Jedro

Označene redne prodajne cene, ki so prečrtane, niso bile veljavne in realizirane. Takšno oglaševanju ponudbe posameznih izdelkov z redno prodajno ceno in ceno s popustom, v primeru, ko prodaja po redeni ceni pred uvedbo akcijske prodaje s priznavanjem velikih popustov pri posameznem artiklu ni bila izkazana, pa tudi po presoji sodišča šteje za zavajajočo poslovno prakso v smislu 4. točke prvega odstavka 5. člena ZVPNPP.

Upoštevaje dejstvo, da gre za prenos Direktive v ZVPNPP, je torej predpis potrebno razlagati tako, da je v 4. členu ZVPNPP predpisana tako imenovana "generalna klavzula", medtem ko so posamična možna dejanja nepoštene poslovne prakse podrobneje našteta v 5., 6. in naslednjih členih ZVPNPP.

Izrek

I.Tožba zoper odločbo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo št. 0211-33/2020-3-DU z dne 6. 7. 2021 se zavrže.

II.Tožba zoper odločbo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, Tržni inšpektorat RS, Območna enota Nova Gorica št. 0610-2092/2020-15-33010 z dne 21. 10. 2020 se zavrne.

III.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Tržna inšpektorica je tožnici prepovedala uporabo nepoštene zavajajoče poslovne prakse, ki jo pravna oseba uporablja v reklamnih katalogih, pri prodaji v prodajalnah na drobno in v spletni prodaji pri oglaševanju in označevanju cenovnih prednosti izdelkov, in sicer z označevanjem rednih (višjih) cen, višine popusta in nižjih cen, čeprav se izdelki nikoli niso prodajali po redni ceni ali se izdelki že daljše časovno obdobje (eno, dve leti) kontinuirano prodajajo po ceni s popustom v manjši meri 20%, 30% in večji meri 40%, 50%, 60% in 70%, ne da bi se vmes prodajali po redni ceni ali se po redni ceni prodajajo zgolj kratek čas, nekaj dni pred ponovnim znižanjem, ker bi taka poslovna praksa glede oglaševanja in označevanja cenovne prednosti utegnila zavajati povprečnega potrošnika ter bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o nakupu izdelkov zaradi vabljivega znižanja-popusta, ki je sicer ne bi sprejel, v kolikor ne bi bilo ponujene prodaje blaga s popustom oz. znižanjem cene, s čimer lahko povzroči oškodovanje potrošnika (1. točka izreka). Določila je, da je rok za izvršitev 1. točke izreka odločbe trideset (30) dni po prejemu odločbe, ter da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (2. in 3. točka izreka).

2.V obrazložitvi je pojasnila, da je bil pri tožnici opravljen 24. 2. 2020 redni inšpekcijski pregled po uradni dolžnosti na podlagi Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP) glede morebitne uporabe nepoštene poslovne prakse pri navajanju cenovnih prednosti pri prodaji v prodajalni A. v nakupovalnem centru ... Takrat so bile oglaševane različne cenovne ugodnosti in bile so po naključnem izboru preverjane cene oz. cenovni popusti vrsti izdelkov, prav tako je bil tožnici poslani zapisnik in bila je pozvana na dopolnitev dokumentacije. Postopek je pokazal, da tožnica skoraj vse artikle nudi s popustom oz. zgolj zanemarljiv del artiklov po redni ceni.

3.Pri primerjavi cen nekaterih artiklov, ki so bili predmet nadzora v prodajalni, s cenami v spletni prodaji, je bilo 4. 9. 2020 ugotovljeno, da se artikel posteljnina ..., 140X200, 50X70 (19380) še vedno prodaja s 60% popustom po ceni 23,96 EUR, dekorativna odeja ... (19962) s 50% popustom po ceni 12,95 EUR in artikel klasični vzglavnik ... z bambusovimi vlakni - 50 x 70 cm še vedno s 50% popustom po ceni 24,95 EUR.

4.Zavezanka je bila z ugotovitvami nadzornega organa seznanjen z zapisnikom št. 0610-2092/2020-1-33010 z dne 24. 2. 2020 in nadaljevalnim zapisnikom št. 0610-2092/2020-12-33010 z dne 4. 9. 2020.

5.Zavezanka, sedaj tožnica, je pisno pojasnila, da je družba razvila edinstven poslovni model, ki ni primerljiv s poslovanjem drugih podjetij, saj blago prodaja preko različnih kanalov, pri čemer potrošniki lahko blago kupijo oz. ga naročijo v spletni prodaji, preko telefonske prodaje, v maloprodajnih prodajalnah in pri 70 drugih partnerjih v Sloveniji. Dodaja, da so v pozivu navedene izdelke ponujali po rednih cenah in nato po znižanih cenah, kar je razvidno iz priloženih kartic artiklov, v kar jih sili sam trg kot tudi cenovna politika konkurenčnih ponudnikov ter, da ni bil namen zavajanje kupcev ali posluževanje kakršnihkoli spornih praks, temveč pri poslovanju zgolj želijo prisluhniti željam in potrebam kupcev ter se jim v čim večji meri prilagoditi. V podjetju koristijo katalog tako za predstavitev pospeševalnih aktivnosti, kot tudi za predstavitev celotne ponudbe v prodajnih kanalih.

6.Inšpektorica je po izvedenem postopku ugotovila, da je tožnica s tem, ko je v reklamnem katalogu z veljavnostjo od 18. 2. 2020 do 2. 3. 2020 oz. do odprodaje zalog, v prodajalnah in na spletni strani oglaševala nudenje cenovnih prednosti izdelkov z označevanjem rednih (višjih) cen, odstotka popusta in znižanih cen, čeprav pravna oseba oglaševanih izdelkov nikoli ni prodajala po rednih (višjih) cenah ali je artikle že daljše časovno obdobje (eno, dve leti in več let) kontinuirano prodajala s prikazovanim visokim popustom po nižjih cenah, ne da bi se vmes artikel prodajal po redni ceni ali se je po redni ceni prodajal zgolj kratek čas, uporabila zavajajočo poslovno prakso, ki je nepoštena in opredeljena v 4. točki prvega odstavka 5. člena ZVPNPP. Tako je poslovanje tožnice v danem primeru šteti za nepošteno poslovno prakso.

