje izpovedbe prič ocenilo napačno in da je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da so priče izpovedovale verodostojno, razlogov sodbe ne izpodbija.

47. Sodišče druge stopnje je tudi pravilno ocenilo izpovedbo obtoženčevega brata M. S. V točki 26 sodbe je navedlo razumne razloge, zakaj spremenjeni izpovedbi te priče na obravnavi v ponovljenem postopku pred sodiščem druge stopnje, ne more slediti. Izpostavilo je razlike in nelogičnosti v pričini izpovedbi. Upoštevalo je gibanje S., ugotovljeno na podlagi izhodno dohodnih klicev v prilogi A/98, da je bil ob pol dveh dveh zjutraj na območju bazne postaje Sevnica II, torej ne v Velikem Širju, ki ga pokriva bazna postaja Zidani most RTV. Zato je pravilno ocenilo, da spremenjena izpovedba priče M. S. v ponovljenem postopku na obravnavi dne 16. 5. 2013, da je brata videl doma nekje po polnoči, ni verjetna. Zagovornik z zatrjevanjem, da je M. S. v svoji spremenjeni izpovedbi govoril resnico in s tem tudi razbremenil svojega brata, ne izpodbija razlogov sodišča druge stopnje. Neutemeljeno trdi, da je sodišče druge stopnje odpravilo pričanje obtoženčevega brata z zagovorom B. Ž., da sta bila skupaj z obtoženim S. v naselju B-Ž. Sodišče je presodilo izpovedbo priče M. S. samostojno ter v povezavi s podatki o dohodno izhodnih klicih, ne pa le v povezavi z zagovorom obtoženega B. Ž., da sta bila z soobtoženim S. skupaj v naselju B-Ž in da sta se v Zidani most vrnila okoli pol dveh zjutraj. Zagovor le-tega je pri oceni izpovedbe priče M. S. le še dodatna okoliščina, na podlagi katere je sodišče druge stopnje utemeljeno sklepalo, da spremenjena izpovedba priče M. S. ni resnična.

48. Sodišče druge stopnje je v točkah 68 in 69 sodbe obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga za dodaten preizkus fotografije, ki je bila posneta na praznovanju rojstnega dne obtoženčevega očeta z oznako „slika 013.JPG“ z izvedencem ustrezne stroke. V točki 25 sodbe je povzelo ugotovitve sodišča prve stopnje na podlagi mnenja Centra za forenzične preiskave, da fotografija ni mogla biti posneta ob 20.38 uri, niti ob 21:38:35 uri (čas odtisnjen na fotografiji) in da sodišče prve stopnje ni moglo potrditi ali izključiti možnosti, da je posnetek nastal ob 19.38 uri. Sodišče druge stopnje je glede na izpis prometa odhodno dohodnih klicev S. telefona, ter ocene, da telefona ni uporabljal razen S. nihče drug, presodilo, da je ta posnetek sicer lahko nastal ob 19.38 uri, ne pa kasneje. Na podlagi presoje dejstev je utemeljeno navedlo, da dokazni predlog za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja ni materialnopravno relevanten, saj strokovno mnenje daje zadostno podlago za sklep, kdaj fotografija s praznovanja rojstnega dne obtoženčevega očeta ni bila posneta. Pravilno je tudi stališče drugostopenjskega sodišča, da zagovornik ni zadostil dokaznemu bremenu pri utemeljevanju pravne relevantnosti dokaza, in da ne problematizira ugotovitev mnenja Centra za forenzične preiskave, ampak zatrjuje le, da je strokovno mnenje pripravila policija. Zagovornik sicer pravilno navaja v pritožbi, da je strokovno mnenje organov za notranje zadeve oziroma Centra za forenzične preiskave dokaz, ki ga sodišče ocenjuje po načelu proste presoje dokazov.

49. Tudi v zvezi s strokovnim mnenjem pa mora predlagatelj dokaza, dokazni predlog oblikovati tako, da v njem zatrjuje: 1. pravnorelevantna dejstva, katerega obstoj ali neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza; 2. dokazno sredstvo in 3. z navedbo okoliščin utemelji, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o pravnorelevantnem dejstvu, ter da bo dokaz v korist obtoženca. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da zagovornik ne problematizira vsebine oziroma ugotovitev Centra za forenzične preiskave. Pravilno utemeljuje, da dokazni predlog zagovornika ne ustreza standardom, ki jih je že izoblikovala sodna praksa, da mora obramba zadostiti svojemu dokaznemu bremenu in obstoj, ter pravnorelevantnost predlaganih dokazov utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti (odločba Ustavnega sodišča Up-34/93, sodba Vrhovnega sodišča I Ips 502/2007 in druge). Zagovornik neutemeljeno trdi, da polemika s strokovnim mnenjem ni potrebna, ampak da zadostuje že, če zahteva, da mnenje izdela neodvisna institucija. Čeprav se zagovornik z razlogi drugostopenjskega sodišča v točki 69 sodbe ne strinja in trdi, da razlogi drugostopenjskega sodišča niso v povezavi s podanim predlogom na obravnavi dne 28. 5. 2013, se je mogoče strinjati s sodiščem druge stopnje, da predlog, da naj se ugotovi ali bi lahko bila fotografija posneta ob 19:48:44 uri, ni relevanten. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da je mnenje Centra za forenzične preiskave strokovno, da se ga lahko preizkusi in ugotovi dejstva, do katerih je v sodbi zavzelo stališče, to je, da fotografija ni mogla biti posneta ob navedeni uri. Zagovornik je predlagal na obravnavi, da naj izvedenec ugotovi, ali je bila lahko fotografija, na kateri je obtoženi S., posneta ob 19.48 uri in 44 sekund, ko naj bi se le-ta glede na izpis telefonskega prometa za njegovo telefonsko številko nahajal na območju bazne postaje Rateče RTV. Sodišče druge stopnje tega dela dokaznega predloga ni zavrnilo z razlogi, ki s predlogom nimajo zveze, kot trdi zagovornik. Ugotovilo je, da je slikovni material, ki ga je predložil Center za forenzične preiskave takšne kvalitete, da ni mogoče dati decidirano odgovora na to vprašanje. Bistvo zavrnitve predloga je ugotovitev, da je strokovno mnenje zadostna podlaga za sklep, da je mogoče presoditi kdaj fotografija ni bila posneta. Zato je sodišče pravilno ocenilo, da dokaz, ki ga je predlagal zagovornik ni pomemben za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja. Tako tudi ni bila kršena pravica do obrambe ter četrta alineja 29. člena Ustave RS, ki zagotavlja obtožencu izvajanje dokazov v njegovo korist. 50. Po navedenem Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso utemeljene navedbe v pritožbi I. S., da je bil obtoženec dne 6. 5. 2005, po končani službi ves čas prisoten na praznovanju njegovega rojstnega dneva.

51. Pravilnih razlogov sodišče druge stopnje, da je S. storilec obravnavanega kaznivega dejanja, ne ovržejo zagovornikove trditve, da obstaja možnost, da je glede na gibanje telefona B. Ž. potoval k svoji sestri M. Ž. v smeri Trbovelj in da se je lahko, ker je bil ob 19 uri 48 minut in 44 sekund evidentiran dohodni klic na bazni postavi Rateče RTV, sestal s prijateljico D. Č., ki je živela v Ratečah in da je pot, ki izhaja iz baznih postaj, ki so evidentirale telefonske klice (zadnja Hrastnik III, kot navaja zagovornik ob 20 uri 41 minut 28 sekund) v nasprotju z zagovorom o srečanju v Zidanem mostu in poti v Sevnico, nato pa čez Bučko. Zagovor B. Ž. je v sodbi sodišča druge stopnje preizkušen tudi s časovnico dogodkov, ki jo je izdelala M. V. Izračunala je časovne intervale med posameznimi kraji, kot jih je opisal B. Ž. o tem, kdaj sta z obtoženim S. v večernem času šla na pot in kdaj sta se vrnila v Zidani most. Sodišče je ugotovilo, da tudi časovnica dogodkov potrjuje zagovor. Zato zagovornik z lastno interpretacijo, da gibanje, ki so ga zaznale bazne postaje do nekaj pred deseto uro zvečer ne potrjuje zagovora B. Ž. in z ničemer podprtimi navedbami, h komu bi lahko B. Ž. tistega večera šel (k sestri oziroma prijateljici), dokazne presoje drugostopenjskega sodišča ne omaje. Enako velja za trditve, da bazna postaja Zidani most RTV pokriva tako S. prebivališče v Velikem Širju kot tudi tedanje prebivališče B. Ž. v Zidanem mostu (klic 7. 5. 2005 zjutraj), da naj bi B. Ž. pogosto menjaval telefonske aparate, in da je priča B. R. potrdil, da ga je B. Ž. klical tudi iz S. telefona, saj je, kot je bilo že večkrat poudarjeno, sodišče druge stopnje na podlagi presoje dokazov zanesljivo ugotovilo, da je zagovor B. Ž. verodostojen.

