Jedro

ZIZ nima določila, ki bi omejevalo tretjega glede navajanja novot, zato je pravilno prilagojeno (smiselno) uporabiti določilo pravdnega postopka, ki omejuje navajanje novot na trenutek prvega naroka. Če upoštevamo posebnosti odločanja o ugovoru tretjega, narok ni potreben, tretji pa mora navesti nova dejstva in dokaze najkasneje do trenutka, ko je upniku s strani sodišča dana možnost, da se o ugovoru izjasni, saj je zakonodajalec vezal odločitev o ugovoru na navedeno upnikovo ravnanje. Kasnejše dopolnitve niso dopustne, saj bi bila prizadeta hitrost postopka.

Pri originarni pridobitvi lastninske pravice na nepremičnini, kot je prisilna prodaja v izvršilnem postopku, je vpis v zemljiško knjigo le deklaratorne narave. Za nakup nepremičnine v izvršbi velja, da kupec postane lastnik že na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o izročitvi nepremičnine (prvi odstavek 192. člena ZIZ), in to tudi, če se kasneje izkaže, da dolžnik ni bil lastnik nepremičnine, ampak kdo tretji.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in se mu zadeva vrne v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tretje z dne 7. 9. 2016, dopolnjen 26. 9. 2016. 2. Tretja v pravočasni pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi dopolnitev ugovora tretje z dne 26. 9. 2016, saj je bila podana, še preden je sodišče prve stopnje vročalo ugovor upniku v odgovor. Podaja pravno stališče, da je ugovor tretje dopustno dopolnjevati do trenutka, ko je dopustno vložiti ugovor, kar pomeni do konca izvršilnega postopka. Meni, da je tretja z vlaganji pridobila lastninsko pravico, ki preprečuje obravnavano izvršbo za izročitev in izselitev iz v izvršbi prodane nepremičnine. Pojasnjuje, kako je z vlaganji nastala nova stvar. Navaja, da upnik v zemljiški knjigi še ni vpisan kot lastnik. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovoru ugodi, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnik ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. S tem, ko sodišče prve stopnje ni upoštevalo dopolnitve ugovora tretje, je kršilo njeno pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ). Podana je postopkovna kršitev, ki že sama zase pomeni razlog za razveljavitev sodne odločbe, zato je sodišče druge stopnje, ne da bi se spuščalo v vsebinsko pravilnost sprejete odločitve, pritožbi ugodilo, sklep razveljavilo in sodišču prve stopnje vrnilo zadevo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje je zavzelo prestrogo stališče, da ugovora tretji po vložitvi ne more več dopolnjevati, s sklicevanjem na učinke prekluzije, ki veljajo za dolžnikov ugovor. Odstop od obveznosti sodišča, da pretehta navedbe z vidika njihove relevantnosti (kar je učinek upoštevanja prekluzije), pomeni poseg v ustavno pravico do izjave (22. člen Ustave). Ta pa je dopusten le, če se z njim (upoštevaje tudi splošno načelo sorazmernosti) uresniči interes pospešitve in koncentracije postopka. Zaradi hudih posledic za stranke in materialno pravilnost sodne odločbe ima sistem prekluzij v postopku strogo izjemen značaj. Negativne posledice prekluzije so zato utemeljene le, če je stranka prekršila obveznost prispevanja k pospešitvi postopka, pri čemer jo mora bremeniti krivda za takšno ravnanje.(1)

7. V obravnavani zadevi načelo hitrosti, na katerega se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, ni bilo prizadeto, saj je bila dopolnitev ugovora tretje, v kateri je navajala nova dejstva in dokaze, vložena, še preden je vročalo sodišče prve stopnje ugovor v odgovor upniku. Tek postopka je določala obremenjenost sodišča, kasnejša dopolnitev ugovora pa nanj ni imela nobenega vpliva. Sodišče prve stopnje se je oprlo na smiselno uporabo določil glede ugovora dolžnika, kar pa ni ustrezno, saj gre za drugačna pravna instituta in pravna položaja dolžnika in tretjega. Dolžnik je omejen s prekluzivnim rokom osmih dni za redni ugovor, kasneje pa lahko vloži ugovor le, če ga utemeljuje z navedbami, ki jih v rednem ugovoru brez svoje krivde ni mogel navesti. Tretji lahko neomejeno vloži ugovor do konca postopka (drugi odstavek 64. člena ZIZ). Postopek z ugovorom tretjega je predhodni postopek pred izločitveno pravdo, v katerem, drugače kot velja za postopek z dolžnikovim ugovorom, sodišče prve stopnje ne opravi dokončne vsebinske presoje, saj je uspeh tretjega odvisen le od upnikovega ravnanja (neobrazloženega strinjanja ali nestrinjanja), ne pa utemeljenosti ugovora (prvi in drugi odstavek 65. člena ZIZ).