7.Drugostopenjski organ je pritožbo inšpekcijskega zavezanca zavrnil.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

8.Tožnica v tožbi najprej izpostavlja, da je zaključek toženke, da naj bi tožnica strankam z oglaševanjem in označevanjem cenovnih prednosti pri prodaji različnih izdelkov izvajala nepošteno ali zavajajočo poslovno prakso zmoten in v nasprotju z veljavno zakonodajo ter v nasprotju z materialnimi dokazi, ki jih je v tej zvezi v upravni spis vložila tožnica. Meni, da se Tržna inšpektorica in toženka v izpodbijanih odločbah nista opredelili do konkretnih in jasnih ter nedvoumnih navedb tožnice, da glede na način njenega poslovanja ne obstaja izvajanje nepoštene poslovne prakse oziroma sta posamezne navedbe zmotno presodila. Tržna inšpektorica je prvostopenjsko odločbo izdala po pregledu cen tožničinih izdelkov in sicer: - dekorativna odeja ..., art. 19962, - dekorativni vzglavnik ..., (... premium) art. 1787, - posteljnina ... 140x200, art. 19350, - nogavice ..., art. 19161, - pregrinjalo ... 155/x200, art 16126-7, - vzglavnik ..., art. 17625, - nadjogi ..., 90x200, (...), art 19284, - ležišče iz pene ..., dimenzij 80x200 cm, - anatomski svileni vzglavnik ..., dimenzij 50x70 cm, art. 18751, - bombažno-satenska posteljnina ... 140x200/50x70 cm, art. 19380, - celoletna odeja ..., dimenzij 140x200cm, art. 16729, - bombažna posteljnina ... 140x200/50x70 cm, - kopalni plašč za moške ... dolžine 115 cm, art 162087-0, - kopalni plašč za ženske ... dolžine 115 cm, - 49 kosov kopalnih brisač, - 16 brisač za plažo, - 21 kopalnih plaščev, - 16 celoletnih odej, - 16 ležišč ..., - 72 posteljnin, - 27 kosov "za miren spanec", - 29 dekorativnih odej, - 22 potovalnih kovčkov. Skupaj je tako Tržna inšpektorica opravila nadzor 282 različnih artiklov iz prodajnega programa zavezanke. V izpodbijani odločbi Tržna inšpektorica navaja 11 artiklov od skupno 282, ki so bili predmet nadzora in zavezanki v prvostopenjski odločbi navedenih 11 artiklov očita izvajanje zavajajoče poslovne prakse v skladu ZVPNPP in nato na podlagi teh enajstih artiklov sklepa na zavajajočo poslovno prakso.

9.Tržna inšpektorica v odločbi enajst artiklov razdeli v tri skupine in sicer I. artikle, ki se nikoli niso prodajali po višji redni ceni (točka 1. na str. 8 odločbe), II. artikle, ki se že daljše obdobje kontinuirano prodajajo s popustom (točka II. na str. 8 odločbe), III. artikle, ki se že daljše obdobje kontinuirano prodajajo s popustom in so se zgolj krajše obdobje ali zgolj nekaj dni pred objavo v reklamnem katalogu prodajali po višji redni ceni (točka III. na str. 9 odločbe).

10.Poudarja, da Tržna inšpektorica zmotno ugotavlja, da se artikli dekorativna odeja ... (19962), pregrinjalo ... (16126-7), nogavice ... (19161) naj ne bi prodajali po redni ceni. Glede dekorativne odeje ... (19962) poudarja, da se je izdelek prodajal po redni ceni v obdobju od 4. 3. 2019 do dne 7. 7. 2019, kar je 123 dni, nato se je izdelek prodajal s popustom. Pregrinjalo ... (16126-799) se je prodajalo po redni ceni v obdobju od dne 7. 3. 2017 do dne 11. 6. 2017, kar je 35 dni, nato se je izdelek prodajal s popustom. Izdelek se je po redni ceni prodajal tudi v obdobju od dne 2. 11. 2017 do dne 23. 11. 2017, skupaj 21 dni in v obdobju od dne 27. 11. 2018 do dne 2. 1. 2018, skupaj 36 dni. Nadalje so se nogavice ... (19161) prodajale po redni ceni v obdobju od dne 1. 4. 2017 do dne 27. 2. 2018, kar je 326 dni, nato se je izdelek prodajal s popustom. Izdelek se je po redni ceni prodajal tudi od dne 17. 5. 2018 do dne 21. 5. 2018.

11.Dodaja, da so se tudi II. artikli ter III. artikli, že daljše obdobje kontinuirano prodajali s popustom in navaja za posameznega obdobja. Opozarja, da je Tržna inšpektorica poleg t. i. spornih nadzorovanih izdelkov preverila še 268 kosov drugih izdelkov, pri čemer za te izdelke ni ugotovil kršitev ZVPNPP oziroma ravnanj nepoštene poslovne prakse. Opozarja, da je po pozivu pojasnila način in postopek prodaje t.i. spornih nadzorovanih izdelkov, vendar se Tržna inšpektorica do njenih navedb ni opredelila, temveč je arbitrarno in zmotno odločila, da je poslovna praksa zavezanke zavajajoča. Do navedenih navedb se ni opredelila niti toženka.

12.Spregledana je bila tudi okoliščina, ki je bistvena za izdajo odločbe in sicer, da zavezanka blago prodaja preko veleprodajnih partnerjev, po telefonu, preko interneta in v maloprodajnih prodajalnah, pri čemer se za telefonsko in internetno prodajo ter prodajo v maloprodajnih prodajalnah na podlagi predhodno realizacije oziroma nerealizacije rednih prodajnih cen v mesecu oblikuje enoten aktualen katalog oziroma akcijska ponudba za prodajo preko vseh prodajnih kanalov.