52. Zagovornik se obširno ukvarja z izpovedbo priče B. R. na straneh 27, 28 in 39 do 41 pritožbe ter zatrjuje, da izpovedba priče B. R. ni verodostojna in da ji sodišče druge stopnje ne bi smelo slediti. Prezre pa, da je sodišče druge stopnje v točki 30 sodbe ugotovilo, da je B. R. različno opisoval dogodke v naselju B-Ž in v D. vasi, da je o dejanjih vedel povedati le na podlagi informacij, ki jih je dobil od obtoženega B. Ž., ter da različni opisi dogodkov pri sodišču druge stopnje vzbujajo dvom v verodostojnost B. R. navedb o storilcih tako v naselju B-Ž kot tudi v D. vasi. Sodišče druge stopnje je v točkah 31 in 32 zapisalo, katerim B. R. navedbam verjame (o okoliščinah prodaje bomb, saj se ta del izpovedbe po oceni drugostopenjskega sodišča ujema z zapisnikom o zasegu, z izpovedbo priče F. G. in se sklada tudi z zagovorom obtoženega B. Ž.; da ga je B. Ž. seznanil z informacijo o dogodku v D. vasi ter ugotavlja, da je B. R. naslednji dan po dogodku v naselju B-Ž klical S. oziroma, da je bila vzpostavljena telefonska zveza med številkami telefonov, ki sta jih uporabljala B. R. in S.). Zato zagovornikove navedbe, da je celotna izpovedba B. R. neverodostojna, da je sodišče prve stopnje pravilno podvomilo v verodostojnost B. R. navedb ter, da sodišče druge stopnje v ničemer ne bi smelo slediti B. R. izpovedbam, niso relevantne. Sodišče druge stopnje pri dejanju opisanem pod točko I/1 krivdoreka ugotovitve o krivdi obtoženega S. ne gradi na izpovedbi priče B. R. o tem, kaj naj bi izvedel o dogodku od B. Ž.

53. Zagovornikova interpretacija, da je stičišče v izjavah B. R., da je obtoženi B. Ž. ponujal „biznis z metanjem bomb“ in da je tako „metanje bomb“ očitno „biznis“ B. Ž. in ne obtoženega S., ne izpodbija presoje drugostopenjskega sodišča o B. R. izpovedbi. Zagovornik ponuja le lastno oceno B. R. navedb. Tudi obtoženi S. z navedbami, da sta edina, ki sta posedovala in prodajala orožje in bombe B. Ž. in B. R. ter da je B. Ž., ki je bombe prodajal in lažno pričal, obtožbe pravnomočno oproščen, ne izpodbija razlogov drugostopenjskega sodišča o presoji zagovora obtoženega B. Ž. in B. R. izpovedbe, saj gre le za trditve, ki jih ne obrazloži. 54. Sodišče druge stopnje je pri presoji verodostojnosti zagovora B. Ž. utemeljeno izhajalo tudi iz okoliščine, da je zagovor o tem, da je S. v noči po dejanju, ko sta se vozila nazaj proti Zidanemu mostu uporabil telefon, potrjen z objektivnim dokazom, zaznavo bazne postaje Sevnica II, da je bil telefon uporabljen (točka 34 na strani 20 sodbe sodišča druge stopnje). To dejstvo je sodišče utemeljeno štelo kot objektivno in na podlagi navedb priče M. K., ki mu sodišče druge stopnje sledi ter izpovedbo šteje kot verodostojno, presodilo, da je izključen kakršenkoli zunanji kasnejši vpliv. Zagovornik obtoženega S. sicer trdi, da okoliščina, da je bazna postaja Sevnica II zaznala neko dodatno storitev, ne potrjuje ocene o verodostojnosti zagovora obtoženega B. Ž., da je prišlo do uporabe S. telefona na območju kraja po imenu Blanca. V prilogi A/98 je pri zaznavi uporabe tega telefona navedena „dodatna storitev“. Zagovornik navaja, da je priča M. K. na obravnavi pred sodiščem druge stopnje dne 22. 5. 2013 pojasnil, da ima Sevnica dve bazni celici; celica 1 pokriva vzhodni del, celica 2 pa zahodni del. Kot dodatna storitev je v prilogi A/98 zapisana bazna postaja Sevnica II z anteno NSEVGD2, kar pomeni, da se je aktivirala tista celica bazne postaje Sevnica II, ki je usmerjena na zahod, torej 2. Ta celica pa ne pokriva območja Blance, torej proti vzhodu, ampak pokriva zahodno območje bistveno naprej ob Blance in Sevnice proti Boštanju. Po oceni zagovornika zato B. Ž. zagovoru, da naj bi prišlo do nekega rokovanja s telefonom, ne gre slediti, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Vendar pa zagovornik spregleda, da je priča M. K. na obravnavi dne 22. 5. 2013 na njegovo vprašanje pojasnil, da ima Sevnica II dve bazni celici, ki sta v obliki metuljčka pod oznako naselja Sevnica. Praviloma pokriva celica 1 vzhodni del, celica 2 pa zahodni del. Opozoril je, da govori o pravilu, za točen odgovor, pa bi moral te podatke preveriti v službi. Pojasnil je še, da glede na to, da je ob 00:16:50 uri zabeleženo „NSEVGD2“ pa ta označba pomeni, da se je aktivirala celica bazne postaje Sevnica II, ki je usmerjena na zahod. V sojenju pred sodiščem prve stopnje pa je priča M. K. tudi izpovedal, da je močnejši signal bazne postaje Sevnica II na desnem bregu Save od Sevnice proti Boštanju, čeprav se ta bazna postaja nahaja na levem bregu Save ob gasilskem domu. Navedel je, da bi se lahko od Blance proti Sevnici vklopila bazna postaja Sevnica II. Po navedenem zagovornik le s citiranjem dela izpovedbe priče M. K. na zadnji obravnavi pred sodiščem druge stopnje, v kateri je M. K. opozoril, da bi moral podatke preveriti v službi, ne izpodbija ugotovitev sodišča druge stopnje, da prav zaznava telefonske storitve na bazni postaji Sevnica II potrjuje resničnost zagovora B. Ž. Pravilen je zato sklep sodišča, da se je uporabnik telefona S. nahajal na območju bazne postaje Sevnica II, ki pokriva tudi območje Blance.

55. Zagovornik nadalje v pritožbi trdi, da je B. Ž. svoj zagovor prilagajal ugotovljenim dejstvom v postopku in dejstvom, ki izhajajo iz časovnice dogodkov. Ob prvem zaslišanju na policiji in na zaslišanju pred preiskovalno sodnico ni izpovedal o telefonskem klicu S., ampak je o tem začel izpovedovati šele na prvi glavni obravnavi dne 9. 5. 2006. Uporabil je besedico „potem“, in navedel „potem ko je S. po dejanju sedel nazaj v vozilo.“ Šele kasneje je opredelil območje, kjer naj bi S. telefoniral in dejal, da je „zastrašil cigane“, ter nekaj prčkal po telefonu malo naprej od Blance.

56. Tudi sodišče druge stopnje je v sodbi ugotovilo, da je območje Blance, ki ga tudi sicer pokriva bazna postaja Sevnica II, obtoženi B. Ž. opredelil šele v drugem ponovljenem sojenju. Sodišče je ocenilo, ker B. Ž. ni bil natančno vprašan, kdaj je obtoženi S. uporabil telefon, niti kje sta se takrat po storitvi kaznivega dejanja nahajala, da je območje Blance opredelil na spontan način.

