Jedro

Vprašanje, kdaj pride tožena zavarovalnica v zamudo s svojo izpolnitvijo, je potrebno presojati po določbi 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi o zakonitih zamudnih obrestih od prisojene glavnice razveljavi za čas od 1.6.1994 do 29.8.1996 in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da plača tožniku odškodnino v znesku 80.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.6.1994 do plačila, v roku petnajst dni pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, tožeči stranki pa še naložilo povrnitev pravdnih stroškov v višini 126.388,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka, vendar le v delu, ki se nanaša na priznane zamudne obresti za čas od 1.6.1994 do 29.8.1996. Navaja, da je tožnik invalidnost zaradi poškodb pri toženi stranki uveljavljal šele v letu 1996, ko ji je predložil medicinsko ekspertizo z dne 30.9.1996, ki jo je izdelal dr. M. K.. Tožena stranka je pozvala tožnika na pregled dne 29.8.1996, izdala zdravniško spričevalo, v katerem dr. M. G. ugotavlja, da invalidnosti v posledici poškodb ni, zato je tožniku plačilo invalidnosti odklonila. Ker je kasnejši postopek z izdajo novega mnenja dr. Hermana izkazal, da pri tožniku obstaja 2 % invalidnosti, je torej bila višina obveznosti tožene stranke znana in izkazana šele s tem mnenjem, tako da bi praviloma tožena stranka prišla v plačilno zamudo šele z izdajo sodbe. Ker je taka razlaga v škodo tožniku, tožena stranka meni, da je upravičen do zamudnih obresti na ugotovljen odstotek invalidnosti od dneva, ko je tožena stranka tožnika pregledala, vendar očitno napačno ocenila, da invalidnosti ni, torej od 29.8.1996 oziroma izdaje zdravniškega spričevala dr. M. G.. Pred tem plačilna zamuda tožene stranke ni mogla nastati, saj v letu poškodbe tožnik plačila invalidnosti ni zahteval ali navajal, dnevna odškodnina pa mu je bila pravočasno plačana že 25.4.1996. Pritožba je utemeljena. V obravnavani zadevi je sporno le še vprašanje, kdaj bi morala tožena stranka izpolniti svojo obveznost tožniku, torej kdaj je prišla v zamudo s svojo izpolnitvijo. Da je imel tožnik pri toženi zavarovalnici sklenjeno pogodbo o nezgodnem zavarovanju, tudi za primer invalidnosti, o tem med strankama ni spora, tožniku pa je tudi že pravnomočno prisojena odškodnina za ugotovljeno 2 % invalidnost v višini 80.000,00 SIT. Tožeča stranka je s tožbo najprej uveljavljala zakonite zamudne obresti od zahtevanega zneska zavarovalne vsote od 1.6.1994 dalje, torej od dneva, ko je pri toženi stranki vložila, kot sama zatrjuje, tako zahtevo za izplačilo dnevne odškodnine, kot tudi zahtevo za izplačilo ustreznega dela zavarovalne vsote za 10 % invalidnost tožnika. S kasnejšo pripravljalno vlogo z dne 7.12.1998 je tožeča stranka obrestni zahtevek spremenila tako, da je zahtevala izplačilo ustreznega zneska zavarovalnine od 16.6.1994, namreč v roku petnajstih dni po prejemu zahteve za izplačilo zavarovalnine. Kljub temu je prvostopno sodišče prisodilo tožeči stranki od prisojene glavnice zakonite zamudne obresti od 1.6.1994 dalje, odločitev pa obrazložilo, da gredo tožeči stranki zakonite zamudne obresti od vložitve zahteve za izplačilo zavarovalnine. Sodišče druge stopnje pazi na prekoračitev tožbenega zahtevka samo na zahtevo stranke (3. odstavek 365. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP/77), pritožba tožene stranke pa ugovora v tej smeri ne vsebuje. Pač pa pritožba tožene stranke utemeljeno očita prvostopni sodbi, da v odločitvi o obrestih materialnopravno ni pravilno odločilo. Vprašanje, kdaj pride tožena zavarovalnica v zamudo s svojo izpolnitvijo, je potrebno presojati po določbi 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Po 1. odstavku navedene določbe mora zavarovalnica, če nastane zavarovalni primer, izplačati odškodnino ali v pogodbi določeno vsoto v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši kot štirinajst dni, šteto od dneva, ko je zavarovalnica dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal. Če pa je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, začne teči ta rok od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti (2. odstavek navedene določbe). Prvi odstavek 1. točke 14. člena splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb, ki je sestavni del med strankama sklenjene pogodbe o nezgodnem zavarovanju, pa določa, da zavarovalnica izplača zavarovalno vsoto oziroma njen ustrezni del ali dogovorjeno povračilo zavarovancu v štirinajstih dneh po tem, ko je prejela dokaze o obstoju in višini svoje obveznosti. Sodišče prve stopnje mora zato ugotoviti vse okoliščine primera, ki se nanašajo na vprašanje, kdaj je prišla tožena stranka v zamudo. Najprej je potrebno ugotoviti, kdaj je tožeča stranka vložila pri toženi stranki zahtevek na izplačilo ustreznega dela zavarovalne vsote za invalidnost, ali res dne 1.6.1994, ali pa kasneje, kot trdi tožena stranka v pritožbi. Izvedensko mnenje dr. M. Gas., na katerega se sklicuje tožeča stranka v zvezi z zahtevkom za izplačilo zavarovalnine za invalidnost, je bilo namreč izdano dne 21.10.1994. Pomembno je torej, ali je tožnik, ko je obvestil zavarovalnico o zavarovalnem primeru, predložil zavarovalnici vse potrebne dokaze, da je lahko ugotovila obstoj in znesek svoje obveznosti. Pri tem je obveznost zavarovalnice potrebno strožje presojati, saj mora ravnati kot dober strokovnjak. Pritožba ima le načeloma prav, ko priznava zamudo pri izplačilu zavarovalnine od dneva, ko je po njenem naročilu izvedenec dr. M. G. tožnika pregledal, pa napačno ocenil, da ni invalidnosti. V kolikor je tožnik invalidnost zatrjeval že dne 1.6.1994, zdravnik G. pa je tožnika pregledal šele 29.8.1996, torej več kot dve leti po prijavi, je odločilno tudi, kolikšen čas bi bil toženi stranki potreben za ugotovitev obstoja tožnikove invalidnosti oziroma obveznosti tožene stranke ter njene višine. Ko bo sodišče prve stopnje ugotovilo vsa zgoraj navedena dejstva, bo šele lahko presodilo, kdaj je tožena stranka zašla v zamudo in od kdaj naprej tečejo zamudne obresti. Zato je treba sodbo razveljaviti v delu, ki se izpodbija s pritožbo, torej v odločbi o zakonitih zamudnih obrestih od 1.6.1994 do 29.8.1996 ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (370. člen ZPP/77), da o še spornem delu ponovno odloči. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu z določbo 4. odstavka 166. člena ZPP/77, v odločitev o stroških postopka na prvi stopnji (3. odstavek izreka sodbe) pa pritožbeno sodišče ni posegalo, ker je sporen le še sorazmerno majhen del zahtevka tožeče stranke (3. odstavek 154. člena ZPP/77).