Jedro

Za obravnavano terjatev (izplačilo zavarovalne vsote ob nastanku zavarovalnega primera) določa zakon triletni zastaralni rok, ki začne teči od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala (1. odst. 380. člena ZOR.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (1. odst. izreka) s p r e m e n i, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1.110.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 570.000,00 SIT od 13.10.1997 dalje do plačila in od zneska 540.000,00 SIT od 27.5.2001 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v višini 187.258,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.1.2005 dalje do plačila, v roku 15-ih dni.

Višji zahtevek se zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške v višini 8.550,00 SIT, v roku 15-ih dni.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožnici zavarovalnino v višini 1.470.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 570.000,00 SIT od dne 13.10.1997 dalje do plačila in od zneska 900.000,00 SIT od 27.05.2001 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v višini 298.477,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v roku 15 dni. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se sodbo spremeni in tožbeni zahtevek stroškovno zavrne, oziroma da se sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da se je tožnici pripetila nezgoda 18.05.1996, tožba je bila za nadaljnjih 18,5% invalidnosti vložena 31.12.1999, to je zadnjega dne pred iztekom triletnega zastaralnega roka, ki velja za nezgodna zavarovanja. Toženka je tožbeni zahtevek prerekala tako po temelju kot po višini ter predlagala izvedbo dokazov, zlasti zaslišanje cenzorja dr. V.J., ta dokaz pa je sodišče zavrnilo in zaslišanja ni izvedlo. Postavitev sodne izvedenke dr. M.C., katere mnenju se je toženka uprla, ker ni temeljilo na časovno opredeljenem zdravstvenem stanju tožnice, kot je določeno v splošnih pogojih, pa je privedlo do spremembe tožbe oziroma do razširitve zahtevka za nadaljnjih 21% invalidnosti. Sodišče je ugodilo spremembi tožbe kljub zastaranju na novo postavljenih zahtevkov, saj je bila sprememba tožbe podana na naroku 19.09.2003, absolutni zastaralni rok pa je potekel že konec leta 2001. Tožnica si ni mogla te pravice pridržati, kot meni sodišče prve stopnje in si tako sama pretrgati zastaranja in podaljšati zastaralne roke, stanje tožnice glede na poškodbe pa ni bilo ocenjeno po času dveh ali treh let po sami nezgodi, ampak na podlagi pregleda v letu 2003 in v zvezi s predhodnimi izvedenskimi mnenji. Gre za kršitev pogodbenega prava, ki ga predstavljajo splošni pogoji kot sestavni del zavarovalne police. Tožena stranka je svoje ugovore strnila v pripravljalnem spisu z dne 07.03.2003 oziroma v drugi pripravljalni vlogi, kjer pojasnjuje svoje gledanje na izvedenski postopek in na pretrganje vzročne zveze pri invalidnosti tožnice zaradi okvare ulnarnega živca, saj ta ni neposredna posledica nezgode, kar skuša prikazati izvedenec dr. P. v svojem mnenju, ampak posledica operativnega posega z dne 27.05.1999. To velja tudi glede 10% invalidnosti po točki 122 tabele zaradi omejene gibljivosti ramenskega sklepa, katere omejitve pa toženka leta 1997 še ni mogla ugotoviti. V izogib ponavljanju naj se obe vlogi v zvezi s stališči toženke smatrata za sestavni del pritožbe. Tožba je bila vložena, sklicujoč se na izvedenca dr. S. in izvedenca dr. B., ki nista bila predlagana s strani obeh pravdnih strank, ampak so njuna mnenja služila v odškodninski pravdi, mnenje dr. S. pa je bilo glede na pogoje zavarovanja za posamezne točke invalidnosti sploh preuranjeno. Kljub temu se ga je poslužila tudi izvedenka dr. C., sodišče ga je smatralo za prepričljivo, čeprav temu ne bi smelo biti tako, v kolikor bi se sodišče pomudilo pri ugovorih tožene stranke, saj bi le tako prišlo do vpogleda v dejansko stanje. Podrejeno se toženka pritožuje glede teka zamudnih obresti od naloženih obveznosti, saj obstoj obveznosti ni bil postavljen v pravi čas, obveznosti so bile ugotovljene šele med pravdo in bi, če so že podane, morale teči zakonske zamudne obresti od poznejšega časa, ko sta bila zares ugotovljena obstoj in višina obveznosti tožene stranke.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pri čemer pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne konkretizira. V kolikor s pavšalno pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokaz z zaslišanjem zdravnika cenzorja dr. J., meri na relativno kršitev po 1.odst. 339.čl. ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta ni podana. Pritožba niti ne pojasni, v čem naj bi ta zavrnitev vplivala na pravilnost izpodbijane odločitve, prvostopenjsko sodišče pa je ustrezno pojasnilo, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo in s tem zadostilo zahtevi 213.čl. ZPP. Tudi ob uradnem preizkusu v skladu z 2.odst. 350.čl. ZPP pritožbeno sodišče bistvenih postopkovnih kršitev ni našlo, zato zaključuje, da ta pritožbeni razlog ni podan.

