Jedro

Brez porokovega sodelovanja glavna dolžnica, niti kdo drug, porokove obveznosti ne more spreminjati. Porok neodplačno jamči za tujo obveznost, zato je njegova obveznost lahko le taka, kot je opredeljena v poroštveni izjavi, in je ni dopustno širiti; tudi s podaljševanjem roka njene iztožljivosti ne.

Obveznost glavnega dolžnika lahko zastara v drugačnem času kot porokova obveznost. Terjatve do solidarnih dolžnikov lahko zastarajo različno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 51097/2013, s katerim je toženi stranki naložena obveznost plačila 115.038,94 EUR z obrestmi, vzdržalo v veljavi. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v višini 4.807,00 EUR.

- umik tožbe - umik tožbe - umik tožbe

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Opozarja na stališče Vrhovnega sodišča (odločba pod ev. št. VS0011662), da notar ni pristojen organ v smislu takrat veljavnega 379. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Določila sedaj veljavnega 369. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) se bistveno razlikujejo od določil 1034. čl. OZ, ki se nanaša na poroka. Notarski zapis lahko postane neposredno izvršljiv in pridobi stične točke s sodno poravnavo le v primeru, da dolžnik s tem izrecno soglaša. S 1034. čl. OZ je izrecno določeno, da zadržanje zastaranja glavnega dolžnika nasproti poroku nima učinkov. Edino izjemo – sprožitev ustreznega postopka – je treba razlagati restriktivno. Sklicuje se na stališče Upravnega sodišča RS (ev. št. UL0010050), da notar ne vodi postopkov kot oblastveni organ, ampak gre za civilno razmerje med strankami. Opozarja, da kritične presoje vsebine notarskega zapisa izvensodne poravnave (opr. št. SV 1309/10) sodba ne vsebuje. V notarskem zapisu lizing pogodbe niti omenjene niso. Ni torej jasno, da se izvensodna poravnava nanaša na obveznosti iz lizing pogodb in v katerem delu so obveznosti glavne dolžnice pripoznane. Govori se o skupnem znesku 181.135,39 EUR. Omenja se le sklep o izvršbi, ne pa terjatve. Seštevek terjatev 73.257,13 EUR in 81.250,85 EUR znaša 155.507,98 EUR, kar je znatno manj od zneska 181.135,93 EUR, ki je s strani glavne dolžnice pripoznan. Zaradi tega meni, da gre za novacijo obveznosti, kajti očitno so bile določene tudi nove obveznosti. Izvedeni dokazni postopek torej ne potrjuje, da je pripoznan v tem postopku uveljavljani znesek 115.038,94 EUR. Iz sodne poravnave ni razvidno, ali so bile pripoznane tudi zamudne obresti. Tudi „prefakturirani stroški“ in obresti v sodni poravnavi niso navedeni. V velikem delu so nastali po vložitvi izvršbe. Iz trditev tožeče stranke je razvidno, da je večina (82 %) terjatve plačane. Iz naslova neplačanih obrokov tožeča stranka zahteva 64.061,43 EUR, ostalo so dodatni stroški in obresti. Razen tega je tožeča stranka obdržala lastništvo nad vozili. Ravnala je napačno, ker vozil glavni dolžnici ni odvzela. To bi lahko storila, ker je toženec preskrbel naslov, na katerem so se vozila nahajala. Sklicuje se na 525. čl. OZ, na osnovi katerega bi morala biti vednost vozil pri izračunu upoštevana. Vrednost vozil na dan odstopa od pogodbe je bila nedvomno večja od neplačanih obrokov. Meni, da je tožeča stranka odškodninsko odgovorna, ker je zaradi svoje malomarnosti onemogočila poplačilo terjatve s strani zastavljenih vozil. Navaja, da trditve o „prefakturiranih“ računih niso konkretizirane. Računi so bili predloženi prepozno. Nekateri od njih se ne glasijo na glavno dolžnico. Po vsebini jih ni mogoče preveriti. Npr. račun N090222 z zapadlostjo 5.2.2009 je v celoti zastaran (v izvensodni poravnavi ni vsebovan). Iz računa 41/09 ni mogoče razbrati, na kaj se nanaša. Možno je, da gre za stroške, ki so bili predmet obravnave pri umiku tožbe. Obračun zamudnih obresti ni pojasnjen, čeprav je tožena stranka pojasnilo zahtevala. Tožeča stranka še datuma zapadlosti ni navedla. Zamudne obresti za terjatev po pogodbi LJ05387 so napačno obračunane. Znašajo 1.397,05 EUR in ne 3.635,33 EUR, kolikor so priznane. Enako velja za druge obračune zamudnih obresti.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka. Ocenjuje, da so navedbe v pretežnem delu pritožbene novote. V zvezi z odločbo II Ips 858/2006 navaja, da je notar že po Ustavi in Zakonu o notariatu nosilec javne službe s posebnimi javnimi pooblastili ter oseba z zakonsko priznanim posebnim zaupanjem in verodostojnostjo. To je pomembno pri presoji, ali sklenitev notarskega zapisa pretrga zastaranje. Tožeča stranka je bila aktivna, zaradi česar je do pretrganja zastaranja prišlo. Vse pritožbene navedbe o vsebini notarskega zapisa SV 1309/10 so pritožbena novota. V postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka temu delu terjatve ni oporekala. Nobenemu od računov za prefakturirane stroške ni oporekala. Tudi pritožbeni očitek zoper obračun zamudnih obresti je prepozen. Zanika novacijo. Povzema svoje aktivnosti pri prizadevanju za vrnitev vozil. Zanika nepravilno uporabo materialnega prava, kajti izhajati je treba iz dogovora strank. Zanika, da bi dokaze predložila prepozno.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Dejstvo, da je toženec solidarni porok za obveznosti iz petih pogodb o finančnem lizingu premičnin (gospodarskih pogodb – 13. čl. OZ), sklenjenih med tožečo stranko in A. M. K. s.p., ni sporno. Gre za obveznosti, ki jih je toženec sprejel 21.3.2005 s podpisom poroštvenih izjav. S temi izjavami se je tožeči stranki (upniku) zavezal, da bo izpolnil veljavne in zapadle obveznosti iz pogodb o finančnem lizingu z dne 21.3.2005 št. LJ05387, LJ05389, LJ05391, LJ05392 in LJ05393. S podpisom izjav je potrdil, da so mu določila Pogodb o finančnem lizingu – in s tem obveznosti glavne dolžnice – poznana. Toženec za sprejeto obveznost odgovarja kot porok in plačnik, ker gre za zavarovanje terjatev iz gospodarskih pogodb (1012. čl. in četrti odstavek 1019. čl. OZ). Obveznost je dolžan izpolniti v roku treh let od zapadlosti terjatev (349. čl. OZ); po izteku tega roka pa pravica zahtevati njegovo izpolnitev zaradi zastaranja preneha (335. čl. in 336. čl. ZPP).

