Jedro

V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da pri plačilu za dejansko opravljeno delo ni bistveno, ali je delavec izpolnjeval formalne pogoje za delovno mesto, katerega dela je opravljal, kar velja tudi za javne uslužbence. Vrhovno sodišče RS je zavzelo stališče, da je delodajalec ne glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi dolžan že na podlagi 42. člena ZDR, ki se v skladu s 5. členom ZJU v povezavi s prvim odstavkom 88. člena ZObr uporablja tudi za delavce na obrambnem področju, zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. Če je tožena stranka kljub sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za drugo delovno mesto tožniku odredila opravljanje dela delovnega mesta zdravstveni tehnik, mu mora za opravljeno delo zagotoviti ustrezno plačilo, čeprav tožnik za to delo ne izpolnjuje pogoja ustrezne izobrazbe. Zato ni pomembno, ali in kdaj je tožnik opravil strokovni izpit, ki je pogoj za zasedbo delovnega mesta tehnik zdravstvene nege in ali je tožnik izpolnjeval pogoje za imenovanje v naziv, v katerem se zahtevnejše delovno mesto opravlja. Bistveno je vprašanje, ali je tožnik dejansko opravljal dela in naloge zahtevnejšega delovnega mesta. Pravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka opravljala dela in naloge zdravstvenega tehnika, in sicer v določenem obsegu, zato je v takem obsegu upravičen do plačila po dejanskem delu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritobenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki: - za obdobje od 1. 9. 2007 do 31. 12. 2007 obračunati vsakokratne mesečne razlike bruto plače z vsemi pripadajočimi dodatki med izplačanimi plačami s količnikom osnovne plače 2,10 in med plačo, ki bi jo prejela za 2/3 delovnega časa s količnikom osnovne plače 2,50 in za 1/3 delovnega časa s količnikom osnovne plače 2,10, od tako obračunanih razlik plačati vse pripadajoče davke in prispevke, ter ji izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila, - za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 7. 2008 obračunati vsakokratne mesečne razlike bruto plače z vsemi pripadajočimi dodatki med izplačanimi plačami s količnikom osnovne plače 2,10 in med plačo, ki bi jo prejela za 1/3 delovnega časa s količnikom osnovne plače 2,50 in za 2/3 delovnega časa s količnikom osnovne plače 2,10, od tako obračunanih razlik plačati vse pripadajoče davke in prispevke, ter ji izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila, - za obdobje od 1. 8. 2008 do 30. 11. 2008 obračunati vsakokratne mesečne razlike bruto plače z vsemi pripadajočimi dodatki med izplačanimi plačami za 21. plačni razred in med plačo, ki bi jo prejela za 1/3 delovnega časa za 25. plačni razred in za 2/3 delovnega časa za 21. plačni razred, od tako obračunanih razlik plačati vse pripadajoče davke in prispevke ter ji izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila, - za obdobje od 1. 12. 2008 do 28. 2. 2009 obračunati vsakokratne mesečne razlike bruto plače z vsemi pripadajočimi dodatki med izplačanimi plačami za 21. plačni razred in med plačo za 25. plačni razred, od tako obračunanih razlik plačati vse pripadajoče davke in prispevke, ter ji izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila, - za obdobje od 1. 3. 2009 do 27. 3. 2009 obračunati razliko bruto plače z vsemi pripadajočimi dodatki med izplačano plačo za 22. plačni razred in med plačo za 25. plačni razred, od tako obračunane razlike plačati vse pripadajoče davke in prispevke, ter ji izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2009 dalje do plačila, - za obdobje od 28. 3. 2009 do 31. 3. 2009 obračunati razliko bruto plače z vsemi pripadajočimi dodatki med izplačano plačo za 22. plačni razred in med plačo za 26. plačni razred, od tako obračunane razlike plačati vse pripadajoče davke in prispevke, ter ji izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2009 dalje do plačila, - za obdobje od 1. 4. 2009 do 31. 5. 2009 obračunati mesečni razliki bruto plač z vsemi pripadajočimi dodatki med izplačanima plačama za 23. plačni razred in med plačo za 26. plačni razred, od tako obračunanih razlik plačati vse pripadajoče davke in prispevke, ter ji izplačati ustrezna neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila, - za obdobje od 1. 6. 2009 do 31. 12. 2010 obračunati vsakokratne mesečne razlike bruto plače z vsemi pripadajočimi dodatki med izplačanimi plačati za 23. plačni razred in med plačo, ki bi jo prejela za 90 % delovnega časa za 26. plačni razred in za 10 % delovnega časa za 23. plačni razred, od tako obračunanih razlik plačati vse pripadajoče davke in prispevke, ter ji izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila, - za obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 7. 2012 obračunati vsakokratne mesečne razlike bruto plače z vsemi pripadajočimi dodatki med izplačanimi plačami za 23. plačni razred in med plačo za 26. plačni razred, od tako obračunanih razlik plačati vse pripadajoče davke in prispevke, ter ji izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila, - za obdobje od 1. 8. 2012 do 30. 11. 2012 obračunati vsakokratne mesečne razlike bruto plače z vsemi pripadajočimi dodatki med izplačanimi plačami za 23. plačni razred in med plačo, ki bi jo prejela za 98 % delovnega časa za 26. plačni razred in za 2 % delovnega časa za 23. plačni razred, od tako obračunanih razlik plačati vse pripadajoče davke in prispevke, ter ji izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila; vse v roku 15 dni (I. točka izreka).

