Jedro

V skladu s teorijo in sodno prakso ustavitev izvršbe ne gre enačiti s koncem izvršilnega postopka, izvršilni postopek ni končan, če upnik pravočasno (pred pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi izvršbe) predlaga novo izvršilno sredstvo.

Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v nasprotju z zgoraj citiranimi zakonskimi določbami določilo kot trenutek začetka teka zastaralnega roka ustavitev izvršbe na dolžnikove premičnine, čeprav je izvršba na dolžnikovo plačo še tekla in izvršilni postopek zoper glavnega dolžnika ni bil končan, ko je bil 7. 6. 2018 vložen predlog za izvršbo (torej tožba) zoper toženko.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 420,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji mora toženka plačati znesek 22.054,90 EUR, 20,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2018 dalje do plačila in povrniti nadaljnje pravdne stroške (točka I izreka). V točki II izreka pa je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožnica dolžna toženki povrniti pravdne stroške v znesku 2.483,59 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

2. Tožnica je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov, poudarila pa je, da zlasti zaradi napačne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), ker sodišče ni pravilno uporabilo določb, ki bi jih moralo uporabiti. Predlagala je ugoditev pritožbi in spremembo sodbe sodišča prve stopnje tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, toženki pa naloži povračilo stroškov postopka. Podredno je predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je navajala, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica vložila predlog za izvršbo zoper toženko kot porokinjo pravočasno, to je v času trajanja izvršbe zoper glavnega dolžnika. Nepravilno in nezakonito je ugotovilo, da je takšen zaključek z ustavno pravnega vidika temeljnih načel obligacijskega prava lahko sprejemljiv le, če sodišče prve stopnje zaradi izrazite in dolgotrajne neaktivnosti tožnice tekom izvršilnega postopka ne bi štelo, da je bil spor končan že prej. Sodišče prve stopnje je štelo, da je bilo zastaranje pretrgano le do 12. 12. 2006, ko je postal pravnomočen sklep o ustavitvi premičninske izvršbe zoper glavnega dolžnika z dne 27. 11. 2006. Ocenilo je, da je potrebno popoln izostanek aktivnosti tožnice za uveljavitev njene terjatve v nadaljnjem obdobju v času po 12. 12. 2006 pripisati skrajno neskrbnemu in posledično krivdnemu ravnanju tožnice v okviru izvršbe, kar je trajalo vse do 9. 4. 2018. Odločitev sodišča prve stopnje je napačna in nezakonita. Zoper glavnega dolžnika je tožnica vložila predlog za izvršbo 30. 6. 2000, sklep o izvršbi je bil izdan 12. 9. 2003, v času vložitve predloga za izvršbo zoper toženko kot porokinjo je izvršilni postopek zoper glavnega dolžnika še tekel. Izvršilni postopek in posledično izvršba sme teči vse do trenutka, ko je upnik poplačan glede izterjevane terjatve, ki je zajeta v pravnomočnem sklepu o izvršbi, saj je namen in cilj izvršilnega postopka poplačilo terjatve. Teorija in sodna praksa ločita ustavitev izvršbe in ustavitev, oziroma konec izvršilnega postopka. Ta je končan, ko stranke in drugi udeleženci ne morejo več opravljati procesnih dejanj, medtem ko se z ustavitvijo izvršbe označuje neuspešen ali uspešen konec faze oprave izvršbe. Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) in Obligacijski zakonik (OZ) jasno določata, da zastaranje začne teči, ko je spor končan, kar smiselno pomeni končanje postopka, v konkretnem primeru izvršilnega postopka in ne izvršbe, ker ustavitev izvršbe ne pomeni nujno tudi že konca izvršilnega postopka. Odločitev sodišča prve stopnje, da je bilo zaradi neaktivnosti upnika zastaranje pretrgano le do 12. 