Jedro

Tožničini pravdni (strošek sodne takse in materialni stroški za fotokopije in poštnino) in izvršilni stroški so nastali pred začetkom postopka osebnega stečaja, ki teče zoper toženca, zato gre za terjatev, ki se plača iz razdelitvene mase. V tem postopku se obstoj terjatve le ugotovi (četrti odstavek 301. člena ZFPPIPP v zvezi s 383. členom ZFPPIPP).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem stroškovnem delu (II. točka izreka) spremeni tako, da se glasi: „Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 953,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

II. V ostalem delu se pritožba zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožeče stranke, toženi stranki pa naložilo, da mora tožeči stranki v roku 15 dni povrniti izvršilne in pravdne stroške v skupni višini 953,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Tožena stranka se pritožuje zoper stroškovni del sklepa zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Po mnenju pritožnika sodišče za povrnitev izvršilnih in pravdnih stroškov ne bi smelo postaviti dajatvenega, temveč zgolj ugotovitveni zahtevek, tega pa bi potem morala tožeča stranka prijaviti kot dodatno terjatev v stečajnem postopku. Izvršilni in pravdni stroški so nastali pred 24. 1. 2022, ko so nastopile pravne posledice začetka stečajnega postopka, zato ne gre za stroške stečajnega postopka. Sodišče plačila izvršilnih in pravdnih stroškov sploh ne bi smelo naložiti toženi stranki, saj je bila tožba zavržena, tožeča stranka pa je vzporedno prijavila terjatev v stečajnem postopku. Tožnik nadalje navaja, da tudi če bi morda šlo za stroške stečajnega postopka, je sodišče izpodbijani sklep sprejelo v neposrednem nasprotju s 46. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP2), saj je treba vse upnike, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako. Sodišče bi lahko izdalo le ugotovitveni sklep tudi zato, ker v stečajnem postopku stečajnega dolžnika, razpoložljiva stečajna masa ne omogoča poplačila vseh stroškov stečajnega postopka in je tožena stranka dolžna poravnati obveznosti do tožeče stranke v sorazmernem deležu, kot bodo na koncu stečajnega postopka glede na razpoložljivo stečajno maso lahko poravnane terjatve vseh drugih enakovrstnih upnikov.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Toženec v pritožbi utemeljeno navaja, da pride v pravdnem postopku v zvezi s povrnitvijo pravdnih in izvršilnih stroškov v poštev zgolj ugotovitev terjatve iz tega naslova in ne dajatveni izrek. V obravnavanem primeru ne gre za stroške stečajnega postopka, saj ti niso nastali po začetku postopka osebnega stečaja (1. odst. 354. člena ZFPPIPP v zvezi s 383. členom ZFPPIPP). Tožničini pravdni (strošek sodne takse in materialni stroški za fotokopije in poštnino) in izvršilni stroški so nastali pred začetkom postopka osebnega stečaja, ki teče zoper toženca, zato gre za terjatev, ki se plača iz razdelitvene mase. V tem postopku se obstoj terjatve le ugotovi (4. odst. 301. člena ZFPPIPP v zvezi s 383. členom ZFPPIPP). Pritožbi toženca je zato potrebno delno ugoditi in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeniti tako, da se dajatveni izrek nadomesti z ugotovitvenim. Tožnica stroškov pravdnega postopka v postopku osebnega stečaja sicer še ni prijavila, vendar pa v postopku osebnega stečaja niso določeni prekluzivni roki za prijavo terjatev, zato lahko tožnica to terjatev v postopku osebnega stečaja prijavi naknadno (1. točka 2. odst. 383. člena ZFPPIPP).

6. Skladno z navedenim je bilo deloma zmotno uporabljeno materialno pravo, sicer pa niso podane kršitve, na katere je dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato toženčevi pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep v stroškovnem delu (v II. točki izreka) spremenilo tako, da se ugotovi, da ima tožnica do toženca terjatev v višini 953,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. V ostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (2. in 3. točka 365. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami. 2 Ur. l. RS, št. 126/2007 s spremembami.