13.Oporeka zaključku, da v primeru zavajajočih dejanj ali zavajajočih opustitev ni potrebno posebej preverjati ali je izpolnjen tudi pogoj iz 4. člena ZVPNPP (poklicna skrbnost), saj je to v nasprotju z določili ZVPNPP in v nasprotju s sodno prasko Vrhovnega sodišča RS ter Sodišča EU. V navedenem primeru Tržna inšpektorica ni ugotavljala morebitne kršitve poklicne skrbnosti tožnice, temveč je arbitrarno odločila, da mu zavezankine morebitne kršitve poklicne skrbnosti ni potrebno preverjati. Glede na navedeno je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, prav tako je bilo materialno pravo napačno uporabljeno. Tožnica je sporne artikle prodajala po priporočenih rednih maloprodajnih cenah in so potrošniki po teh cenah lahko blago tudi kupili. Glede na navedeno zavezanki glede na legitimna pričakovanja povprečnega potrošnika ni moč očitati ali obstaja morebitna kršitev splošnega načela dobre vere na področju njegove dejavnosti.

14.Zmoten je zaključek Tržne inšpektorice, da dvojna označitev cen utegne povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o nakupu, ki je sicer ne bi sprejel. Dejanska cena izdelka, to je realna tržna vrednost, je priporočena maloprodajna cena po kateri je tožnica prodajala blago in po kateri so potrošniki lahko kupili blago pred posameznim znižanjem. Potrošniki v konkretnem primeru niso bili v ničemer oškodovani in so lahko prosto izbirali ali so posamezen izdelek kupili po redni priporočeni maloprodajni ceni, ali pa so izdelek kupili po znižani ceni. Tožnica pri povprečnem potrošniku ni ustvarila napačen vtis o zanj pomembnem dejstvu, to je ceni tega izdelka. Cena izdelka, kot jo je prikazovala zavezanka, je bila resnična in so potrošniki po navedeni ceni lahko kupili izdelke tako pri zavezanki kot pri njenih trgovskih partnerjih. Potrošniki so si lahko vse izdelke ogledali in se prepričali o njihovi vrednosti, pri čemer so potrošniki imeli možnost izbire med istovrstnimi izdelki zavezanke, kot tudi drugih konkurenčnih ponudnikov. Potrošniki niso bili v ničemer zavedeni, saj se je izdelek pred znižanjem dejansko prodajal po redni priporočeni maloprodajni ceni, po navedeni ceni pa so izdelke prodajali tudi pogodbeni partnerji, dejansko so bili potrošniki z nakupom izdelkov v cenovni prednosti.

15.Informacija o oglaševanih cenah (redni ceni in ceni s popustom) spornih nadzorovanih izdelkov, je bila zato sama po sebi resnična, saj tudi Tržna inšpektorica ugotavlja, da je tožnica izdelke prodajala po rednih priporočenih cenah. Nasprotno stališče bi bilo za tožnico - pravno osebo kot trgovsko družbo, delujočo po pravilih prostega tržnega obnašanja, neugodno in bi pomenilo prekomeren vdor prekrškovnega prava v konkurenčno pravo in nesorazmerno sankcioniranje. Pravna oseba kot trgovska družba namreč svobodno presoja, katere izdelke v trgovini bo ponudila z rednimi cenami in v kakšnem cenovnem razponu, zato je v njeni prosti domeni, na kakšen način bo zasledovala tržne zakonitosti.

16.Takšen način oglaševanja spornih nadzorovanih izdelkov z navedbo redne in znižane cene zato ne predstavlja nejasnega, nerazumnega ali dvoumnega oglaševanja, zaradi katerega bi bil povprečni potrošnik zaveden do te mere, da bi se v vsakem primeru odločil za nakup, za katerega se sicer ne bi. Dodaja, da izpodbijana odločba sili tožnico v to, da se lahko primerjajo samo cene, ki se aktualno zahtevajo, s cenami, ki so se pred akcijo znižanja cen zahtevale in bile realizirane. Takšna prepoved je nerazumna in neživljenjska ter gre predaleč, saj je primerjava aktualnih cen s priporočenimi cenami dobaviteljev ali proizvajalcev že desetletja dopustna v evropskem tržnem gospodarstvu in tudi ni v nasprotju z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. 5. 2005. Poleg tega Tržna inšpektorica tudi sama ugotavlja, da je tožnica t. i. sporne nadzorovane izdelke, ki so bili predmet nadzora, tudi prodajala po priporočenih (rednih) maloprodajnih cenah. Izpostavlja, da pa pri nadzoru preostalih 268 t.i. nespornih nadzorovanih izdelkov ni bilo ugotovljenih kršitev ZVPNPP.

17.Tožnica je za sporne nadzorovane izdelke (11 artiklov, ki so bile predmet inšpekcijskega nadzora in pri katerih naj bi bila ugotovljena kršitev ZVPNPP) izvedla klasično primerjanje cen, ki jih kot prodajalka zahteva v času z rednimi predhodno realiziranimi maloprodajnimi cenami. Pri tem je tožnica v svojih ponudbah jasno izpostavila, s katerimi cenami primerja trenutno zahtevane cene. Tožnica je posamezne akcijske cene primerjala z rednimi cenami po katerih je pred tem prodajala blago in so primerljive s cenami po katerih so tožničini veleprodajnih partnerji prodajali blago.

18.Tržna inšpektorica kot tudi toženka v izpodbijanih odločbah zmotno tolmačita, da naj bi bilo prikazovanje dvojne cene in višine popusta zavajajoče iz razloga, ker se kot redne cene lahko štejejo zgolj cene po katerih so se izdelki prodajali daljše obdobje, pri čemer zanemarita oziroma spregledata izpostavljene navedbe, da je tožnica pred tem blago prodajala po rednih cenah, ki so hkrati tudi priporočene maloprodajne cene, in da so pred tem po identičnih cenah blago prodajali tudi tožničini veletrgovski partnerji. Hkrati so priporočene maloprodajne cene razvidne iz cenikov, v katere lahko potrošnik v vsakem trenutku vpogleda. Tako je v izpodbijani odločbi ugotovljeno dejansko stanje pomanjkljivo in zmotno ugotovljeno.

