Jedro

Drži, da gre pri izjavah toženca za ostro kritiko, ki je nedvomno objektivno žaljiva in je lahko prizadela dobro ime in ugled tožnika. Vendar pa sporne izjave niso protipravne, saj toženec ni žalil tožnika kot fizične osebe. Očitki so bili izrečeni v zvezi z opravljanjem tožnikove službe kot sodnega izvršitelja in javne osebe ter so se nanašali na vodenje izvršilnega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnika), s katerim je od tožene stranke (toženca) zahtevala plačilo 2.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2019 dalje (I. točka izreka). Glede stroškov postopka je odločilo, da je tožnik dolžan tožencu povrniti njegove pravdne stroške (II. točka izreka), ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga njeno spremembo, podredno, razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločitev. Navaja, da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Tožnik je tožencu poslal vabilo z navadno, priporočeno in elektronsko pošto. Toženec je bil seznanjen z dražbo. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je verjelo tožencu, da ni prejel pošte. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj iz priloženih dokazov izhaja, da je tožnik prejel elektronsko pošto o nameravani dražbi.

Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni obrazložilo, zakaj ni verjelo tožniku, da je pred drugo dražbo govoril s tožencem in mu ponujal rešitev. Toženec se je izmikal izvršilnemu postopku in zavlačeval. V pravdnem postopku P 87/2017 III je bilo pravnomočno ugotovljeno, da niso bile storjene nobene napake pri prodaji. Dejstev o prodaji sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ampak se je oprlo na toženčevo izpoved. Toženec se ne more spomniti vseh podrobnosti izvršbe od katere je minilo šest let in je bila ena izmed mnogih. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da se je prodalo nekaj več. Toženec takšnih trditev ni dokazal. Kršeno je načelo pravnomočno razsojene stvari.

Ne drži, da izvršitelj zapisnika ni opravil, ampak zapisnika ni vročil dolžniku, ker je toženec predčasno zapustil dražbo. Sodišče prve stopnje tudi v tem delu ne pojasni, zakaj sledi izpovedbi toženca in ne izpovedbi tožnika.

Toženčev zapis ni bil omejen na krog naslovnikov. O zadevi se je razvedelo med stanovskimi kolegi in v pravosodju. Tožnik je ravnal strokovno in postopkovno pravilno. Toženčeve besede niso zgolj kritika tožnikovega ravnanja. Skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) ni zaščiten zapis, ki spodbuja nasilje, sovraštvo ali spodkopava temeljna načela dostojanstva in človekovih pravic. Sodišče prve stopnje je kršilo 10. in 17. člen Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP), ki prepoveduje zlorabo pravic. Ni šlo za posplošeno kritiko, ampak napad na tožnika kot fizično osebo. Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugotavljalo potek druge dražbe. Ni presojalo tožbenih trditev o kršitvi osebnostnih pravic in posega v čast in dobro ime tožnika. V pravdnem postopku P 87/2017 III ni bila ugotovljena odškodninska odgovornost, ampak je šlo le za popravo obračuna zaradi računske pomote.

V nasprotju z zvočnim posnetkom glavne obravnave je zaključek sodišča prve stopnje, da je imel tožnik domač odnos z na dražbi prisotnimi osebami. Tožnik je izpovedal, da na dražbi ni poznal nikogar drugega razen pooblaščenca upnika, ki prihaja iz istega sodnega območja. Izjava tožnika, da naj ga toženec toži, je izvzeta iz konteksta. Tožnik je tožencu zgolj pojasnil, da bo prodajo vodil skladno z zakonskimi določbami, če bo povzročil kakšno škodo, pa ima na voljo pravna sredstva za povrnitev škode.

Toženčeve besede so presegle strokovno kritiko in za takšna dejanja ni opravičila. Dopuščanje takšnih izjav vodi v nerazumna dejanja, ki se lahko končajo tudi z umori izvršiteljev. Potrebna je ničelna toleranca. Tožnik je zaradi žalitev prenehal s svojo dejavnostjo.

Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo v kakšnih okoliščinah je prišlo do demontaže toplotne črpalke. Bila je popolna tema, delavci so imeli naglavne svetilke. Druga dražba se je opravljala v zimskem času in je bilo v prostoru bolj mrzlo kot zunaj. Tudi ob izlivu vode pri demontaži je tožnik deloval v korist toženca. Sodišče prve stopnje je storilo več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ker odločilnih razlogov za odločitev ni ustrezno pojasnilo.

Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, zakaj so potekali postopki zoper toženca ter je slednje upoštevalo kot obteževalno okoliščino. Toženec ni bil verodostojen in je prilagajal izpovedbo. Neresnična dejstva glede povzročene škode je navajal tudi že v postopku P 87/2017 III. Toženec ni upravičen pod lažno kritiko blatiti dobro ime in čast tožnika.

Toženec se ni bil iskreno pripravljen opravičiti. Zaključek sodišča prve stopnje, da je konkretna tožba zgolj odgovor na odškodninsko tožbo toženca zoper tožnika, je v nasprotju s tožbenimi trditvami o prizadetosti zaradi izrečenih besed toženca. Sodišče prve stopnje je brez ustrezne strokovne podlage napravilo zaključek o toženčevem duševnem stanju. Za izkaz duševnih bolečin ni treba, da oseba obišče psihiatra, toženec pa je tudi pojasnil vzrok, zakaj ni poiskal zdravniške pomoči. Toženec je o tožniku izrekel negativno vrednostno sodbo in z zaničevalnimi izrazi označil tožnikovo osebnost. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlagane priče A. A. in ni angažiralo izvedenca psihiatra, ki bi pojasnil, kako se je spremenilo duševno stanje tožnika zaradi toženčevih dejanj.

3. Toženec je na vročeno pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je s tožbo zahteval povrnitev nepremoženjske škode zaradi razžalitve dobrega imena in časti ter posega v osebnostne pravice. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ni napravilo zatrjevanih napak pri vodenju postopka, pravilno je uporabilo materialno pravo in utemeljeno zaključilo, da so bile sporne izjave toženca objektivno žaljive, vendar glede na celoten kontekst, dejansko podlago ter predhodna ravnanja in položaj tožnika, izrečene v okviru toženčeve pravice do svobode izražanja.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre v konkretnem primeru za kolizijo ustavnih pravic, pravice do svobode izražanja (39. člen Ustave), ki je omejena s pravicami oziroma svoboščinami drugih ljudi, s pravico do varstva osebnega dostojanstva (34. člen Ustave) ter varstva osebnostnih pravic (35. člen Ustave), med katere spada tudi pravica do varstva časti in dobrega imena. Pravilno je povzelo tudi ustavno sodno prakso, ki skupaj s sodno prakso ESČP, tvori pomembna merila in kriterije za presojo protipravnosti izrečenih (žaljivih) izjav. Bistvena je presoja okoliščin, kakšen je prispevek spornih izjav k razpravi v splošnem interesu, kontekst, v katerem so bile izrečene, položaj naslovnika izjav ter njegovo predhodno ravnanje.

7. Pritožba posplošeno navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju s prakso ESČP in je podana kršitev 10. in 17. člena EKČP. Ustaljena praksa ESČP je, da svoboda izražanja iz prvega odstavka 10. člena EKČP ne zajema le izjav, ki so sprejete z odobravanjem in ne štejejo za žaljive, temveč tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. Svoboda izražanja zajema tudi kritične in pretirane izjave. Varstvo pravice do svobode izražanja ne zajema žaljivih izjav, katerih edini namen je žaljenje oziroma sramotenje. V primerih, ko zaradi zavarovanja časti in ugleda ali pravic drugih pride do omejitve svobode izražanja, s tem pa do posega v 10. člen EKČP, ESČP nujnost takega posega presoja ob upoštevanju meril, ki jim sledi tudi Ustavno sodišče RS1 in so bila predmet presoje tudi v izpodbijani sodbi. Očitek o zlorabi pravic ni konkretiziran, sodišče prve stopnje pa je utemeljeno ugotovilo, da tožnik ni zatrjeval nobenih okoliščin, ki bi kazale na toženčevo zlorabo.

