Jedro

Vsaka sprememba obtožbe še ne zahteva prekinitve glavne obravnave za pripravo obrambe. Praviloma to terjajo le vsebinske spremembe, s katerimi se bistveno posega v prvotno obtožbo.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.V. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 700 eurov.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljutomeru je s sodbo z dne 19.6.2003 obsojenega S.V. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ ter mu po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen en mesec zapora ter preizkusno dobo enega leta. Po 3. odstavku 50. člena KZ je izreklo, da bo določena kazen izrečena tudi v primeru, če obsojenec v petih mesecih od pravnomočnosti sodbe ne bo vrnil oškodovancu 100.000 SIT ali krmilne naprave za vozilo ... Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenca zavezalo k povrnitvi stroškov kazenskega postopka in k plačilu 70.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 2.10.2003 zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo 70.000 SIT povprečnine.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornik pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, pri čemer v uvodnem delu ni opredelil kršitev zakona, ki jih uveljavlja. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v nov postopek.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Po njegovem stališču niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavlja vložnik zahteve.

Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca vročilo obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po navedbah vložnika zahteve so obsojencu bile kršene človekove pravice in svoboščine, ker mu sodišče ni dovolilo obrambe in zagovornika ni seznanilo s spremenjeno novo obtožbo. Procesni zakon ne predvideva modifikacije obtožbe po obtožnem predlogu. Kršen je bil ZKP, ker niso bili podani pogoji za modifikacijo obtožbe. Pritožbeno sodišče bi moralo obravnavati pritožbeno navedbo glede izločitve pomočnice ODT. Prav tako bi po mnenju zagovornika moral biti izločen sodnik, ker se je seznanil z vsebino obsojenčeve izjave, dane policiji. Sodišču druge stopnje očita, da ni obravnavalo vsebine pritožbe, na katero se sklicuje kot na razloge zahteve za varstvo zakonitosti.

Spremembo obtožnice med glavno obravnavo tožilcu (državnemu, zasebnemu tožilcu in oškodovancu kot tožilcu) dovoljuje pod predpisanimi pogoji določba 1. odstavka 344. člena ZKP. V XXV. poglavju procesnega zakona je urejen skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem, ki se uvede na podlagi obtožnega predloga državnega tožilca oziroma oškodovanca kot tožilca ali na podlagi zasebne tožbe (1. odstavek 430. člena ZKP). Postopanje, ko gre za spremembe obtožnih aktov v skrajšanem postopku, ni posebej predpisano, pač pa določba 429. člena ZKP predpisuje, da se v postopku pred okrajnim sodiščem uporabljajo določbe 430. do 444. člena tega zakona, za vprašanja, ki niso urejena v teh določbah, pa smiselno druge določbe tega zakona. Zato je povsem jasno, da se uporabljajo za vprašanja, ki zadevajo spremembo obtožnega predloga na glavni obravnavi, določbe, ki veljajo za spremembo obtožnice.

Iz poštne povratnice (list. št. 27) je razvidno, da je zagovornik prejel vabilo za glavno obravnavo dne 7.6.2003, njegovo prošnjo za preložitev glavne obravnave je sodišče prejelo 18.6.2003. V njej je zagovornik navajal, da je nujno odsoten zaradi udeležbe na glavni obravnavi v zadevi ... Okrožnega sodišča na Ptuju ter priložil vabilo navedenega sodišča. Kot je razvidno iz obrazložitve prvostopenjske sodbe, sodišče zagovornikovega opravičila ni sprejelo iz razloga, ker ga je vložil šele dan pred glavno obravnavo, čeprav je vabilo za glavno obravnavo pred Okrožnim sodiščem na Ptuju prejel prej, ker je bilo odpravljeno že 5.6.2003. Sodišče je glede na vsebino zapisa v zapisniku o glavni obravnavi (list. št. 37) obsojenca poučilo, da si lahko vzame drugega zagovornika z zagotovilom, da slednje tudi udejani. Obsojenec je izjavil, da si drugega zagovornika ne bo vzel in da se ne bo zagovarjal. Ni pa predlagal preložitve glavne obravnave.

V opisanem položaju je treba izhajati iz dejstva, da obramba z zagovornikom pred okrajnim sodiščem, če niso izpolnjeni pogoji iz 70. člena ZKP, ni obvezna. V tej zadevi je sodišče opravilo glavno obravnavo v skrajšanem postopku brez navzočnosti zagovornika, ki ga je pooblastil obsojenec. Glede na postopanje zagovornika, ki je opravičilo poslal šele dan pred razpisano glavno obravnavo in ker je enako ravnal tudi v primeru za dne 5.6.2003 razpisano glavno obravnavo, ki jo je sodišče preložilo, je sodišče prve stopnje ob predhodno dani možnosti obdolžencu, da si vzame drugega zagovornika, utemeljeno sklepalo, da so podani pogoji za opravo glavne obravnave v zagovornikovi nenavzočnosti. Pri tem je treba poudariti, da o utemeljenosti predloga za preložitev glavne obravnave in v njem navedenih razlogih odloča sodišče. Slednje pomeni, da ga morata obdolženec in zagovornik vložiti pravočasno, kar omogoča sodišču, da sprejme predlagano odločitev ali pa jo zavrne in ju s tako odločitvijo tudi seznani. V tej zadevi je zagovornik imel možnost pravočasno predlagati sodišču preložitev glavne obravnave in v primeru zavrnitve predloga najeti substituta. Niti v dejanskem niti v pravnem pogledu pa ne gre za tako zapleteno in zahtevno zadevo, ki bi zahtevala navzočnost zagovornika, ki si ga je izbral obsojenec.

