Jedro

Pri tožnici, ki boluje za izrazito somatomorfno bolečinsko motnjo, še ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in za stanje iz 1. alineje drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2, na podlagi katerega bi bila razvrščena v I. kategorijo invalidnosti in bi se ji na tej podlagi priznala pravica do invalidske pokojnine. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 21. 3. 2014 in št. ... z dne 11. 11. 2013 (I. točka izreka). Tožnico je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 18. 7. 2013 dalje in ji priznalo pravico do dela s skrajšanim delovnim časom po 4 ure dnevno na drugem delovnem mestu, tj. brez dela na lestvi, zmožna le za psihično nezahtevno delo ter brez vsiljenega tempa in ritma dela v dopoldanski izmeni, od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, tj. od 1. 8. 2013 dalje (II. točka izreka). Odločilo je, da bo o pravici, odmeri in izplačevanju delnega nadomestila odločil toženec s posebno odločbo (III. točka izreka). Tožbeni zahtevek, da se tožnica razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter se ji prizna pravica do invalidske pokojnine, je zavrnilo (IV. točka izreka). Tožencu je naložilo, da je dolžan tožnici povrniti stroške postopka v skupni višini 222,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo je laično pritožbo vložila tožnica. Ne strinja se z razvrstitvijo v III. kategorijo invalidnosti s podanimi omejitvami. Navaja, da delodajalec potrebuje delavca v polnem delovnem času in ne zgolj 4 ure dnevno. Delodajalec tudi nima možnosti, da bi jo razvrstil na njej ustrezno delo. Vztraja, da je pri njej podana I. kategorija invalidnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadalj. ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je v tem postopku glede na 81. člen v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 21. 3. 2014 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 11. 11. 2013 in ugotavljalo ali tožnica izpolnjuje pogoje za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, kot je uveljavljala s tožbo.

6. S prvostopenjsko odločbo z dne 11. 11. 2013, potrjeno z dokončno odločbo z dne 21. 3. 2014, je toženec zavrnil tožničino zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.(1) Po mnenju invalidske komisije I. stopnje z dne 18. 7. 2013 ter invalidske komisije II. stopnje v postopku revizije dne 5. 9. 2013, je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno je zmožna opravljati delo na drugem delovnem mestu, ki je brez dela na lestvi, kot npr. strežnica II z omejitvami glede na opis delovnega mesta z dne 8. 11. 2011. Invalidska komisija II. stopnje je dne 6. 3. 2014 ponovno podala mnenje, da je tožnica za delo strežnica II z omejitvami po opisu z dne 8. 11. 2011 zmožna s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno.

7. Iz dokumentacije izhaja, da tožnica boluje za trajno somatomorfno bolečinsko motnjo in kronično neznosno bolečino. Zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja je sodišče prve stopnje kljub enotnim mnenjem invalidskih komisij, zaprosilo za mnenje o tožničini delovni zmožnosti še Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja. Ta je v sestavi specialista medicine dela, prometa in športa ter specialistke psihiatrinje bila mnenja, da je pri tožnici od 30. 5. 2011 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker je zmožna le za delo v skrajšanem 4-urnem delovnem času in brez dela na višini. Komisija je še menila, da sta potrebni dodatni razbremenitvi, in sicer da je zmožna le za psihično nezahtevno delo (ki ga pozna in ni potrebe po proučevanju) ter brez vsiljenega tempa in ritma dela v dopoldanski izmeni (z istim datumom nastanka). Ugotovila je, da se je v zadnjih dveh letih zdravila v ambulanti za kronično bolečino zaradi številnih somatskih težav, kjer se je razvil kronični bolečinski sindrom, ki ga niso mogli pojasniti s somatskimi spremembami. Postavljen je bil sum na fibromialgijo, ki pa ni bil ustrezno potrjen. Iz izvidov psihiatra izhaja predvsem zaskrbljenost v zvezi s povratkom na delo ter depresivno stanje, ki je v precejšnji meri reaktivno pogojeno. V ortopedskem statusu Komisija ni ugotovila bistvenih omejitev, funkcionalnost je letom in neaktivnosti primerna, nevroloških izpadov ni ugotovila. Ocenila je, da je potrebna vključitev v ustrezno psihoterapevtsko (morda stacionarno) obravnavo ter vključitev v njeni preostali delazmožnosti ustrezen in sprejemajoč delovni proces v okviru poklica, ki ga je opravljala (strežnica II z omejitvami). Glede pridobitne nezmožnosti je menila, da razlogov pridobitne nezmožnosti strokovno ni mogoče utemeljiti. Poudarila je, da je vsaj polovična delovna aktivacija nujna za ohranitev osebnostnih in duševnih zdravih potencialov.