19.Navedeno stališče Tržne inšpektorice, ki tožnici prepoveduje primerjavo cen, je nedvomno zmotno in napačno, saj gre za ustaljeno prakso oglaševanja blaga v Evropi, ki ustreza vsem določilom ZVPNPP in Direktive. Nedvomno ni mogoče v celoti prepovedati, da oglašuje ugodno ceno in z ugodno ceno potrošnike spodbuja k nakupu, saj je prav to osnovni namen oglasnih katalogov in ostalih oblik oglaševanja. Neutemeljen je očitek Tržne inšpektorice, da je tožnica zavajala potrošnike z dvojnim označevanjem cen in prikazom višine popusta.

20.Dejstvo je, da imajo tožničine maloprodajne prodajalne in spletna prodaja dejansko status tako imenovanih "outlet prodajaln" v katerih tožnica odprodaja presežno blago, blaga z napako, blago starejših kolekcij. Navedeno posledično pomeni, da se glede na gibanje zalog blago prodaja tako po rednih cenah, ki so dejanske cene blaga in so bile predhodno realizirane, kot po znižanih cenah. Tako poslovna praksa tožnice ni zavajajoča in ne predstavlja zavajajočega ravnanja, saj ne vsebuje napačnih informacij in ni neresnična.

21.Opozarja, da Tržna inšpektorica v delu obrazložitve v katerem pojasnjuje psihološki učinek prakse trgovca uporabi izraz "potrošnik, ki je akcijam zelo naklonjen". Iz nadaljnjega izvajanja ni razvidno, v kakšen namen uporabi ta izraz. Pojem "potrošnik, ki je akcijam zelo naklonjen" ni v skladu z drugim odstavkom 4. člena ZVPNPP, kateri predpisuje pravni standard "povprečnega potrošnika" oziroma "povprečnega člana posebne ciljne skupine potrošnikov, če je namenjena posebni ciljni skupini potrošnikov".

22.Povsem neutemeljena in nerazumna je navedba, da tožnica zavaja potrošnike z navedbo omejenega trajanja akcijske ponudbe. Akcijske ponudbe, ki jih oglašuje tožnica, trajajo točno določeno obdobje oziroma do razprodaje zalog. Z navedenim je potrošnik jasno in nedvoumno vnaprej seznanjen. Povprečen potrošnik se z omejitvijo trajanja akcije v ničemer ne zavaja, saj je v naprej seznanjen s trajanjem akcije in načinom izvedbe.

23.V izpodbijanih odločbah ni z dovolj veliko stopnjo verjetnosti izkazano, da je poslovna praksa tožnice bila nepoštena oz. da je tožnica pri uporabi svoje poslovne prakse v razmerju do potrošnikov v zvezi s cenovno prednostjo dajala potrošnikom informacije, ki ne držijo ter so neresnične in bi te lahko bistveno omejile sposobnost potrošnikov glede sprejetja odločitve ob poznavanju vseh pomembnih dejstev in tako povzročila, da sprejmejo odločitev o poslu, ki ga sicer ne bi sprejeli.

24.Izpostavlja, da če je redna cena postavljena zakonito, torej v skladu s predpisi, ki uravnajo določitev cen (predvsem Zakon o kontroli cen, Uradni list RS, št. 63/99 in 20/06)) ter ni fiktivna (tj. da se je izdelek dejansko tržil po redni ceni pred nastopom akcijske cene), je to bistvena informacija za potrošnika in ne to na kar napotujeta izpodbijani odločbi (torej, da je relevantno časovno obdobje, v katerem se je izdelek prodajal po redni ceni). Le-to je lahko razvidno le iz kartic artiklov in bi bila obvezna seznanitev potrošnika s tem podatkom, nedvomno nesorazmerna zahteva, oziroma kot je odločilo Vrhovno sodišče, "bistvena informacija, katere razkritje ne zahteva nobena zakonska določba, pomeni nesorazmeren varovalni ukrep povprečnega potrošnika in se zato od trgovinske družbe ne more zahtevati"(VSRS Sodba opr.št. IV Ips 25/2019).

25.Prvostopenjski organ s svojo obrazložitvijo, v kateri nepravilno navaja sodno prakso, ki ima bistveno drugačen dejanski stan kot je podlaga za izpodbijano odločbo, krši načelo zakonitosti ter ne zagotavlja pravne varnosti. Trgovcem namreč onemogoča, da iz obstoječih predpisov, v naprej razberejo, kako se morajo ravnati.

26.Izpostavlja, da se zakonitost poslovnih praks ne presoja po "potrošniku, ki je akcijam zelo naklonjen", ampak po zakonsko določenem pravnem standardu "povprečnega potrošnika". "Potrošnika, ki je akcijam zelo naklonjen" ne moramo subsumirati pod pravni standard "povprečnega člana posebne ciljne skupine potrošnikov, če je namenjena posebni ciljni skupini potrošnikov". Ta je namreč namenjen posebnim skupinam potrošnikov, ki imajo izrazite skupne lastnosti, kot so na primer otroci ali predstavniki določenih poklicnih skupin (Poslovno poročilo tržnega inšpektorata RS za leto 2013, stran 28). Trditev toženke, da je asortima izdelkov tožnice bolj zanimiv za starejše, ki naj bi predstavljali ranljivo skupino povprečnih potrošnikov, je v celoti neizkazana in nima nobene podlage. Zaradi navedenega je bilo napačno uporabljeno materialno pravo (drugi odstavek 4. člena ZVPNPP), saj odločbi uvajata nov pravni standard, ki je v nasprotju z zakonsko predpisanim pravnim standardom "povprečnega potrošnika".

27.Tržna inšpektorica je napačno ugotovila dejansko stanje glede časovnega obdobja v katerem so se nekateri izdelki prodajali po redni ceni ter naravi akcij v reklamnem katalogu.

