Jedro

Okoliščin, ki so bile s potrebno stopnjo verjetnosti med postopkom že ugotovljene in se je sodišče nanje oprlo, ko je odločalo o priporu, v nadaljnjih sklepih o podaljšanju pripora ni treba znova podrobno obrazlagati, če se niso spremenile. Zadošča že, če se sodišče sklicuje nanje.

Ker so po 2. odstavku 110. člena ZS za senate Vrhovnega sodišča obvezna le pravna mnenja, ki jih sprejme občna seja Vrhovnega sodišča, je sklicevanje v zahtevi za varstvo zakonitosti na pravna mnenja drugih sodišč v takratni skupni državi (SFRJ) kot zavezujoča brezpredmetno.

S tem ko je sodišče ugotovilo, da je podaljšanje pripora neogibno potrebno za potek kazenskega postopka, je izrazilo tudi svoje stališče, da z milejšimi ukrepi obtoženkine navzočnosti v postopku ni mogoče zagotoviti. Zato ni bilo dolžno posebej obrazlagati, zakaj šteje, da temu smotru ponujena varščina ne more zadostiti.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obtožene M.M. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Obtožena M.M. je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 19.11.2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 10.4.2002 spoznana za krivo dveh kaznivih dejanj napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po 2. točki 2. odstavka in 1. odstavku 127. člena KZ v zvezi s 1. odstavkom 26. člena KZ in napeljevanja h kaznivemu dejanju povzročitve splošne nevarnosti po 1. odstavku 317. člena KZ v zvezi s 1. odstavkom 26. člena KZ ter obsojena na enotno kazen trideset let zapora. Po 1. odstavku 49. člena KZ je sodišče obtoženki v izrečeno kazen vštelo čas, prebit v priporu, od 19.12.2000 od 6.20 ure dalje.

Višje sodišče v Mariboru je zoper obtoženo M.M. z uvodoma navedeno pravnomočno odločbo na podlagi 7. odstavka 392. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) iz pripornega razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) podaljšalo pripor.

Zoper ta pravnomočen sklep so obtoženkini zagovorniki vložili zahtevi za varstvo zakonitosti.

Obtoženkina zagovornika J.Š. in M.J. pravnomočen sklep izpodbijata zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena v zvezi z 2. točko 1. odstavka 420. člena ZKP in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena v zvezi s 3. točko 1. odstavka 420. člena istega zakona. Vrhovnemu sodišču predlagata, da zahtevi ugodi ter sklep Višjega sodišča v Mariboru razveljavi.

Obtoženkini zagovorniki, odvetniška družba Č. o.p., d.n.o., pravnomočno odločbo o priporu izpodbijajo iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obtoženko odpravi ali ji izreče milejši ukrep.

Vrhovna državna tožilka B.B. je mnenja, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Obtoženkinima zagovornikoma J.Š. in M.J. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi navajata, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker v izpodbijani odločbi ni navedlo, kdaj je prejelo sodbo Vrhovnega sodišča z dne 28.06.2002 o razveljavitvi prejšnjega sklepa o podaljšanju pripora zoper obtoženko, s katerim je bila zadeva vrnjena Višjemu sodišču v Mariboru, da o priporu znova odloči v 24-ih urah od prejema te odločbe.

S takim stališčem vložnikov se ni mogoče strinjati, kajti našteta dejstva niso odločilna in tudi ne sodijo med obvezne sestavine sklepa o priporu. Zadošča že, če je iz spisa razvidno, kdaj je sodišče prejelo sodbo o razveljavitvi prejšnjega sklepa o priporu in kdaj je o tem znova odločilo. Iz zaznamka na sodbi Vrhovnega sodišča je razvidno, da jo je Višje sodišče v Mariboru prejelo dne 04.07.2002 ob 13.30 uri in da je dne 05.07.2002 ob 09.00 uri prejelo predlog višjega državnega tožilca. V spisu resda ni zabeleženo, kdaj je višje sodišče o zadevi odločalo. Na zahtevo Vrhovnega sodišča je predložitveno poročilo dopolnilo s podatkom, da je bila seja senata, na kateri je sprejelo izpodbijano pravnomočno odločbo, dne 05.07.2002 ob 11.00 uri in da je bil sklep še istega dne odpravljen (poslan) na Okrožno sodišče v Murski Soboti. Glede na navedeno je Višje sodišče v Mariboru o priporu odločilo v 24-urnem roku, tako da je izpodbijani sklep s tega vidika zakonit. Zagovornika v zahtevi zatrjujeta kršitev 5. člena ZKP in navajata, da analogno s to določbo kazenskopravno načelo pravice do obrambe vključuje tudi seznanitev obtoženke z vsemi dejstvi in dokazi in drugimi relevantnimi okoliščinami, ki jo obremenjujejo ter da bi v konkretnem primeru obtoženka morala biti seznanjena s tem, kdaj je Višje sodišče v Mariboru prejelo sodbo Vrhovnega sodišča in kdaj je izdalo izpodbijani sklep, da bi lahko navedla vsa dejstva in dokaze, ki so v njeno korist. Okoliščini, ki ju navajata vložnika, nista ne v breme ne v korist obtoženki, pač pa sta pomembni zgolj zaradi ocene, ali je Višje sodišče v Mariboru izpodbijani pravnomočni sklep sprejelo v 24-urnem roku. Sodišče druge stopnje je odločilo v okviru roka, zato je treba z enako utemeljitvijo, kot v prejšnjem odstavku, zavrniti očitke v zahtevi teh vložnikov, da je podana kršitev obtoženkine pravice do obrambe in s tem bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP, ki da je vplivala na zakonitost napadenega sklepa.