57. Vrhovno sodišče se strinja s presoja sodišča druge stopnje. Sodišče je ugotovilo, da je B. Ž. v drugem sojenju opredelil, da je obtoženi S. uporabil telefon takrat, ko ga je zamenjal kot voznika, kar se je zgodilo na bencinskem servisu v Krškem (sodišče ugotavlja, da je območje Blance, ki ga je opredelil Ž., oddaljeno od kraja dogodka približno 3/4 ure vožnje). Sodišče druge stopnje je razumno pojasnilo, da dejstvo, da je obtoženi S. uporabil telefon takrat, ko je vozil, pomeni, da je sodišče prve stopnje napačno sklepalo na podlagi zagovora obtoženega B. Ž., da naj bi S. takoj po dejanju vzpostavil telefonsko zvezo. Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem druge stopnje, da samo okoliščina, da B. Ž. ni na prvih zaslišanjih govoril o telefonskih klicih, ampak je bolj natančno opredelil uporabo telefona šele v drugem sojenju, ne pomeni, da je svoj zagovor prilagajal dejstvom, ki so se pojavila in ugotavljala v postopku. Sodišče je razumno pojasnilo zakaj šteje, da je bil zagovor obtoženega Ž. resničen in pravilno izhajalo iz okoliščine, da zagovor o uporabi telefona potrjuje zaznava bazne postaje Sevnica II. Pravilno je na podlagi drugih kontrolnih okoliščin o ravnanju obtoženega S., o njegovih grožnjah, o vloženih hruškah, to je o bombah, da je policija B. R. zasegla bombi, ki sta bili povezani s S., da so na podlagi informacij P. našli bombo, ki je prav tako povezana s S. na obrežju Savinje in tudi, čeprav sodišče druge stopnje ni točno opredelilo prisluha, ki je bil predvajan, da je iz posnetkov pogovorov razvidno, da je obtoženi S. omenil, „da bodo cigani leteli“, da je zagovor obtoženega B. Ž. o dogajanju pri dejanju pod točko I/1 resničen. Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem druge stopnje, da ni mogoče le parcialno na podlagi ene okoliščine presojati verodostojnosti navedb B. Ž. ampak, da je treba povezati dejstva v celoto. Zato zagovornik z navajanjem, kdaj je B. Ž. začel izpovedovati o uporabi telefona oziroma o telefonskem klicu, poudarjanjem, da je potrebno to uporabo razumeti kot „takoj,“ da ni govoril na začetku o dveh telefonih, ki naj bi jih uporabil S., da so ga obiskali kriminalisti v priporu, kar naj bi tudi izpodbijalo verodostojnost njegovega zagovora, torej s svojo oceno, da je B. Ž. svoj zagovor spreminjal, ne izpodbija presoje sodišča druge stopnje o resničnosti zagovora B. Ž., ki pa ga je sodišče druge stopnje preizkušalo tudi v povezavi z drugimi dokazi, kar je bilo že poudarjeno, in v točki 34 sodbe navedlo še kontrolna dejstva, ki zagovor potrjujejo.

58. Zagovornik v pritožbi trdi, da bomb, ki so bile zasežene B. R. in bombe, ki je bila najdena ob reki Savinji ni mogoče povezati z obtoženim S. Ne pojasni, iz katerih dejstev in dokazov sklepa, da te bombe z njim niso povezane. Strinjati se je sicer mogoče z zagovornikom, da sodišče druge stopnje ni jasno opredelilo katere prisluhe misli, in ni citiralo prisluha „da bodo leteli cigani“. Sodišče se je oprlo tudi na izpovedbe policistov, ki so opisovali S. grožnje „o vloženih hruškah“, to je o bombah, zato opustitev navedbe prisluha, ne pomeni, da je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot zatrjuje zagovornik. Vrhovno sodišče se glede na ugotovljeno zaznavo uporabe S. telefona nekaj čez polnoč na bazni postaji Sevnica II strinja s sodiščem druge stopnje, da niti ni bistveno, ali je S. rekel „zastrašil sem cigane“, kar je tudi povedal B. Ž. v svojem zagovoru ali pa, da je „prčkal“ po telefonu, kot se je izrazil, zato navedbe zagovornika, da bazna postaja Sevnica II ni zaznala nobenega S. klica o zastraševanju ciganov, niso relevantne. Ker je sodišče drug stopnje ugotovilo, da je zagovor B. Ž. resničen, je utemeljeno sledilo tudi njegovemu zagovoru, da je imel S. dva prenosa telefonska aparata, na podlagi česar je lahko sklepalo, da je S. uporabil oba. Zato zagovornik z nestrinjanjem z obrazložitvijo sodišča druge stopnje o tem dejstvu, ne more uspeti.

59. Zagovornik obtoženega S. izpodbija ugotovitve drugostopenjskega sodišča, da policisti v predkazenskem postopku na B. Ž. niso vplivali in da njegov zagovor ni rezultat načrtnega usmerjanja policije. Trdi, da je dokazano, da sta se policista (kriminalista) F. G. in A. T. vsaj trikrat srečala z B. Ž. zoper katerega so bili že izvajani prikriti ukrepi in da sta ga vsaj enkrat peljala v svojem vozilu pred odvzemom prostosti. F. G. se je tudi srečeval z B. Ž., ko je bil ta že v priporu zaradi obravnavane zadeve, kar izhaja po oceni zagovornika iz pisma, ki ga je dne 6. 11. 2005 pisal B. Ž. in se nahaja v prilogi C/22, v katerem je navedeno tudi „dans sta bla dva krimiča pr men in sta mi povedala, da šesta oseba še ni v zaporu“. Policisti oziroma kriminalisti so opravičevali srečevanje z B. Ž. z raziskavo drugih kaznivih dejanj. Po oceni zagovornika so bila vsa srečanja nedovoljena in je šlo za nedovoljene kontakte. Šele po poslušanju prisluhov na obravnavi dne 24. 6. 2009 v tretjem sojenju je bila razkrita vsebina očitnih pritiskov na B. Ž. Trdi, da je priča F. G. priznal, da se je z B. Ž., ki je bil tedaj že osumljen za bombni napad, pogovarjal o bombah. Iz navedb v istem zapisniku pa izhaja, da je imel policist F. G. na razgovoru v Radečah z B. Ž. informativni razgovor o kaznivem dejanju umorov, kar negira, po oceni zagovornika, njegovo izpovedbo o tem, da se glede obravnavanih kaznivih dejanj z B. Ž. ni pogovarjal. Sklicuje se na prisluh pod oznako tarča 8201 z dne 6. 9. 2005. Navaja, da je dokazano, da je bil kontakt med policijo in osumljenim B. Ž., vsaj že tega dne konkretno o bombah, pri čemer se je pritisk na B. Ž. stopnjeval vse do domnevnega ropa in odvzema prostosti na Policijski postaji Laško dne 29. 9. 2005. Povzema izpovedbo priče F. G., da se je z B. Ž. srečal enkrat na Policijski postaji Laško, enkrat pa v Radečah in da je bil takrat prisoten tudi A. T. Meni, da A. T. o okoliščini kdaj se je z B. Ž. srečal, ni izpovedal resnicoljubno in trdi, da je A. T. zanikal, da sta z F. G. dne 29. 9. 2005 B. Ž. peljala domov, kar je sodišče druge stopnje očitno spregledalo. Po oceni zagovornika so pritiski policije na B. Ž. dokazani. Policisti so v predkazenskem postopku nanj pritiskali in ga preslepili, zato je podana situacija iz prvega odstavka 228. člena ZKP, zaradi česar sodišče po tretjem odstavku 228. člena ZKP sodbe ne bi smelo opreti na njegov zagovor. Po oceni zagovornika je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

60. Po določbi prvega odstavka 228. člena ZKP je treba obdolžencu postavljati vprašanja jasno, razločno in določno, tako da jih lahko popolnoma razume. Prepovedana so tako imenovana sugestivna ali kapciozna vprašanja ter, da se obdolženec ne sme preslepiti, da bi se dosegla kakšna njegova izjava ali priznanje. Po določbi tretjega odstavka 288. člena ZKP sodišče ne sme opreti sodbe na takšno izpovedbo. Določba 228. člena ZKP poleg nedovoljenih vprašanj prepoveduje tudi način zaslišanja (zaslišanje obdolženca kot procesno dejanje po 227. členu ZKP), ki bi pomenil preslepitev obdolženca. Sodišče, kadar se zastavi vprašanje, ali gre za preslepitev, to presoja glede na konkretne okoliščine primera. Zagovornik meni, da srečevanje kriminalistov z obdolženim B. Ž., pogovor kriminalistov z obdolženim B. Ž., ko je bil v priporu, lahko pomenijo nedovoljene pritiske oziroma, kot navaja v zaključku pritožbe na strani 43, v zvezi z dejanjem pod točko I/1, izsiljevanje in preslepitev B. Ž.