Materialnopravna podlaga za odločanje v tej zadevi so določbe zavarovalne pogodbe o nezgodnem zavarovanju s splošnimi pogoji za nezgodno zavarovanje oseb NE-93 in Tabelo invalidnosti (v nad. tabela) kot njenim sestavnim delom ter določbe Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (ki se v danem primeru še uporablja glede na določbo 1060.čl. Obligacijskega zakonika - OZ). Protispisna je pritožbena trditev, da je okvara ulnarnega živca posledica operativnega posega 27.05.1999 in ni posledica nezgode dne 19.05.1996. Tak pritožbeni zaključek je v nasprotju z v tej pravdi pridobljenimi izvedenskimi mnenji. Izvedenka C. je pojasnila, da je deformirani del kosti po operaciji 27.05.1999 pretrgal ulnarni živec. Če kost ne bi bila fiksirana s prvo operacijo, bi do poškodbe ulnarnega živca prišlo že prej. Tudi izvedenec P. je pojasnil, da je poškodba ulnarnega živca neposredna posledica nezgode (list. št. 73, 74 spisa) in bi do okvare živca prišlo tudi, če ne bi bila izvedena operativna odstranitev osteosintetičnega materiala v letu 1999. Izvedenski mnenji sta torej jasni in ne dajeta podlage za v pritožbi zatrjevan zaključek, da je okvara ulnarnega živca posledica operativnega posega.

Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na pripravljalni vlogi z dne 07.03.2003 in 26.09.2003, saj mora v skladu s 335.čl. ZPP pritožba obsegati tudi pritožbene razloge. Zato je sodišče obravnavalo le v pritožbi zatrjevano, da stanje tožnice glede okvare ulnarnega živca ni bilo ocenjeno po času dve ali tri leta po nezgodi, ampak na podlagi pregleda leta 2003 v zvezi s predhodnimi mnenji. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo posebne pogoje po XIV. točke tabele, kot je pojasnilo, se za primere po točki 131 do 139 tabele določi invalidnost po končanem zdravljenju, vendar ne prej kot dve leti po nezgodi, posebni pogoji pa ne vsebujejo omejitve po 2.odst. 14.čl. splošnih pogojev, da se kot končno stanje v vsakem primeru vzame stanje po preteku treh let od nezgode in po njem določi stopnja invalidnosti. Okvara ulnarnega živca je bila ugotovljena šele z elektromiografijo (06.10.1999), le-to je ocenil izvedenec B. dne 07.12.1999 v višini 15% (torej tudi upoštevajoč posebne pogoje po poteku dveh let po nezgodi), izvedenka C. 17.02.2003 v višini 20% in izvedenec P. 02.09.2004 v višini 20% (pri čemer je (nepravilno) upošteval v tej invalidnosti tudi invalidnost po točki 151a v višini 5%). Sodišče prve stopnje je zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno upoštevalo le 15% invalidnost po točki 137 tabele po končanem zdravljenju in upoštevan je bil tudi rok dve leti po nezgodi. Pravilno je uporabilo tudi splošne pogoje glede invalidnosti po točki 122a tabele, saj v tem primeru velja 2.odst. 14.čl. splošnih pogojev. Res se je izvedenka C. oprla na meritve, ki jih je opravil izvedenec S. (tabelo je povzela tudi v svojem mnenju - 2.stran izvedenskega mnenja), vendar tem meritvam tožena stranka ni oporekala, niti ne v pritožbi, na podlagi teh meritev pa sta oba izvedenca ocenila invalidnost po točki 122a v višini 10%, katere višini pritožba ne oporeka.

Tudi tek zakonskih zamudnih obresti je sodišče prve stopnje natančno pojasnilo (stran 7, 8 sodbe), ob upoštevanju 1.odst. 14.čl. splošnih pogojev, pri čemer se v izogib ponavljanju temu pridružuje tudi drugostopenjsko sodišče in teh razlogov zgolj pavšalna pritožba ne more ovreči. Tožena stranka je tožnici priznala le 21,5% invalidnost, in sicer po točki 39a tabele (izguba zob) 2%, po točki 142b tabele (omejena gibljivost komolčnega sklepa srednje stopnje) 15%, po točki 151a (omejena supinacija in pronacija podlahtnice lažje stopnje) 2,5% in po točki 137 (pareza živca ulnarisa) 2% in ji izplačala skupno 1.365.890,00 SIT. Tožnica, ki je menila, da znaša njena invalidnost najmanj 40%, je zato za razliko vložila tožbo, pri čemer se je sklicevala na izvedensko mnenje izvedenca S. (pridobljeno v odškodninski pravdi), ki je ocenil invalidnost skupno v višini 36% (po točki 39a, 122a, 142b in po točki 151a tabele) in mnenje dr. B. (tudi pridobljeno pred pravdo), ki je ocenil tožničino invalidnost še za dodatnih 20% (zaradi prizadetosti čeljustnega sklepa 5% in levega ulnarnega živca 15%). Tožnica je torej že s tožbo uveljavljala invalidnost po točkah 39a, 122a, 142b, 151a in 137 tabele in na naroku 19.9.2003 ni uveljavljala nobene nove invalidnosti, ampak je po pridobitvi izvedenskega mnenja in zaslišanju izvedenke M.C. (tožena stranka ni priznala izvedenskih mnenj dr. S. in dr. B.) uskladila zahtevek, tako da je dejansko znižala zahtevek za invalidnost po točkah 39a, 122a, 142b in 151a na po izvedenki ugotovljeno invalidnost v višini 31% (predhodno izvedenec S. 36%) ter zvišala zahtevek za invalidnost po točki 137 tabele na po izvedenki ugotovljeno invalidnost v višini 20% in torej skupno uveljavljala invalidnost v višini 51%, sodišče prve stopnje pa ji je priznalo 46% invalidnost. Tožena stranka v pritožbi vztraja pri podanem ugovoru zastaranja za zvišani del zahtevka, katerega je sodišče prve stopnje zavrnilo. Tudi pravica zahtevati izpolnitev obveznosti je izpostavljena zastaranju (1. odst. 360. člena ZOR). Za obravnavano terjatev (izplačilo zavarovalne vsote ob nastanku zavarovalnega primera) določa zakon triletni zastaralni rok, ki začne teči od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala (1. odst. 380. člena ZOR - relativni zastaralni rok). Takšen zastaralni rok je varovan, če zavarovanec vloži tožbo znotraj tega roka (388. člen ZOR), saj se s tem zastaranje pretrga. Ker je za oceno stopnje invalidnosti potrebno strokovno znanje, sodelovanje izvedenca, ima zavarovanec pravico po podanem izvedenskem mnenju prilagoditi (skrčiti ali zvišati) postavljeni zahtevek. Zato v takem primeru, če gre za zvišanje tožbenega zahtevka (po preteku relativnega zastaralnega roka), zvišana terjatev ne bi zastarala. V obravnavani zadevi se zvišanje dejansko nanaša na invalidnost po točki 137 tabele, ko je začel teči relativni zastaralni rok iz 1. odst. 380. člena ZOR s 1.1.2000 (okvara ulnarnega živca je bila ugotovljena z elektromiografijo 6.10.1999). Izvedenka C. je podala mnenje o tožničini 20% invalidnosti in tožnica je takoj po njenem zaslišanju 19.9.2003 (uskladila) tožbeni zahtevek. Zato zahtevek (zvišani del) še ne bi zastaral. Vendar, kot je bilo že navedeno, je bila tožnica seznanjena z oceno invalidnosti (mnenje dr. B.) po točki 137 tabele v višini 15% in po ostalih točkah tabele po izvedencu S. v višini 36%, pa je kljub temu postavila zahtevek le glede 40% invalidnosti. Zahtevek je zvišala šele 19.9.2003, že po preteku triletnega roka, zato je zahtevek za 11% invalidnost zastaral (vtoževana 40% invalidnost, po zvišanju 51% invalidnost) in je zato ugovor zastaranja utemeljen. Zato je pritožbeni očitek napačne uporabe materialnega prava v tem delu utemeljen. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe torej pripada tožnici 1% invalidnost po točki 39.a tabele, 10% po točki 122.a, 15% po točki 142.b, 5% po točki 151.a, po točki 137 pa le 9% (razlika do 40%), glede na že izplačano invalidnost (21,5%) torej še razlika 18,5% oz. 1.110.000,00 SIT. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 1.110.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 570.000,00 SIT od 13.10.1997 dalje do plačila in od zneska 540.000,00 SIT od 27.5.2001 dalje do plačila, višji zahtevek pa je zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP). V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Zaradi delne spremembe sodbe je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločbo o stroških. Tožnica je v pravdi uspela v višini 62%. Glede na nastale stroške tožnice v postopku na prvi stopnji v znesku 388.034,00 SIT in uspeh, je upravičena do povrnitve 240.581,00 SIT, tožena stranka pa do povrnitve 38% stroškov (od vseh stroškov v višini 140.324,00 SIT) v višini 53.323,00 SIT. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna povrniti tožnici še znesek 187.258,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.1.2005 dalje do plačila.

Tožena stranka je upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov, glede na 25% uspeh, v višini 8.550,00 SIT (taksa za pritožbo 34.200,00 SIT) v skladu s 154. in 165. členom ZPP.