6. Toženčeva obveznost je bila določena z dne 21.3.2005 sklenjenimi pogodbami o poroštvu. S podpisom poroštvenih izjav je toženec sprejel obveznost, da tožeči stranki jamči za obveznosti glavne dolžnice, vendar ne neomejen čas. Eden od elementov, ki je pomemben za presojo toženčevega pravnega položaja (za presojo teže in pomena posledic njegove zaveze), je tudi čas jamčevanja za obveznosti glavne dolžnice. Čas jamčevanja determinirajo pogodbe, ki jih je sklenila glavna dolžnica. Gre za pogodbe o finančnem lizingu nepremičnin - gospodarske pogodbe. Pomemben je način njihove sklenitve (navadne pisne pogodbe). Ni šlo za notarske zapise ali terjatve, ki bi bile ugotovljene pred sodiščem ali drugim organom – 356. čl OZ. Terjatve, za katere je toženec sprejel poroštvo torej zastarajo v triletnem zastaralnem roku (349. čl. OZ); po izteku tega roka tožnikova (upnikova) pravica zahtevati izpolnitev poroštvene obveznosti preneha (pravovarstvni zahtevek ugasne). Toženčeva (porokova) obveznost torej z iztekom triletnega zastaralnega roka postane naturalna, neiztožljiva; upnik (tožeča stranka) po izteku tega roka od njega izpolnitve ne more več zahtevati.

7. Tudi z načinom sklenitve pogodbe o finančnem lizingu (navadna pisna pogodba) je bila torej opredeljena toženčeva obveznost – trajanje dolžnosti odzvati se na upnikov poziv k plačilu zavarovane terjatve. Ob podpisu poroštvene izjave je toženec sprejel obveznost jamčevanja za obveznosti glavne dolžnice za čas treh let od zapadlosti. Šele 8.4.2005 (po tem, ko je toženec sprejel poroštveno obveznosti) in brez sodelovanja toženca je bil sklenjen sporazum o zavarovanju denarne terjatve po 250. čl. ZIZ (notarski zapis SV 275/05). Posledica tega pravnega posla je neposredna izvršljivost terjatve in podaljšanje zastaralnega roka. Za zastaranje terjatve – ugotovljene v obliki izvršljivega notarskega zapisa – velja desetletni zastaralni rok, predviden s 356. čl. OZ(1). Med strankama je sporno ali ta rok velja samo za zastaranje terjatve do glavne dolžnice ali tudi za zastaranje toženčeve (porokove) obveznosti. Ker se s podaljševanjem časa jamčevanja porokove obveznosti povečujejo, kakor je že obrazloženo, je treba pritrditi toženi stranki, da je s sklenitvijo notarskega zapisa SV 275/05 podaljšan samo zastaralni rok tožnikove terjatve do glavne dolžnice. Porokove obveznosti namreč brez njegovega sodelovanja ni mogoče spreminjati oziroma povečevati, oteževati. Ker je vsebina poroštva (teža porokove) zaveze opredeljena tudi z obdobjem, po izteku katerega pravica od njega zahtevati izpolnitev obveznosti preneha (pravovarstveni zahtevek ugasne), tega obdobja brez porokovega sodelovanja ni dopustno podaljševati. Čas jamčevanja namreč pomembno vpliva na porokov pravni položaj oz. na težo in pomen posledic poroštvene zaveze. V obdobju, ko je obveznost glavne dolžnice od poroka iztožljiva, mora porok računati, da bo moral izvršiti plačilo, kar ga omejuje pri razpolaganju z njegovimi prostimi sredstvi.

8. Obveznost glavnega dolžnika lahko zastara v drugačnem času kot porokova obveznost (npr. zastaranje proti pri poroštvu, ki ni solidarno – drugi odstavek 1034. čl. OZ). Terjatve do solidarnih dolžnikov lahko zastarajo različno (403. čl. OZ).

9. Zastaranje obveznosti plačila neplačanih lizing obrokov je začelo teči z odstopom tožeče stranke od pogodb o finančnem lizingu. Odstop od pogodb ima za posledico zapadlost vseh obrokov. Tožeča stranka je od pogodb odstopila 20.11.2008. Tega dne je začel teči triletni zastaralni rok, ki se je iztekel 20.11.2011. Ker tožeča stranka v tem času od toženca ni uveljavljala plačila neplačanih lizing obrokov, toženec v tem postopku uspešno uveljavlja ugovor zastaranja. Pravica tožeče stranke, da od njega to terjatev uveljavlja, je namreč zaradi zastaranja prenehala pred vložitvijo tožbe (tožba je bila vložena 3.4.2013).

10. Tožeča stranka se sklicuje na pretrganje zastaranja, katerega posledica je, da zastaranje začne teči znova in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok (prvi odstavek 369. čl. OZ). Zastaranje je pretrgano z dolžnikovo pripoznavo dolga (364. čl. OZ) ali z vložitvijo tožbe in vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev (365. čl. OZ). S tretjim odstavkom 1034. čl. OZ je določeno, da pretrganje terjatve nasproti glavnemu dolžniku učinkuje nasproti poroku le, če je bilo zastaranje pretrgano zaradi kakšnega upnikovega dejanja pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, opravljenega, da se ugotovi, zavaruje ali izterja terjatev zoper glavnega dolžnika.

11. Nesporno je, da je tožeča stranka svojo terjatev na osnovi verodostojne listne uveljavljala v izvršilnem postopku VL 11743/2009(2), po ugovoru dolžnikov pa je bila njena terjatev predmet pravdnega postopka pri Okrožnem sodišču v Celju opr. št. I Pg 1679/2009. Pravdni postopek je bil zaradi umika tožbe ustavljen, sklep o izvršbi pa razveljavljen v celoti (dokaz B1). Ker je upnik / tožnik tožbo umaknil, zastaranje ni bilo pretrgano. OZ namreč v 366. čl. predpisuje, da v primeru, ko upnik vloženo tožbo umakne, do pretrganja zastaranja ne pride.