Zahtevama tudi ni mogoče pritrditi, ko navajata, da izpodbijani pravnomočni sklep nima razlogov, na podlagi katerih je sodišče pri obtoženki ugotovilo obstoj pripornega razloga begosumnosti ter da so okoliščine glede tega tako posplošene, da onemogočajo preizkus utemeljenosti sklepa v tem obsegu.

Sodišče druge stopnje v izpodbijani odločbi navaja, da se okoliščine, ki so narekovale odreditev in podaljšanje pripora zoper obtoženo M.M., niso v ničemer spremenile. Poudarja, da je bila obtoženki izrečena najvišja zaporna kazen, predpisana v zakonu, da ima obtoženka v tujini premoženje in glede na svojo poslovno dejavnost tudi številna znanstva. Te okoliščine v medsebojni povezavi po presoji višjega sodišča kažejo na realno nevarnost, da bi v primeru odprave pripora obtoženka pobegnila.

Stališče v obeh zahtevah, da bi moralo višje sodišče v izpodbijanem sklepu natančno pojasniti, katero premoženje ima obtoženka v tujini in kateri so tisti poslovni partnerji, ki bi ji v primeru pobega v tujini pomagali, je napačno. Okoliščin, ki so bile s potrebno stopnjo verjetnosti med postopkom že ugotovljene in se je sodišče nanje že oprlo, ko je odločalo o priporu, če se niso spremenile, v nadaljnjih sklepih ni treba znova podrobno obrazlagati. Zadošča že, če se sodišče nanje zgolj sklicuje. V prejšnjih sklepih o priporu je bilo glede obtoženkinega premoženja v tujini navedeno, da ima v M. pri P. počitniško hišico, glede njene poslovne dejavnosti in znanstev pa, da je poslovno sodelovala s poslovnimi partnerji iz celotne zahodne Evrope in da ima znanstva tudi v tujini. Sklepanju sodišča druge stopnje, da ti okoliščini, ob dejstvu, da je bila obtoženki izrečena 30-letna zaporna kazen, kar ima pri oceni obtoženkine begosumnosti odločilno težo, kažeta, da je podana realna nevarnost, da bi obtoženka v primeru odprave pripora pobegnila v tujino, tudi po oceni Vrhovnega sodišča ni mogoče odrekati razumne presoje.

Zagovornika obtoženke J.Š. in M.J. vidita nasprotje med razlogi izpodbijanega sklepa in s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP tudi v tem, da so se za razliko od navedb v izpodbijani odločbi, okoliščine znatno spremenile. Nastopila je nova okoliščina, saj je bila obtoženki izrečena najvišja zaporna kazen. V tem delu ne le da ni nobenega nasprotja, pač pa ta okoliščina še bolj potrjuje sklep o obtoženkini begosumnosti, kot sklicevanje v prejšnjih fazah postopka, da je za najtežji obtoženki očitani kaznivi dejanji predpisana najvišja zaporna kazen.

Prav tako ni mogoče pritrditi zagovornikoma J.Š. in M.J., ko se v zahtevi sklicujeta na načelni pravni mnenji Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške in nekdanjega Zveznega sodišča. Njuno stališče je namreč popolnoma zgrešeno. V 1. členu Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije za take trditve ni podlage, saj ta določa le, da predpisi in drugi splošni akti, ki so veljali na dan razglasitve te Ustave, ostanejo v veljavi. Določbe predpisov, ki niso v skladu z Ustavo, pa da je treba uskladiti do 31.12.1993. Po 2. odstavku 110. člena Zakona o sodiščih (ZS) so za senate Vrhovnega sodišča obvezna le pravna mnenja, ki jih sprejme Občna seja Vrhovnega sodišča. Sklicevanje v zahtevi na pravna mnenja drugih sodišč v takratni skupni državi, kot zavezujoča, je zato brezpredmetno in pri izpodbijanju zakonitosti napadenega pravnomočnega sklepa kot argument neupoštevno.

S tem da je sodišče ugotovilo, da je podaljšanje pripora zoper obtoženo M.M. zaradi poteka kazenskega postopka neizogibno potrebno, je izrazilo tudi svoje stališče, da z milejšimi ukrepi njene navzočnosti v postopku ni mogoče zagotoviti. Zato tudi ni bilo dolžno posebej obrazlagati, zakaj šteje, da temu smotru ne more zadostiti niti ponujena varščina v znesku 500.000.000,00 SIT, ki je bila s pravnomočnim sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 17.12.2001 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 31.12.2001 že pravnomočno zavrnjena.

S sklicevanjem na določbo 17. člena ZKP, ki sodišču nalaga, da mora enako pazljivo preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist, da je sodišče ravnalo izrazito redukcionistično in samo v škodo obtoženke ter da ni upoštevalo njenih osebnih lastnosti in njenega prejšnjega življenja, zlasti tega, da gre za žensko v zrelih letih, z družino in v širši regiji znano osebnost, kar pa bi moralo ugotoviti, da bi izdalo pravilno in zakonito sodno odločbo, obtoženkina zagovornika, odvetnika J.Š. in M.J., izpodbijata v pravnomočnem sklepu ugotovljeno dejansko stanje. Na tej podlagi po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo zagovorniki obtožene M.M. v zahtevah za varstvo zakonitosti, zahteva, ki sta jo vložila odvetnika J.Š. in M.J., pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato ju je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.