61. V nasprotju s podatki spisa zagovornik trdi, da je priča A. T. zanikal pogovor z B. Ž. dne 29. 9. 2005 oziroma, da bi ga peljal domov. Priča A. T. je, ko je bil prvič zaslišan v tretjem sojenju, opisal stik z B. Ž. v zvezi z informacijo, da naj bi B. Ž. načrtoval kaznivo dejanje ropa, dne 29. 9. 2005 na PO Radeče. Na prvi obravnavi pred sodiščem druge stopnje dne 22. 11. 2010 je na zagovornikovo vprašanje povedal, da se ne spomni, ali se je z B. Ž. pogovarjal v prostorih PO Radeče in da misli, da B. Ž. ni vozil v policijskem avtomobilu, kot štoparja pa ga ni nikoli vzel v avto. V zvezi z zagovornikovimi navedbami o presoji izpovedb prič H. in G. je bilo že poudarjeno, da če se priča nečesa ne spomni, ne pomeni tudi zanikanja nekega dejstva, da priča lažno izpoveduje. Sklepanje zagovornika, da naj bi A. T. tudi lažno izpovedoval o stikih z B. Ž., ker ni povedal enako kot F. G., da sta se z B. Ž. srečala na Policijski postaji Laško in PO Radeče, prav tako ne vnaša dvomov v pravilne zaključke drugostopenjska sodišča, da pritiskov policistov na B. Ž. ni bilo. Gre za oceno zagovornika, ki nima opore v izvedenih dokazih oziroma zaključkih, ki jih je napravilo sodišče druge stopnje.

62. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da B. Ž. (pa tudi P.) v obravnavnem kazenskem postopku niso bili plačani nobeni stroški ali nagrada s strani policije, na podlagi presoje izpovedb kriminalistov in na podlagi odgovora generalnega direktorja policije . Tudi na podlagi tega odgovora je sodišče druge stopnje lahko utemeljeno sklepalo, da policisti B. Ž. niso obljubljali ničesar, in da tudi niso vplivali na njegovo izpovedbo v kazenskem postopku. Zagovornikove trditve, da je zaključek sodišča druge stopnje, ker da naj bi policisti prikrivali stike z obtoženim B. Ž. zmotni, niso niti v relevantni vzročni zvezi z oceno drugostopenjska sodišča, ki jo utemeljeno gradi tudi na okoliščini, da ni bila obljubljena, niti dana, nobena denarna nagrada.

63. Da so bili opravljeni razgovori z B. Ž. v zvezi z drugimi kaznivimi dejanji, je okoliščina, ki jo je sodišče druge stopnje ugotovilo na podlagi podatkov spisa in na podlagi izpovedb kriminalistov. Zato zagovornik neutemeljeno trdi, da so bili razgovori policistov z B. Ž. o drugih kazenskih postopkih le izgovor oziroma opravičilo za nedovoljene pritiske nanj. Zagovornik v pritožbi ne navaja nič konkretnega, na podlagi česar bi bilo mogoče sklepati, da je šlo za nedovoljene kontakte oziroma za kontakte, ki so pomenili pritisk na B. Ž. v smeri, kako naj se zagovarja in izpoveduje, da bi po krivem obremenil soobtoženega S. V Ratečah je bil z B. Ž. opravljen informativni razgovor (izpovedba priče F. G.) v zvezi z vlomom v cerkev nad Škocjanom. Informativni razgovori policije z osumljencem ne predstavljajo pritiska na osumljenca, zato zagovornik s trditvami, da je vsak stik B. Ž. s policisti pomenil lahko le pritisk nanj, ne vnaša dvomov v ugotovitve drugostopenjskega sodišča, da pritiskov na B. Ž. ni bilo, kar velja tudi za obisk F. G. v priporu ali pismo (priloga C/22), iz katerega zagovornik iztrga citat. Sodišče druge stopnje je v točki 35 sodbe presodilo in ocenilo kontakte med obtoženim B. Ž. in kriminalistoma F. G. ter A. T. Tudi B. Ž. sam ne trdi in ne navaja, da so policisti vplivali nanj, saj je (točka 19 sodbe drugostopenjskega sodišča) povedal, da ni bilo nobenih pritiskov policije. Zagovornik trdi, da so policisti z B. Ž. opravili tudi informativni razgovor v zvezi s kaznivim dejanjem umorov. Zagovornik iztrga le del izpovedbe priče F. G., dne 24. 6. 2009 na strani 5 zapisnika o glavni obravnavi. F. G. je izpovedal, da je šlo za informativni razgovor v zvezi s kaznivimi dejanji umorov in na splošno o drugih kaznivih dejanjih ter da razgovori niso dali nikakršnega rezultata in da od B. Ž. niso dobili nobenih informacij. S trditvijo ne izpodbija razlogov drugostopenjske sodbe. Zagovornik tudi iztrga le del stavka iz izpovedbe priče F. G., da je šlo pri B. Ž. „za isti pristop kot pri P.“, s čimer ne vnaša dvomov v ugotovitve, da B. Ž. ni izpovedal oziroma obremenil S. za nekaj, kar bi si „izmislil“ na podlagi vpliva policistov. F. G. je izpovedal, da so se pogovarjali z B. Ž., ker je bil v isti fazi kot P., da bi dobili kakšno informacijo, kar ugotavlja tudi sodišče druge stopnje. Sodišče druge stopnje je popolnoma utemeljeno na podlagi presoje izpovedb zaključilo, da vključitev kriminalistov F. G. in A. T. pri dogodku dne 29. 9. 2005 (načrtovan rop nad občanko M. N.), ko so B. Ž. obravnavali kot osumljenca, ne pomeni nedovoljenega vpliva, ampak kot ugotavlja sodišče druge stopnje, bi lahko od B. Ž. policisti dobili tudi kakšne druge koristne informacije, tudi za raziskovanje kaznivih dejanj v naseljih B-Ž in D. vas. Vrhovno sodišče je že v sklepu z dne 29. 10. 2012 poudarilo v točki 37, da je lahko tudi osumljenec vir informacij, seveda ob predpostavki, da so spoštovane vse procesne garancije, saj ravnanje brez procesnih garancij zoper osumljenca, pomeni sankcijo z izločitvijo nedovoljenih dokazov. Zagovornik le navaja trditve, da so policisti na B. Ž. pritiskali, vendar trditev konkretno ne obrazloži. S stiki policistov z B. Ž. v predkazenskem postopku pa svojih trditev tudi ne utemeljuje.

64. Enako velja za navedbe, da je bilo že dne 6. 9. 2005 dokazano, da je obstajal kontakt med policijo in tedaj osumljenim B. Ž., konkretno o bombah. Sodišče druge stopnje se je opredelilo do soočenja med obtoženim B. Ž. in F. G., v katerem je, kot ugotavlja sodišče druge stopnje v točki 35 sodbe, B. Ž. povedal, da so ga policisti dne 6. 9. 2005 spraševali v Zidanem mostu o bombah. Po presoji sodišča je policija, ker je bil B. Ž. v kontaktih z S. in P., ki pa sta tudi omenjala bombe in grozila policistom (kar je ugotovilo drugostopenjsko sodišče v sodbi), lahko zbirala podatke v zvezi z sumom drugega, novega kaznivega dejanja, česar zagovornik ne izpodbija. Le z navedbo, da je šlo za kontakt med policijo in B. Ž. v zvezi z bombami in s sklicevanjem na prisluh (pogovor med B. Ž. in P., da policija B. Ž. obtožuje za neumnosti zaradi nekih bomb), pritožnik tudi ni uspel utemeljiti teze, da je šlo za nedovoljen vpliv policije na B. Ž. v smislu, kako naj izpoveduje. Zagovornik tako ni uspel utemeljiti, da so zagovori obtoženega B. Ž., ki jih je podal v tem dolgotrajnem kazenskem postopku rezultat nedovoljenega vpliva policije in pritiskov nanj. Zagovor B. Ž. ni nedovoljen dokaz in sodišče druge stopnje, ker je oprlo sodbo nanj, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni storilo.

