Jedro

Plastična tla, tudi iz vinas plošč, so tla, ki niso neobičajna. Tovrstne talne obloge so bile svoj čas zelo razširjene v vseh prostorih, kjer je bila pričakovana večja obremenitev. Ob dežju zato ni nepričakovano, da takšna tla lahko postanejo mokra zaradi mokre obutve strank, ki vstopajo v prostor. Gre torej za okoliščino, ki jo običajno skrbna oseba ob vstopanju v prostor ob deževnem vremenu lahko pričakuje. Zato takšna mokra plastična tla ne predstavljajo nevarne stvari, za katero bi njen imetnik odgovarjal po načelu vzročnosti, saj njihova nevarnost ne odstopa od povprečja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine v višini 2.120.373,00 SIT kot odmene za škodo nastalo v škodnem dogodku dne 26.11.2003. Posledično je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.377,87 EUR v petnajstih dneh, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da toženi stranki ni mogoče očitati ne objektivne in ne krivdne odgovornosti za tožniku nastalo škodo.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da je tožnik, zaslišan na glavni obravnavi dne 16.4.2007, izpovedal, da je padel, ker so bila tla mokra, povedal pa je tudi, da je tistega dne precej deževalo. Navedel je, da si je pri padcu umazal obleko. Tudi priča N je potrdila, da je bilo spornega dne deževno in da je bil tožnik po padcu umazan in moker. Na glavni obravnavi dne 22.5.2008 je tožnik navedel, da mu je spodrsnilo na mokrih in spolzkih tleh, tla so bila plastična, ker pa je zunaj deževalo, so stranke v poslovni prostor ob vhodu vnašale mokroto. Sodišče zato neupravičeno zaključuje, da tožnik ni dokazal mokrih tal v poslovnem prostoru toženca. Nepravilna je navedba prvostopenjskega sodišča, da priča N mokrih tal in dežja ni omenila. Sodišče tudi neupravičeno ugotavlja, da je splošno znano, da suhe vinas ploščice kot talna obloga po svoji naravi niso nevarne, hoja po njih pa ne zahteva posebne pozornosti. Sodišče prezre, da je škodnega dne deževalo ter da ploščice niso bile suhe. Nepravilen je zato zaključek sodišča, da tožnik ni izkazal obstoja nevarne stvari in da ne gre za objektivno odgovornost. Sodišče krivdne odgovornosti ni ugotavljalo, ker po mnenju sodišča mokrih in spolzkih tal zaradi dežja sploh ni bilo in tudi ni bilo potrebe po dodatnem sušenju oziroma čiščenju tal. Tožnik je predlagal soočenje med pričama BJ in ZN, sodišče pa je ta dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben, saj naj bi bil dokaz predlagan v zvezi z okoliščino, ali se priči poznata. Ta dokazni predlog je bil podan tudi zato, da bi se ugotovilo, ali se je tožnik spornega dne dejansko nahajal v poslovnih prostorih toženca. Ob soočenju bi bilo moč ugotoviti, ali je verjeti izpovedi tožnika v delu, ko je le-ta navajal, da ko je padel, je močno zaropotalo. Lastnik lokala je ponudil tožniku stol in ga vprašal, če potrebuje reševalno vozilo, J pa je poslal po vodo. Tožnik ocenjuje, da sodišče neupravičeno ne verjame njegovim navedbam ter predlaga, da v primeru razveljavitve višje sodišče zadevo dodeli drugemu sodniku.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka odškodninsko odgovornost tožene stranke utemeljuje na dveh podlagah, kot objektivno in krivdno odgovornost. V zvezi z objektivno odgovornostjo zatrjuje, da se je poškodovala 26.11.2003 ob padcu v sprejemni pisarni toženčevega servisa zaradi mokrih tal, ki so nevarna stvar. V dopolnjeni trditveni podlagi (po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo) še navaja, da so bila tla v poslovnem prostoru plastična, verjetno iz vinas plošč, ker je zunaj deževalo pa so stranke v poslovni prostor ob vhodu vnašale mokroto z obutvijo ali z dežniki. Obligacijski zakonik (OZ) v 131. členu predpisuje dve obliki odškodninske odgovornosti in sicer odgovornost po načelu krivde in odgovornost po načelu vzročnosti. Prva je pravilo, druga izjema in je podana samo, kadar gre za škodo od nevarne stvari ali od nevarne dejavnosti. Pojem nevarna stvar je pravni standard, ki ga mora sodišče vsebinsko napolniti v vsakem posameznem primeru. Presoja, ali je konkretna stvar nevarna, je pravno vprašanje. Gre za stvar, ki zaradi svojih namembnosti, lastnosti, položaja, kraja in načina uporabe ali na drug način predstavlja povečano nevarnost nastanka škode za okolico in jo je treba zaradi tega nadzirati s povečano skrbnostjo. Za obstoj objektivne odgovornosti mora biti torej nevarnost povečana, neobičajna, saj je objektivna odgovornost posledica spoznanja, da nekaterih nevarnosti kljub zadostni skrbnosti ni mogoče imeti vselej pod kontrolo in jih obvladovati ter ni moč preprečiti praviloma znatne škode. Plastična tla, tudi iz vinas plošč, so tla, ki niso neobičajna. Tovrstne talne obloge so bile svoj čas zelo razširjene v vseh prostorih, kjer je bila pričakovana večja obremenitev, tako v šolah, na hodnikih ustanov, bolnišnic, kot tudi raznih obrtnih delavnicah kot je toženčeva. Ob dežju tudi ni nepričakovano, da takšna tla lahko postanejo mokra zaradi mokre obutve strank, ki vstopijo v prostor. Gre torej za okoliščino, ki jo običajno skrbna oseba ob vstopanju v prostor v deževnem vremenu lahko pričakuje. Zato po oceni pritožbenega sodišča mokra plastična tla v konkretnem primeru ne predstavljajo nevarne stvari, za katero bi njen imetnik odgovarjal po načelu vzročnosti. To stališče je tudi v skladu z novejšo sodno prakso (odločbe Vrhovnega sodišča RS: II Ips 389/2005, II Ips 71/99, II Ips 621/2005, II Ips 626/2007 in II Ips 571/2005) (1).

Tožnik pa je zatrjeval tudi krivdno odgovornost tožene stranke, pri čemer je navedel, da je do poškodbe prišlo zaradi malomarnega dejanja – opustitve skrbi za varnost tožene stranke. Po prvem naroku za glavno obravnavo pa je tožnik še dodal, da bi toženec tla lahko brisal, ali pa jih pokril s protidrsno podlago. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (stran 5 sodbe), ki jih pritožba ne napada, izhaja, da se v sprejemni prostor, kjer naj bi potrditvah tožbe tožnik padel, ne vstopi naravnost s pločnika, torej od zunaj. Najprej je namreč strankam namenjen manjši prostor, ki je od sprejemnega prostora ločen s stekleno steno in vrati, prekrit je z gumo, kjer je stojalo za dežnike. Poleg tega je nad glavnim vhodom še balkon, ki vhod nadkriva in posledično tudi ščiti pred zunanjimi vplivi, torej dežjem in snegom. Glede na takšno razporeditev prostorov, ko sprejemnica nima direktnega zunanjega vhoda, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavljalo, ali je tožnik dejansko izkazal večjo mokroto tudi v sprejemnici, ki bi narekovala aktivno ravnanje toženca v smeri skrbi za varnost strank in zaposlenih. Ob tem pritožba sicer utemeljeno opozarja, da je priča N potrdila izpovedbo tožnika, da je zunaj deževalo, kar pa je storila na posebno vprašanje pooblaščenca tožeče stranke. Ni pa ta priča izrecno izpovedala, da so bila tla v sprejemnici mokra ali spolzka. Zato izpovedba te priče glede na opisano konfiguracijo prostorov po oceni pritožbenega sodišča ne more omajati dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal spolzkosti tal v prostorih tožene stranke, ki bi terjala aktivno ravnanje toženca. Ta je namreč za stranke že uredil predprostor, obložen z gumo in stojalom za dežnike, kar ob običajnem dežju zadošča, da se mokrota ne vnaša v glavni prostor, še posebej, ker so tla nad vhodom z zunanje strani pod nadstreškom. Izjemnih razmer, ki bi pomenila bistveno večjo mokroto, kot npr. sneg, ki se oprijema čevljev ali hud naliv, pa tožnik ni zatrjeval. Na drugačno dokazno oceno ne bi vplivalo niti soočenje prič J in N, saj naj bi omenjena po pritožbenih navedbah tožnika potrdila verzijo tožnika o tem, da se je poškodoval v lokalu toženca, ne pa vzroka tožnikovega padca. J namreč po izpovedbi samega Nastiča ob padcu ni bil prisoten, temveč se je nahajal v prostoru za pultom.

Ker glede na navedeno mokra plastična tla sama po sebi ne predstavljajo nevarne stvari, tožnik pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni izkazal, da bi do poškodbe prišlo zaradi krivdnega ravnanja tožene stranke, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določila 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 154. v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP.

(1) V zadevi II Ips 389/2005 je zavzeto stališče, da hoja po mokrih stopnicah, opremljenih z ograjo, kot most na bazenu, ne predstavlja povečane nevarnosti. V zadevi II Ips 71/99 je zavzeto stališče, da umivanje pod tuši in vračanje po mokrih tleh v garderobo ne pomeni večje nevarnosti, v zadevi II Ips 621/2005 spolzka tla pri igranju nogometa ne pomenijo nevarne stvari, v zadevi II Ips 626/2007 spolzka podlaga ni nevarna stvar in tudi prekrivanje tovora s ponjavo s hojo po spolzki podlagi ni nevarna dejavnost. V zadevi II Ips 571/2005 poledenela mokra tla v zimskem času ne predstavljajo neobičajne nevarnosti, zato ne gre za objektivno odgovornost.