12. 2006, ko je bila ustavljena izvršba na premičnine, je brez pravne podlage. V izvršilnem postopku mora sodišče voditi postopek z namenom poplačila denarne terjatve in ravnati po uradni dolžnosti, neaktivnost strank nima pomena, zato tudi ne more povzročiti nastopa zastaranja. Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določa, da se izvršba ustavi, če upnik npr. ne predlaga novega rubeža, ali ne predlaga druge dražbe, ni pa določeno, da se izvršba ustavi, če upnik v izvršbi na prejemke ne ravna aktivno, oziroma, da bi se zaradi neaktivnosti upnika ustavil kar celotni izvršilni postopek. Nesporno dejstvo je, da je izvršilni postopek zoper glavnega dolžnika v času vložitve predloga za izvršbo zoper toženko kot solidarno porokinjo in plačnico še tekel, in sicer je tekla izvršba na prejemke glavnega dolžnika. Niti izvršba niti izvršilni postopek zoper glavnega dolžnika nista bila končana, zastaranje je bilo pretrgano in na podlagi 369. člena OZ še ni začelo ponovno teči. Ni ZOR niti OZ ne vsebujeta določb o tem, kdaj začne teči zastaranje proti poroku, oziroma kdaj v odvisnosti od sodnih postopkov proti ostalim dolžnikom preteče z zakonom določen čas, v katerem bi upnik moral terjati izpolnitev obveznosti po kreditni pogodbi od solidarnega poroka. Z zastaranjem obveznosti glavnega dolžnika zastara obveznost poroka, vendar v tem primeru obveznost glavnega dolžnika še ni zastarala, zato zastaranje proti toženki kot solidarni porokinji in plačnici še ni nastopilo. Za stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je zastaralni rok za terjatev do toženke začel teči 12. 12. 2006 in se iztekel pet let kasneje, ni nobene pravne podlage. Če je zastaranje pretrgano z dejanjem pred sodiščem, začne ponovno teči, ko je sodni postopek končan, kot je to jasno in nedvoumno določeno v 392. členu ZOR in 369. členu OZ. Zastaranje, ki je bilo pretrgano zaradi vložitve predloga za izvršbo, začne ponovno teči, ko je izvršilni postopek končan. Odločilno dejstvo je torej končanje izvršilnega postopka proti glavnemu dolžniku, ki pa na dan 7. 6. 2018, to je na dan vložitve predloga za izvršbo zoper toženko, še ni bil končan. Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka tudi ne vpliva ocena in očitki sodišča prve stopnje glede neaktivnosti upnika. Napačna in brez podlage v spisu je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni vodila ustreznih evidenc o prilivih. Te so bile povsem ustrezno vodene, iz evidenc izhaja, kar je tožnica ves čas postopka zatrjevala, da prilivov, razen dveh v letu 2018, ni bilo. Stanje terjatve iz naslova glavnice 11.027,45 EUR je od prenosa na sporne terjatve, to je od leta 1999 do 2018 nespremenjeno, višina terjatve iz naslova glavnice je takšna, kot je bila ob prenosu na sporne terjatve, prilivov, ki bi zmanjševali znesek glavnice, od 21. 10. 1999 dalje ni bilo. Ob vložitvi predloga za izvršbo zoper toženko je tožnica pravilno upoštevala tudi ustavno odločbo in obračunala zakonske zamudne obresti od glavnice le do višine glavnice, to je v znesku 11.027,45 EUR. Obračunane zakonske zamudne obresti od 21. 10. 1999 so dosegle višino glavnice 12. 9. 2003. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, ko očita tožnici neskrbno, oziroma celo krivdno ravnanje, toženki pa ne, oziroma je njena neskrbnost manjša in je zgolj na ravni povprečne osebe, ki sodeluje v pravnem prometu pri neki vrsti obligacijskih razmerij. Fizična oseba, kot povprečno skrbna oseba v pravnem prometu, ne prevzame solidarnega poroštva za neznano osebo. Prevzemanje solidarnega poroštva ni neka vrsta obligacijskega razmerja, je resna finančna obveza in ne znak dobre volje do glavnega dolžnika. Toženkino ravnanje bi moralo sodišče prve stopnje presojati smiselno enako kot ravnanja vsakega dolžnika, saj se je zavezala tožnici k izpolnitvi obveznosti kot solidarna porokinja in plačnica, njena zaveza je enaka zavezi glavnega dolžnika. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila toženka obveščena o neporavnavanju kreditnih obveznosti, zato je pomembno tudi ugotoviti, ali je toženka ravnala z zadostno skrbnostjo in storila vse potrebno, da bi ali poravnala neporavnane obveznosti ali pa se razbremenila solidarne poroštvene obveznosti. Toženka odgovarja za obveznosti ne glede na to, ali je prejela kakršnakoli obvestila s strani tožnice. Čeprav je bil predlog za izvršbo vložen zoper toženko kot porokinjo šele leta 2018, ji ni nastala nikakršna škoda, zakonske zamudne obresti od zapadlosti terjatve dalje do prenehale teči že leta 2003, ko so dosegle višino glavnice in to je tožnica pravilno upoštevala ob vložitvi predloga za izvršbo. Toženki ni bila onemogočena pravica do obrambe, saj so vse listine glede zadevnega kredita v predmetnem sodnem spisu, drugih listin ni. Zavarovalna pogodba ni bila sklenjena, zato listin o tem ni. Različne aplikacije, ki so posledica računalniško tehničnih prenosov vodenja terjatve po njenem prenosu na sporne terjatve so povsem enake. Terjatev je zapadla v plačilo 21. 10. 1999, toženka višini terjatve ob prenosu na sporne terjatve ni ugovarjala. Ugovarjala je višini terjatve po tem, ko je bila ta že prenesena na sporne terjatve in je bil zoper glavnega dolžnika že uveden sodni postopek, in sicer iz razloga morebitnih plačil v sodnem postopku ali plačil s strani drugih porokov ali s strani zavarovalnice. Tožnica je med postopkom večkrat zatrdila, da plačil po 21. 10. 1999 v dobro kredita ni bilo, razen dveh plačil v letu 2018. Zoper glavnega dolžnika teče postopek osebnega stečaja, kjer je tožnica prijavila terjatev v višini, ki presega predmetni tožbeni zahtevek, zoper drugo porokinjo Š. T. pa je v teku pravdni postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani s tožbenim zahtevkom v isti višini kot v predmetnem postopku. V dopisu tožnice z dne 9. 4. 2018 nima podlage očitek sodišča prve stopnje, da ta dopis kaže na to, da tožnica ni bila seznanjena niti s podatkom ali je po izvršbi zoper glavnega dolžnika sploh prejela kakšno plačilo, da tega dejstva ni spremljala. Sicer pa je dokazno breme o zatrjevanih plačilih na strani toženke, ki kot solidarna porokinja po zadevni kreditni pogodbi razpolaga z vsemi listinami, enako kot glavni dolžnik in bi lahko tudi pridobila vse obstoječe listine tako od tožnice, ki je v spis vložila vse listine, s katerimi razpolaga, od glavnega dolžnika (dokazni predlog za njegovo zaslišanje je bil umaknjen) ali od zavarovalnice, listin ni, pogodba ni bila sklenjena. Določbe o zastaranju so kogentne narave in v ZOR ter OZ dovolj jasno in nedvoumno določene in zagotavljajo varovanje pravice. Prav tako so zelo jasno in nedvoumno določene določbe o poroštvu, zlasti določbe o obveznostih in pravicah poroka. Ustavno sodišče pa se je tudi že opredelilo, da ima institut zastaranja ustavnopravni pomen le v kaznovalnih postopkih in ne v civilnopravnih postopkih, zastaranje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, privilegira toženko in obenem nasprotuje temeljnim načelom obligacijskega prava, to je dolžnosti izpolnitve obveznosti.

3. Toženka je odgovorila na tožničino pritožbo. Oporekala je pritožbenem stališču glede zastaranja vtoževane terjatve in navajala, da je stanje terjatve iz naslova glavnice od prenosa na sporne terjatve, to je od leta 1999 do leta 2018, nespremenjeno. Vprašanje višine terjatve je dejansko vprašanje, to je predmet obravnave na prvi stopnji, dokazno breme pa nosi tožnica. Toženka je obrazloženo ugovarjala temu, da dokument o prenosu terjatve na sporne terjatve iz leta 1999 dokazuje višino terjatve v času vložitve tožbe glede na dejstvo, da je toženka le ena od štirih porokov sporne kreditne pogodbe, da je bilo predvideno zavarovanje posla pri zavarovalnici, da je tožnica vodila izvršbo zoper glavnega dolžnika in je minilo 24 let od sklenitve sporne pogodbe. Čeprav bi lahko, kakor to izhaja iz navedb tožnice na zadnjem naroku, da bo izpisa aplikacije spornih terjatev predložila, če sodišče ocenjuje, da je to potrebno, tožnica listine, ki bi izkazovala višino terjatve, kot jo izkazuje tožnica v času vlaganja tožbe, ni predložila. Sicer bi bila tožnica s predložitvijo takega dokaza prekludirana, saj je višini terjatve toženka ugovarjala vse od uvedbe postopka dalje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neizpodbijane so ugotovitve sodišča prve stopnje: - da je F. P. glavni dolžnik po kreditni pogodbi, sklenjeni s tožnico, da je toženka solidarni porok za obveznost glavnega dolžnika po kreditni pogodbi, - da je tožnica 9. 9. 1999 obvestila toženko, da glavni dolžnik ne izpolnjuje obveznosti po kreditni pogodbi, - da je tožnica 30. 6. 2000 vložila predlog za izvršbo zoper glavnega dolžnika in da je bila izvršba dovoljena s sklepom z dne 12. 9. 2003 z rubežem na plačo glavnega dolžnika pri njegovem delodajalcu in z rubežem ter prodajo premičnin glavnega dolžnika, - da je bila s sklepom z dne 27. 11. 2006, ki je postal pravnomočen, ustavljena izvršba na dolžnikove premičnine, ni pa bila ustavljena na dolžnikovo plačo, - da je tožnica v vlogi z dne 7. 5. 2018 predlagala, naj se sklep o izvršbi vroči v izvrševanje novemu dolžnikovemu dolžniku, dne 28. 6. 2018 pa je predlagala še izvršbo na dolžnikova denarna sredstva na njegovem računu pri banki ... ali kateremkoli drugem računu, - da je sodišče s sklepom z dne 2. 8. 2018 izvršbo, dovoljeno s sklepom z dne 12. 9. 2003, nadaljevalo z novim izvršilnim sredstvom, to je rubežem dolžnikovih denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet, - da je po tožničinem predlogu z dne 19. 10. 2018 sodišče izvršbo, dovoljeno s sklepom z dne 12. 9. 2003, nadaljevalo s sklepom z dne 27. 11. 2018 z rubežem in prodajo dolžnikovih premičnin, - s sklepom z dne 10. 6. 2019, ki je postal pravnomočen 22. 6. 2019, je bil izvršilni postopek zoper glavnega dolžnika ustavljen iz razloga, ker je bil zoper njega uveden postopek osebnega stečaja, - zoper toženko je bil vložen predlog za izvršbo, ki šteje kot tožba, dne 7. 6. 2018, ko je postopek izvršbe zoper glavnega tožnika še tekel. 6. V točki 23 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo pravilno pravno podlago za presojo utemeljenosti toženkinega ugovora, da je iztoževana terjatev zastarala in pravilno zaključilo, da izvršilni postopek zoper glavnega dolžnika ni bil ustavljen vse do 22. 6. 2019. Nato pa je po presoji pritožbenega sodišča glede na zgoraj povzete ugotovitve zmotno štelo kot pravno odločilne toženkine navedbe o dolžnem ravnanju tožnice, da bi ta morala ravnati v izvršilnem postopku zoper glavnega dolžnika s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, da bi morala pri uveljavljanju svojih pravic poslovati po načelu vestnosti in poštenja, ne zlorabljati pravic, da v nasprotnem primeru za poroka določbe o zastaranju ne veljajo, da gre za kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom ter je posledično materialnopravno zmotno zaključilo, da je bilo zoper toženko zastaranje pretrgano le do 12. 12. 2006, ko je bila pravnomočno ustavljena izvršba na premičnine glavnega dolžnika in je zastaranje ponovno začelo teči 13. 12. 2006, splošni petletni zastaralni rok pa je že potekel do vložitve tožbe zoper toženko (7. 6. 2018, ko je bil zoper njo vložen predlog za izvršbo).

7. Določba tretjega odstavka 392. člena ZOR (in enako tretjega odstavka 369. člena OZ) določa, da če je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe ali kakšnim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, … , začne znova teči od dneva, ko je spor končan ali kako drugače poravnan. Iz določb četrtega in petega odstavka istega člena pa izhaja, da začne zastaranje, ki je bilo pretrgano s predlogom za prisilno izvršbo, teči znova, ko je končan ta postopek.

8. V skladu s teorijo in sodno prakso ustavitev izvršbe ne gre enačiti s koncem izvršilnega postopka, izvršilni postopek ni končan, če upnik pravočasno (pred pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi izvršbe) predlaga novo izvršilno sredstvo (tako odločbi VSC I Ip 228/2011 in VSM I Ip 466/2016). Izvršilni postopek tudi ni končan, če je več predlaganih in dovoljenih izvršilnih sredstev, izvršba pa ustavljena le na eno od dovoljenih izvršilnih sredstev in se nadaljuje z izvršbo z drugim že dovoljenim izvršilnim sredstvom, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje v primeru izvršbe zoper glavnega dolžnika. Postopek izvršbe zoper glavnega dolžnika je bil še v teku 7. 6. 2018, ko je tožnica vložila predlog za izvršbo zoper toženko, zoper toženko zastaranje, ki je bilo pretrgano 30. 6. 2000, še sploh ni začelo teči. 9. Določba tretjega odstavka 1019. člena ZOR določa, da pretrganje zastaranja terjatve nasproti glavnemu dolžniku učinkuje proti poroku le, če je bilo zastaranje pretrgano zaradi kakšnega upnikovega ravnanja pred sodiščem zoper glavnega dolžnika. Enak pomeni ima tudi določba tretjega odstavka 1034. člena OZ, v katerem se citirano besedilo določbe ZOR nadaljuje z besedilom: … ali drugim pristojnim organom, opravljenega, da se ugotovi, zavaruje ali izterja terjatev zoper glavnega dolžnika.

10. Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v nasprotju z zgoraj citiranimi zakonskimi določbami določilo kot trenutek začetka teka zastaralnega roka ustavitev izvršbe na dolžnikove premičnine, čeprav je izvršba na dolžnikovo plačo še tekla in izvršilni postopek zoper glavnega dolžnika ni bil končan, ko je bil 7. 6. 2018 vložen predlog za izvršbo (torej tožba) zoper toženko.

11. Pritožbeno sodišče se tudi strinja s stališčem pritožbe, da neaktivnost tožnice v izvršilnem postopku zoper glavnega dolžnika ni pravno upoštevno dejstvo, zato ni vplivalo na pretrganje zastaranja in zastaranje ni začelo ponovno teči, ob vložitvi tožbe terjatev, ki je predmet te pravde, ni bila zastarana.

V točki 27 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovljene okoliščine o neaktivnem ravnanju tožnice v izvršilnem postopku zoper glavnega dolžnika v času po 12. 12. 2006 bi po presoji pritožbenega sodišča lahko bile pravno upoštevne, če bi v morebitni odškodninski pravdi zoper tožnico toženka zatrjevala in dokazala, da ji je tožnica povzročila škodo z izterjavo obveznosti na podlagi danega poroštva.

12. Iz izpodbijane sodbe izhajajo še naslednja ugotovljena dejstva: - da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da znesek glavnice 11.027,45 EUR predstavlja v izvršbi zoper glavnega dolžnika po uvedbi EUR protivrednost nevrnjenega kredita in isti znesek do višine glavnice natekle zakonske zamudne obresti od 21. 10. 1999, - da je toženka ugovarjala višini zatrjevanega dolga zaradi možnega plačila po zavarovalni pogodbi ali morebiti drugih porokov, da je mogoče, da bi bilo opravljenih več delnih izplačil, ki ji niso mogla biti znana glede na pretečen čas in da sta poleg toženke bila poroka še dva subjekta, da sta tekla zoper glavnega dolžnika izvršba in stečajni postopek, da je bilo predvideno zavarovanje terjatve s sklenitvijo pogodbe o zavarovanju, - da je bila tožnica z zgoraj povzetimi trditvami toženke seznanjena najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, - da je bila terjatev 2,642.618,42 SIT po podatkih iz pregleda obračuna po kreditni partiji z dne 25. 8. 2000 prenesena na sporne terjatve 20. 10. 1999, - da je v tem pregledu obračuna zapisani saldo v višini 0,00 pod datumom 20. 10. 1999, to pa pomeni, da so se sporne terjatve knjižile v drugi aplikaciji, da pa je zaslišana tožničina delavka priča L. H. izpovedala, da ne pozna aktualnega stanja te sporne terjatve, - da tožnica ni predložila izpisa iz kreditne aplikacije spornih terjatev kljub toženkinemu ugovoru glede višine obstoječega dolga.

13. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje zaključilo: - da je podaja dokaznih predlogov v zvezi z njenimi trditvami v sferi tožnice, - da v okviru materialnoprocesnega vodstva ni pozivalo tožnice na predložitev listine, ki bi izkazovala aktualno stanje sporne terjatve, ker bi to presegalo načelo enakosti orožij pravdnih strank, podelitev roka na zadnjem naroku pa bi predstavljalo zavlačevanje postopka.

14. Po presoji pritožbenega sodišča so zgoraj povzete ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje pravilni, razen nadaljnjega zaključka, da višina zahtevka v predmetni pravdi ni pomembna za presojo utemeljenosti zahtevka, ker je zahtevek neutemeljen že po temelju zaradi zastaranja. Ob zgoraj obrazloženem je materialnopravno napačen zaključek, da je zahtevek neutemeljen po temelju zaradi zastaranja, zato je zmoten zaključek o nepomembnosti višine terjatve.

15. Pritožba sama navaja, da je toženka ugovarjala višini terjatve po tem, ko je ta že bila prenesena na sporne terjatve in je bil zoper glavnega dolžnika že uveden sodni postopek, da je ugovarjala iz razloga morebitnih plačil v sodnem postopku ali plačil s strani drugih porokov ali s strani zavarovalnice. Pritožba navaja še, da je tekom postopka večkrat tožnica zatrdila, da plačil po 21. 10. 1999 v dobro zadevnega kredita ni bilo, razen dveh plačil v letu 2018. 16. Pritožbeno sodišče je na podlagi podatkov sodnem spisu ugotovilo, da je toženka v točki 8 odgovora na tožbo (listna št. 37 do 39) dovolj konkretizirano ugovarjala utemeljenost zahtevka po višini s trditvami, da tožnica ne pove, kako je bila v izvršilnem postopku zoper glavnega dolžnika poplačana, da iz predložene (kreditne) pogodbe izhaja, da je bilo več porokov in tožnica ne pove, če je od njih terjala poplačilo kredita in v kakšnem znesku je bila poplačana, da ob odsotnosti potrebnih dokazov glede na oddaljenost zapadlosti obveznosti toženka sklepa, da je bila ta tožnici v celoti poravnana, da z listinami razpolaga le tožnica, naj jo sodišče pozove, da predloži kreditno mapo za kredit po kreditni pogodbi z dne 11. 2. 1994 št. partije 1840518984, vse dopise, ki jih je v zvezi s kreditom naslovila na poroke R. P., Š. Ž. in M. T., listine ali podatke o postopkih, ki jih je vodila zoper glavnega dolžnika in prej navedene poroke in podatke o nakazilu kredita glavnemu dolžniku in vseh prejetih plačilih za poplačilo spornega kredita, tudi tistih, ki jih je prejela po 20. 10. 1999 v posledici izterjave od glavnega dolžnika in porokov. Na prvem naroku za glavno obravnavo je še navedla, da iz pregleda obračuna z dne 25. 8. 2000 (priloga A14) izhaja saldo kredita na dan 20. 10. 1999 0,00 in da glede na obstoj zavarovanja, ker je v kreditni pogodbi določilo o zavarovanju z zavarovalno pogodbo izrecno zapisano in prav tako v pogojih za sklenitev kreditne pogodbe, je toženka prepričana, da je zavarovalna pogodba bila sklenjena in je zavarovalnica plačala dolg, zato tožnica te terjatve nima več. Navajala je še, da tožnica z dokaznim predlogom za zaslišanje bančne uslužbenke, ki bi lahko povedala tudi, ali so bila izvršena še druga plačila po odstopu od pogodbe, tožnica kaže na to, da nima prave evidence o tem, kaj se je s terjatvijo dogajalo po odstopu od pogodbe, da predložene računovodske listine tega dogajanja ne izkazujejo in toženka vztraja, da je bil dolg poravnan bodisi s strani zavarovalnice bodisi s strani porokov. V pripravljalni vlogi z dne 20. 11. 2019 (listna št. 79 do 80) je toženka pravočasno odgovorila na tožničine navedbe v njeni vlogi z dne 4. 11. 2019 in vztrajala pri trditvi, da tožnica ni predložila računovodskih listin, iz katerih bi izhajal obstoj terjatve zoper glavnega dolžnika, da zatrjevana odsotnost (neobstoj) police in podatkov o poplačilih s strani zavarovalnice ne dokazuje trditve, da zavarovalna pogodba ni bila sklenjena in kredit ni bil poplačan, iz lastne dokumentacije tožnice izhaja, da ta ne beleži več obveznosti do glavnega dolžnika, oziroma toženke in je glede na vse razpoložljive podatke mogoče zaključiti, da je bila obveznost poravnana iz zavarovanja kredita pri zavarovalnici.

Iz tožničine pripravljalne vloge z dne 26. 9. 2019 (listna št. 60 do 64) izhaja, da je v zvezi z zgoraj povzetimi toženkinimi navedbami in dokaznimi predlogi navajala, da je 9. 9. 1999 obvestila glavnega dolžnika, da so bili na plačilo pozvani delodajalci porokov, vendar ti administrativnih prepovedi niso mogli izvršiti, ker poroki niso bili več zaposleni pri njih (predložila je dopis glavnemu dolžniku, priloga A14 in odgovor toženkinega delodajalca z dne 16. 9. 1999 - priloga A9), da plačila ni mogla doseči niti od glavnega dolžnika niti od porokov, zato je odstopila od pogodbe in terjatev 20. 10. 1999 prenesla na račun spornih terjatev, 30. 6. 2000 pa začela postopek sodne izterjave zoper glavnega dolžnika. Zatrjevala je še, da je prejela v izvršilnem postopku zoper glavnega dolžnika (I 3927/2000) dve nakazili 15. 10. 2018 v zneskih 349,43 EUR in 101,57 EUR, s čimer je tožnica (verjetno prav: glavni dolžnik) poravnala stroške izvršilnega postopka po sklepu I 3927/2000 s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Dalje je trdila še, da je bil za izterjavo predmetne terjatve vložen tudi izvršilni predlog zoper Š. T., postopek še teče, poroka M. T. in R. P. pa sta umrla, prvi 17. 12. 1999, druga 29. 10. 2017. Ponovila je trditev, da ji zavarovalnica ni ničesar plačala, znesek zapadle in nezapadle glavnice ter vseh obresti in stroškov je bil prenesen na sporne terjatve v višini 2,642.618,42 SIT 20. 10. 1999, zato se ne knjiži več po kreditni partiji, da bo bančna uslužbenka potrdila njene navedbe, da terjatev iz naslova obveznosti zadevnega kredita ostaja neporavnana, da plačil ni bilo. Na toženkine trditve v njeni vlogi z dne 20. 11. 2019 pa je na zadnjem naroku za glavno obravnavo 5. 12. 2019 (listna št. 81 do 83) odgovorila le, da saldo kredita na dan 20. 10. 1999 ni nič, ampak je znesek neplačanih obveznosti prenesen na sporno terjatev, zavarovanje kredita ni bilo sklenjeno.

Iz zapisnika o zadnjem naroku o glavni obravnavi izhaja še, da je toženka vztrajala pri trditvi, da tožnica ni vložila nobene računovodske listine, ki bi izkazovala obstoj terjatve in da terjatev zoper toženko ni izkazana, tožnica pa je tej trditvi nasprotovala s sklicevanjem na pregled obračuna po kreditni partiji (priloga A4) in da izkazuje stanje neplačanih obveznosti na dan 20. 10. 1999. 17. Glede na zgoraj povzete trditve obeh pravdnih strank in neizpodbijano ugotovitev sodišča prve stopnje, da je priča L. H. (tožničina delavka) izpovedala, da ne pozna aktualnega stanja sporne terjatve, je pritožbeno sodišče zaključilo, da ob toženkinem substanciranem prerekanju višine iztoževane terjatve tožnica ni dokazala njene zatrjevane višine niti z izpovedbo priče L. H. niti z lastno listino Pregled obračuna po kreditni pogodbi z dne 25. 8. 2000 (priloga A4), na katero se je sklicevala, da je to verodostojna listina, ki izkazuje stanje sporne terjatve na dan 20. 10. 1999 v višini 2,642.618,42 EUR in tudi sedanje stanje, oziroma višino terjatve v tej pravdi.