65. Ugotovitve navedene v točki 36 sodbe temeljijo na ugotovljenih dejstvih ter presoji zagovora B. Ž., da sta bila skupaj z obtoženim S. v naselju B-Ž, kjer je obtoženi S. vrgel bombo (točka 14 sodbe), da sta se v naselje B-Ž pripeljala po navodilih obtoženega S. in da je na poziv obtoženega S., B. Ž. ustavil, obtoženi S. pa je izstopil iz vozila ter vrgel bombo, ki je eksplodirala (točka 15 sodbe), da je B. Ž. opisal katera stavba v romskem naselju je bila objekt napada (točka 16 sodbe), da je bombolog B. K. ugotovil, da opis B. Ž., koliko časa se je zadržal obtoženi S. izven avtomobila v naselju B-Ž, ustreza času, ki je potreben za aktiviranje (eksplozijo) bombe in da je B. Ž. kmalu potem, ko je obtoženi S. izstopil iz vozila, se nato ponovno usedel v vozilo, zaslišal močan pok (točka 17 sodbe). Zato ni mogoče pritrditi ponovnim navedbam zagovornika, da zagovor B. Ž. ni resničen in da mu sodišče druge stopnje zmotno sledi pri ugotavljanju odločilnih dejstev ter da tudi na podlagi zagovora zmotno ugotavlja subjektivni odnos obtoženega S. do dejanja. Sodišče sklepa na subjektivni odnos obtoženca do dejanja na podlagi presoja celotnega njegovega ravnanja, kar je storilo tudi drugostopenjsko sodišče. Ugotovilo je, da je obtoženec ravnal z direktnim naklepom, da se je zavedal svojega ravnanja in hotel izvršiti kaznivo dejanje umora. Razloge o naklepu je razumno utemeljilo na podlagi presoje, da je bila kot sredstvo uporabljena bomba in, da je bila bomba vržena proti bivalni baraki L. B. Ugotovilo je posledico, lahko telesno poškodbo oškodovanke ter je ob ugotovitvi, katera stavba v romskem naselju je bila objekt napada, pravilno presodilo, da je dejanje ostalo pri poskusu, ker bomba ni dosegla svojega učinka. Po navedenem se Vrhovno sodišče ne strinja z zagovornikom, da sodba o odločilnem dejstvu, to je o poskusu nima razlogov in ni obrazložena in je zato storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

66. Na podlagi katerih dejstev in dokazov in kako je sodišče druge stopnje ocenilo, da je B. Ž. zagovor o dejanju pod točko I/1 verodostojen, je Vrhovno sodišče že pojasnilo. Takšne ocene ne izpodbija zagovornikova pritožbena trditev, da v točki 38 sodbe sodišče druge stopnje dvomi v resničnost B. Ž. zagovora. Sodišče druge stopnje je v točki 38 le pojasnilo poseg v opis dejanja, da ni dokazano, da se je obtoženi S. dogovoril z neznanim naročnikom o izvršitvi kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče je torej pojasnilo redukcijo obtožbe v korist obtoženega S., pri čemer pa ni navedlo razlogov, ki so sami s seboj v nasprotju, saj se razlogi o posegu v opis dejanja ne nanašajo na ugotovitev o krivdi obtoženega S. 67. V zvezi z biološko sledjo v 39. točki sodbe, pa je sodišče druge stopnje obrazložilo, da ugotavlja, da v tem delu pritožba državnih tožilcev zoper sodbo sodišča prve stopnje ni utemeljena in je pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča, da so ugotovitve Centra za forenzične preiskave le ugotovitve na ravni suma, zato sled za obtoženega S. ni obremenilna. Zapis sodišča v 59. točki sodbe, da je izvedenka za kaznivo dejanje v naselju B-Ž navedla, da izključuje obtožena S. in B. Ž. kot donorja biološke sledi, zaradi česar bi, kot poudarja zagovornik, bilo potrebno pritožbo državnih tožilcev zavrniti in potrditi oprostilno sodbo, pa ne spreminja ocene Vrhovnega sodišča, da je drugostopenjsko sodišče dejansko stanje pravilno ugotovilo tako, da je dokaznemu standardu za obsodilno sodbo, to je gotovost oziroma dovolj visoka stopnja subjektivnega prepričanja, da je bilo kaznivo dejanje storjeno in da ga je storil obsojeni S., zadoščeno.

68. Presoje, da je dejansko stanje v sodbi sodišča druge stopnje pravilno ugotovljeno, ne izpodbijajo pritožbene navedbe zagovornika, da mu je obtoženi S. dne 5. 12. 2014 izročil listino, izjavo osebe M. F. z dne 25. 11. 2014, in da je iz te izjave mogoče povzeti, da ve navedena oseba povedati, da je B. Ž. pridobil bombe, da je B. Ž. organiziral bombni napad, o denarju, ki ga je imel in da obtoženi S. v dejanje ni bil vpleten (iz priložene izjave izhaja, da naj bi šlo za pogovor med B. Ž. in osebo po imenu M. F. v letu 2005, preden so bila storjena obravnavana kazniva dejanja, da je B. Ž. povedal M. F., da je dobil naročilo, da odvrže bombe na cigane, da ni nič lažjega, pa da je še denar vnaprej dobil, da je povedal, da je že vse pripravljeno; da je M. F. o bombnem napadu prebral v Novicah in da je takoj vedel, da je B. Ž. organiziral napad, ker mu je povedal, kaj bo naredil; na to je sklepal tudi po tistem velikem kupu denarja, ki ga je ob srečanju z njim videl; na prestajanju kazni v ZPKZ Maribor je spoznal obtoženega S. in ko je izvedel, zakaj je zaprt, je takoj vedel, da S. ni bil med imeni, ki mu jih je takrat naštel B. Ž. v svoji pripovedi). Zagovornik predlaga, da se M. F. zasliši kot pričo o navedenih okoliščinah, ker gre za dokaz v korist obtoženega S. Izjava pa utemeljuje trditev, da je sodišče z izpodbijano sodbo zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je s predloženo listino in z zaslišanjem osebe M. F. kot priče dokazano, da obtoženec ni storil očitanih kaznivih dejanj.

69. Zagovornik navaja, da je izjava M. F. dokaz v korist obtoženca. Če pritožnik v pritožbi uveljavlja nova dejstva oziroma predloži „nove dokaze“ to ni samostojni pritožbeni razlog, temveč le sredstvo za presojo pravilnosti in popolnosti v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Procesni položaj pred sodiščem druge stopnje je drugačen kot pred sodiščem prve stopnje. Dokazni predlogi oziroma navedbe strank v pritožbi so lahko uspešni le, če pri pritožbenem sodišču vzbudijo dvom v pravilnost ali popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Dokazna presoja pred sodiščem, ki odloča o pritožbi, ni enaka kot pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje odloči na podlagi dokazov, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi in na tej podlagi napravi sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne. Sodišče, ki odloča o pritožbi, pa v okviru pritožbenih navedb presoja pravilnosti ali popolnost v izpodbijani sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, kar presoja v vsakem konkretnem primeru, saj za takšno presojo ni nekih objektivnih meril. Vrhovnemu sodišču se pri presoji te pritožbene navedbe ni porodil dvom v pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Gre za izjavo o razgovoru, ki naj bi se odvil med osebo po imenu M. F. in B. Ž. v letu 2005, iz katere je povzeti, da naj bi B. Ž. govoril o tem, da je dobil naročilo, da odvrže bombe na cigane. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je presoja sodišča druge stopnje o utemeljenosti pritožbe državnih tožilcev zoper oprostilno sodbo sodišča prve stopnje pravilna in da je sodišče druge stopnje na podlagi presoje zagovora obtoženega B. Ž., ki ga ni presodilo le samostojno, ampak kot je bilo že poudarjeno v tej odločbi, v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi ob ugotovitvi dejstev, ki izhajajo iz priloge A/98 o gibanju S. kritične noči, ugotovitvi, da njegov alibi ne drži, presoji, da sprememba izpovedbe obtoženčevega brata ni verodostojna, da tudi policisti B. Ž. niso preslepili oziroma, da ni izpovedal o nečem neresničnem pod njihovim vplivom. Sodišče druge stopnje je lahko na podlagi presoje navedenih dejstev in dokazov presodilo zagovor B. Ž. ter ugotovilo tudi, da je njegov zagovor o ključnem dogajanju v naselju B-Ž ves čas enak. Izjava M. F., ki je le del pritožbenih navedb zato ne vnaša dvomov v pravilnost zaključkov sodišča druge stopnje in ne vnaša dvomov v popolno ugotovljeno dejansko stanje v sodbi drugostopenjskega sodišča. Pritožnik tako ni uspel izpodbiti ocene v sodbi sodišča druge stopnje o krivdi obtoženega S. Zato zagovornikove navedbe, da izjava izpodbija zaključke sodišča druge stopnje o obtoženčevi krivdi, ne predstavljajo relevantnih pritožbenih navedb, ki bi v postopku pred Vrhovnim sodiščem vzbudile dvom v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, ter v pravilnost zaključkov sodišča, da je dejanje obtoženega S. dokazano na ravni gotovosti.