28.3. točka izreka izpodbijane odločbe, s katerim se ugotavlja nepoštenost poslovne prakse tožnice, krši načelo sorazmernosti, saj prekomerno posega v ustavno pravico gospodarskega subjekta do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave Republike Slovenije). Vanjo je mogoče poseči le, če je poseg zaradi varstva javnih koristi (drugi odstavek 74. člena Ustave RS) v skladu z načelom sorazmernosti (tretji odstavek 15. člena Ustave RS). Tudi upravni organ mora, ko presoja v okviru svoje diskrecijske pravice, tehtati med ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude in varstvom javnih koristi (odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-1618/08-21).

29.Trgovinski družbi nedvomno ni mogoče v celoti prepovedati, da oglašuje določene izdelke z akcijskimi cenami, saj je to v domeni trgovinske družbe same. Le-ta ima namreč pravico, da sama odloča katere izdeleke bo prodajala po redni ceni in katere po določenih cenovnih ugodnostih (Vrhovno sodišče opr. št. IV Ips 25/2019). Sama se odloča na kakšen način bo zasledovala tržne zakonitosti.

30.V konkretni zadevi ni izkazan pogoj, predpisan v 12. členu ZVPNPP, in sicer možnosti oškodovanja potrošnika. V odločbi ni navedeno, kakšno škodo bi potrošnik lahko utrpel, ker pa po prepričanju tožnice njena poslovna praksa ne pomeni nepoštene poslovne prakse iz 4. člena ZVPNPP, do oškodovanja potrošnika niti ne more priti. Ravno nasprotno s poslovno prakso tožnice, uveljavitev akcijskih cen ter drugih ugodnosti, je potrošnik pridobil cenovno ugodnost. Za potrošnika je nakup izdelka po nižji ceni bolj ugoden in je s tem pridobil število denarnih enot, ki so razlika med redno (višjo) in novo (nižjo) ceno. Povprečni potrošnik je bil seznanjen z redno (višjo) ceno, odstotkom znižanja od redne cene ter z novo (nižjo), zato je imel vse potrebne informacije za informirano odločitev o nakupu. Poleg tega so bile cene tožnice primerljive s cenami drugih konkurentov, s katerimi se je vsak potrošnik lahko seznanil.

31.Odločbi arbitrarno, nesorazmerno ter brez pravne podlage posegata v ustavno varovano pravico tožnice. Tožnica zahteva odpravo odločbe Tržne inšpektorice in odločbe toženke ter zahteva povračilo stroškov.

32.Tožena stranka po pozivu sodišča odgovora na tožbo ni podala, posredovala pa je samo upravne spise.

Glavna obravnava

33.Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo. Udeležila se ga je tožnica po pooblaščencu. Toženka se naroka ni udeležila, je pa podala soglasje, da sodišče odloči na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave. Tožnica je vztrajala pri tožbi.

Dokazni postopek

34.Sodišče je v dokaznem postopku v dokazne namene prebralo listine upravnega spisa ter predložene listine tožnice od A2 do A15. Sodišče v zadevi ni zaslišalo predlaganega zakonitega zastopnika tožnice ter prokurista A. A. ter priče B. B., saj je to glede na izvedene dokaze bilo nepotrebno in nerelevantno. Višina in spreminjanje prodajnih cen je namreč razvidna jasno iz listin, vprašanje poštene poslovne prakse pa je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

K I. točki izreka

35.Tožba zoper odločbo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo št. 0211-33/2020-3-DU z dne 6. 7. 2021 ( drugostopenjski organ) se zavrže.

36.Po 2. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Odločba drugostopenjskega organa, s katero ta zavrne pritožbo in vsebinsko ne poseže v odločitev prvostopenjskega upravnega organa, kot je bilo tudi v obravnavanem primeru odločeno z drugostopenjsko odločbo, ni odločitev o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, ampak odločitev o neutemeljenosti pravnega sredstva. Zato takšna odločba ni predmet izpodbijanja v upravnem sporu in jo je sodišče po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K II. točki izreka

37.Tožba zoper odločbo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, Tržni inšpektorat RS, Območna enota Nova Gorica št. 0610-2092/2020-15-33010 z dne 21. 10. 2020 ni utemeljena.

38.V obravnavani zadevi je med strankama sporen ukrep tržnega inšpektorja, izrečen na podlagi 12. člena ZVPNPP, ki temelji na ugotovitvi, da tožnica uporablja nepošteno zavajajočo poslovno prakso, ki lahko glede na ugotovitve izpodbijanih odločb povzroči oškodovanje potrošnikov.

39.Odločitev, da se tožnici na podlagi drugega odstavka 12. člena ZVPNPP prepoveduje uporaba zavajajoče poslovne prakse z zavajajočimi dejanji, opredeljenimi v uvodoma povzeti izpodbijani odločbi, je po presoji sodišča pravilna in zakonita, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge v izpodbijani odločbi.

40.Če tržni inšpektorat ali drug pristojni inšpekcijski organ ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso ali je tik pred tem, da jo uporabi, podjetju z odločbo prepove uporabo take prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov ne glede na obliko krivde podjetja (drugi odstavek 12. člena ZVPNPP). Poslovno prakso je mogoče šteti za nepošteno v smislu 4. člena ZVPNPP v primeru, da izpolnjuje pogoja, ki sta določena v tej splošni prepovedi. Ta pogoja sta, da konkretna poslovna praksa nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika ali povprečnega člana posebne ciljne skupine potrošnikov. Zlasti so nepoštene poslovne prakse tiste, ki so zavajajoče ali agresivne (četrti odstavek 4. člena ZVPNPP). Poslovna praksa se šteje za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična. Poslovna praksa se šteje za zavajajočo tudi, če kakorkoli, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, čeprav je informacija točna glede enega ali več naštetih elementov ter je v vsakem primeru povzročila ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel, in sicer: med drugim tudi glede cene ali načina izračunavanja cene ali določene cenovne prednosti (4. točka prvega odstavka 5. člena ZVPNPP).