8. Tožnica je podala pripombe na podano izvedensko mnenje. Sklicevala se je na mnenje URI Soča z dne 27. 3. 2013 in mnenje psihiatra z dne 22. 6. 2015, iz katerih naj bi izhajalo, da ni več sposobna opravljati dela. Z zaslišanjem obeh članov izvedenskega organa je sodišče prve stopnje razčistilo sporna vprašanja, ki so izhajala iz pripomb in odpravilo dvome o pravilnosti mnenja.

9. Član izvedenskega organa, specialist medicine dela, prometa in športa je pojasnil, da sta mnenje z izvedenko psihiatrinjo osnovala na osnovi celotne zdravstvene in ostale dokumentacije v spisu, kot tudi izpovedi lečečega psihiatra in osebnega pregleda tožnice. Ugotovila sta, da je psihiater v svoji izpovedi izpostavil, da je za oceno tožničine delovne sposobnosti bistven somatski izvid in da tudi ocena na URI Soča, kjer je bila ocenjevana kot primarno psihiatrična bolnica, ne ustreza. Pojasnil je namreč, da tožničine duševne težave ne bi bile zadostne za kakršnokoli oceno invalidnosti. Vztrajal je, da bi bila tožnica zmožna za delo, ki ga je opravljala in da bi to delo pozitivno vplivalo na njeno samopodobo in neprestano ukvarjanje s somatskimi težavami, ki objektivno nimajo potrditve v dostopni dokumentaciji. Pri tožnici gre za izrazito somatomorfno bolečinsko motnjo, kjer somatski zdravniki niso ugotovili bistvenega odstopanja od normale. Ravno zaradi te bolečinske motnje oziroma somatske ocene so tudi določene vse omejitve. Tudi lečeči psihiater je menil, da s strani duševnih motenj tožnica ne potrebuje nikakršne invalidnosti. Poudaril je, da je eden od terapevtskih ukrepov pri somatomorfni motnji tudi vključitev pacienta v njemu sprejemajoče delovno okolje. Pojasnil je še, da sta z izvedenko ocenila, da bi delo z vsemi podanimi razbremenitvami pozitivno vplivalo na potek tožničine bolezni.

10. Tudi članica izvedenskega organa, specialistka psihiatrinja je vztrajala pri podanem mnenju. Izpovedala je, da gre pri tožnici za resno psihiatrično motnjo, ki soustvarja diagnozo somatoformne motnje. Pojasnila je, da je bistvo somatoformne motnje v tem, da sicer lahko obstajajo določene somatske težave ali bolezni, ki pa jih tak bolnik močno prekomerno doživlja v primerjavi s skupino pacientov s podobnimi somatskimi težavami v povprečju. Glede na njene dolgoletne izkušnje pri delu s kronično bolečino je poudarila, da je potrebno pri kronični bolečini ljudi spodbujati vsaj k delni aktivaciji.

11. Potem, ko se je sodišče prve stopnje še z zaslišanjem obeh članov izvedenskega organa prepričalo, da je mnenje ustrezno in skladno z medicinsko dokumentacijo, je mnenje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, utemeljeno sprejelo in nanj oprlo svojo odločitev. Pri tožnici, ki boluje za izrazito somatomorfno bolečinsko motnjo še ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in za stanje iz 1. alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s sprem., v nadalj. ZPIZ-2), na podlagi katerega bi bila razvrščena v I. kategorijo invalidnosti in bi se ji na tej podlagi priznala pravica do invalidske pokojnine. Še več, po mnenju obeh članov izvedenskega organa, bi delo s podanimi razbremenitvami pozitivno vplivalo na potek tožničine bolezni. Hkrati sta tudi ocenila, da je bila tekom zdravljenja do neke mere zapostavljena ustrezna psihoterapevtska obravnava v smislu spodbujanja njenih zdravih potencialov in vračanja nazaj v delovno okolje, zato sta tudi v zaključku predlagala, da jo je potrebno vključiti v tovrstno obravnavo v smislu čimprejšnje reaktivacije.

12. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Tožnica je bila namreč z odločbo št. ... z dne 22. 9. 2011 že razvrščena v III. kategorijo invalidnosti od 30. 5. 2011 dalje zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu, tj. brez dela na lestvi, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno.