Jedro

Za obstoj prekrška po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 28. člena ZPrCP je odločilno, ali je voznik opravljal prevoz skladno z drugim odstavkom 9. člena Odredbe o omejitvi prometa na cestah v Republiki Sloveniji.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Radlje ob Dravi je dne 7. 6. 2017 zoper pravno osebo S., d. o. o. in odgovorno osebo pravne osebe F. S. izdal odločbo o prekršku zaradi prekrška po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 28. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP). Prekrškovni organ je pravni osebi izrekel globo v višini 1.000,00 eurov, odgovorni osebi pa globo v višini 120,00 eurov. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo z dne 29. 5. 2018 zahtevo za sodno varstvo pravne osebe zavrnilo kot neutemeljeno in ji naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc zaradi kršitve materialne določbe predpisa, ki določa prekršek (1. točka 156. člena Zakona o prekrških v zvezi s prvim odstavkom 28. člena ZPrCP). Navaja, da je sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo kršilo prvi odstavek 28. člena ZPrCP, ki določa, da se sme v Republiki Sloveniji z odredbo omejiti oziroma prepovedati promet udeležencev cestnega prometa ali vozil zaradi zagotavljanja varnosti ali nemotenega cestnega prometa, vzdrževanja javnega reda ali varovanja okolja. Omejitve prometa so določene v Odredbi o omejitvi prometa na cestah v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Odredba), pri čemer drugi odstavek 9. člena Odredbe skupini vozil pri vrnitvi iz Republike Avstrije v Republiko Slovenijo dovoljuje prevoz do kraja v Republiki Sloveniji, kjer prebiva voznik oziroma do namembnega kraja, če je ta bližji. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca je napačno stališče sodišča, da bi moral imeti voznik pri sebi pisno dovoljenje Direkcije Republike Slovenije za ceste (v nadaljevanju direkcija). Poudarja, da direkcija po 10. členu Odredbe sicer lahko izda dovoljenje za vsako razdaljo in prevoz, ki ga ni mogoče opraviti drugače kot v času prepovedi in obstaja možnost nastanka materialne škode, ki je prevoznik ni mogel predvideti. Meni, da vozila, registrirana v Republiki Sloveniji, ki v času prepovedi prečkajo mejni prehod, do katerih vodijo ceste, na katerih velja prepoved prometa, pisnega dovoljenja skladno z drugim odstavkom 9. člena Odredbe ne potrebujejo. Predlaga, da Vrhovno sodišče odločbo o prekršku odpravi oziroma podrejeno, da izpodbijano pravnomočno odločbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 171. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo pravni osebi, ki se v izjavi z dne 3. 9. 2018 pridružuje navedbam zahteve.

B.

4. Iz izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je voznik M. Ž., zaposlen pri pravni osebi, dne 27. 4. 2017 ob 12.45 v imenu in za račun pravne osebe opravljal prevoz s skupino vozil v sestavi tovornega vozila reg. št. ... in priklopnika reg. št. ..., pri tem pa vozil po glavni cesti I. reda, št. 1, v odseku 241, km kamnu 12.700, izven naselja Muta, kjer je bil ustavljen s strani policistov (točka 4 obrazložitve sodbe). Voznik je torej v imenu in za račun pravne osebe s skupino vozil, za katero ob dela prostih dnevih velja omejitev oziroma prepoved prometa, opravljal prevoz na cesti z navedeno omejitvijo (1., 2. in 4. člen Odredbe).

5. Skladno s prvim odstavkom 28. člena ZPrCP se sme v Republiki Sloveniji z odredbo omejiti oziroma prepovedati promet udeležencev cestnega prometa ali vozil zaradi zagotavljanja varnosti ali nemotenega poteka cestnega prometa, vzdrževanja javnega reda ali varovanja okolja. Po četrtem odstavku 28. člena ZPrCP se z globo 1.000,00 eurov kaznuje za prekršek pravna oseba, katere voznik ravna v nasprotju z odredbo o omejitvi ali prepovedi prometa, njihova odgovorna oseba pa z globo 120,00 eurov.

6. Skladno z 8. členom Odredbe morajo vozniki vozila, za katera velja omejitev prometa iz te odredbe, pred začetkom prepovedi prometa parkirati na za to določenih ali drugih primernih parkiriščih ali parkirnih površinah. Z vožnjo smejo nadaljevati šele po poteku prepovedi.

Po prvem odstavku 9. člena Odredbe se vozilom, za katera velja omejitev prometa iz te odredbe, ki niso registrirana v Republiki Sloveniji, na mejnih prehodih, do katerih vodijo ceste, na katerih velja prepoved prometa po tej odredbi (ceste iz 4. člena te odredbe), v času prepovedi (2. člen te odredbe) lahko dovoli vstop v Republiko Slovenijo, če je na območju mejnega prehoda urejeno parkirišče, na katero se v času omejitve izločijo iz prometa.

Drugi odstavek navedenega člena določa, da se vozilom, za katera velja omejitev prometa iz te odredbe, ki so registrirana v Republiki Sloveniji, na mejnih prehodih, do katerih vodijo ceste, na katerih velja prepoved prometa po tej odredbi, v času prepovedi dovoli vstop v Republiko Slovenijo in prevoz do kraja v Republiki Sloveniji, v katerem prebiva voznik, oziroma do namembnega kraja, če je ta bližji. Vožnja od mejnega prehoda do prebivališča voznika oziroma do namembnega kraja mora potekati po najkrajši relaciji in v neprekinjenem časovnem obdobju.

7. V času prepovedi prometa sme biti vozilo iz 1. člena te odredbe v cestnem prometu na cesti oziroma delu ceste, navedenem v 4. členu te odredbe, le, če ima prevoznik pisno dovoljenje direkcije. Dovoljenje iz prejšnjega odstavka se izda na podlagi pisne vloge prevoznika, če prevoza ni mogoče opraviti drugače kot v času prepovedi in obstaja možnost nastanka materialne škode, ki je prevoznik ni mogel predvideti. Vloga mora vsebovati ime oziroma naziv prevoznika, vrsto in registrsko označbo vozila oziroma skupine vozil, relacijo, datum in čas prevoza, vrsto in količino tovora, dokazilo, da prevoza ni mogoče opraviti drugače kot v času prepovedi in obstaja možnost nastanka nepredvidene materialne škode. Vloga mora prispeti na direkcijo najkasneje tri delovne dni pred začetkom prevoza. O vlogi mora biti odločeno najkasneje en dan pred začetkom prevoza. Voznik mora imeti dovoljenje iz prvega odstavka tega člena pri sebi in ga na zahtevo policista tudi pokazati (10. člen Odredbe).

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je v 8. členu Odredbe določeno splošno pravilo o dolžnosti parkiranja vozil, za katera velja omejitev prometa. Izjeme od (sicer predpisane) prepovedi prometa za vozila iz 1. člena Odredbe so določene v 9. in 10. členu Odredbe. Iz jezikovne, logične in namenske razlage določb 9. in 10. člena Odredbe izhaja, da sta v navedenih členih predpisani dve (in ne ena) izjema od prepovedi prometa vozil iz 1. člena Odredbe. Skladno z besedilom določb veljata izjemi iz 9. člena Odredbe zgolj za vozila iz 1. točke 1. člena Odredbe, torej za tovorna vozila in skupine vozil, katerih največja dovoljena masa presega 7.500 kg, izjema iz 10. člena Odredbe pa velja za vsa vozila iz 1. člena Odredbe, torej tudi za traktorje, multikultivatorje, delovne stroje in vprežna vozila. Iz besedila določb prvega in drugega odstavka 9. člena nadalje izhaja, da navedeni določbi (sicer na različen način za slovenska in tuja vozila) urejata primere, ko tovorna vozila in skupine vozil v času prepovedi prometa prečkajo mejo Republike Slovenije. Tako je za tuja tovorna vozila in skupine vozil (iz 1. točke prvega odstavka Odredbe) določeno, da se morajo ustaviti na mejnem prehodu oziroma na parkirišču mejnega prehoda (prvi odstavek 9. člena Odredbe), za vozila, registrirana v Sloveniji, pa je določeno, da se voznik lahko odpelje do svojega prebivališča oziroma do namembnega kraja, če je ta bližji (drugi odstavek 9. člena Odredbe). Gre za ureditev, povezano tudi s čakalnimi dobami na mejnih prehodih, ureditev prepovedi prometa brez določbe drugega odstavka 9. člena Odredbe pa bi za voznike vozil, registriranih v Republiki Sloveniji, določala neekonomično in nerazumno obveznost ustavitve vozila pred krajem njegovega prebivališča ali namembnim krajem. Z določbami 10. člena Odredbe so urejeni primeri, ko je treba prevoz ali del prevoza opraviti v času prepovedi prometa, pri čemer so za pridobitev pisnega dovoljenja predpisani številni pogoji (dovoljenje se izda na podlagi pisne vloge prevoznika, pri čemer velja pogoj, da prevoza ni mogoče opraviti drugače kot v času prepovedi, izkazana mora biti možnost nastanka materialne škode, ki je prevoznik ni mogel predvideti, vloga za dovoljenje mora biti podana najkasneje tri delovne dni pred začetkom prevoza, voznik mora imeti pisno dovoljenje v času opravljanja prevoza pri sebi). Po presoji Vrhovnega sodišča bi pridobitev pisnega dovoljenja po 10. členu Odredbe v primerih prečkanja mejnih prehodov vozil, registriranih v Republiki Sloveniji (drugi odstavek 9. člena Odredbe), pomenila le potrditev splošnega pravila in ob razlagi, sprejeti v izpodbijani sodbi, navedena izjema sploh ne bi bila potrebna.

9. Za obstoj prekrška po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 28. člena ZPrCP je tako odločilno, ali je voznik opravljal prevoz skladno z drugim odstavkom 9. člena Odredbe. Treba je ugotoviti, ali je voznik v času prepovedi prometa po prečkanju mejnega prehoda, do katerega vodi cesta oziroma ceste iz 4. člena Odredbe, po najkrajši poti in v neprekinjenem časovnem obdobju vozil do kraja, v katerem prebiva ali do namembnega kraja, če je ta bližji, pri čemer je morala vožnja od mejnega prehoda do voznikovega prebivališča oziroma do namembnega kraja potekati po najkrajši relaciji in v neprekinjenem časovnem obdobju. Sodišče zaradi napačne razlage določb 9. in 10. člena Odredbe teh okoliščin v postopku ni ugotavljalo, zato je Vrhovno sodišče sodbo sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče moralo ugotoviti, ali so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za uporabo izjeme iz drugega odstavka 9. člena Odredbe.

C.

10. V izpodbijani pravnomočni sodbi je podana kršitev po 1. točki 156. člena ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 28. člena ZPrCP in drugim odstavkom 9. člena Odredbe. Vrhovno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču v novo sojenje (171. člen ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 426. člena ZKP). V ponovljenem postopku bo sodišče ugotovilo, ali so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 9. člena Odredbe ter v skladu z navedenim odločilo o zahtevah za sodno varstvo pravne in odgovorne osebe.