Jedro

Ker nepremičnina ni bila kupljena in izgrajena z uporabo premoženja, ki sta ga pravdni stranki imeli pred sklenitvijo zakonske zveze, temveč s krediti, pridobljenimi v času njenega trajanja, spada v skupno premoženje pravdnih strank. Pri tem pa ni pomembno, ali sta kredite najela skupaj, vsak posebej, ali to, kateri od njiju jih je sploh odplačeval.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nepremičnina skupno premoženje pravdnih strank in da sta njuna deleža na njej enaka. Odločilo je, da je tožnica do polovice solastnica nepremičnine in tožencu naložilo izstavitev listine, na podlagi katere se bo lahko vpisala v zemljiško knjigo.

2. Pritožbeno sodišče je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženec zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Trdi, da le del nepremičnine spada v skupno premoženje pravdnih strank, del pa je njegovo posebno premoženje. Meni, da je skupen le tisi del, za nakup katerega sta pravdni stranki skupaj najeli kredit in sta ga bili tudi obe dolžni povrniti. Nepremičnina pa je bila kupljena predvsem z denarjem iz kreditov, ki jih je najel in odplačeval toženec pred in po po razvezi zakonske zveze. Zato toženčev delež na nepremičnini znaša 91 odstotkov, tožničin pa 9 odstotkov.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče je pri odločanju vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je potrdilo pritožbeno sodišče: a) da je toženec v zemljiško knjigo vpisan kot lastnik nepremičnine; b) da je bila nepremičnina kupljena v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank; c) da sta za plačilo kupnine pravdni stranki najeli kredit pri banki, toženec pa si je denar sposodil tudi od fizičnih oseb; d) da so bila posojila delno odplačana v času trajanja zakonske zveze, delno po razvezi.

7. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja sta sodišči pravilno odločili, da je nepremičnina skupno premoženje pravdnih strank. Toženec neutemeljeno trdi, da je del nepremičnine njegovo posebno premoženje, ker je za plačilo kupnine sam najel kredit in ga sam odplačeval tudi po razvezi zakonske zveze. Po 51. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Le premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze, ostane njegova last. Ker nepremičnina ni bila kupljena in izgrajena z uporabo premoženja, ki sta ga pravdni stranki imeli pred sklenitvijo zakonske zveze, temveč s krediti, pridobljenimi v času njenega trajanja, spada v skupno premoženje pravdnih strank. Pri tem pa ni pomembno, ali sta kredite najela skupaj, vsak posebej, ali to, kateri od njiju in kdaj jih je odplačeval. 8. Po prvem odstavku 59. člena ZZZDR se šteje, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka, če nobena ne dokaže, da je prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Ker nobena od pravdnih strank ni (pravočasno) zatrjevala, da je k skupnemu premoženju prispevala v drugačnem razmerju, je tudi odločitev o enakih deležih zakoncev materialnopravno pravilna.

9. Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče toženčevo revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).