Jedro

Čeprav sodišče ob vložitvi obtožnice po uradni dolžnost preizkusi, ali so še dani pogoji za pripor (2. odstavek 272. člena ZKP), pa je treba v primeru, ko državni tožilec v obtožnici predlaga podaljšanje pripora, obdolžencu omogočiti, da se izjavi o predlogu in okoliščinah ter dejstvih, ki so v njem navedeni, in dokazih, na katere se opirajo ter mu s tem dati možnost, da ponudi nasprotna dejstva in dokaze.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. M.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 2.10.2004 po določbi 2. odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor zoper obd. M.R. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena istega zakona. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 13.10.2004 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno. Zoper obd. M.R. je pri Okrožnem sodišču v Kopru vložena obtožnica zaradi dveh kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ.

Obdolženčev zagovornik je zoper navedeni pravnomočni sklep vložil pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Po njegovem stališču je postopek odločanja pri odreditvi, podaljšanju in odpravi pripora v posameznih fazah kazenskega postopka urejen različno. V 2. odstavku 272. člena ZKP je določeno, da v primeru, če je obdolženec v priporu in v obtožnici ni predlagano, naj se izpusti, preizkusi senat iz prejšnjega odstavka po uradni dolžnosti po prejemu obtožnice, ali so še podani razlogi za pripor in izda sklep, s katerim ga podaljša ali odpravi. Glede na to, da gre za odločanje senata po uradni dolžnosti, to pomeni, da sodišče ni dolžno pred tem pridobiti stališča strank v postopku. Čeprav je tožilec ob vloženi obtožbi predlagal podaljšanje pripora, bi bilo sodišče v skladu s citirano določbo na podlagi zbranih podatkov dolžno preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor, tudi če takšnega predloga v obtožbi ne bi bilo. To pa hkrati pomeni, da je v tem postopku enakopravnost strank zagotovljena (22. člen Ustave), zagotovljena pa so mu tudi pravna jamstva v postopku, saj je zakon določil, da je zoper sklep, s katerim se pripor po vloženi obtožbi podaljša, dopustna pritožba. Zakonodajalec je sledil odločbi Ustavnega sodišča U-I-18/93, na katero se zahteva za varstvo zakonitosti sklicuje, in kontradiktoren postopek uredil v tistih fazah kazenskega postopka, kjer je to za zagotavljanje obdolženčevih pravic potrebno. Podaljšanje pripora po vloženi obtožbi ni urejeno tako, da bi bilo nujno s tožilčevim predlogom seznaniti nasprotno stranko, saj je raven obdolženčevih pravic zagotovljena zadovoljivo že s tem, da gre za preizkus po uradni dolžnosti, ne glede na predlog, ter z dejstvom, da je zoper odločitev o podaljšanju pripora dopustna pritožba. Nesprejemljivo je zato stališče vložnika zahteve za varstvo zakonitosti, da bi moral sodnik prekiniti postopek in zahtevati odločitev Ustavnega sodišča, oziroma da bi moralo ne glede na določilo 2. odstavka 272. člena ZKP pred odločitvijo pritožniku dati možnost, da se seznani s predlogom za podaljšanje pripora.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvo izvajanj zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, da je sodišče kršilo obdolženčeve pravice iz 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije, ker njemu in zagovorniku pred odločanjem o podaljšanju pripora ni bila dana možnost, da se seznanita s predlogom državnega tožilca, in ne možnost, da odgovorita na dejstva, ki obdolženca bremenijo, prav tako pa jima je bilo onemogočeno, da v obrambo predlagata dokaze.

V obravnavani zadevi je skupina državnih tožilcev za posebne zadeve dne 30.9.2004 pri Okrožnem sodišču v Kopru vložila obtožnico zoper obd. M.R. in ostale obdolžence zaradi kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili po 1. in 2. odstavku 196. člena ZKP z istočasnim predlogom, da se tudi obd. M.R. podaljša pripor po vložitvi obtožbe. V obrazložitvi obtožnice je podana utemeljitev pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP z navedbo okoliščin, da je bil obd. M.R. pravnomočno kaznovan za istovrstna kazniva dejanja, da je brez redne zaposlitve in da je v promet spravljal velike količine prepovedanih in človekovemu zdravju nevarnih drog. Sodišče prve stopnje je dne 2.10.2004 podaljšalo pripor zoper obd. M.R. iz navedenega pripornega razloga. V obrazložitvi sklepa se je med drugim sklicevalo na določbe 2. odstavka 272. člena ZKP, navedlo, da je okrožni državni tožilec skupine državnih tožilcev za posebne zadeve v vloženi obtožnici predlagal, da se obdolžencu pripor podaljša in da je zato senat preizkusil, če so razlogi za pripor še vedno podani, hkrati pa ugotovil, da je predlog za podaljšanje pripora utemeljen. Sodišče prve stopnje je, kot je razvidno iz podatkov kazenskega spisa (odredba in uradni zaznamek z dne 8.10.2004 in 3.10.2004), obtožnico s pravnim poukom in skupaj s sklepom o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici obdolžencu vročilo dne 3.10.2004. Sodišče druge stopnje je zagovornikovo pritožbo zoper sklep senata sodišča prve stopnje zavrnilo, v razlogih sklepa pa v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki zadevajo trditev, da so bile kršene določbe 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije, ocenilo, da je sodišče prve stopnje postopalo v skladu z 2. odstavkom 272. člena ZKP. Po tej določbi pa sodišče v roku treh dni po prejemu obtožnice preizkusi po uradni dolžnosti, ali so še dani razlogi za pripor.

