Jedro

Če bi dokazala desetletno posest, katere dobrovernost ne bi bila izpodbita, bi morala tožnica dokazati tudi, da je bila njena posest nepremičnine zakonita. V zvezi s tem je trdila le, da ji je bila parcela "dana" leta 1988, ko je kot darilo prejela od stare matere in od toženca, ki je njen stric, sosednjo parcelo, na kateri je zgradila hišo. Na kakšen način ji je bila "dana" (s kakšnim pravnim poslom), ni pojasnila, s čemer je onemogočila presojo o veljavnosti pravnega naslova.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, naj ugotovi, da je lastnica parcele št. 321/1, vpisane v vložek št. 83 k.o. ... ter toženca zaveže izstaviti ji zanjo listino, na podlagi katere bo v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica in plačati ji 3.757.911 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Drugostopenjsko sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve procesnih predpisov in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala spremembo sodb obeh nižjih sodišč z ugoditvijo njenemu zahtevku v celoti. Bistvene revizijske trditve bodo povzete v nadaljevanju, ko bo sodišče nanje odgovorilo.

Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku(1), v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

1. O ugotovitvi lastninske pravice na parceli št. 321/1 k.o. ...: a) glede revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava: Tožnica je v prvi vrsti uveljavljala lastninsko pravico na sporni parceli na podlagi določbe drugega odstavka 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih(2) (v nadaljevanju ZTLR), po kateri dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri ima kdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po poteku desetih let. Na to podlago pridobitve lastninske pravice se je opirala na podlagi dejanskih trditev, da je zemljišče kot dvorišče k svoji na parceli št. 321/5 stoječi hiši nemoteno uživala od leta 1988 in da na njem, če ne bi bila prepričana, da je njeno, ne bi zgradila hleva in greznice in na njem ne bi postavila ograje in uredila menaže za konje. S temi trditvami pred nižjima sodiščema ni uspela, ker po njunem prepričanju ni dokazala okoliščin, ki bi narekovale presojo o zakonitosti njene posesti in ker je toženec ovrgel domnevo o dobrovernosti posesti. V reviziji graja oboje, vendar neutemeljeno. Posest je zakonita, če temelji na veljavnem pravnem naslovu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice, in če ni bila pridobljena s silo, z zvijačo ali z zlorabo zaupanja (prvi odstavek 72. člena ZTLR). Tožnica bi morala tako najprej dokazati, da je bila posestnica sporne nepremičnine celotno priposestvovalno dobo, pa v tem ni uspela. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je posest nastopila šele leta 1999 (torej manj kot 10 let pred vložitvijo tožbe v tej zadevi), preden je pričela z gradnjo, medtem, ko jo je pred tem uporabljala njena mati na podlagi dovoljenja lastnika - toženca. Na to dejansko ugotovitev je revizijsko sodišče zaradi prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) vezano, zato so neupoštevne revizijske trditve, da jo je imela v posesti tožnica že od leta 1988. Če bi tožnica dokazala desetletno posest, bi moral biti izpolnjen naslednji pogoj: posest bi morala biti dobroverna. Tudi ta ni izpolnjen. Dobrovernost posesti se domneva (tretji odstavek 72. člena ZTLR), a je ta domneva izpodbojna in toženec jo je po ugotovitvah nižjih sodišč izpodbil. Dokazal je namreč, da je posege (gradnjo) na sporni parceli branil in sicer ne le s prijavo gradnje inšpekciji, kot trdi revizija: prijava je bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje dejanje, ki se ga je toženec poslužil, ko so bila njegova predhodna opozorila neuspešna. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da je tožnica vseskozi vedela, da je sporna parcela last toženca. Vrhovno sodišče je tudi na dejanske ugotovitve o tem vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), revizijske trditve, da sodišče ni pojasnilo, kako naj bi bil tožnici znan sodni postopek, v katerem je toženec postal izključni lastnik sporne nepremičnine (kar sicer ne drži: razlogi o tem so navedeni na tretji strani sodbe pritožbenega sodišča), pa glede na kontekst, v katerem je zapisana, nedvomno pomeni nedovoljen poseg v dejansko podlago izpodbijane sodbe. In če bi dokazala desetletno posest, katere dobrovernost ne bi bila izpodbita, bi morala tožnica dokazati tudi, da je bila njena posest nepremičnine zakonita. V zvezi s tem je trdila le, da ji je bila parcela "dana" leta 1988, ko je kot darilo prejela od stare matere in od toženca, ki je njen stric, sosednjo parcelo, na kateri je zgradila hišo. Na kakšen način ji je bila "dana" (s kakšnim pravnim poslom), ni pojasnila, s čemer je onemogočila presojo o veljavnosti pravnega naslova. Šele iz revizije je mogoče razumeti, da naj bi ji bila sporna parcela podarjena (z ustno pogodbo, ki je bila realizirana). Vsi zgoraj obravnavani pogoji bi morali biti izpolnjeni kumulativno; že odsotnost enega od njih bi bila ovira za pridobitev lastninske pravice na podlagi rednega priposestvovanja po določbi drugega odstavka 28. člena ZTLR. V konkretnem primeru ni bil podan niti eden. Zaradi odsotnosti (pravočasnih) trditev o pravnem poslu, ki naj bi bil podlaga pridobitve lastninske pravice (in s tem podlaga za zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listne, ne pa tudi za ugotovitev lastninske pravice), ni bila mogoča niti presoja o konvali daciji le-tega (73. člen Zakona o obligacijskih razmerjih(3), v nadaljevanju ZOR).

Materialnopravno pravilno je bil tožničin lastninski zahtevek zavrnjen tudi na podlagi pravil o zidanju na tujem zemjišču. Po določbi prvega odstavka 24. člena ZTLR, ki naj bi jo po revidentkinem prepričanju nižji sodišči uporabili zmotno, pridobi nekdo, ki je lahko imetnik lastninske pravice, če zgradi stavbo ali drugo zgradbo na zemljišču, na katerem ima nekdo drug lastninsko pravico, lastninsko pravico tudi na zemljišču, na katerem je zgradil gradbeni objekt in na zemljišču, ki je potrebno za redno rabo tega objekta, če ni vedel ali ni mogel vedeti, da gradi na tujem zemljišču, lastnik zemljišča pa je za gradnjo vedel in se ni takoj uprl. Da tožnica ni bila dobroverna, je bilo ugotovljeno že v okviru odločanja o pridobitvi lastninske pravice s priposestvovanjem. Njeno nedobrovernost je utemeljevala tudi okoliščina, da se je toženec gradnji uprl. Revizijska trditev, da se toženec gradnji ni uprl takoj, ampak šele po nekaj letih, ko je poklical inšpekcijo, je nova ter kot taka glede na določbo 372. člena ZPP nedovoljena, poleg tega pa je v nasprotju z zapisom v sodbi prvostopenjskega sodišča, da "je toženec, ko je začela tožnica na parceli graditi hlev in nadstrešnico ter je parcelo ogradila in namestila pse, temu nasprotoval, saj je navedeno v končni fazi pripeljalo tudi do tega, da je zadevo prijavil na pristojno inšpekcijo".

b) glede kršitve procesnih pravil: V zvezi z odločitvijo, ki se nanaša na ugotovitev lastninske pravice in na izdajo zemljiškoknjižne listine tožnica uveljavlja tudi bistveno kršitev procesnih pravil, konkretno načela kontradiktornosti postopka, ki naj bi bila zagrešena z zavrnitvijo njenega dokaznega predloga za ogled na kraju samem. Kot je razvidno iz spisa (listovna št. 26), je ta predlog podala zato, "da bi sodišče dobilo najboljši pregled nad hasnovanjem". Revizijsko sodišče soglaša s pritožbenim, da zavrnjeni dokaz ni bil potreben: ko se je izkazalo, da tožničina posest ni bila dobroverna, se ugotovitev o načinu izvrševanja posesti, ki bi jo morebiti omogočil ogled, ni nanašala na relevantna dejstva. Opustitev nepotrebnega dokaza ne pomeni kršitve procesnih pravil iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

2. O odločitvi o denarni terjatvi: Tožnica je plačilo 3.757.911,33 SIT zahtevala, ker je trdila, da je plačala toženčevo obveznost do A. d.d. v navedeni višini zato, da bi omogočila prenos lastninske pravice na sporni parceli, zaradi navedene terjatve obremenjeni s hipoteko, na svoje ime. Njen zahtevek je bil v tem delu pravnomočno zavrnjen, ker je bilo ugotovljeno, da je tožnica dokazala, da je zavarovalnici plačala le 500.000 SIT, pa še tega ne v korist toženca, ampak svojih staršev: onadva sta bila namreč dejanska prejemnika (in porabnika) posojila, ki ga nista vrnila in ki je bilo zavarovano z nepremičnino toženca; toženec jima je zgolj napravil uslugo. Pravne podlage za zahtevek proti tožencu tako tožnica nima. Nanj s plačilom v zgoraj navedeni višini ni prešla nobena korist (210. člen ZOR).

V reviziji tožnica trdi, da je terjatev od A. odkupila družba O. d.o.o. P., ki je v njeni lasti, zato ji je toženec dolžan vrniti, kar je plačala zaradi delne poravnave kredita. Ugotovitev, da ni ničesar plačala za toženca, je zmotna. Da je plačala prav zanj in koliko je plačala, je razvidno iz dopisa zavarovalnice z dne 16.11.2004. Te trditve so neupoštevne iz dveh razlogov: ker se nanašajo na nova dejstva, ki jih v reviziji ni dovoljeno navajati, če se ne nanašajo na bistvene kršitve procesnih pravil, ki jih je mogoče uveljavljati z revizijo (372. člen ZPP) in ker revidentka z njimi nedovoljeno izpodbija dejansko podlago sodb nižjih sodišč (tretji odstavek 370. člena ZPP). Pa tudi, če bi jih sodišče lahko upoštevalo, na tožničin uspeh v pravdi ne bi vplivale: če bi terjatev plačala družba O. ( in bi bila plačana v korist toženca), bi bila ta družba legitimirana uveljavljati sporno terjatev.

Revizija je torej neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS 26/99 s spremembami in dopolnitvami.

Op. št. (2): Uradni list SFRJ 6/80. Op. št. (3): Uradni list SFRJ 29/78.