8. ZIZ nima določila, ki bi omejevalo tretjega glede navajanja novot, zato je pravilno prilagojeno (smiselno) uporabiti določilo pravdnega postopka, ki omejuje navajanje novot na trenutek prvega naroka (prvi odstavek 286. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Če upoštevamo pojasnjene posebnosti odločanja o ugovoru tretjega, narok ni potreben, tretji pa mora navesti nova dejstva in dokaze najkasneje do trenutka, ko je upniku s strani sodišča dana možnost, da se o ugovoru izjasni, saj je zakonodajalec vezal odločitev o ugovoru na navedeno upnikovo ravnanje. Kasnejše dopolnitve niso dopustne, saj bi bila prizadeta hitrost postopka. Celoviti razjasnitvi odločilnih dejstev je namenjen pravdni postopek, ki je na voljo tretjemu, če se upnik ne strinja z ugovorom.

9. Ravnanje sodišča prve stopnje, da je poslalo s pozivom z dne 9. 11. 2016 upniku v izjavo ugovor skupaj z njegovo dopolnitvijo, izkazuje stališče sodišča, da tudi dopolnitev ugovora pomeni del upoštevnega procesnega gradiva, o katerem je potrebna opredelitev upnika. Neobrazloženega ali prepoznega ugovora se namreč niti ne vroča v odgovor. V pojasnjenih okoliščinah je tretja upravičeno pričakovala, da bo sodišče prve stopnje dopolnitev ugovora upoštevalo. Stranke lahko učinkovito uveljavljajo svoje interese v postopku le, če se lahko zanesejo na ravnanja in stališča sodišča (načelo pravne varnosti kot podnačelo pravne države iz 2. člena Ustave). Ko je sodišče prve stopnje najprej sprejelo dopolnitev ugovora kot pravočasno, nato pa oprlo svojo odločitev na očitek o njeni nepravočasnosti, je bilo pojasnjeno izhodišče kršeno.

10. Sodišče prve stopnje bo v novem postopku moralo ob upoštevanju pojasnjenih stališč ponovno preučiti ugovor tretje skupaj z njegovo dopolnitvijo in o njem ponovno odločiti. Ker je upnik podal odgovor na ugovor, a ta ni povsem nedvoumen, bo moralo sodišče prve stopnje pozvati upnika, da dodatno pojasni svoj odgovor na način, da se bo jasno opredelil, ali ugovoru z dopolnitvijo nasprotuje ali se z njim strinja.

11. Sodišče druge stopnje še odgovarja na pritožbene navedbe, da je pri originarni pridobitvi lastninske pravice na nepremičnini, kot je prisilna prodaja v izvršilnem postopku, vpis v zemljiško knjigo le deklaratorne narave. Za nakup nepremičnine v izvršbi velja, da kupec postane lastnik že na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o izročitvi nepremičnine (prvi odstavek 192. člena ZIZ), in to tudi, če se kasneje izkaže, da dolžnik ni bil lastnik nepremičnine, ampak kdo tretji.(2) Izvršbe na podlagi pravnomočnega sklepa o izselitvi iz stanovanja, ki ga pridobi kupec v izvršilnem postopku (drugi odstavek 192. člena ZIZ), po pojasnjenem ne prepreči morebitna naknadna ugotovitev, da dolžnik ni bil lastnik prodane nepremičnine, pa tudi ne morebitna poznejša razveljavitev ali sprememba sklepa o izvršbi (193. člen ZIZ).

12. Odločitev o pritožbenih stroških je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo v skladu z določilom tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Op. št. (1) : Več o tem Galič, A: Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 214 in 215. Op. št. (2) : Glej sklep II Ips 286/2012 z dne 28. 5. 2015. Navedeno velja tudi, ko gre za konkurenco z originarno pridobljeno lastninsko pravico tretjega. Lastninsko pravico originarno pridobita tako kupec kot tretji, a pravica tretjega prenehala s trenutkom, ko jo na podlagi sklepa izvršilnega sodišča o izročitvi nepremičnine pridobi kupec. Izjema je le procesna zloraba izvršbe, ko se tretjemu da prednost tudi po pravnomočnosti sklepa o izročitvi.