Odločanje po uradni dolžnosti po stališču sodišča druge stopnje pomeni odločanje na podlagi zbranih podatkov brez predloga strank in njihovega zaslišanja posebej za ta namen. Stranke pa imajo možnost vložitve pritožbe zoper odločitev senata. Pri tem je tudi ocenilo, da je brez odločilne vrednosti zapis v sklepu sodišča prve stopnje, da je predlog državnega tožilca v vloženi obtožnici za podaljšanje pripora utemeljen, ker bi sodišče tudi v primeru, če državni tožilec tega ne bi predlagal, bilo dolžno po uradni dolžnosti opraviti preizkus razlogov za pripor.

Poleg določb 207. člena ZKP urejajo odreditev in podajšanje pripora po vloženi obtožnici določbe 1. in 2. odstavka 272. člena ZKP. V 1. odstavku tega člena gre za dva položaja. V prvi situaciji obdolženec, zoper katerega je vložena obtožnica, ni v priporu, v obtožnici pa je predlagano, naj se zoper njega odredi pripor. V drugem položaju je obdolženec v priporu, v obtožnici pa je predlagano, naj se izpusti. Drugi odstavek 272. člena ZKP predpisuje postopanje sodišča za primere, ko je obdolženec v priporu in v obtožnici ni predlagano, naj se izpusti. Takrat sodišče (senat iz 6. odstavka 25. člena ZKP) po uradni dolžnosti v treh dneh od prejema obtožnice preizkusi, ali so še dani razlogi za pripor in izda sklep, s katerim ga podaljša ali odpravi.

Določbe ZKP, ki se nanašajo na odreditev in podaljšanje pripora, glede vprašanja kontradiktornosti niso dosledno izpeljane in jo zagotavljajo le pri odločanju o priporu med preiskavo (204.a člen in 2. odstavek 205. člena ZKP) in ob izreku sodbe (4. odstavek 361. člena ZKP). V zvezi z določbo 2. odstavka 272. člena ZKP je Vrhovno sodišče v sodbi z dne 19.7.1999, opr. št. I Ips 163/99, zavzelo stališče, da se preizkus, ali so po vložitvi obtožnice še podani razlogi za pripor, opravi po uradni dolžnosti in ni potreben predlog državnega tožilca, zato tudi ni predviden poseben narok ali drug način, ki bi strankama omogočil, da se izjavita v zvezi s preizkusom.

V obravnavani zadevi ne gre za povsem enak položaj, saj je državni tožilec v obtožnici predlagal podaljšanje pripora zoper obdolženca in predlog tudi utemeljil. Pri odločanju je sodišče, ki je v obrazložitvi sklepa (sklep sodišča prve stopnje) navedlo, da je predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora utemeljen, takšen predlog upoštevalo, s tem pa tudi dejstva in okoliščine, ki izhajajo iz njegove sicer skope obrazložitve.

Zaradi zagotovitve načela enakosti (22. člen Ustave RS in 16. člen ZKP) je v primeru, kakršen je obravnavani, ko je državni tožilec predlagal podaljšanje pripora, treba obdolžencu omogočiti, da se izjavi o predlogu in o okoliščinah ter dejstvih, ki so v njem navedeni in dokazih, na katere se opirajo ter s tem dati tudi možnost, da ponudi nasprotna dejstva in dokaze. Le na tak način je zagotovljeno, da sodišče ob odločanju upošteva in presodi tudi navedbe, dejstva in dokaze obrambe. Glede na obrazloženo je sodišče v takih primerih dolžno pred odločitvijo o podaljšanju pripora seznaniti obdolženca in zagovornika s predlogom državnega tožilca. Čeprav je zakonski rok, v katerem sodišče sprejme odločitev o priporu, kratek, mora sodišče poslovanje organizirati tako, da je obrambi omogočeno podati stališče do predloga državnega tožilca. Ob tem je treba opozoriti na določbo 1. odstavka 273. člena ZKP, po kateri se obtožnica vroči obdolžencu, če je v priporu, v 24 urah po prejemu.

V tej zadevi sodišče prve stopnje ni vročilo obtožnice s predlogom državnega tožilca obdolžencu in zagovorniku, preden je odločilo o podaljšanju pripora. Zato je kršilo obdolženčevo pravico obrambe v povezavi z načelom enakosti in kontradiktornosti (16. člen ZKP, 22. in 29. člen Ustave RS), vendar pa Vrhovno sodišče ocenjuje, da kršitev ni vplivala na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa. Kot je razvidno iz obrazložitve prvostopnega sklepa, je sodišče ugotovilo obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivi dejanji, ki sta mu očitani. Prav tako je ugotovilo, da so še vedno podane in izkazane konkretne okoliščine, ki so odločilne za presojo nadaljnjega obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in tudi ocenilo neogibno potrebnost posega v obdolženčevo pravico do svobode. Obdolženec je imel z vložitvijo pritožbe zoper odločitev senata sodišča prve stopnje možnost odgovoriti na dejstva in dokaze, na podlagi katerih je sodišče podaljšalo pripor iz navedenega pripornega razloga. Sodišče druge stopnje je v sklepu, s katerim je zavrnilo zagovornikovo pritožbo, z obširnimi razlogi odgovorilo na njene navedbe. Po drugi strani pa vložnik zahteve ni obrazložil, zakaj je navedena opustitev oziroma kršitev vplivala na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa.

Po obrazloženem je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obd. M.R. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).