18. Pritožbeno sodišče je to listino lahko samo dokazno ocenilo, ker sta jo pravdni stranki obravnavali pred sodiščem prve stopnje (tretja alineja 358. člena ZPP). Ta listina je tožničina verodostojna listina in njen ključen dokaz, na podlagi katerega je zoper toženko predlagala izvršbo in utemeljevala višino svoje terjatve. Po presoji pritožbenega sodišča ta listina ni prepričljiv dokaz o utemeljenosti iztoževane terjatve po višini, ker iz nje izhaja, da je na dan 20. 10. 1999 znesek prispelih vplačil (kolona 9) 2,642.618,42 (SIT), stanje kredita pa 0,00 (SIT), prav tako izhaja saldo dospelih obveznosti (kolona 7) 0,00 (SIT). Nikakor pa iz te listine ne izhaja in zato ta ne potrjuje tožničine trditve, da je bil znesek neplačane kreditne obveznosti na dan 20. 10. 1999 2,642.618,42 (SIT) niti ne dokazuje, da je bil ta znesek prenesen v evidenco spornih terjatev.

Dodaten razlog za presojo, da je ta dokaz neprepričljiv, je dejstvo, da je to listino tožnica izdala 25. 8. 2000, predlog za izvršbo pa je zoper toženko vložila 7. 6. 2018 na podlagi te listine in ni z nobeno računovodsko listino v tej pravdi dokazala, kaj se je dogajalo in tudi ne, da se z zatrjevano terjatvijo ni dogajalo ničesar, vse od 20. 10. 1999, torej skoraj 19 let. Ta listina torej ni prepričljiv dokaz o obstoju tožničine terjatve v iztoževani višini.

Poleg tega je tožnica zanikala obstoj zavarovalne pogodbe, k sklenitvi katere je bila zavezana po kreditni pogodbi in je le zanikala morebitna plačila, prejeta od zavarovalnice, ni pa teh trditev podkrepila z nobenim dokazom (npr. s predloženim dopisom zavarovalnice, ki bi te njene trditve lahko potrdila).

Pravno nepomembna pa je tožničina trditev, da bi toženka v primeru sklenjene zavarovalne pogodbe in poplačila s strani zavarovalnice vseeno morala plačati iztoževano terjatev, saj v takem primeru tožnica ne bi bila aktivno legitimirana v tej pravdi.

19. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče presodilo, da je glede na toženkine substancirano prerekane tožničine trditve glede višine sporne terjatve, o kateri ima podatke in dokaze le tožnica, bilo dokazno breme dokazati višino vtoževane terjatve na tožnici, ki pa tega dokaznega bremena ni zmogla.

20. Kljub zmotni uporabi materialnega prava in posledični zmotni presoji sodišča prve stopnje, da je vtoževana terjatev tožnice zastarala pred vložitvijo izvršilnega predloga zoper toženko in s tem utemeljeni pritožbi v delu, da vtoževana terjatev ni zastarala, je pritožbeno sodišče glede na vse zgoraj obrazloženo presodilo, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi nedokazanosti višine terjatve, zato je pritožbo zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Pritožba ni konkretizirala pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo, da bi bila izpodbijana sodba obremenjena s katero od tistih bistvenih kršitev, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je ta nekonkretizirani pritožbeni razlog neutemeljen.

22. Pritožba tudi ni izpodbijala odločitve o stroških pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je odločitev v tem delu izčrpno obrazložilo v točkah 30 in 31 obrazložitve izpodbijane sodbe, odločitev v tem delu je mogoče preizkusiti, sodišče prve stopnje pa je tudi navedlo pravilno pravno podlago.

23. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka in povrniti toženki njene potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

V odgovoru na pritožbo je toženka izrecno in obrazloženo ter utemeljeno nasprotovala pritožbenim trditvam o dokazanosti višine iztoževane terjatve, zato so bili nastali stroški sestave odgovora na pritožbo potrebni. Priglasila je stroške v višini nagrade odvetniku 750 točk za sestavo odgovora na pritožbo (po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife - OT, Uradni list RS, št. 2/2015), 2 % materialnih stroškov (po tretjem odstavku 11. člena OT) in 22 % DDV (po drugem odstavku 2. člena OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 420,00 EUR in ji je tožnica dolžna te stroške povrniti v roku 15 dni po prejemu te sodbe.