Jedro

Če delodajalec - samostojni podjetnik delavcu nezakonito odpove delovno razmerje zaradi disciplinskih kršitev in ne odloči o ugovoru delavca, lahko traja delovno razmerje delavki največ do dne, ko je delodajalec izbrisan iz registra samostojnih podjetnikov posameznikov, ker 1. odst. 125. člena ZDR določa, da lahko delodajalec pisno odpove delovno razmerje delavcu zaradi prenehanja obratovalnice.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijanan sodba v 2. in 3. tč. izreka spremeni tako, da se datum 31.8.1997 spremeni na datum 24.6.1997. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo odpoved delovnega razmerja tožene stranke tožnici z dne 24.7.1995 kot nezakonito. Ugotovilo je, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč ji traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz dela in po delu, vse do 31.8.1997 in ji je tožena stranka dolžna do tega datuma priznati vse pravice iz dela in po delu, pozvati nazaj na delo in ji čas, ko ni delala vpisati v delovno knjižico, kot da ji delovno razmerje ni bi prenehalo ter ji je dolžna povrniti celotno prikrajšanje na osebnem dohodku do 31.8.1997, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega mesečnega izplačila osebnega dohodka do dneva plačila ter ji plačati vse prispevke iz naslova pokojninsko-invalidskega in zdravstvenega zavarovanja ter ostale predpisane prispevke in davek od osebnih prejemkov za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, vse v 8-ih dneh, da ne bo izvršbe. Sodišče je sklenilo, da mora tožena stranka tožnici povrniti stroške postopka v znesku 75.487,50 SIT, ki predstavljajo nagrado odvetniku in 1.100,00 SIT sodnih taks, ter da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopa.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz razloga nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe določb materialnega prava in kršenja pravil postopka. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejstva, da tožena stranka o pritožbi tožnice ni odločila na drugi stopnji razsodilo, da je tožnici delovno razmerje trajalo do 31.8.1997, ko se je tožnica zaposlila drugje. Pri tem ni upoštevalo dejstva, da je tožena stranka svojo poslovalnico zaprla in prenehala s poslovanjem dne 24.6.1997. Tega dne bi tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki že po samem zakonu - 1. alinea 125. člena Zakona o delovnih razmerjih. Navaja, da je poslovalnica poslovala že dalj časa z izgubo in da je zato vprašanje, kakšno plačo bi bila toženka dolžna izplačevati tožnici. Meni, da je izrek sodbe v delu, ko nalaga toženki, da tožnici izplača celotno prikrajšanje pri osebnem dohodku, nesklepčen. Z obrazložitvijo, da je tožena stranka absolutno in bistveno kršila določbe 40. in 41. člena Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci, se tožena stranka ne strinja, saj meni, da s kršitvijo določb kolektivne pogodbe ni mogoče zagrešiti absolutne bistvene kršitve določil postopka. Tožena stranka trdi, da je tožnica zagrešila takšno kršitev delovnih dolžnosti, na podlagi katere je bilo mogoče odpovedati delovno razmerje brez poprejšnje odpovedi. V kolikor je sodišče odločalo o zahtevku, ker toženka ni odločila o ugovoru, bi moralo skladno s 23. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih tožnico pozvati, da svojo tožbo dopolni, saj v tožbi ni navedena bistvena vsebina ugovora oz. zahteve, o kateri ni bilo odločeno. Na podlagi vsega navedenega tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih kršitev pravil postopka iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90). Ob navedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja tudi pritožba ter da je popolno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče je v tem individualnem delovnem sporu presojalo odpoved delovnega razmerja tožene stranke, ki je kot samostojna podjetnica, tožnici zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti po Kolektivni pogodbi med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. l. RS, št. 26/91) izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja z dnem 24.7.1995. Tožnica je zoper navedeno odpoved podala ugovor dne 27.7.1995 in ga poslala priporočeno po pošti toženi stranki, ki pa o ugovoru in odločila. Tožnica je zaradi molka organa dne 1.9.1995 vložila tožbo na sodišče. Tožena stranka priznava dejstvo, da o ugovoru tožnice ni odločila. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi z vsebino kršitev, zaradi katerih je tožnici izdala sklep o disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja. Ugovor delavca zoper sklep o njegovih pravicah, obveznostih iz odgovornostih zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve, razen v posebej določenih primerih, kamor pa ne spada odpoved delovnega razmerja (106. člen Zakona o delovnih razmerjih; ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93). Odpoved delovnega razmerja z dne 24.7.1995 tako zaradi dejstva, da tožena stranka o ugovoru tožnice ni odločila, ni postala dokončna in na podlagi tega sklepa tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni moglo prenehati.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da kršitev pravil postopka določenih v kolektivni pogodbi ne more predstavljati absolutne bistvene kršitve pravil postopka. V delovnih razmerjih so lahko pravila postopka opredeljena tako v zakonu, kot v kolektivnih pogodbah in aktih delodajalca. Vsa pravila so za delodajalca obvezujoča in kršenje teh pravil lahko predstavlja tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka, saj se glede na določbo 103. člena ZDR v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev pri delodajalcih smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij. Na podlagi navedene določbe, se v postopku pri delodajalcu smiselno uporabljajo tudi določbe Zakona o pravdnem postopku, ki določa absolutne bistvene kršitve pravil postopka. Sicer pa pritožbeno sodišče še opozarja, da so določbe o disciplinskem postopku in varstvu pravic, kot jih opredeljuje Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci povzete po določbah Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90) in Zakona o delovnih razmerjih. Tako že temeljni zakon - ZTPDR v poglavju Varstva pravic v 80. členu določa, da ima delavec pravico do ugovora pri delodajalcu (80. člen) in v primeru molka organa tudi pravico zahtevati varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču (83. člen). Določbe posebnega poglavja Zakona o delovnih razmerjih, na katere se sklicuje pritožba, pa pravic delavca do ugovora ne omejujejo.

