Jedro

Razlaga, po kateri bi za skupno življenje med potomcem in zapustnikom štela tudi vsakodnevna skrb in ne le bivanje na istem naslovu, nasprotuje določbi 32. člena ZD.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica je zahtevala ugotovitev, da je k ohranitvi oziroma povečanju premoženja svoje pokojne matere R. V., umrle 16.3.1996, toliko prispevala, da je treba v njeno korist izločiti celotno ugotovljeno zapuščino, ki se obravnava pri Okrajnem sodišču v Lendavi pod opr. št. D 71/96. Vendar pa je sodišče prve stopnje takšen tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je nato zavrnilo tudi pritožbo tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve v novo sojenje. Določbo 32. člena Zakona o dedovanju (ZD) je mogoče uporabiti tudi tedaj, ko je potomec, ki je živel z zapustnikom, s svojim delom, zaslužkom, ali kako drugače prispeval k ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Razlaga navedene zakonske določbe torej dopušča njeno uporabo tudi takrat, ko je potomec prispeval le k ohranitvi vrednosti. Revizija vztraja pri tem, da je tožnica s svojim delom in svojim denarjem ohranila - če ne že bistveno povečala - premoženje zapustnice. Gre za 14-letno vsakodnevno delo, ki je bilo posebej težavno zadnja 4 leta pred smrtjo matere, ker je tedaj bila nepokretna. Za skupno življenje med potomcem in zapustnikom se šteje tudi vsakodnevna skrb, ne pa le bivanje na istem naslovu. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidi revizija v tem, da je bilo odločeno brez dokazov, ki jih je tožnica predlagala, Treba bi bilo namreč opraviti cenitev in popis zapuščine, zaslišati pa bi bilo treba sestro pravdnih strank. Ker to ni bilo storjeno, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožničina tožba ima lastninsko, stvarnopravno podlago, čeprav je bila na pravdo napotena v zapuščinskem postopku po pok. materi R. V. Zatrjuje, da je pridobila lastninsko pravico na zapustničinem premoženju na podlagi zakona (32. člen ZD).

Dejansko stanje, odločilno za presojo v tej pravdi, sodiščema druge in prve stopnje ni zadostovalo za ugotovitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Izločitev iz zapuščine ima potomec pravico zahtevati tedaj, kadar je živel skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom, ali kako drugače pomagal pri pridobivanju ali ohranitvi vrednosti premoženja. V navedenem obsegu je kot odločilna bila sprejeta ugotovitev, da tožnica in zapustnica nista živeli skupaj že od leta 1978 dalje. Zato je v sodbi sodišča druge stopnje relativizirana ugotovitev, da je tožnica resnično veliko pomagala svoji materi, posebej v času njene nepokretnosti. Določba 32. člena ZD ne dopušča dvomov. Podlaga za utemeljenost zahtevka na izločitev iz zapuščine je predvsem skupno življenje z zapustnikom. Prav tega pa po dejanskih ugotovitvah ni bilo. Razlaga, ki jo ponuja revizija in po kateri bi za skupno življenje med potomcem in zapustnikom štela tudi vsakodnevna skrb in ne le bivanje na istem naslovu, nasprotuje določbi 32. člena ZD. Ob takšni ugotovitvi je tudi odveč pravna presoja o tem, koliko naj bi tožnica zaradi skrbi za zapustnico prihranila na njenem premoženju in s tem prispevala k ohranitvi vrednosti. Strinjati se je mogoče s stališčem, izraženim v izpodbijani sodbi, da bi tožnica, če je njen prispevek presegal okvir njene zakonske dolžnosti iz 124. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, mogla to uveljavljati le z regresnim, obligacijskim zahtevkom zoper ostali dve dedinji po zapustnici.

Opisani razlogi potrjujejo tudi v izpodbijani sodbi sprejeto stališče, da bi izvedba dokazov z zaslišanjem sestre pravdnih strank ter popisom in cenitvijo premoženja, k odločitvi ne imela nobenega prispevka. Tako izpodbijani sodbi ni mogoče očitati v reviziji zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodbi nižjih sodišč ne imeli razlogov o odločilnih dejstvih.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.