70. Oče obtoženega S., I. S., z navedbami v pritožbi, v katerih opisuje sinove težave z alkoholom v letu 2005, kar je privedlo tudi do težav s policisti, opisuje sinovo aretacijo, navaja, da sina najbolj bremenijo policisti, trdi, da sin dejanja ni storil ter opozarja na bolezen žene, ne izpodbija razlogov sodbe pri dejanju pod točko I/1. Enako velja tudi za navedbe v pritožbi M. L., v katerih se ne strinja z odločitvijo sodišča, meni, da je sodba krivična, ter se sprašuje v imenu katerega ljudstva je bila sodba izrečena. Navedbe, ki jih je Vrhovno sodišče ocenilo kot uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne vsebujejo relevantnih razlogov, ki bi omajale pravilne zaključke sodišča druge stopnje, da je obtožencu dejanje dokazano.

71. Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo obtoženega S., njegovega zagovornika in njegovih staršev za dejanje pod točko I/1, za dejanji pod točkama I/2 in 3 pa je sodbo razveljavilo, je obtožencu za dejanje pod točko I/1 določeno kazen, izreklo (šesti odstavek 392. člena ZKP). Odločbo o kazenski sankciji je preizkusilo na podlagi navedb v pritožbi zagovornika obtoženega S., s katerimi odločbo o kazni izpodbija, ter v okviru pritožb obtoženega S. in njegovih staršev, saj pritožba zaradi zmotne ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, podana v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Zagovornik trdi, da je sodišče druge stopnje, čeprav je dejanje pravno opredelilo po prvem odstavku 127. člena KZ, obtožencu za to dejanje določilo enako kazen kot v prejšnjem sojenju, v katerem je bilo dejanje opredeljeno kot kvalificirana oblika umora po 4. točki drugega odstavka 127. člena KZ. Zagovornik očitno spregleda, da je bila obtoženemu S. v razveljavljeni sodbi višjega sodišča II Kp 1270/2009 z dne 17. 3. 2011 za dejanje pod točko I/1, ki je bilo pravno opredeljeno kot poskus kaznivega dejanja umora po 4. točki drugega odstavka 127. člena v zvezi z 22. in 25. členom KZ, določena kazen dvanajst let zapora. Kazen v sodbi sodišča druge stopnje odraža blažjo pravno opredelitev dejanja. Zagovornik trdi, da je kazen nesorazmerna glede na obstoječo sodno prakso in okoliščine konkretnega primera. Sodišče druge stopnje je pri določitvi kazni upoštevalo težo in način storitve kaznivega dejanja. Upoštevane so bile okoliščine kaznivega dejanja, uporabljeno sredstvo pri izvršitvi kaznivega dejanja, to je bomba, za katero je splošno znano, kar pravilno ugotavlja drugostopenjsko sodišče, da ima uničujoč učinek. Kazen se storilcu vedno odmeri individualno ob upoštevanju okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša (prvi odstavek 41. člena KZ). Presoja teže dejanja in ostalih okoliščin ne kaže, da je bila kazen znotraj predpisanih zakonskih meja odmerjena arbitratno. Dejstvo, da je obtoženec izbral za storitev kaznivega dejanja romsko naselje, je v sodbi sodišča druge stopnje tudi pravilno ovrednoteno. Ni pa relevantna in odločilna za odmero kazni, ob teži in načinu storitve kaznivega dejanja, okoliščina, da naj bi bile obtoženemu S. tudi znane razmere o slabši kakovosti gradenj objektov v naselju B-Ž, kar izpodbija zagovornik, ko meni, da za ta zaključek v sodbi ni podlage, saj ne temelji na ugotovitvi od kod naj bi bilo S. to znano. Pri odmeri kazni je ustrezno ovrednoteno obtoženčevo življenje po storitvi kaznivega dejanja, da je že bil večkrat kaznovan zaradi različnih kaznivih dejanj. Kazen deset let zapora, ki jo je določilo višje sodišče, Vrhovno sodišče pa izreklo, je po navedenem pravična in sorazmerna s težo kaznivega dejanja in okoliščinami v katerih je bilo dejanje storjeno ter obtoženčevo krivdo.

72. V izrečeno kazen je obtožencu vštet skladno z določbo prvega odstavka 49. člena KZ čas prebit v priporu od 4. 10. 2005 do 17. 7. 2007. Tudi čas, ki ga bo obtoženec prestal v priporu po sklepu Vrhovnega sodišča z dne 17. 12. 2014 od 3. 1. 2015 dalje pa do nastopa sedaj izrečene kazni deset let zapora se obtožencu všteje v čas prestajanja kazni. Ker pa s sodbo Vrhovnega sodišča o tem ni odločeno, bo na podlagi določbe prvega odstavka 133. člena ZKP o vštetju pripora odločil predsednik senata sodišča, ki je sodilo na prvi stopnji, s posebnim sklepom.

73. Zagovornik na strani 71 pritožbe tudi trdi, da je sodišče druge stopnje napačno uporabilo kazenski zakon. S. je izrekel med drugim „da jih je zastrašil“, in če gre za zastraševanje, ne gre za umor, zato bi bilo potrebno dejanje opredeliti kot ogrozitveni delikt po 317. členu KZ (kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 317. člena KZ). S citiranimi navedbami zagovornik ne uveljavlja, da je sodišče kršilo kazenski zakon (4. točka 372. člena ZKP). O kršitvi kazenskega zakona je mogoče govoriti le tedaj, kadar sodišče na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabi kazenski zakon. Zagovornik pa trdi, da sodišče druge stopnje ni pravilno presodilo navedb o zastrašitvi, s čimer uveljavlja, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno in ne utemeljuje kršitve kazenskega zakona.

74. Vrhovno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo za dejanje pod točko I/1 po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP, ali so podane kršitve določb kazenskega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (1., 5., 6., 8. do 11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP) ter ali je bil v škodo obtoženca kršen kazenski zakon (372. člen ZKP). Kršitev zakona, na katere mora paziti po uradni dolžnosti pa pri presoji sodbe, ni ugotovilo.

75. Vrhovno sodišče je, ker je potrdilo sodbo sodišča druge stopnje za dejanje, opisano pod točko I/1, v zvezi s tem dejanjem tudi odločilo o stroških postopka. Obtoženega S. je na podlagi določbe prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega in pritožbenega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodne takse ob upoštevanju obtoženčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih s sodbo sodišča prve stopnje, saj premoženja nima in dejstva, da mu je bila izrečena dolga zaporna kazen.

B-2

76. Glede razveljavljenega dela sodbe Vrhovno sodišče ponovno poudarja, da je vloga sodišča druge stopnje, ko odloča o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, izrazito kontrolne narave, tudi če opravi obravnavo. Sodišče druge stopnje se glede na svojo kontrolno funkcijo odloči za obravnavo tedaj, ko podvomi v pravilnost ugotovljenih odločilnih dejstvih, če meni, da je nek dokaz napačno ocenjen, da sodišče prve stopnje ni presodilo vseh odločilnih dejstev v njihovi medsebojni povezavi, ali da kakšnih pomembnih dejstev oziroma določenega dokaza ni presojalo ter v primeru, ko bo ugotovilo, da dokazna ocena sodišča ni logična in prepričljivo obrazložena. V obravnavani zadevi je sodišče druge stopnje podvomilo v pravilno oceno izvedenih dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje. Po opravljeni obravnavi je, ker je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in izreklo obsodilno sodbo. Sodišče druge stopnje je pri kontroli pravilnosti sodbe sodišča prve stopnje pri obravnavi pritožbe državnih tožilcev presodilo, da ni bilo podlage za izrek oprostilne sodbe obtoženima S. in L. P. V izreku sodbe je ugotovilo, da je podana krivda obeh obtožencev. Ko sodišče druge stopnje spremeni oprostilno sodbo v obsodilno, mora v sodbi, s katero spozna obtoženca za krivega ugotoviti in tudi obrazložiti vsa odločilna dejstva, ki izhajajo iz izreka sodbe in pomenijo dejanski temelj sodbe, torej obrazložiti mora vsa tista dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe in na druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo (359. člen ZKP) in morajo biti tako navedena tudi v pisni obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje, v kateri pojasni, zakaj šteje, da je pritožba državnih tožilcev utemeljena, hkrati pa seveda navede dejstva, ki so potrebna za utemeljitev presoje o ugotovljeni krivdi obtožencev. Tako mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe obrazložiti vsa tista odločilna dejstva, ki so navedena v izreku sodbe in izhajajo iz opisa kaznivega dejanja. Navedeni morajo biti konkretni razlogi, zakaj sodišče določena dejstva, navedena v izreku sodbe v opisu dejanja, to je dejstva, zaradi katerih šteje, da je obtoženec dejanje storil in da ga je storil tako, kot je v opisu dejanja navedeno, šteje za dokazano. Navesti mora (kot sodišče prve stopnje) konkretna dejstva in okoliščine na podlagi katerih utemeljuje svojo odločitev. Temu pa v sodbi sodišča druge stopnje po presoji Vrhovnega sodišča, ko je samo opravljalo kot pritožbeno sodišče kontrolo pravilnosti in zakonitosti sodbe sodišča druge stopnje, ni bilo zadoščeno.