Zavrnilo je, kar tožeča stranka zahteva več ali drugače: - za obdobje od 1. 9. 2007 do 31. 12. 2007 obračun vsakokratne mesečne razlike bruto plače z vsemi pripadajočimi dodatki za 1/3 delovnega časa med izplačanimi plačami s količnikom osnovne plače 2,10 in med plačo, ki bi jo prejela s količnikom osnovne plače 2,50, od tako obračunanih razlik plačilo vseh pripadajočih davkov in prispevkov, ter izplačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila, - za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 7. 2008 obračun vsakokratne mesečne razlike bruto plače z vsemi pripadajočimi dodatki za 2/3 delovnega časa med izplačanimi plačami s količnikom osnovne plače 2,10 in plačo, ki bi jo prejela s količnikom osnovne plače 2,50, od tako obračunanih razlik plačilo vseh pripadajočih davkov in prispevkov, ter izplačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila, - za obdobje od 1. 8. 2008 do 30. 11. 2008 obračun vsakokratne mesečne razlike bruto plače z vsemi pripadajočimi dodatki za 2/3 delovnega časa med izplačanimi plačami za 21. plačni razred in plačo, ki bi jo prejela za 26. plačni razred, ter za 1/3 delovnega časa med plačo za 25. plačni razred in plačo za 26. plačni razred, od tako obračunanih razlik plačilo vseh pripadajočih davkov in prispevkov, ter izplačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila, - za obdobje od 1. 12. 2008 do 28. 2. 2009 obračun vsakokratne mesečne razlike bruto plače z vsemi pripadajočimi dodatki med plačo za 25. plačni razred in plačo za 26. plačni razred, od tako obračunanih razlik plačilo vseh pripadajočih davkov in prispevkov, ter izplačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila, - za obdobje od 1. 3. 2009 do 27. 3. 2009 obračun mesečne razlike bruto plače z vsemi pripadajočimi dodatki med plačo za 25. plačni razred in plačo za 27. plačni razred, od tako obračunane razlike plačilo vseh pripadajočih davkov in prispevkov, ter izplačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2009 dalje do plačila, - za obdobje od 28. 3. 2009 do 31. 3. 2009 obračun mesečne razlike bruto plače z vsemi pripadajočimi dodatki med plačo za 26. plačni razred in plačo za 27. plačni razred, od tako obračunane razlike plačilo vseh pripadajočih davkov in prispevkov, ter izplačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2009 dalje do plačila, - za obdobje od 1. 4. 2009 do 31. 5. 2009 obračun mesečne razlike bruto plače z vsemi pripadajočimi dodatki med plačo za 22. plačni razred in plačo za 23. plačni razred ter plačo za 26. plačni razred in plačo za 27. plačni razred, od tako obračunanih razlik plačilo vseh pripadajočih davkov in prispevkov, ter izplačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila, - za obdobje od 1. 6. 2009 do 28. 9. 2010 obračun vsakokratne mesečečne razlike bruto plače z vsemi pripadajočimi dodatki za 10 % delovnega časa med izplačanimi plačami za 23. plačni razred in plačo, ki bi jo prejela za 26. plačni razred, med neto plačo za 22. plačni razred in plačo za 23. plačni razred, ter med plačo za 26. plačni razred in plačo za 27. plačni razred, od tako obračunanih razlik plačilo vseh pripadajočih davkov in prispevkov, ter izplačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila, - za obdobje od 29. 9. 2010 do 31. 12. 2010 obračun vsakokratne mesečne razlike bruto plače z vsemi pripadajočimi dodatki za 10 % delovnega časa med izplačanimi plačami za 23. plačni razred in plačo, ki bi jo prejela za 26. plačni razred, ter med plačo za 26. plačni razred in plačo za 28. plačni razred, od tako obračunanih razlik plačilo vseh pripadajočih davkov in prispevkov, ter izplačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila, - za obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 7. 2012 obračun vsakokratne mesečne razlike bruto plače z vsemi pripadajočimi dodatki med plačo za 26. plačni razred in plačo za 28. plačni razred, od tako obračunanih razlik plačilo vseh pripadajočih davkov in prispevkov, ter izplačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila, - za obdobje od 1. 8. 2012 do 30. 11. 2012 obračun vsakokratne mesečne razlike bruto plače z vsemi pripadajočimi dodatki za 2 % delovnega časa med izplačanimi plačami za 23. plačni razred in plačo, ki bi jo prejela za 26. plačni razred, ter med plačo za 26. plačni razred in za plačo za 28. plačni razred, od tako obračunanih razlik plačilo vseh pripadajočih davkov in prispevkov ter izplačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila (II. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo, da v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrne tožeči stranki stroške postopka v znesku 698,72 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (III. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del navedene sodbe (I. in III. točko izreka sodbe), zlasti zoper odločitev o zahtevku za plačilo razlike v plači za čas do 1. 3. 2009, iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Podrejeno predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka.

Sodišče je svojo odločitev oprlo predvsem na izpoved priče A.A. - zdravnika, ki je bil v obdobju od 1. 7. 2007 do 30. 11. 2012 strokovni vodja vojaške zdravstvene enote, ki je pristojni službi tožene stranke (...) pojasnil, da je tožnik dne 28. 5. 2009 opravil strokovni izpit za poklic tehnik zdravstvene vzgoje in bi šele od takrat naprej lahko opravljal dela zdravstvenega tehnika. Ista priča pa je na zaslišanju izpovedala drugače in sicer, da je tožnik že v času, preden je opravil strokovni izpit, opravljal dela in naloge zdravstvenega tehnika. Tožena stranka še vedno zatrjuje, da za to formalno še ni bil usposobljen. Tožnik je imel zaključeno srednjo zdravstveno šolo, pri čemer je priča B.B. sicer izpovedala, da je kljub temu, da ni imel opravljenega strokovnega izpita, lahko opravljal tudi dela zdravstvenega tehnika, če mu je to nadrejeni kot strokovni vodja ukazal. Da pa delo ne bi bilo strokovno opravljeno, pa je bil verjetno navzoč tudi dr. A.A., ki je tudi izpovedal, da so osnovni postopki pri bolničarju in tehniku enaki, razlika je v dopolnilnih postopkih, kjer je kompetenca tehnika bistveno višja od bolničarja. Izpovedal je tudi, da je prepričan, da je tožnik sodeloval pri nudenju zdravstvene oskrbe na civilnih prireditvah in drugih aktivnostih v okviru vojske, kar bi sicer bilo možno razumeti kot dela zdravstvenega tehnika. Ker dr. A.A. kot nadrejeni ni bil navzoč na teh aktivnostih, to še ne pomeni, da je tožnik ta dela tudi dejansko opravljal. Dejstvo je, da je opis del in nalog bolničarja in tehnika podoben, kar je sodišče preverilo iz priložene sistemizacije delovnih mest, ki jih je predložila tožena stranka, vendar je nesporno, da je zdravstveni tehnik bolj samostojen, da so njegove naloge zahtevnejše od nalog bolničarja, da bolničar izvaja naloge ob natančnih navodilih ipd. V postopku na prvi stopnji zaslišane priče niso zadostno oziroma natančno pojasnile, da je tožnik v spornem obdobju, kljub pomanjkljivim strokovnim kompetencam dejansko opravljal višje vrednoteno delo. Zlasti na področju zdravstva oziroma zdravstvene obravnave pripadnikov glede na zahtevnost in odgovornost dela ni moč reči, da bi lahko nekdo (v konkretnem primeru pripadnik) samostojno, celovito in po ukazu nadrejenega opravljal dejavnost zdravstva kot zdravstveni tehnik kljub pomanjkanju strokovnih kompetenc. Če bi se sprejelo tako stališče na tako pomembnem področju, kot je zdravstvo, potem bi lahko tudi delo kirurga opravljala oseba, ki za to ne bi bila strokovno usposobljena, kar seveda ne drži. Odločitev sodišča pri ugotavljanju dejanskega stanja v zvezi z opravljanjem dela tožnika pa po oceni tožene stranke ni skladna z že uveljavljeno sodno prakso, saj tožnik glede na svoje kompetence ni mogel opravljati vseh nalog zahtevnejšega delovnega mesta. Ob tem tožena stranka opozarja predvsem na neskladnost izpovedi C.C., ki se je v ponovnem sojenju razlikovala od izpovedbe, ki jo je podala na zaslišanju v prejšnjem postopku, v katerem je izpovedala, da je bila glavnina nalog tožnika opravljanje dela bolničarja, kadar je bil sam, torej kadar je bila odsotna ona sama oziroma še druga medicinska sestra, pa je tožnik opravljal tudi naloge tehnika. Sicer pa sta v ambulanti bili poleg tožnika dve medicinski sestri. V ponovljenem sojenju pa je priča na vprašanje tožene stranke izpovedala, da sicer te izjave o glavnini opravljanja dela na delovnem mestu bolničarja ne spreminja, vendar pa je predhodno potrdila, da je tožnik 90 % svojega dela opravljal v okviru nalog zdravstvenega tehnika in ne bolničarja. Na tako nasprotujočo izpovedbo, ki je priča ni znala pojasniti, pa je sodišče v ponovnem sojenju pri sprejemu izpodbijane sodbe tudi