41.Navedene določbe so bile v ZVPNPP umeščene na podlagi Direktive evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. 5. 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (v nadaljevanju Direktiva). Navedena Direktiva v preambuli razkriva namen sprejetja Direktive, ki je v približevanju zakonodaje držav članic o nepoštenih poslovnih praksah, vključno z nepoštenim oglaševanjem, ki neposredno škodujejo ekonomskim interesom potrošnikov in na ta način posredno ekonomskim interesom zakonitih konkurentov. V skladu z načelom sorazmernosti ta direktiva varuje potrošnike pred učinki takšnih nepoštenih poslovnih praks, če so bistveni, vendar upošteva, da je lahko v nekaterih primerih vpliv na potrošnike zanemarljiv (šesti odstavek uvodne izjave Direktive). Ta direktiva obravnava poslovne prakse, ki so neposredno povezane z vplivanjem na odločitve potrošnikov o poslu v zvezi z izdelki (sedmi odstavek uvodne izjave) in neposredno ščiti ekonomske interese potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami podjetij v razmerju do potrošnikov (osmi odstavek uvodne izjave). Direktiva določa enotno splošno prepoved nepoštenih poslovnih praks, ki izkrivljajo ekonomsko obnašanje potrošnikov (enajsti odstavek uvodne izjave). Iz trinajstega odstavka uvodne izjave pa izhaja, da sta daleč najobičajnejši vrsti poslovnih praks zavajajoče poslovne prakse in agresivne poslovne prakse, ki upravičujeta sprejetje posebnih pravil za boj proti njim. V skladu s štirinajstim odstavkom uvodne izjave pa pojem "zavajajoče poslovne prakse" zajema prakse, ki z zavajanjem potrošniku preprečijo, da izbere ob poznavanju vseh pomembnih dejstev in torej učinkovito. Bistveno torej je, da potrošnik izbiro opravi na podlagi ključnih informacij oziroma na podlagi vseh relevantnih dejstev za sklenitev nakupa.

42.Iz vsega navedenega je razvidno, da Direktiva, z namenom zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov, določa splošno prepoved nepoštenih poslovnih praks, ki izkrivljajo njihovo ekonomsko obnašanje. Poslovna praksa se šteje za "zavajajočo" v smislu člena 6(1) Direktive 2005/29, če ta povzroči, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi. Ta razlaga je bila poleg tega potrjena tudi s sodno prakso Sodišča EU. Iz točke 47 sodbe z dne 15. 3. 2012 Pereničová in Perenič (C‑453/10) in točke 42 sodbe CHS Tour Services (C-435/11), je razvidno, da se poslovna praksa šteje za zavajajočo v smislu člena 6(1) Direktive 2005/29, če vsebuje zavajajoče informacije in če lahko potrošnik zaradi nje sprejme odločitev o poslu, ki je ne bi sprejel, če take prakse ne bi bilo.

43.Dalje, zato da se sodišču zagotovi vse elemente, ki jih potrebuje za razsojo spora, ki ga obravnava, je treba določiti tudi obseg pojma "odločitev o poslu" v smislu člena 2(k) Direktive 2005/29. Ker se poslovna praksa iz zadeve v glavni stvari nanaša na informacije o razpoložljivosti proizvoda po ugodni ceni v določenem obdobju, je treba namreč ugotoviti, ali je mogoče pripravljalna dejanja za morebitni nakup proizvoda, kot je odhod potrošnika do trgovine ali vstop v njo, šteti za odločitev o poslu v smislu navedene Direktive.

44.Iz besedila člena 2(k) Direktive 2005/29 je razvidno, da je pojem "odločitev o poslu" opredeljen široko. V skladu s to določbo je odločitev o poslu namreč "vsaka odločitev, […] ki jo sprejme potrošnik v zvezi s tem, ali izdelek kupiti ali ne [ter] kako in pod kakšnimi pogoji". Ta pojem torej ne zajema le odločitve o nakupu ali nenakupu proizvoda, ampak tudi odločitev, ki je s prvonavedeno odločitvijo v neposredni zvezi, med drugim odločitev o vstopu v trgovino.

45.Takšno razlago podpira tudi člen 3(1) te Direktive tako razlago, saj se v skladu s to določbo navedena Direktiva uporabi za nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov pred, med in po poslovni transakciji v zvezi z nekim proizvodom. Člen 2(k) te Direktive je treba razlagati tako, da pojem "odločitev o poslu" zajema vsako odločitev, ki je v neposredni zvezi z odločitvijo o nakupu ali nenakupu proizvoda. V določbi 2e. člena Direktiva pojasni pojem "bistveno izkrivljati ekonomsko obnašanje potrošnikov", kar pomeni uporabiti poslovno prakso z namenom znatno zmanjšati potrošnikovo sposobnost sprejeti odločitev ob poznavanju vseh pomembnih dejstev in tako povzročiti, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel. Po določbi 2.k člena citirane direktive pa "odločitev o poslu" pomeni vsako odločitev, ne glede na to, ali se potrošnik odloči za dejanje ali opustitev dejanja, ki jo sprejme potrošnik v zvezi s tem, ali izdelek kupiti ali ne, kako in pod kakšnimi pogoji, ali zanj plačati v celoti ali deloma, ga obdržati ali z njim nadalje razpolagati ali v zvezi z izdelkom uveljavljati katero izmed pogodbenih pravic.

46.V obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločitev temelji na dejanskem stanju, ugotovljenem na inšpekcijskem pregledu dne 24. 2. 2020, iz katerega izhaja, da je tožnica v prodajalni A., v nakupovalnem centru ..., oglaševala različne cenovne ugodnosti. Po naključnem izboru preverjene cene oz. cenovnih popustov vrsti izdelkov, je bilo ugotovljeno, da tožnica skoraj vse artikel nudi s popustom oz. zgolj zanemarljiv del artiklov po redni ceni. Zato je tožnici prepovedala uporabo nepoštene zavajajoče poslovne prakse, ki jo pravna oseba uporablja v reklamnih katalogih, pri prodaji v prodajalnah na drobno in v spletni prodaji pri oglaševanju in označevanju cenovnih prednosti izdelkov, in sicer z označevanjem rednih (višjih) cen, višine popusta in nižjih cen, čeprav se izdelki nikoli niso prodajali po redni ceni ali se izdelki že daljše časovno obdobje (eno, dve leti) kontinuirano prodajajo po ceni s popustom v manjši meri 20%, 30% in večji meri 40%, 50%, 60% in 70%, ne da bi se vmes prodajali po redni ceni ali se po redni ceni prodajajo zgolj kratek čas, nekaj dni pred ponovnim znižanjem, ker bi taka poslovna praksa glede oglaševanja in označevanja cenovne prednosti utegnila zavajati povprečnega potrošnika ter bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o nakupu izdelkov zaradi vabljivega znižanja-popusta, ki je sicer ne bi sprejel, v kolikor ne bi bilo ponujene prodaje blaga s popustom oz. znižanjem cene, s čimer lahko povzroči oškodovanje potrošnika.