77. Vrhovno sodišče po določbi drugega odstavka 398. člena ZKP odloča na seji senata po določbah, ki veljajo za postopek na drugi stopnji. Za odločitve, ki jih sprejme Vrhovno sodišče, ko obravnava pritožbo zoper sodbo sodišča druge stopnje, veljajo tako enake določbe ZKP kot za sodišče druge stopnje. Vrhovno sodišče tako kontrolira zakonitost sodbe sodišča druge stopnje, pri presoji ali so bila kršena procesna pravila oziroma kazenski zakon in pravilnost sodbe sodišča druge stopnje pri presoji ali je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

78. Sodišče druge stopnje je obtožena L. P. in S. spoznalo za kriva pri dejanju pod točko I/2, da sta dvema osebama vzela življenje, dejanje pa sta storila kot osebi, ki sta se združili zato, da bi izvršili umor. V opisu dejanja sta opisani vlogi obtožencev, da sta se z vozilom, ki ga je vozil L. P. odpeljala v D. vas, kjer je L. P. ustavil na cesti v neposredni bližini stanovanjske hiše I. B. in oprezal, da ju pri dejanju ne bi zalotili, S. pa je pristopil do okna stanovanjske hiše I. B. in skozi steklo na oknu v notranjost vrgel ročno bombo M52-P3, ki je eksplodirala v spalnici, pri čemer sta I. B. in J. H. zaradi poškodb, ki jih je povzročila eksplozija bombe na kraju samem umrli. Odločilna dejstva, ki so dejanski temelj sodbe in izhajajo iz opisa dejanja so ugotovitve na podlagi ocene dokazov, da sta se oba obtoženca združila, da bi izvršila umor, vloga vsakega od njiju, ki mora biti opisana in konkretizirana z dejstvi in okoliščinami v obrazložitvi sodbe, tako da mora biti iz razlogov sodbe jasno razvidno, da je obtožencema onkraj razumnega dvoma dokazano, da sta bila v D. vasi, da je vozil L. P., da je L. P. oprezal, ko sta se ustavila pri stanovanjski hiši I. B., da ju ne bi zalotili in da je S. pristopil do okna te hiše ter v notranjost vrgel ročno bombo, ki je eksplodirala ter, da sta dve osebi umrli. Podana mora biti torej presoja zagovorov obeh obtožencev in dokazov, v povezavi seveda z navedbami v pritožbi državnih tožilcev o navedenih odločilnih dejstvih, na podlagi katerih lahko sodišče napravi razumen in logičen sklep, da je bilo v obtožbi oziroma v opisu dejanja v izreku sodbe očitano kaznivo dejanje storjeno, in da sta storilca oba obtoženca. Pritožbeno sodišče mora, ko opravlja svojo kontrolno funkcijo, navesti jasne in konkretne razloge, zakaj določeno odločilo dejstvo šteje za dokazano.

79. Vrhovno sodišče se strinja s pritožbenimi navedbami zagovornikov pa tudi obtoženega S., da sodišče druge stopnje v tem delu sodbe ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, potrebnih za utemeljitev krivde obeh obtožencev. Sodišče druge stopnje je v poglavju „K razlogom glede kaznivega dejanja z dne 3. 6. 2005 D. vas (točka I/2)“ v točkah 40 do 48 ocenilo, da policisti niso preslepili obtoženega L. P. tako, da bi pod njihovim vplivom podal prvi zagovor v prvem sojenju pred sodiščem prve stopnje. Oceno je dodatno pojasnilo z določenimi navedbami iz prvotnega zagovora L. P. v točki 49 ter v povezavi z določenimi prisluhi (pri čemer sodišče druge stopnje, na kar pravilno opozarja zagovornik obtoženega S., konkretno ne navede, kateri prepisi telefonskih pogovorov L. P. dokazujejo vpletenost tega obtoženca tako, kot je opisal v prvem sojenju; prav tako pa zagovornik utemeljeno navaja, da L. P. samega sebe ni nikoli obremenil, ampak je trdil, da naj bi dejanje storila S. in B. Ž.). V točki 50 je sodišče utemeljilo, da tudi prvo zaslišanje na podlagi 148. a člena ZKP na policiji ni bilo takšno, da bi lahko na podlagi njega sklepali, da je šlo za preslepitev obtoženega L. P. V točkah 51 in 52 sodišče druge stopnje podaja oceno, da je bil L. P. s svojim avtom opažen v Budni vasi okoli pol ene zjutraj 4. 6. ter da so ga prepoznali policisti, nato pa še policijska patrulja (G. in H.) na Obrežju. V točki 53 pa ugotavlja, da časovna razlika od časa storitve kaznivega dejanja pa do trenutka, ko sta obtoženega L. P. in njegov avtomobil videla policista v Budni vasi, ni pomembna, ter da je ta čas le okviren. V točkah 54, 55 in 56 presoja izpovedbo priče Z. B. ter ugotovi, da izpovedba te priče ni pomembna. Šele v točki 57 sodbe, na kar pravilno opozarja zagovornik obtoženega S., pritožbeno sodišče prvič omenja obtoženega S. le s trditvijo, da sledi pritožnikoma, da je bil sostorilec kaznivega dejanja v D. vasi poleg obtoženega S. tudi obtoženi L. P. Navede tudi, da zagovor obtoženega L. P., da se je nahajal v Krmelju in da ni šel v D. vas s S., ni sprejemljiv. V točkah 58 in 59 se sodišče ukvarja z oceno izpovedbe in strokovnega mnenja priče M. ter izvedenskega mnenja in izpovedbo izvedenke P., ter se v točki 59 strinja z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, da je dokazna moč biološke sledi zmanjšana. Zaključi pa, da slednje ne pomeni, da sta S. in L. P. izključena kot donorja najdene biološke sledi v primeru kaznivega dejanja D. vasi.

80. Sodišče druge stopnje ne pojasni in ne pove, kateri izmed obtožencev je imel v rokah bombo, ne obrazloži ali je bombo vrgel S., s konkretnimi dejstvi in okoliščinami tudi ne pojasni, kar pravilno opozarja zagovornik obtoženega L. P., kako in kdaj je prišel v stik z bombo obtoženi L. P., ki je bil, kot se očita voznik, in da sodba o tem nima prav razlogov. Drugostopenjsko sodišče tako ne pojasni, kako biološka sled katere dokazna vrednost naj bi bila zmanjšana, kot samo ugotavlja, potrjuje udeležbo obtožencev pri kaznivem dejanju. Zagovornik obtoženega L. P. ima tudi prav, da sodišče druge stopnje ne pove konkretno, kateri del prvotnega obtoženčevega zagovora šteje kot resničnega in na kateri del prvotnega obtoženčevega zagovora v zvezi z dejanjem se opira. Pravilna je tudi navedba tega zagovornika, da sodišče druge stopnje s konkretnimi dejstvi in okoliščinami ne obrazloži trditve, da sledi pritožnikoma, da je bil storilec kaznivega dejanja v D. vasi poleg obtoženega S. tudi obtoženi L. P. Vrhovno sodišče se strinja z navedbami zagovornika obtoženega L. P., da o udeležbi obtoženega L. P. sodba nima relevantnih razlogov, saj v sodbi sodišča druge stopnje ni pojasnjeno, kako na podlagi sklepanj obtoženega B. Ž., da sta dejanje v D. vasi storila obtožena L. P. in S. ugotavlja krivdo obeh obtožencev, in zakaj lahko sklepanje obtoženega B. Ž. zadostuje za ugotovitev krivde obeh. Prav ima zagovornik obtoženega L. P., da ni pojasnjeno v sodbi, kako sodišče na podlagi izpovedbe priče B. R. (katerega izpovedbo in navedbe sodišče druge stopnje v točki 30 sodbe pri dejanju opisanem pod točko I/1 oceni kot neverodostojno, na kar opozarjata zagovornika obeh obtožencev), da mu je B. Ž. povedal, da sta bombo v D. vasi vrgla obtoženi S. in še „en kolega“ sklepa, da je bil ta kolega ravno obtoženi L. P. Strinjati se je s pritožbeno navedbo, da sodba tudi o tem nima razlogov. Pravilno zagovornik navaja, da navedbe sodišča druge stopnje, da je obtoženi L. P. v avtomobilu imel nekaj časa časopis s člankom, ki je opisoval dejanje v D. vasi in da je, kot izhaja iz njegovega prvotnega zagovora, bil z obtoženim S. en teden pred tem dogodkom v D. vasi, vendarle S. takrat ni vrgel bombe na nobeno hišo, ker je bilo preveč ljudi, ne predstavljajo razlogov, ki utemeljujejo krivde obtoženega L. P. Zagovornik utemeljeno opozarja, da dogodek teden pred storjenim kaznivim dejanjem, ko sta bila z obtoženim S. v D. vasi, zato da bi S. vrgel bombo, pa do tega ni prišlo, ker je bilo preveč ljudi, na podlagi česar sodišče ugotavlja, da je L. P. vedel za S. namere, ne utemeljuje njegove krivde. Vrhovno sodišče se strinja z zagovornikom, da navedba drugostopenjska sodišča, da je obtoženi L. P. vedel za namere soobtoženega S. (točka 60 sodbe), ne predstavlja obrazložitve o odločilnih dejstvih, zakonskih znakih kaznivega dejanja umora in o dejstvih, ki izhajajo iz opisa dejanja. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik utemeljeno uveljavlja, da sodba za obtoženega L. P. nima relevantnih razlogov o odločilnih dejstvih.