12. Sodišče prve stopnje meni, da je do pretrganja zastaranja – tudi do pretrganja zastaranja toženčeve obveznosti, ne samo obveznosti glavne dolžnice – prišlo z notarskim zapisom SV 1309/10 z dne 3.11.2010 (izvensodna poravnava s klavzulo izvršljivosti ter pogodba o pristopu k dolgu – v nadaljevanju izvensodna poravnava; dokaz A25). Toženec pri sklenitvi izvensodne poravnave ni sodeloval. V izvensodni poravnavi se pogodbeniki sklicujejo na vloženo izvršbo in pravdni postopek (VL 11743/2009 in Pg 1679/2009). Do umika tožbe Pg 1679/2009 je prišlo 18.11.2010 (neposredno po sklenitvi izvensodne poravnave). Zagotovo je zato točna trditev tožeče stranke, da je tožbo Pg 1679/2009 umaknila zaradi sklenitve izvensodne poravnave. Kljub temu ni mogoče zanemariti določila prvega odstavka 366. čl. OZ, ki za primer umika tožbe predpisuje, da zastaranje ni pretrgano. Upnik, ki je tožbo vložil zoper oba – glavno dolžnico in poroka – se je namreč zadovoljil s sklenitvijo izvensodne poravnave, ki ima za posledico (tudi) pripoznavo dolga, ki pa učinkuje smo v razmerju z glavno dolžnico. S sklenitvijo izvensodne poravnave je glavna dolžnica pripoznala dolg (364. čl. OZ), kar pa na tek zastaralnega roka toženčeve obveznosti (terjatve do toženca) ne vpliva. Z izvensodno poravnavo je glavna dolžnica spremenila pogoje plačila svoje obveznosti, ne more pa brez sodelovanja toženca (poroka) spreminjati pogojev plačila poroštvene obveznosti. S tretjim odstavkom 1034. čl. OZ je namreč določeno, da pretrganje zastaranja nasproti glavnemu dolžniku učinkuje proti poroku le v primeru pretrganja zastaranja zaradi kakšnega upnikovega dejanja pred sodiščem oz. drugim pristojnim organom. Toženec se je s poroštveno pogodbo zavezal k plačilu pod pogoji, ki jih je sprejel s poroštveno pogodbo. Pojasnjeni so v 6. točki te obrazložitve (triletni zastaralni rok). Kljub temu, da je umik tožbe (tudi zoper toženca) posledica sklenitve izvensodne poravnave, ni mogoče šteti, da gre za naravno nadaljevanje pravdnega postopka oz. zanemariti 366. čl. OZ in tretjega odstavka 1034. čl. OZ. Če bi upnik želel doseči pretrganje zastaranja tudi proti poroku, bi moral vztrajati, da pri sklenitvi izvensodne poravnave toženec sodeluje, ali pa pri tožbi zoper toženca vztrajati.

13. S sklenitvijo notarskega zapisa SV 275/05, kot tudi s sklenitvijo notarskega zapisa SV 1309/10, je glavna dolžnica – brez toženčevega sodelovanja – spremenila čas, v katerem preneha tožnikova (upnikova) pravica zahtevati izpolnitev obveznosti (zastaralni rok). Ta sprememba se nanaša samo na njeno razmerje z upnikom. Brez porokovega sodelovanja glavna dolžnica, niti kdo drug, porokove obveznosti ne more spreminjati. Porok namreč za svoje poroštvo ne prejme plačila. Neodplačno jamči za tujo obveznost, zato je porokova obveznost taka, kot je opredeljena v poroštveni izjavi in je ni dopustno širiti; tudi s podaljševanjem roka njene iztožljivosti ne. Toženec se je z izjavo o poroštvu zavezal plačati terjatev, ki je iztožljiva v roku treh let. S poroštveno izjavo je zato zavarovana terjatev, ki je iztožljiva v triletnem zastaralnem roku. Ker je toženec kot porok obveznost plačila dolžničine obveznosti sprejel le pod pogoji, ki so mu bili znani in jih je sprejel s poroštveno pogodbo in ker glavna dolžnica s svojimi enostranskimi ravnanji porokove obveznosti naknadno ne more spreminjati, je terjatev za plačilo lizing obrokov, ki so zapadli v plačilo 20.11.2008, zastarana. Zastaralni rok se je iztekel 20.11.2011. 14. Ker pa tožeča stranka ne uveljavlja le plačila lizing obrokov, ampak tudi ostale terjatve, ki so v zvezi s terjatvijo lizing obrokov (stroške), je pomemben tudi čas zapadlosti teh terjatev. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni razčistilo, ali so oz. katere od teh obveznosti so nastale v zadnjih treh letih pred vložitvijo tožbe. Te namreč niso zastarane. Kolikor gre za obveznosti, za katere je toženec 21.3.2005 s podpisom poroštvene izjave sprejel poroštvo, je zahtevek lahko utemeljen. Toženec kot porok namreč odgovarja za izpolnitev celotne terjatve, za plačilo katere je prevzel poroštvo. Kot porok odgovarja tudi za vsako povečanje obveznosti, nastalo z dolžnikovo zamudo ali po dolžnikovi krivdi; torej tudi za potrebne stroške, ki jih je imel upnik, da bi izterjal dolg od glavnega dolžnika (tretji odstavek 1017. čl. OZ).

15. Ker je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je prvostopenjska odločitev razveljavljena (355. čl. ZPP). V ponovljenem postopku je treba razčistiti, ali so katere od uveljavljanih terjatev zapadle v obdobju treh let pred 3.4.2013, ko je bil z vložitvijo predloga za izvršbo na osnovi verodostojne listine sprožen ta postopek.

16. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno ob zaključku postopka, ko bo znan uspeh strank v tem pravdnem postopku (tretji odstavek 165. čl. ZPP).

Op. št. (1): Odločba Vrhovnega sodišča II Ips 858/2006 Op. št. (2): Ne samo proti glavni dolžnici, ampak tudi proti poroku (tožencu).