Glede na zgornje ugotovitve, torej odpoved delovnega razmerja ni postala dokončna in je tožnici nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 24.7.1995. Tožnica je uveljavljala obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki do nove zaposlitve in sicer vse do dne 31.8.1997. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožnice ugodilo, pri čemer pa je napačno uporabilo materialno pravo, saj je tožnici priznalo delovno razmerje še po izbrisu tožene stranke iz registra samostojnih podjetnikov posameznikov (76. člen Zakona o gospodarskih družbah; ZGD - Ur. l. RS, št. 30/93 - 82/94). Iz potrdila D., namreč izhaja, da je K.S., izbrisan z dnem 24.6.1997. Prenehanje obratovalnice pa je razlog za prenehanje delovnega razmerja delavca pri zasebnem delodajalcu, kajti 1. odst. 125. členu ZDR določa, da lahko delodajalec pisno odpove delovno razmerje delavcu zaradi prenehanja obratovalnice. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in spremenilo datum prenehanja delovnega razmerja iz 31.8.1997 v 24.6.1997, za kar je imelo podlago v določbi 4. tč. 373. člena ZPP.

Glede na zgornjo odločitev je torej tožena stranka dolžna tožnici priznati pravice iz delovnega razmerja za čas od 24.7.1995 do 24.6.1997. Pri tem so neutemeljene pritožbene navedbe, da odločitev sodišča prve stopnje v tem delu ni izvršljiva. Tožena stranka, kot delodajalka razpolaga s podatki, kakšno plačo bi tožnica prejemala v spornem obdobju glede na določbe pogodbe o zaposlitvi. V kolikor ne bo prišlo do prostovoljne realizacije te sodbe, bo seveda tožnica morala vložiti novo tožbo, v kateri bo morala specificirati svoje denarne zahtevke po višini.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in spremenilo datum prenehanja delovnega razmerja, glede na izbris tožene stranke, v ostelem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Določbe ZPP/77 in ZTPDR je pritožbeno sodišče uporabilo smiselno kot predpisa Republike Slovenije na podlagi 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).