81. Enako kršitev kot zagovornik obtoženega L. P. pa utemeljeno uveljavlja tudi zagovornik obtoženega S. Tudi ta zagovornik utemeljeno navaja, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o tem, v katerem delu prvotnega zagovora obtoženemu L. P. verjame, oziroma v katerem delu mu sledi, ko opozarja, da sodišče druge stopnje sicer obrazloži, zakaj ne verjame L. P., da ni ostal v Krmelju in ocenjuje, da je ta del zagovora le del njegove neuspešne obrambe, ne obrazloži pa določno in celovito kateremu delu prvotnega zagovora pa sledi. Utemeljeno opozarja, da sodišče druge stopnje v točki 49 obrazložitve, ko pritrjuje pritožbi državnih tožilcev navaja, da je bila vpletenost L. P. pri dejanju takšna, kot jo je L. P. opisal v svojem prvotnem zagovoru v prvem sojenju (stran 27 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Vrhovno sodišče se strinja, da v obrazložitvi niso navedeni relevantni razlogi o presoji zagovora obtoženca. Zagovornik obtoženega S. utemeljeno navaja, da se sodišče druge stopnje v obrazložitvi posveča obtoženemu L. P., njegovim stikom s policijo, njegovemu podajanju zagovora, zaznavi njega v Budni vasi in Obrežju ter S. prvič, kot bi bilo že poudarjeno, omeni v 57. točki sodbe. Utemeljene so zato navedbe, da se sodbe ne da preizkusiti. V zvezi z obtoženim S. sodišče druge stopnje ne navede konkretnih dejstev in okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, kako je doseglo odločitev, da je S. storilec kaznivega dejanja tako, kot je opisano v izreku sodbe. Izostanek razlogov o presoji, da sta obtoženca storilca dejanja, je bil pojasnjen že pri presoji pritožbe zagovornika obtoženega L. P. (B. Ž. zagovor o sklepanju, izpovedba priče B. R., ki je ocenjena celo kot neverodostojna). Sodišče druge stopnje navaja še v točki 60 sodbe, da sta se S. in L. P. intenzivno družila, da so bile S. ponudbe, „da se da nekaj zaslužiti, če vržeš bombo in koga ubiješ“, in nato zaključi, da ne pomišlja, da je storilec kaznivega dejanja v D. vasi obtoženi L. P., pa čeprav v izjavah iz prvega sojenja sebe ne opredeljuje kot sostorilca kaznivega dejanja. Tudi na podlagi teh navedb sodišča druge stopnje ni mogoče presoditi na podlagi katerih dejstev je sodišče ugotovilo, da je L. P. sostorilec kaznivega dejanja, še manj pa, na podlagi katerih dejstev sodišče druge stopnje sklepa o S. krivdi.

82. Sodišče druge stopnje v točki 61 sodbe navede, da ugotavlja, da sta se obtožena S. in L. P. združila, da morita. Konkretnih dejstev in okoliščin za sklep, da sta se oba obtoženca združila zato, da morita, v sodbi ni. Prav tako v sodbi ni najti razlogov o tem, da je bil S. tisti, ki je vrgel bombo v notranjost hiše, da sta bila oba z L. P. v naselju D. vas, da je L. P. kot je bilo že rečeno pazil, da ju ne bi kdo zalotil. V sodbi po navedenem ni razlogov na podlagi katerih dejstev in okoliščin sodišče sklepa o zakonskih znakih kaznivega dejanja umora, da sta se oba obtoženca združila zato, da bi izvršila umor in da sta dejanje tudi storila tako, kot je opisano v izreku sodbe.

83. O navedenem je sodišče druge stopnje zapisalo določene trditve v točki 62 sodbe in ni konkretno navedlo, na podlagi katerih dejstev in okoliščin ter katerih dokazov sklepa na vlogo in udeležbo vsakega izmed obtožencev pri dejanju. Zato ima zagovornik obtoženega S. prav, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Slednje izhaja tudi iz pritožbe obtoženega S., ko trdi, da mu dejanje ni dokazano, s tem pa po navedenem, da sodba nima razlogov.

84. Ni odveč opozoriti, da v sodbi ni razlogov o subjektivnem odnosu obtožencev do kaznivega dejanja in da se sodišče ni opredelilo do posledice, ki je zakonski znak tega kaznivega dejanja ter opisan v sodbenem izreku, da sta oškodovanki zaradi delovanja bombe, to je zaradi ravnanja obtožencev umrli na kraju samem.

85. Ker zagovornika in obtoženi S. utemeljeno uveljavljajo kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je Vrhovno sodišče sodbo za dejanje, opisano pod točko I/2, razveljavilo. Sodba je bila razveljavljena zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zato Vrhovno sodišče ni obravnavalo v zvezi s tem dejanjem pritožb I. S. in M. L., ki izpodbijata ugotovljeno dejansko stanje. Vrhovno sodišče, ker je ugotovilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je terjala razveljavitev sodbe, ni presojalo ostalih pritožbenih navedb zagovornikov in obtoženega S., ki se nanašajo na pritožbene razloge kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ter na odločbi o kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka. Vrhovno sodišče je tako na podlagi prvega odstavka 392. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 398. člena ZKP razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje, za dejanje opisano pod točko I/2. Sodbo je razveljavilo tudi za dejanje opisano pod točko I/3. Razveljavitev sodbe za to dejanje je posledica razveljavitve sodbe za dejanje pod točko I/2, saj je sodišče ugotovilo, da je bila ena bomba uporabljena pri kaznivem dejanju pod točko I/2. Ker je razveljavitev dejanja pod točko I/3 posledica razveljavitve sodbe za dejanje pod točko I/2, Vrhovno sodišče ni presojalo pritožbenih navedb obtoženega S. in njegovega zagovornika o tem dejanju.

86. Zaradi razveljavitve sodbe za dejanji pod točkama I/2 in I/3 v odločbah o krivdi, je Vrhovno sodišče razveljavilo sodbo tudi v odločbah o določenih kaznih za obe dejanji, odločbi o enotni kazni in stroških kazenskega postopka ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Čeprav je sodba razveljavljena zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, je Vrhovno sodišče, ker je bila obravnava že dvakrat opravljena pred sodiščem druge stopnje, ocenilo, da bo novo sojenje lažje izvedeno pred spremenjenim senatom. Zato je odredilo, da se nova obravnava opravi pred popolnoma spremenjenim senatom.

87. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče druge stopnje, ko bo opravilo obravnavo in ponovno opravilo kontrolo pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja v sodbi sodišča prve stopnje, v svoji odločbi o odločitvi navesti jasne in konkretne razloge tako o dejanskih vprašanjih kot o vprašanjih, ki jih nakazujeta pritožbi zagovornikov, pa jih Vrhovno sodišče zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka ni obravnavalo. Sodišče druge stopnje pa bo moralo v ponovljenem sojenju, če bo obtoženca ponovno spoznalo za kriva, odgovoriti tudi na vprašanje, ali je potrebno za dejanje, opisano pod točko I/2 uporabiti določbe KZ-1 torej, ali je kasneje sprejet zakon za obtoženca milejši (drugi odstavek 7. člena KZ-1).

88. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče, ko je za posamezne pritožbe ugotovilo, da so deloma utemeljene tem pritožbam deloma ugodilo ter izpodbijano sodbo v že naveden obsegu razveljavilo. V ostalem pa je vložene pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.