8. Ni sporno, da je tožnik opravljal službo sodnega izvršitelja in zoper toženca (dolžnika) vodil izvršilni postopek. Pritožba povsem pavšalno navaja, da ne gre za posplošeno kritiko, ampak osebni napad toženca na tožnika. Sodišče prve stopnje je nasprotno utemeljeno ugotovilo, da se vse izrečene sporne izjave toženca nanašajo na kritiko tožnikovega dela kot izvršitelja in so vse izjave neposredno povezane s tožnikovimi ravnanji v izvršilnem postopku. Ugotovilo je, da v izjavah ni nič takega, kar bi se dotikalo zasebnega življenja tožnika. Tudi pritožbeno sodišče pritrjuje takšnim zaključkom, saj se prav vsi očitki v spornih izjavah (očitek kaznivega dejanja tatvine, nevestno in malomarno opravljanje dela, korupcija, poznanstvo s kupcem) nanašajo neposredno na opravljanje tožnikovega dela v izvršilnem postopku in ne na njegovo osebnost ali zasebno življenje.

9. Sporne izjave so bile izrečene v ostrem kritičnem komentarju, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno prepoznalo kot objektivno žaljive. Vendar je za presojo protipravnosti takšnih izjav pomembna tudi presoja okoliščin v katerih so bile izjave izrečene. Potrebna je presoja celotnega konteksta v katerem so bile izjave podane in tudi predhodna ravnanja naslovnika (tožnika). V tej luči je sodišče prve stopnje utemeljeno presojalo, ali je imel toženec za izrečeno negativno vrednostno sodbo dejansko podlago v izvršilnem postopku. Toženec se je namreč branil, da so bile kritične izjave podane v zvezi z izvršilnim postopkom in ravnanji tožnika kot izvršitelja. Tožnik se v pritožbi zmotno zavzema za dokazovanje resničnosti in utemeljenosti izrečenih očitkov (spornih izjav). Takšen pristop je napačen, saj resničnosti vrednostnih sodb ni mogoče dokazovati. Ob izrečeni negativni vrednostni sodbi je treba presoditi (le), ali je za sporne izjave, ki so prepoznane kot žaljive, obstajala zadostna dejanska podlaga. Ta je odvisna zlasti od konteksta, v katerem so bile izjave izrečene. Pomembno težo pa imajo tudi predhodna tožnikova ravnanja.2

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo več okoliščin, ki so predstavljale dejansko podlago in pojasnjujejo širši kontekst za izrečene toženčeve sporne izjave, vse v luči kritike na račun opravljenega tožnikovega dela v izvršilnem postopku.

11. Tožnik v pritožbi neutemeljeno graja, da je glede vročanja vabila na dražbo, sodišče prve stopnje zgolj sledilo izpovedbi toženca in ni obrazložilo, zakaj ni verjelo izpovedbi tožnika. Sodišče prve stopnje se namreč ni oprlo na toženčevo izpovedbo, ampak listinske dokaze (zapis izvršitelja B10, zapisnik v zadevi P 87/2017 B 12, elektronsko sporočilo B8), ki so izkazovali, da tožnik ni preverjal vročanja priporočene pošte ter je poslal elektronsko sporočilo dan pred izvršbo, v sporočilu pa navedel napačno uro. Teh ugotovitev pritožba ne izpodbija in so tudi po presoji pritožbenega sodišča zadosten razlog, da je toženec dvomil v pravilnost tožnikovega ravnanja.

