Jedro

Tožena stranka je o lastnosti zavarovanca tožnika sicer že odločila na I. stopnji, vendar se je tožnik zoper to odločbo pritožil, o njegovi pritožbi pa tožena stranka še ni odločila. Tako še ni jasno, kakšna bo v zvezi s tem odločitev tožene stranke in tako tudi pritožnik, ki mora izkazati verjetnost obstoja terjatve in še eno izmed nadaljnjih predpostavk določenih v 272. členu ZIZ, tega niti ne more izkazati, saj obdobje in status tožnika za sporno obdobje še v okviru predsodnega upravnega postopka s strani tožene stranke ni bilo dokončno rešeno. Tožnik tako s predlogom za izdajo začasne odredbe (s katero zahteva, da ga toženec prijavi v matično evidenco za obvezna socialna zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne - poklicne odvetniške dejavnosti za 20 ur na teden), tj. za ureditev razmerja med strankami za obdobje, ki še ni in ne more biti predmet socialnega spora, ne more uspeti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, da je tožena stranka dolžna v roku 3 dni tožnika prijaviti v matično evidenco za vsa obvezna socialna zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne poklicne - odvetniške dejavnosti za polovični delovni oziroma zavarovalni čas po 20 ur na teden na podlagi ZPIZ-1 za ves čas od 1. januarja 2013 dalje.

Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik. V pritožbi navaja, da je sodišče napisalo napačen pravni pouk, saj je pravno sredstvo zoper sklep o zavrnitvi predloga za začasno odredbo pritožba in ne ugovor. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, da tožnik ni izkazal verjetnosti terjatve in nevarnosti nastanka škode, kar je pogoj za izdajo začasne odredbe. Nedenarna terjatev, za katero predlaga izdajo začasne odredbe je, da se ta v obvezna socialna zavarovanja vključi za polovico polnega delovnega oziroma zavarovalnega časa od 1. 1. 2013 dalje na enaki pravni podlagi, kot jo uveljavlja za čas 28. 12. 2012 do 31. 12. 2012. Verjetnost terjatve je po mnenju pritožbe izkazana z vsemi predlaganimi dokazi v socialnem sporu, zlasti z odločbo Odvetniške zbornice št. ... z dne 18. 12. 2012, da odvetniško dejavnost od 28. 12. 2012 dalje opravlja s polovico polnega delovnega časa 20 ur na teden, s prijavo v zavarovanje na osnovi opravljanja samostojne poklicne dejavnosti z dne 31. 12. 2012, z navedbo sodb Vrhovnega sodišča RS, ki jih v dosedanjih vlogah navaja in s tem, da v socialnem sporu izpodbija celotno dokončno odločbo toženke št. ... z dne 9. 8. 2013 zato, ker je toženka v razveljavitvenem delu dokončne odločbe nezakonito, prvostopnemu organu dala navodilo, da o lastnosti zavarovanca tožnika v obveznem zavarovanju po 1. 1. 2013 odloči na podlagi ZPIZ-2, kar je napačno in kar je bistvo spora, saj nasprotuje prijavi v zavarovanje na podlagi ZPIZ-2, ker je, na podlagi opravljanja samostojne poklicne dejavnosti že od 28. 12. 2012, zavarovan za polovico polnega delovnega časa, na podlagi ZPIZ-1. Nepriznanje in izključitev oziroma „izbris“ iz obveznega zavarovanja, kljub plačanim prispevkom, že samo po sebi pomeni hude kršitve pravice do socialne varnosti in s tem nevarnost nastanka škode. Posebej je nevarnost škode izkazana s tem, ker mu zaradi nevključenosti v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni v ustreznem delu in v sorazmerju z obsegom zavarovanja priznana delovna in s tem pokojninska doba; v primeru bolezni je pravica do zdravstvenih storitev sicer zagotovljena na podlagi prejemanja delne pokojnine, ni pa upravičen do nadomestila plače, za kar so plačani prispevki, v primeru poškodbe pri delu ni upravičen do posebnih višjih pravic iz zdravstvenega in pokojninskega in invalidskega zavarovanja; plačane prispevke za obvezna socialna zavarovanja Davčna uprava RS pri izračunu davčne osnove za plačilo davka od dohodkov iz dejavnosti, kot dela dohodnine, upošteva le v primeru vključenosti v obvezno zavarovanje po njihovih evidencah. Če DURS ne sprejme obračuna plačanih prispevkov pomeni, da ni vključen v zavarovanje, prispevki niso odbitek pri obračunu in plačilu davka ter se mu davek od dejavnosti obračuna tudi od preko 7.000,00 EUR plačanih prispevkov za obvezna socialna zavarovanja v letu 2013. Pri tožniku tako škoda že nastaja, toženi stranki z izdajo začasne odredbe ne bo nastala nikakršna škoda, ker so prispevki za zavarovanje v celoti plačani, zato niti ni potrebno dokazati nevarnosti, da bo njegova terjatev onemogočena ali precej otežena.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. V zvezi s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče navaja naslednje: Po naravi stvari je začasna odredba sredstvo za zavarovanje denarne ali nedenarne terjatve do pravnomočne rešitve spora o glavni stvari. Njen namen je v preprečitvi poznejše otežene ali celo nemožne izpolnitve. Začasna odredba je dopustna le, če so izpolnjene vse predpisane predpostavke.

O predlogu za izdajo začasne odredbe je sodišče prve stopnje pravilno odločalo na podlagi 70. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), po katerem lahko sodišče med postopkom tudi na predlog stranke med drugim odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Ker določba 4. odstavka 70. člena ZDSS-1 pri izdaji začasne odredbe napotuje na uporabo določb zakona, ki ureja zavarovanje in ker je začasno odredbo mogoče izdati le, če so izpolnjene vse predpisane predpostavke, je glede izpolnjevanja pogojev, potrebno upoštevati še določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 3/07 s spremembami). Ta v 272. členu določa, da mora upnik izkazati verjetnost obstoja terjatve ter eno izmed naslednjih predpostavk, to je: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastala upniku.

V predlogu za izdajo začasne odredbe je potrebno torej izkazati verjetnost terjatve na podlagi zatrjevanih dejstev in dokazov, enakim tistim, ki se obravnavajo pri vsebinskem odločanju zadeve, ob tem pa mora biti izkazan obstoj vsaj ene izmed predpostavk iz določbe 2. odstavka 272. člena ZPIZ.

Glede na citirano pravno ureditev, v obravnavani zadevi, ko je spor glede zavarovanja oziroma lastnost zavarovanca, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča niso izpolnjeni pogoji za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe. Tako imenovane regulacijske začasne odredbe, katerih namen je začasna ureditev spornega razmerja, so zaradi preprečitve težko nadomestljive škode dopustne v izjemnih, nujnih in upravičenih primerih, pod pogojem, da je izkazano, da bi z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta stranki nastala težko nadomestljiva škoda in da tudi nasprotni stranki ne bi s tako začasno odredbo nastala večja nepopravljiva škoda, torej takšna večja škoda, ki se ne bi dala popraviti ali vrniti v prejšnje stanje. Glede navedenega pritožbeno sodišče sprejema obrazložitev sodišča prve stopnje v 7. točki obrazložitve, da niso podane ne objektivne ne subjektivne predpostavke v smislu verjetne izkazanosti terjatve. Pravilno je v zvezi s tem razlogovanje sodišča prve stopnje, da je sledilo navedbi tožene stranke, da je ugotavljanje lastnosti zavarovanca od 1. 1. 2013 dalje predmet upravnega postopka in je predmet sodne presoje ugotavljanje lastnosti zavarovanca od 28. 12. 2012 dalje.

Iz vložene tožbe in odgovora na tožbo ter tožnikovih pripravljalnih vlog ter dokumentacije v prilogi spisa izhaja, da tožena stranka glede statusa tožnika po 1. 1. 2013 niti še ni odločila in je v fazi upravnega odločanja. Tožena stranka je z odločbo z dne 29. 5. 2013 odločila, da ima tožnik lastnost zavarovanca iz naslova opravljanje odvetniške dejavnosti na podlagi 1. odstavka 15. člena ZPIZ-2, v obdobju od 1. 1. 2013 dalje za polovični delovni čas 20 ur na teden. Po pritožbi tožnika pa je ta del odločitve z dokončno odločbo z dne 9. 8. 2013 razveljavila in drugi odstavek prvostopenjske odločbe odpravila ter zadevo vrnila Območni enoti A., da po dopolnitvi postopka o lastnosti zavarovanca tožnika v času po 1. 1. 2013 odloči v skladu z določbami ZPIZ-2. Iz navedb pritožnika in odločbe tožene stranke z dne 30. 12. 2013 izhaja, da je toženka o lastnosti zavarovanca tožnika sicer že odločila na I. stopnji z odločbo z dne 30. 12. 2013, vendar se je tožnik zoper to pritožil, o njegovi pritožbi pa tožena stranka še ni odločila. Tako še ni jasno, kakšna bo v zvezi s tem odločitev tožene stranke in tako tudi pritožnik, ki mora izkazati verjetnost obstoja terjatve in še eno izmed nadaljnjih predpostavk določenih v 272. členu ZIZ, tega niti ne more izkazati, saj obdobje in status tožnika po 1. 1. 2013 še v okviru predsodnega upravnega postopka s strani tožene stranke ni bilo dokončno rešeno. Tožnik tako s predlogom za izdajo začasne odredbe za ureditev razmerja med strankami od 1. 1. 2013 dalje, torej v obdobju, ki še ni in ne more biti predmet socialnega spora, ne more uspeti.

Ker so pritožbene navedbe tako neutemeljene, izpodbijani sklep pa pravilen in zakonit, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena v zvezi s 365. členom ZPP zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.