Jedro

Samo zaradi tega, ker so bile dokazne listine pribavljene v inšpekcijskem postopku zoper kasnejšo obdolženko, te listine ne morejo biti nedovoljen dokaz.

Izrek

Pritožba obdolžene S. Z. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obdolžena S. Z. je dolžna plačati kot strošek pritožbenega postopka na 70.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo S. Z. spoznalo za krivo nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin po I. odstavku 256. člena KZ ter ji izreklo denarno kazen v višini 120.000,00 SIT, ki jo je dolžna plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Če se denarna kazen ne bo dala prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsakih začetih 10.000,00 SIT določilo en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Naloženo ji je bilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka in 70.000,00 SIT povprečnine. Zoper to sodbo se je pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožila obdolžena S. Z. po zagovorniku in sodišču druge stopnje predlagala, da jo oprostiti obtožbe, podredno pa zniža izrečeno denarno kazen in jo oprosti plačila stroškov kazenskega postopka. V. d. t. V. d. t. v C. A. M. je v pisnem mnenju predlagala, da se pritožba kot neutemeljena zavrne. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje ni ugotovilo v pritožbi zagovornika zatrjevane bistvene kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi nastale s tem, ker se je razpravljajoča sodnica seznanila z uradnim zaznamkom o zbranih obvestilih, ki jih je obdolžena S. Z. podala policistom. Razpravljajoča sodnica je s sklepom izločila to listino iz spisa. Opisan način seznanitve razpravljajoče sodnice je v nasprotju z vsebino ustavne odločbe U. s. R. S., opr. št. U-I-92/96 z dne 21.3.2002. S tem, ko se je razpravljajoča sodnica seznanila z vsebino te listine, naj bi bil nakazan dvom v nepristranskost razpravljajoče sodnice. Po II. odstavku Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sodišče sodbe ne sme opreti na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka. Ker pa se v tem primeru sodba ni oprla na to obvestilo, bi šlo samo za relativno kršitev kazenskega postopka iz II. odstavka 371. člena ZKP in torej pritožba obdolžene S. Z. iz tega pritožbenega razloga ni utemeljena. Pri listinah, ki jih je priča tržni inšpektor T. N. pridobil od obdolžene S. Z., kot zatrjuje obdolžena S. Z. v pritožbi, ne gre za nedovoljene dokaze. Priča T. N. je kot tržni inšpektor ravnal v skladu z Zakonom o upravnem postopku, ko je na podlagi reklamacije B. H. opravljal inšpekcijski nadzor pri samostojni podjetnici, obdolženi S. Z.. Takrat ni šlo za kazenski postopek, ampak za upravni postopek, v katerem je bila obdolžena S. Z. kot samostojna podjetnica na zahtevo tržnega inšpektorja dolžna predložiti zahtevano dokumentacijo. V sodbi sodišča prve stopnje je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, prav tako pa je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo. Obdolženi S. Z. je očitano, da je napravila krivi listini in ju uporabila kot pravi. Za krivo listino gre, če ne izvira od osebe, ki je označena na listini kot izdajatelj. Pri tem pa sploh ni pomembno ali je vsebina listine resnična ali ne. Naknadne pisne ali ustne odobritve oz. pooblastila glede podpisa listin na to kaznivo dejanje nimajo vpliva. Tako v tej kazenski zadevi ni pomembno, ali sta obdolžena S. Z. in priča R. C. sploh sklenila kupoprodajno pogodbo glede mobilnega telefona. Bistveno je, da je obdlolžena S. Z. ponaredila dva podpisa na dveh listinah in ju predložila tržnemu inšpektorju in s tem uresničila vse objektivne znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po I. odstavku 256. člena KZ. Sodišče prve stopnje je tudi izreklo primerno kazensko sankcijo in v primerni višini. Obdložena S.Z. je dosedaj nekaznovana tako za kazniva dejanja, kot za prekrške, posledice kaznivega dejanja pa niso hude. Tako je sodišče prve stopnje te okoliščine pravilno upoštevalo, ko je uporabilo omilitvena določila iz II. odstavka 42. člena KZ. Višina denarne kazni je primerna, kajti v času storitve kaznivega dejanja je bila obdolžena S. Z. vendarle samostojna podjetnica, ki je končala višjo šolo ekonomske smeri , in se je zavedala, da ponareja podpis na pogodbah in je ravnala z direktnim naklepom. Po IV. odstavku 95. člena ZKP sme sodišče v odločbi o stroških oprostiti obdolženca povrnitve vseh stroškov ali dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo preživljanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan preživljati. Ker pa obdolženka ne preživlja drugih oseb, ima stanovanje in zaposlitev, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ni oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Pri odločanju o pritožbi, niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Ker obdolžena S. Z. s pritožbo ni uspela, mora po I. odstavku 95. člena v zvezi s I. odstavkom 98. člena ZKP plačati kot strošek pritožbenega postopka, ki predstavlja povprečnino, primerno trajanju in zamotanosti tega postopka ter njenim premoženjskim razmeram.