12. Tožnik nadalje zmotno graja, da ni dejanske podlage v izvršilnem postopku za toženčeve očitke o tatvini. Posebnost obravnavanega izvršilnega postopka je bila izvršba na toplotno črpalko. Tožnik je izpovedal, da se na te (toplotno črpalko) stvari ne spozna in v pritožbi navaja, da se premičnine spojijo z glavno stvarjo (toplotno črpalko) in se ne prodaja zgolj toplotna črpalka, temveč vsi z njo spojeni deli. Med tožnikom (izvršiteljem) in tožencem (dolžnikom) je očitno obstajalo nesoglasje, kaj naj bi bil natančneje sploh predmet izvršbe. Že v tem bi lahko bila zadostna dejanska podlaga za očitek o tatvini, saj se toženec ni strinjal z vsemi predmeti izvršbe. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo še več drugih okoliščin, ki so pri tožencu utemeljeno vzbujale dvom ali prepričanje, da je bilo ob izvršbi odnešenih več stvari, kot je bilo navedeno v končnem poročilu. Ugotovilo je, da tožnik ni napravil zapisnika ob koncu dražbe dne 8. 12. 2016. Ni navedlo, da tožnik zapisnika sploh ni napravil, ampak da ga ni napravil po koncu dražbe in vročil tožencu. Četudi vročitev ne bi bila mogoča, bi tožnik, ki je pri opravljanju neposrednih dejanj izvršbe in zavarovanja kot izvršitelj moral delati učinkovito in ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka po določilih prvega odstavka 288. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), lahko na zapisnik navedel razlog za neopravljeno vročitev in zapisnik vročil kasneje (po pošti). Tudi v tem pravdnem postopku sicer navedeni zapisnik (kot dokaz) ni bil priložen. Nadalje tudi iz končnega poročila tožnika in izpovedi kupca toplotne črpalke v postopku P 87/2017 (da je plačal motorni pogon) izhaja neskladje med dejansko prodanimi stvarmi in predmeti, zavedenimi v končnem poročilu. Tega pritožba ne izpodbija, jasno pa kaže na več okoliščin, ki so tvorile dejansko podlago za toženčevo prepričanja, da je bilo v izvršbi odnesenih več stvari, kot je bilo uradno evidentirano.

13. Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, zakaj v tem delu ni sledilo izpovedbi tožnika, ki je bil ob zaslišanju neprepričljiv in se je skliceval na listine v spisu. Četudi se tožnik ni dobro spomnil postopka izvršbe izpred šestih let, je bilo ugotovljenih več drugih okoliščin, ki so potrjevale toženčevo izpovedbo in izkazovale zadostno dejansko podlago za izrečene očitke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni bil neposredno prisoten v prostoru, kjer se je izvršba opravljala. Tožnik odsotnost neutemeljeno opravičuje s tem, da je bilo v prostoru hladneje kot zunaj, kar ne more biti razlog, da izvršitelj opusti dolžno skrbnost. V zvezi s tem utemeljeno ni podrobneje ugotavljalo, na kakšen način in v kakšnih okoliščinah je prišlo do demontaže toplotne črpalke, saj za to ni bilo trditvene podlage. Kot dejansko podlago za izrečene očitke je izpostavilo tudi poznanstvo tožnika z upnikovim odvetnikom. Iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je šlo le za poznanstvo tožnika in upnikovega odvetnika, ki sta se tikala in skupaj kadila ter debatirala (poznanstvo, ki ga priznava tudi pritožba) in ne poznanstvo vseh drugih oseb prisotnih na dražbi z izvršiteljem ali upnikom.

14. Glede na vsebino spornih očitkov tožnikova izjava, kot jo navaja pritožba, da lahko v primeru povzročitve škode toženec zoper njega uporabi vsa pravna sredstva, kar naj bi toženec razumel, kot da naj tožnika pač toži, ni bistvena za presojo dejanske podlage in kaže zgolj na to, da pravdni stranki med izvršilnim postopkom nista bili v najboljših odnosih. Irelevantne so tudi pritožbene navedbe, da je tožnik domnevno prevzel vlogo mediatorja.

15. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 87/2017 in načelo prepovedi odločanja o isti stvari. V postopku P 87/2017 je toženec od tožnika zahteval povračilo škode, ki mu je nastala v izvršilnem postopku. Identiteta tožbenega zahtevka je bila povsem drugačna kot v konkretnem primeru in pri nobeni okoliščini, na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ne gre za že pravnomočno razsojeno stvar. Pritožba zmotno navaja, da je bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da tožnik ni kriv, da je ravnal strokovno in ni podlage za odškodninsko odgovornost. V navedenem postopku se je ugotavljala civilna odškodninska odgovornost z vsemi odškodninskimi predpostavkami. Ni nujno, da vsaka nepravilnost v izvršilnem postopku vodi tudi do nastanka pravno priznane škode. Škoda lahko ni ugotovljena zaradi procesnih napak. Sodišče prve stopnje pa je sicer pravilno ugotovilo, da je bilo tožbenemu zahtevku delno ugodeno. Čeprav v minimalnem delu, je vendarle bila ugotovljena tožnikova odškodninska odgovornost. To pomeni, da izvršilni postopek ni potekal povsem v skladu s predpisi, kot poskuša prikazati pritožba.