oprlo svojo odločitev. Tožena stranka nasprotuje verodostojnosti navedene priče, ki je v ponovnem postopku izpovedovala drugače, ni pa znala logično in prepričljivo pojasniti, zakaj ta razlika. Sodišče se v tem primeru ne bi smelo opreti na njeno izpovedbo, saj ni delovala verodostojno. Sicer pa se je pri ocenjevanju dejanskega stanja predvsem oprlo na pričanje dr. A.A. in ni presojalo elementa, da tožnik v določenih primerih vendarle ni bil povsem samostojen oziroma ni nujno, da je delo lahko opravil strokovno, kot je to izpovedala priča B.B..

Tožena stranka ocenjuje, da je izpodbijana sodba v nasprotju s sedaj že res enotno sodno prakso glede kriterijev oziroma elementov za priznavanje plačila po dejanskem delu in sicer v delu, v katerem je tožniku priznana razlika v plači v odstotkih, kar je posledica nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodna praksa je namreč enotna v smeri, da je posameznik (torej tudi tožnik) upravičen do razlike v plači le v primeru, če kljub formalni razporeditvi na določeno delovno mesto dejansko opravlja dela na drugem, višje vrednotenem delovnem mestu, pri čemer pa mora slednje opravljati samostojno v celoti in po navodilih delodajalcev. Tako stališče je zavzeto tudi v sodbah VDSS, opr. št. Pdp 1345/2014, Pdp 789/2013, Pdp 1207/2013. Pomembno pa je izpostaviti tudi enotno stališče Vrhovnega sodišča, da istočasno ni mogoče opravljati del in nalog na dveh delovnih mestih (sodba VS opr. št. VIII Ips 455/2008), kar pomeni, da je v tožnikovem primeru izključeno priznanje razlike v plači zgolj v določenem odstotku.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbi tožene stranke v celoti in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik v zvezi z vprašanjem plačila po dejanskem delu kljub neizpolnjevanju formalnih pogojev za opravljanje del zahtevnejšega delovnega mesta opozarja na enotno sodno prakso pritožbenega sodišča. Prereka le pavšalne navedbe tožene stranke, da naj tožnik ne bi dejansko opravljal del zdravstvenega tehnika. Pravilen je zaključek prvostopnega sodišča, da je tožnik nedvomno opravljal dela in naloge zdravstvenega tehnika, kar so potrdile tudi priče. Tožena stranka si na tem mestu prihaja sama sebi v nasprotje, ker se opira na dejstvo, da je tožnik opravljal naloge samostojno, brez navodil nadrejenega, nato pa poudarja razliko med obema delovnima mestoma ravno iz razloga samostojnosti. Nasprotuje tudi pritožbenim navedbam tožene stranke v zvezi z zatrjevano neverodostojnostjo priče C.C.. Povsem enako, torej, da je tožnik glavnino dela opravljal na delovnem mestu zdravstveni tehnik, so namreč izpovedale tudi ostale priče. Pri tem pa je povsem nepomembno vprašanje, kako strokovno je tožnik opravljal delo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

7. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju opravilo vsa pravdna dejanja in obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v obeh razveljavitvenih sklepih (opr. št. Pdp 458/2013 z dne 13. 6. 2013 ter Pdp 478/2014 z dne 18. 9. 2014). V obeh navedenih sklepih je pritožbeno sodišče zavzelo stališče do za odločitev v obravnavani zadevi bistvenih pravnih vprašanj, ki jih ponovno kot sporna izpostavlja pritožba. Ker pritožba ne navaja nobenih drugih (novih) argumentov s tem v zvezi, pritožbeno sodišče še vedno vztraja pri že zavzetih stališčih tako v zvezi z vprašanjem, ali delavcu pripada plačilo za dejansko opravljeno delo kljub neizpolnjevanju formalnih pogojev za delovno mesto, na katerem je dejansko opravljal delo, kakor tudi v zvezi z vprašanjem, ali je delavec upravičen do plačila po dejansko opravljenem delu, če ni opravljal vseh del zahtevnejšega delovnega mesta.

8. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da pri plačilu za dejansko opravljeno delo ni bistveno, ali je delavec izpolnjeval formalne pogoje za delovno mesto, katerega dela je opravljal, kar velja tudi za javne uslužbence. Že v prvem razveljavitvenem sklepu v obravnavanem individualnem delovnem sporu (opr. št. Pdp 458/2013) je pritožbeno sodišče opozorilo, da je Vrhovno sodišče RS v podobni zadevi opr. št. VIII Ips 306/2009 zavzelo stališče, da je delodajalec ne glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi dolžan že na podlagi 42. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR), ki se v skladu s 5. členom Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 82/2002 in nasl. - ZJU) v povezavi s prvim odstavkom 88. člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.) uporablja tudi za delavce na obrambnem področju, zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. Če je tožena stranka kljub sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za drugo delovno mesto tožniku odredila opravljanje dela delovnega mesta zdravstveni tehnik, mu mora za opravljeno delo zagotoviti ustrezno plačilo, čeprav tožnik za to delo ne izpolnjuje pogoja ustrezne izobrazbe. Zato ni pomembno, ali in kdaj je tožnik opravil strokovni izpit, ki je pogoj za zasedbo delovnega mesta tehnik zdravstvene nege in ali je tožnik izpolnjeval pogoje za imenovanje v naziv, v katerem se zahtevnejše delovno mesto opravlja. Bistveno je vprašanje, ali je tožnik dejansko opravljal dela in naloge zahtevnejšega delovnega mesta. Takšna je tudi enotna praksa pritožbenega sodišča, na kar utemeljeno opozarja tudi tožnik v odgovoru na pritožbo, v kateri se sklicuje na številne judikate VDSS v zvezi z navedenim vprašanjem (npr. opr. št. Pdp 594/2014, Pdp 33/2014, Pdp 265/2014, Pdp 478/2014).

9. Pravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka nedvomno opravljala dela in naloge zdravstvenega tehnika, in sicer v ugotovljenem obsegu, kar so potrdile tudi priče, zlasti dr. A.A., neposredno nadrejeni delavec tožeči stranki – strokovni vodja vojaške zdravstvene enote, na katerega izpoved je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo svojo odločitev. V njegovi izpovedbi ni nobenih bistvenih neskladnosti, kar velja tudi za domnevno neskladnost, ki jo omenja tožena stranka v pritožbi (če je dr. A.A. pristojni službi tožene stranke pojasnil, da tožnik šele od opravljenega strokovnega izpita za poklic tehnik zdravstvene vzgoje 28. 5. 2009 dalje lahko opravlja dela zdravstvenega tehnika, to še ne pomeni, da teh del tudi pred tem datumom dejansko ni opravljal). Tudi dvomi tožene stranke v verodostojnosti izpovedi priče C.C. niso utemeljeni, saj je njena izpoved v pretežnem delu skladna z izpovedmi drugih zaslišanih prič. Zato je dokazna ocena sodišča prve stopnje ustrezna, pravilna in prepričljiva tudi v tem delu.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o tem, da naj bi bila odločitev sodišča neskladna z uveljavljeno sodno prakso. Res je sicer, da je v posameznih primerih pritožbeno sodišče presodilo, da je delavec upravičen do plačila po dejanskem delu le, če opravlja vse naloge zahtevnejšega delovnega mesta, vendar v sodni praksi prevladuje drugačno stališče, ki ga je pritožbeno sodišče zavzelo že v prvem razveljavitvenem sklepu v tej zadevi (opr. št. Pdp 458/2013) in nato še v drugem razveljavitvenem sklepu (opr. št. Pdp 478/2014), to je, da je delavec v primeru, če dela in naloge zahtevnejšega delovnega mesta opravlja le del delovnega časa, upravičen do plačila po dejanskem delu v takem obsegu. Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene, saj je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (154. in 165. člen ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi in ne gre za potrebne stroške, tudi tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP).