Jedro

Glede na določbo drugega odstavka 136. člena ZDR, ki določa, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila, tožena stranka svoje terjatve do tožnika ni smela pobotati brez njegovega pisnega soglasja s svojo obveznostjo plačila. Zato je tožena stranka tožniku dolžna povrniti odtegljaje plač.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje: - v točki I/2 izreka delno spremeni tako, da se prisojeni mesečni zneski iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela v času od januarja do maja 2008 znižajo od 192,96 EUR na 97,64 EUR mesečno, v času od junija 2008 do decembra 2009 od 139,36 EUR na 97,64 EUR mesečno, višji tožbeni zahtevek (za plačilo razlike do 192,96 EUR mesečno v času od januarja do maja 2008 in razlike do 139,36 EUR v času od junija 2008 do decembra 2009 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa se zavrne.

- v odločitvi o stroških postopka (točka II izreka) delno spremeni tako, da se pravdni stroški, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, znižajo na 1.876,78 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 64,18 EUR, v roku 8 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da za leti 2008 in 2009 tožniku izplača plače v zneskih, navedenih v izreku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka I/1 izreka), stroške prevoza na delo in z dela v zneskih, ki so navedeni v izreku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov, višji zahtevek pa je zavrnilo (točka I/2 izreka), stroške prehrane na delu in dnevnice v izreku navedenih zneskih, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od v izreku navedenih datumov (točka I/3 izreka) ter za leto 2008 obračuna regres za letni dopust od bruto zneska 665,00 EUR, plača akontacijo dohodnine, tožniku pa plača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2008 dalje do plačila (točka I/4 izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 2.286,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 8-dnevnega izpolnitvenega roka (točka II izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, predvsem pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani del razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče naložilo toženi stranki povračilo potnih stroškov v višini kilometrine, kljub temu da je bilo dokazano, da obstaja javni prevoz od tožnikovega prebivališča do kraja opravljanja dela. Navedeno je potrdil tudi sodni izvedenec v pisnem mnenju, v katerem je ugotovil, da znašajo stroški enega potovanja skupaj 97,46 EUR. Izvedenec pa ni upošteval dejstva, da med Koprom in Trstom obstaja redna avtobusna linija. Kot osnovo za kilometrino je izvedenec upošteval 0,18 EUR/km, vendar je bila ta v letu 2008 nižja. Obrazložitev sodišča, da naj bi bila pot z javnim prevoznim sredstvom nesorazmerno dolga, ni v skladu določili takrat veljavne kolektivne pogodbe. V konkretnem primeru se je dejanski prevoz med delovnim mestom in prebivališčem opravljal le enkrat mesečno, zato izgubljeni čas dveh ur ni pomemben. Le če bi se vožnja opravljala dnevno, bi dejanska izguba dveh ur na poti domov imela bistven pomen. Tožena stranka meni, da po logični presoji izvedenih dokazov, zlasti izpovedi računovodkinje, jasno izhaja, da je obstajalo soglasje za pobot terjatev med strankama. Če soglasja ne bi bilo, bi tožena stranka že v enem obroku pobotala terjatev in tožniku ne bi izplačala plače. Tožena stranka je spoštovala dogovor glede odtegljajev plače, sodišče pa se ni opredelilo do izpovedi računovodkinje o tem, da so bili zaposleni seznanjeni glede kontrole uporabe službenega telefona in vozila za zasebne zadeve. Sicer pa je sodišče v dveh podobnih delovnih sporih toženi stranki priznalo pravico do odtegljajev. Ker sodišče ni upoštevalo vseh predloženih dokaznih predlogov in navedb tožene stranke, ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče ponovno odloči o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del prvostopenjske sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba formalno sicer uveljavlja vse pritožbene razloge, kar pomeni, da uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vendar pa tožena stranka ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih ni uporabilo pravilno, zato je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje toženi stranki neutemeljeno naložilo, da tožniku povrne odtegljaje plač. Glede na določbo drugega odstavka 136. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) tožena stranka svoje terjatve do tožnika ni smela pobotati brez njegovega pisnega soglasja s svojo obveznostjo plačila. Za plačila, ki jih je priznalo tožniku, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi imela tožnikovo pisno soglasje za odtegljaje. V zvezi s tem se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na izpoved računovodkinje A.A., ki je povedala, da se računovodski servis ne ukvarja z raznimi odtegljaji, ki jih imajo zaposleni pri toženi stranki. Ko so od tožene stranke po računalniku dobili podatke o obračunu plače, se v računovodskem servisu niso ukvarjali z vprašanjem pravne podlage nastanka določenih odtegljajev. Prav tako ne drži, da je v zadevi opr. št. Pdp 115/2012, ki jo pritožba ponuja za primerjavo, bila toženi stranki priznana pravica do odtegljajev. V navedeni zadevi je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo višino neutemeljenega odtegljaja. Ni pa ugotovilo obstoja pisnih dogovorov med toženo stranko in njenimi delavci, ki bi bili podlaga za odtegljaje od plač. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zaradi neutemeljenih odtegljajev tožena stranka tožniku dolžna plačati zneske, razvidne iz točke I/1 izreka sodbe.

V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela (točka I/2 izreka sodbe) med strankama ni sporno, da je tožnik na delo in z dela prihajal s svojega stalnega prebivališča na Madžarskem. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik vsaj enkrat na mesec vračal domov. Presodilo je, da tožnik zaradi nesorazmernega trajanja poti z javnim prevoznim sredstvom tega iz utemeljenih razlogov ni mogel uporabiti. Sodišče je s sklepom z dne 17. 1. 2012 postavilo izvedenca finančne stroke tudi za izračun višine pripadajočih prevoznih stroškov. Tega dela pisnega izvedenskega mnenja sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Izvedenec je namreč v pisnem mnenju med drugim tudi ugotovil, da znašajo stroški javnega prevoza na relaciji Trst – Budimpešta – Trst 72,83 EUR. Na razdalji med Budimpešto do tožnikovega stalnega prebivališča (45 km) ter med Koprom in Trstom pa je izvedenec upošteval stroške kilometrine. Po izračunu izvedenca so stroški enega potovanja znašali 97,46 EUR, tožena stranka pa je na naroku 25. 9. 2012 izjavila, da nima pripomb na izvedensko mnenje. Zato pritožbeno sodišče v skladu s 337. členom ZPP ne more upoštevati pritožbenih navedb, s katerim tožena stranka izraža svoje nestrinjanje z izračunom izvedenca v pritožbenem postopku.

Glede na to, da stranki nista podali pripomb na del pisnega mnenja izvedenca, ki se na izračun višine prevoznih stroškov (v pripravljalni vlogi z dne 23. 4. 2012 ga je tožnik kot nepristranskega, strokovnega in utemeljenega v celoti sprejel), ter ob dejstvu, da je tožnik za potovanje z avtomobilom potreboval 5 do 6 ur, z vlakom pa 7 do 8 ur, prevoz med delovnim mestom in stalnim prebivališčem pa se je opravljal le enkrat mesečno, ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik zaradi nesorazmernega trajanja poti z javnim prevoznim sredstvom tega ni mogel uporabljati iz utemeljenih razlogov in mu je zato prisodilo kilometrino za celotno pot od kraja bivališča do kraja opravljanja dela. Izračun izvedenca predstavlja ustrezno podlago za izračun višine potnih stroškov v konkretnem sporu.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 351. člena in 3. alinee 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v točki I/2 izreka delno spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da tožniku za čas od januarja 2008 do decembra 2009 iz naslova prevoznih stroškov povrne za vsak mesec 97,46 EUR oziroma za 24 mesecev skupno 2.339,04 EUR, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo, tako kot je razvidno iz izreka. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da je pritožbena presoja odločitve sodišča o stroških prevoza na delo in z dela v obravnavanem primeru drugačna kot v zadevah opr. št. Pdp 115/2012 in 561/2012 predvsem zato, ker v navedenih zadevah ni bil izveden dokaz z izvedencem in so bili drugačni tudi pritožbeni očitki tožene stranke.

Zaradi delne spremembe odločitve o stroških prevoza na delo in z dela je pritožbeno sodišče skladno z določbo drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločilo o stroških postopka. Glede odločitve o stroških postopka pritožbeno sodišče ugotavlja, da je stroške tožnika sodišče prve stopnje sicer pravilno odmerilo. Tožnik je v tem sporu uspel s 66 % svojega zahtevka. Navedeno pomeni, da uspeh tožene stranke v tem sporu znaša 34 % in da je zaradi tega tudi ona upravičena do povrnitve 34 % utemeljeno priglašenih stroškov postopka. Ti znašajo 1.203 EUR (510,90 EUR nagrada za postopek, 471,60 EUR nagrada za narok, 20,00 EUR pavšalni znesek za materialne stroške in 20 % DDV), od tega 34 % znaša 409,02 EUR. Skupni potrebni stroški tožnika po izračunu sodišča prve stopnje (brez stroškov izvedenskega mnenja) znašajo 2.483,64 EUR, od tega 66 % teh stroškov znaša 1.639,20 EUR. Po medsebojnem poračunu tako odmerjenih pravdnih stroškov je tožena stranka dolžna plačati tožniku 1.230,18 EUR pravdnih stroškov.

V skladu z določbo 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) lahko sodišče plačilo stroškov, ki so nastali z izvedbo dokazov, v celoti naloži delodajalcu. Pogoja sta dva. Prvi pogoj je, da mora delavec vsaj delno uspeti z zahtevkom, nadaljnji pogoj pa je, da zaradi delne zavrnitve zahtevka delavca niso nastali posebni stroški. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta oba navedena pogoja v tem sporu izpolnjena, zato je v skladu z 38. členom ZDSS-1 plačilo stroškov, ki so nastali z izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke v znesku 646,60 EUR naložilo delodajalcu, toženki. Tožena stranka mora tožniku povrniti skupaj 1.876,78 EUR pravdnih stroškov.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka 154. člena ZPP. S pritožbo je tožena stranka delno uspela v višini 8,2 %. V tem deležu je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, katerih višino je pritožbeno sodišče odmerilo v znesku 587,20 EUR za postopek s pritožbo, 20,00 EUR za materialne stroške in 20 % DDV ali skupaj 782,64 EUR. Ob upoštevanju 8,2-odstotnega uspeha je tožnik dolžan toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 64,18 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka tega roka za prostovoljno izpolnitev do plačila. Navedbe v odgovoru na pritožbo niso prispevale k razjasnitvi zadeve, zato stroške te vloge krije tožnik v skladu s 155. členom ZPP.