16. Iz pritožbenih navedb ni jasno, v čem naj bi zanikanje toženca, da je prišlo do pomote, kazalo na njegovo neverodostojnost in prilagajanje izpovedbe. Prav tako na toženčevo neverodostojnost ne kaže izjava, da v postopku P 87/2017 ni imel pravnega zastopnika, saj iz sodbe (A5) ne izhaja, da bi bil toženec zastopan po pravnem pooblaščencu.

17. Sodišče prve stopnje pravilno ni presojalo razloga, zakaj sta bila zoper tožnika predhodno uvedena že dva disciplinska postopka, saj za odločitev v konkretnem primeru to ni relevantno. Slednje je navedlo le kot razlog, da postopanje izvršitelja v spornem izvršilnem postopku ni bil edini razlog, da so bili zoper njega uvedeni disciplinski postopki in se je tožnik sam odločil za prenehanje opravljanja službe izvršitelja.

18. V okviru presojanja konteksta izrečenih spornih izjav je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da so bile izjave poslane omejenemu krogu naslovnikov in niso bile izrečene v sredstvih javnega obveščanja. Dopisi toženca so bili poslani pristojnim institucijam, povezanim z delom izvršitelja, kar dodatno potrjuje sklep, da je šlo pri izjavah toženca za kritiko usmerjeno le zoper tožnikovo delo v izvršilnem postopku in ne za osebni napad.

19. Drži, da gre pri izjavah toženca za ostro kritiko, ki je nedvomno objektivno žaljiva in je lahko prizadela dobro ime in ugled tožnika. Vendar pa sporne izjave niso protipravne, saj toženec ni žalil tožnika kot fizične osebe. Očitki so bili izrečeni v zvezi z opravljanjem tožnikove službe kot sodnega izvršitelja in javne osebe ter so se nanašali na vodenje izvršilnega postopka. Sodišče prve stopnje je prav tako ugotovilo več neustreznih predhodnih tožnikovih ravnanj (naslovnika izjave), ki so pri tožencu utemeljeno vnesli dvom v zakonitost in strokovnost opravljenega dela. Sporne izjave so posledično varovane v okviru toženčeve pravice do svobode govora. Ker ni podana že prva predpostavka odškodninske odgovornosti (protipravnost), se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeliti do domnevno nastale škode v obliki tožnikovih duševnih bolečin. Navedbe sodišča prve stopnje v 16. točki izpodbijane sodbe in v zvezi s tem pritožbene navedbe o obsegu škode, (ne)primernosti denarne odškodnine in opravičila, so nepotrebne in povsem irelevantne za odločitev v konkretnem primeru.

20. Neutemeljena je končno tudi pritožbena graja, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati predlagano pričo A. A. in angažirati izvedenca psihiatra, ki bi pojasnil, kako se je spremenilo duševno stanje tožnika zaradi toženčevih dejanj. Oba dokazna predloga sta bila namreč predlagana v zvezi z dokazovanjem obsega škode.

21. Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžan pa je tožencu, ki je argumentirano odgovoril na pritožbo, povrniti (potrebne) stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP). Upoštevaje vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku mu gre priglašenih 375 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 22/1 OT), 2 % materialnih stroškov oziroma 7,5 točke (11. člen OT) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR skupaj znaša 279,99 EUR pritožbenih stroškov.

1 Prim. Odločba Ustavnega sodišča RS Up-614/15 z dne 21. 5. 2018. 2 Prim. Odločba Ustavnega sodišča RS Up-584/12 z dne 22. 5. 2014.