47.Tožnica ne ugovarja ugotovljenim dejstvom o tem, da je oglaševala blago s prikazovanjem dvojnih cen in višino popusta. Ne strinja pa se z ugotovitvijo, da po redni (višji) ceni, ki jo je navajala, izdelkov ni nikoli prodajala in naj bi cena bila določena le fiktivno, tj. z namenom zavajanja. Poudarja, da so se izbrani artikli dejansko prodajali po redni ceni ter posebej navaja datume in število dni prodaje po redni ceni za posamezne kontrolirane artikle. Sodišče se pridružuje razlogovanju toženke, da je vsaj za izdelek pregrinjalo ... mogoče z gotovostjo trditi, da se po redni ceni 49,90 EUR, ki jo je tožnica oblikovala v mesecu marcu 2019, izdelek ni nikoli prodajal. To potrjujejo tudi tožbene navedbe. Tožnica namreč navaja, da se je izdelek po redni ceni prodajal v obdobjih med 7. 3. 2017 in 11. 6. 2017, 2. 11. 2017 in 23. 11. 2017 ter 27. 11. 2017 in 2. 1. 2018, skupaj 82 dni. Navedeno sicer drži, vendar gre za prodajo po redni ceni, ki je veljala pred marcem 2019, to pa je redna cena v višini 39,90 EUR in ne cena 49,90 EUR, ki jo je tožnica oblikovala marca 2019. Za določene izdelke pa je tožnica redno ceno realizirala že pred enim ali dvema letoma. Ti izdelki so torej bili določen krajši čas v prodaji po redni ceni, vendar pa so se ves preostali čas (do dneva nadzora) nato prodajali s popustom. Sklicevanje na redno ceno (realizirano pred letom oz. dvema) pa je zavajajoče. Gre vsaj za naslednje izdelke: dekorativna odeja ... - izdelek se je po redni ceni prodajal od 4. 3. 2019 do 7. 7. 2019 (po ugotovitvah prvostopenjskega organa do 25. 6. 2019) in tudi od 31. 1. 2018 do 2. 4. 2018 (pojasnila tožnice z dne 14. 9. 2020); kopalni plašč - po redni ceni se je prodajal v obdobju od 11. 6. 2018 in 12. 8. 2018; nadjogi ... - izdelek se je po redni ceni prodajal v obdobju od 5. 5. 2018 do 12. 8. 2018, dekorativni vzglavnik ... - izdelek se je po redni ceni prodajal v obdobjih med 3. 4. 2017 in 25. 4. 2017, od 21.9. 2017 do 25. 9. 2017, od 31. 1. 2018 do 2. 4. 2018, od 17. 5. 2018 do 21. 5. 2018). Ker so ta obdobja realizirane prodaje po redni ceni preveč oddaljena, da bi tožnica lahko označevala znižanjema to ceno, saj potrošnik prikazovanje cenovne prednosti razume povsem drugače (verjame, da je bil izdelek po redni ceni v prodaji pred znižanjem - npr. pred veljavnostjo kataloga).

48.Zgoraj navedeno in v postopku pred izdaje odločbe ugotovljeno dejstvo, tudi po presoji sodišča pomeni, da označene redne prodajne cene, ki so prečrtane, niso bile veljavne in realizirane. Takšno oglaševanje ponudbe posameznih artiklov z redno prodajno ceno in ceno s popustom, v primeru, ko prodaja po redni ceni pred uvedbo akcijske prodaje s priznavanjem velikih popustov pri posameznem artiklu ni bila izkazana, pa tudi po presoji sodišča šteje za zavajajočo poslovno prakso v smislu 4. točke prvega odstavka 5. člena ZVPNPP. Povprečen potrošnik namreč informacije o redni ceni in s tem primerjave z oglaševano ceno s popustom, ob povprečni obveščenosti, razumnosti in pazljivosti, ne more preveriti, niti mu ni znano, kje jo naj preveri, to pa pomeni, da se lahko za nakup artikla pri tožnici odloči prav zaradi oglaševane cenovne prednosti. Takšne informacije (redna cena, priporočena cena, znižana cena) v zvezi s cenovno prednostjo, namreč tudi po presoji sodišča predstavljajo pomembno informacijo, ki lahko bistveno vpliva pri odločitvah povprečnega potrošnika za nakup izdelka.

49.Na navedeno ugotovitev ne vpliva dejstvo, da je tožnica prodajala blago preko različnih prodajnih kanalov, saj ne Direktiva, ne ZVPNPP ne urejata način tržne komunikacije, ampak sta predpisa namenjena le poslovnim praksam, ki so neposredno povezane z vplivanjem na odločitev potrošnika o poslu v zvezi z izdelki.