Na glavni obravnavi 19.6.2003 (list. št. 42) je po zaključenem dokaznem postopku državna tožilka spremenila obtožbo tako, da je vrednost krmilne naprave avtomobilskega motorja in hkrati višino pridobljene protipravne premoženjske koristi znižala od 200.000 SIT na 100.000 SIT ter besedilo "čez nekaj dni, ko si bo kupil novo" nadomestila z besedilom "v najkrajšem možnem času vrnil, nadomestil z drugo ali plačal" in dodala za besedami "naprave pa ni vrnil" besedilo "niti izročil druge". Obsojenec je izjavil, da je navedeno spremembo razumel, ni pa zahteval, da se za pripravo obrambe prekine glavna obravnava (2. odstavek 344. člena ZKP).

Vsaka sprememba obtožbe še ne zahteva prekinitve glavne obravnave za pripravo obrambe. Sodišče jo prekine le v primeru, če gre za spremembo, s katero se bistveno posega v prvotno obtožbo. Praviloma le vsebinske spremembe narekujejo sodišču prekinitev glavne obravnave za obdolženčevo pripravo obrambe. Državna tožilka je obtožbo spremenila deloma v obsojenčevo korist, pri čemer je ostali del sprememb prilagodila vsebini na glavni obravnavi izvedenih dokazov. Le-te pa bistva obtožbenega očitka ne spreminjajo v taki meri, da bi sodišče moralo brez predloga obsojenca prekiniti glavno obravnavo. Glede na postopanje sodišča in glede na ugotovljeno ravnanje zagovornika se slednji tudi neutemeljeno sklicuje na dolžnost sodišča, da ga seznani s spremembo obtožbe. Zato po presoji Vrhovnega sodišča s postopanjem prvostopenjskega sodišča niso bile kršene obsojenčeve pravice obrambe, ki bi imele za posledico nezakonitost pravnomočne sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP).

Z navedbami, da sodba nima razlogov in ne dokazne ocene obsojenčevega zagovora, da "obstaja nasprotje med izrekom, razlogi in listinami" ter da je izrek nejasen, vložnik zahteve uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Te očitke je presodilo že sodišče druge stopnje ter svojo presojo tudi razumno utemeljilo. Ker se obsojenec do očitanega kaznivega dejanja ni opredelil razen z načelno izjavo, da je vse, kar je navedeno v obtožnem predlogu, neresnično, in ker je sodišče opravilo presojo vseh izvedenih dokazov, iz katerih izhaja, da obsojenčevega stališča ni sprejelo, trditev zahteve o pomanjkanju razlogov ni utemeljena. V ostalem obsegu navedbe zahteve, čeprav vložnik z njimi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, pomenijo izpodbijanje dejanskih zaključkov pravnomočne sodbe, kar je v nasprotju z 2. odstavkom 420. člena ZKP.

Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje sicer ni razvidno, kako presoja trditev, da bi pomočnica okrožnega državnega tožilca morala biti izločena, ker da je v osebnem razmerju z oškodovancem, vendar ta pomanjkljivost ni odločilna, ker ni z ničemer izkazana in ker je iz spisu priložene izjave pomočnice okrožnega državnega tožilca razvidno, da ni niti sorodnica niti prijateljica oškodovanega E.Š., ki ga je prvič videla na naroku za dogovor o odložitvi kazenskega pregona.

Obtožni predlog je okrožno državno tožilstvo v Murski Soboti, zunanji oddelek v Ljutomeru vložilo dne 25.3.2003. Istega dne je s sklepom okrajni sodnik O.N. iz kazenskega spisa izločil uradni zaznamek o obsojenčevi izjavi, dani policiji. Z odredbo z dne 12.5.2003 je okrajni sodnik M.B. razpisal glavno obravnavo za dne 22.5.2003. Ob takem stanju stvari ni podlage za sklepanje, da je sodnik, ki je vodil glavno obravnavo in izrekel prvostopenjsko sodbo, bil seznanjen z izločeno obsojenčevo izjavo, ker da mu je spis bil dodeljen še pred izločitvijo izjave. Zato tudi ni bilo razlogov za njegovo izločitev.

Z navedbo, da je zmotno uporabljeno materialno pravo, ker "dejanski stan" kaže na civilnopravno razmerje in s sklicevanjem na predhodne odločitve državnega tožilstva, vložnik zahteve ni zadostil zahtevam določbe 1. odstavka 424. člena ZKP. Po tej določbi se Vrhovno sodišče pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Po razlagi, ki je sprejeta v sodni praksi, mora vložnik zahteve ne samo navesti zakonske določbe, ki naj bi bile kršene, temveč jih mora tudi ustrezno obrazložiti. Posplošenih navedb glede kršitev zakona Vrhovno sodišče ne more preizkusiti. Takšna ugotovitev velja tudi za navedbe, s katerimi zahteva uveljavlja kršitev kazenskega zakona.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega S.V. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člena ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).