Jedro

Drugačna materialnopravna opredelitev ne pomeni kršitve navodil višjega sodišča. Glede na dokazni postopek, ki je pokazal, da je oddajanje poštnih pošiljk več let teklo na ustaljen način in nikoli ni bilo težav pri pravilnem načinu pošiljanja, pri čemer je delavka pooblaščenca tožeče stranke tudi preverila, ali je poštni uslužbenec razumel njeno navodilo, v tej zadevi višje sodišče ocenjuje, da je delavka pooblaščenca tožeče stranke pokazala zadostno skrbnost pri oddaji poštne pošiljke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se dovoli vrnitev v prejšnje stanje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje.

2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu ugodi, podrejeno pa naj ga razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo jasnih napotil višjega sodišča, ni utemeljena. Višje sodišče je namreč v sklepu z dne 9.12.2014 opozorilo na kršitev, do katere je prišlo zato, ker sodišče prve stopnje ni odločilo po opravljenem naroku, to kršitev pa je sodišče prve stopnje odpravilo in v ponovljenem postopku opravilo narok ter šele nato ponovno odločilo. Drugačna materialnopravna opredelitev pa ne pomeni kršitve navodil višjega sodišča. 5. V zvezi s pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, višje sodišče pojasnjuje, da takrat, ko je neko dejstvo z izvedenimi dokazi že dokazano in potrjeno, ni nikakršne potrebe, da bi se o obstoju tega dejstva izvajali še nadaljnji dokazi, ki bi zgolj potrdili isto dejstvo. Zato višje sodišče ocenjuje, da izvedba drugih predlaganih zaslišanj ni bila potrebna, kršitev 8. točke ZPP in 22. člena Ustave RS pa zato ni podana.

6. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokazni postopek, ki je pokazal, da poslovna sekretarka pooblaščenca tožeče stranke že več let poštne pošiljke vedno oddaja na enak način. Pošiljko izroči poštnemu uslužbencu in kadar je potrebno pošiljko poslati priporočeno, to sporoči poštnemu uslužbencu, ki sam poskrbi za vpis v poštno knjigo in naročen način pošiljanja. Kadar se pošiljke pošiljajo navadno, ne priporočeno, to nakazuje tudi štampiljka na kuverti, da je poštnina plačana, kar pa je zelo redko. Ob tem je delavka pooblaščenca tožeče stranke tudi izpovedala, da je od poštnega uslužbenca prejela potrditev, da je razumel, da gre za priporočeno pošiljko.

7. Že v sklepu z dne 9.12.2014 je višje sodišče zapisalo, da je stališče sodišča prve stopnje glede zahtevane skrbnosti prestrogo. Res je višje sodišče v enakem primeru (I Cpg 1424/2014, ko je ista oseba oddala še eno pritožbo hkrati s pritožbo v obravnavani zadevi) odločilo, da je delavka pooblaščenca pri oddaji pošiljke pokazala premajhno skrbnost. Vendar pa glede na dokazni postopek, ki je pokazal, da je oddajanje poštnih pošiljk več let teklo na ustaljen način in nikoli ni bilo težav pri pravilnem načinu pošiljanja, pri čemer je delavka pooblaščenca tožeče stranke tudi preverila, ali je poštni uslužbenec razumel njeno navodilo, v tej zadevi višje sodišče ocenjuje, da je delavka pooblaščenca tožeče stranke pokazala zadostno skrbnost pri oddaji poštne pošiljke. Do napake pa je prišlo na strani poštnega uslužbenca, ki oddane pošiljke s pritožbo zoper sodbo sploh ni opremil z ničimer, kar izhaja iz kuverte. Šlo je le za en tak primer – le na ta dan (30.8.2013) je poštni uslužbenec dve od treh oddanih pošiljk napačno vpisal v poštno knjigo. Šlo je tako le za izjemen primer.

8. Zato višje sodišče zaključuje, da v tem primeru ni prišlo do kršitve dolžne skrbnosti pooblaščenca tožeče stranke oziroma njegove delavke, napačna oddaja pisanja in s tem zamuda roka za vložitev pritožbe pa ni zakrivljena. Zato višje sodišče zaključuje, da je tožeča stranka dokazala, da je bil razlog za zamudo opravičljiv, s tem pa je izkazala utemeljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje (1. odstavek 116. člen ZPP).

9. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je dovolilo vrnitev v prejšnje stanje (3. točka 365. člena ZPP). Zaradi navedenega je treba upoštevati, da je pritožba, vložena zoper sodbo z dne 15.5.2013, pravočasna, saj se je s tem pravda vrnila v tisto stanje, v katerem je bila pred zamudo (2. odstavek 116. člena ZPP).

10. Tožeča stranka je s pritožbo sicer uspela, vendar pa je do nastanka teh stroškov prišlo zaradi naključja, ki se je njej primerilo (1. odstavek 156. člena ZPP), zato po oceni višjega sodišča do povračila teh stroškov ni upravičena. Zato je višje sodišče odločilo, da stroške postopka (tako pred sodiščem prve stopnje kot tudi pritožbene stroške) sama nosi.