50.V zvezi z navedbo, da je toženka poleg spornih nadzorovanih izdelkov preverila še 268 kosov drugih izdelkov, in tam ni ugotovila kršitev ZVPNPP, je poudariti, da je v zvezi s tem Sodišče EU v zadevi Nemzeti Fogyastovedelmi Hatosag zavzelo stališče, da Direktiva v določbah, navedenih v členih 2 (c) in (d), 3(1) in 6(1) Direktive, nič ne kaže na to, da bi morala biti storitev ali opustitev trgovca ponavljajoča ali da bi se morala nanašati na več potrošnikov (točka 42). Člen 6 Direktive je, kot izhaja iz pojma "bi utegnila", vsekakor predvsem preventiven, tako da za potrebe uporabe tega člena zadošča, da je trgovec posredoval objektivno napačno informacijo, ki lahko neugodno vpliva na odločitev potrošnika o poslu (točka 49). Države članice morajo določiti primeren sistem sankcij za trgovce, ki uporabljajo nepoštene poslovne prakse, pri čemer naj bodo te sankcije v skladu z načelom sorazmernosti. V tem okviru je mogoče ustrezno upoštevati dejavnike, kot je pogostnost očitane prakse, njena naklepnost ali nenaklepnost in velikost škode, ki jo je povzročila potrošniku (točka 58). Sodišče EU zaključuje, da je treba Direktivo razlagati tako, da je treba posredovanje napačne informacije trgovca potrošniku opredeliti kot "zavajajočo poslovno prakso", čeprav se to posredovanje nanaša samo na enega potrošnika. Glede na ugotovljeno dejansko stanje v zadevi, ko je bilo ugotovljenih več kršitev, kot je predhodno navedeno že zgoraj, je poudariti, da že ugotovitev ene kršitve zadostuje za utemeljitev izrečenega ukrepa v konkretni zadevi.

51.Zavrniti je potrebno navedbe tožnice, da bi morala toženka preveriti še posebej pogoj poklicne skrbnosti (čeprav to po navedbah tožnice zahteva starejša sodna praksa v zadevi Vrhovnega sodišča RS X 467/2014 in Sodišča EU v zadevi Trento Sviluppo C-281/12 z dne 19. 12. 2013). Sodišče EU je namreč v kasnejši zadevi to vprašanje izrecno presojalo. Zavzelo je stališče, da če poslovna praksa izpolnjuje vsa merila iz člena 6 (1) Direktive, da bi se opredelila kot zavajajoča v razmerju do potrošnika, sodišču, ki odloča, ni treba preveriti, ali je taka praksa tudi v nasprotju z zahtevami poklicne skrbnosti na podlagi člena 5 (2)(a) iste Direktive, da bi se lahko veljavno štela za nepošteno in zato prepovedano na podlagi člena 5(1) Direktive. Upoštevaje dejstvo, da gre za prenos Direktive v ZVPNPP, je torej predpis potrebno razlagati tako, da je v 4. členu ZVPNPP predpisana tako imenovana "generalna klavzula", medtem ko so posamična možna dejanja nepoštene poslovne prakse podrobneje našteta v 5., 6. in naslednjih členih ZVPNPP. V izreku izpodbijane odločbe opisano dejanje izpolnjuje vse znake zavajajoče poslovne prakse, kot je definirana v 5. členu ZVPNPP, zato glede na opisano razlago Direktive, katere določbe pa so prenesene v ZVPNPP, zahtev poklicne skrbnosti po 4. členu ZVPNPP ni potrebno posebej ugotavljati.

52.Nadalje tožnica toženki očita, da ni ugotovila, da so bili potrošniki dejansko oškodovani, kar pa po mnenju sodišča s stališča 5. člena ZVPNPP ni relevantna okoliščina. Pri razlagi te določbe je pomembno zgolj to, ali je praksa taka, da lahko zaradi nje potrošnik sprejme odločitev, ki je sicer ne bi sprejel, pri čemer niti ni potrebno, da gre za sklenitev pogodbe. Odločitev o poslu zajema vsako odločitev, ki je v neposredni zvezi z odločitvijo o nakupu ali nenakupu proizvoda.

53.V zvezi s posegom v pravico tožnice do svobodne gospodarske pobude in kršitev načela sorazmernosti je poudariti, da je že od samega začetka Sodišče EU poudarjalo, da svobodna gospodarska pobuda ni absolutno varovana, temveč je vselej treba upoštevati družbeno funkcijo varovanih dobrin in dejavnosti.

Tako so omejitve oziroma posegi v svobodno gospodarsko pobudo upravičeni, če so omejitve oziroma posegi v javnem interesu. Pri opredelitvi javnega interesa je treba upoštevati vrednote in cilje, ki jih zasleduje Evropska unija. Navedeni zakon (in predhodno Direktiva) pojem povprečnega potrošnika opredelil z namenom vzpostavitve pravega ravnotežja med potrebo po zaščiti potrošnikov in spodbujanjem proste trgovine na trgu. Tožnica lahko na trgu nastopa svobodno, vendar na način, da bo njeno nastopanje in delovanje v skladu s predpisi. Le takšno ravnanje je tudi v javnem interesu.

54.Sodišče ugotavlja, da je dejansko stanje v obravnavani zadevi, pravilno in popolno ugotovljeno in da so pravilni zaključki prvostopenjskega organa, da je navajanje cenovne ugodnosti v spornem primeru šteti za zavajajoče za povprečnega potrošnika. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je prvostopenjski organ tudi pravilno uporabil določbe ZVPNPP in tožnici pravilno izrekel ukrep prepovedi uporabe nepoštenih poslovnih praks na podlagi 12. člena ZVPNPP.

55.Po obrazloženem sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba obsega opisa dejanskega stanja v vseh materialnopravno bistvenih točkah ter navaja dovolj natančno materialni predpis in njegove določbe, na katere se odločitev opira ter je preizkus materialne zakonitosti odločbe mogoč. Zato je tožbeni ugovor kršitve pravil postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in materialne zakonitosti je neutemeljen. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K III. točki izreka

56.Tožnica je predlagala tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka.

-------------------------------

1Tako tudi Sodba sodišča EU v odločbi Trento Sviluppo C-281/12 z dne 19. 12. 2013.

2Sodba Sodišča EU št. C - 388/13 z dne 16. 4. 2015.

3Glej C-435/11 z dne 19. 9. 2013, zadeva CHS Tour Services GmbH.

4Glej C-281/12 z dne 19. 12. 2013, zadeva Trento Sviluppo srl.

5Sodba EU, zadeva Nold. tč. 14.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (2007) - ZVPNPP - člen 4, 4/4, 5, 5/1, 5/1-4, 12, 12/2

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) - člen 3, 3/1, 6, 6/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.