Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita, ker je tožena stranka storila vse potrebno, da bi tožniku zagovor omogočila. Le obvestilo o bolniškem staležu brez konkretnih pojasnil in brez ustrezne dokumentacije namreč ne dokazuje, da se tožnik upravičeno ni odzval na vabilo na zagovor, tako da tožena stranka ni bila dolžna zagovora preložiti na kasnejši datum. Sicer pa glede na to, da je šlo pri tožniku za daljši bolniški stalež, tožena stranka tudi ob upravičenem izostanku tožnika z zagovora, zagovora ne bi bila dolžna preložiti, če bi takšna preložitev lahko povzročila zamudo prekluzivnega roka za podajo odpovedi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 8. 2006 nezakonita in se razveljavi (1. točka I. odstavka izreka), da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ampak še traja, ter da ji je tožena stranka dolžna vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi ter vpisati delovno dobo v delovno knjižico za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela obračunati bruto plačo in izplačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov plač dalje ter priznati in izplačati vse druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja (2. točka I. odstavka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Meni, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi bili razlogi o odločilnih dejstvih nejasni, sami s seboj v nasprotju ter v nasprotju z listinami v spisu. V nasprotju z listinami je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni navedel opravičljivih razlogov za neudeležbo na zagovoru. Iz listin izhaja, da se je po telefonu opravičil, da ne more priti na zagovor, ker je zaradi zdravljenja na psihiatrični kliniki pod močnim vplivom sedativov in da prosi za drug termin, ko bo psihično stabilen. V pisnem opravičilu je sporočil, da ima kontrolni pregled na Psihiatrični kliniki 7. 9. 2006, kjer bo prejel zdravniške izvide ter nato predložil potrdilo o upravičeni zadržanosti z dela za čas od 11. 8. 2006 do 5. 9. 2006. Sodišče prve stopnje je v nasprotju s temi listinami ugotovilo, da tožena stranka ni mogla vedeti, v kakšnem zdravstvenem stanju je tožeča stranka ter da zdravniškega potrdila o upravičeni zadržanosti z dela ni bilo mogoče šteti kot opravičilo za neudeležbo na zagovoru dne 25. 8. 2006, čeprav se potrdilo nanaša tudi na ta datum. Iz predložene zdravstvene dokumentacije ter izvedenskega mnenja psihiatrinje dr. M.F. izhaja, da je bil tožnik v času zagovora bolan, pri njem so se izražali simptomi velike depresije in posttravmatskega sindroma, saj je v sorazmerno kratkih časovnih zaporedjih dvakrat doživel oborožen rop na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje selektivno navaja ugotovitve sodne izvedenke psihiatrinje dr. M.F. ter sprejema zmotne zaključke, oziroma se osredotoči le na tiste izraze, ki so iztrgani iz konteksta ter ustrezajo sodišču, medtem ko ostalo zanemari. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugotovitev v izvedenskem mnenju, da je šlo za posttravmatski sindrom in veliko depresijo, zaradi česar je bil sicer fizično sposoben priti na zagovor, na zagovor po čustveni plati pod vplivom posttravmatske poškodbe in se ni bil sposoben soočiti z ogrožajočim dogodkom. V času zagovora je tožnik kazal izrazite simptome sindroma in se ni bil sposoben zagovarjati. Predpisana so mu bila dodatna zdravila, zaradi katerih je bil kot pijan in po mnenju sodne izvedenke v tem primeru še izraziteje pod vplivom zdravil kot sicer, kar je pomembno za njegovo usposobljenost. Sodišče pa v nasprotju s tem zaključuje, da tožniku ni bila kršena pravica do zagovora in da njegovo zdravstveno stanje ni bilo takšno, da se zagovora ne bi mogel udeležiti. Tožeča stranka je navedla tudi, da je bilo pisno opozorilo iz leta 2005 neutemeljeno, vendar sodišče ni izvedlo tega dokaza v tej smeri in je brez dokazne ocene zmotno odločilo, s čemer je bila tožniku odvzeta vsaka možnost uveljavljanja njihove neutemeljenosti. Sodbo je treba iz navedenega razloga razveljaviti, odpraviti procesne kršitve ter dopolniti dokazni postopek. Priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov in pri tem skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere opozarja pritožba in tiste, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker naj bi bili razlogi o odločilnih dejstvih nejasni, sami s seboj v nasprotju ter v nasprotju z listinami v spisu. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo ustrezno obrazložilo s pravilnimi dejanskimi ugotovitvami ter pravnimi stališči, ki so logična in niso sama s seboj v nasprotju.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/2002 in naslednji) v 2. odstavku 83. člena določa, da mora delodajalec pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, delavcu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje prvi in drugi odstavek 177. člena tega zakona, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Iz te določbe ne izhaja, da gre za strogo formalen postopek z vsemi procesnimi zagotovili in roki. Upoštevati je potrebno, da gre za postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za katero veljajo splošna pravila o odpovedi obligacijskih pogodb, in tiste dodatne zahteve oziroma pogoji, ki jih ZDR predpisuje zaradi varstva delavca.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka storila vse, kar je potrebno, da bi tožniku zagovor omogočila in je s tem izpolnila svojo obveznost iz 2. odstavka 83. člena ZDR. Pravilno je tudi razlogovalo, da tožena stranka do dneva zagovora 25. 8. 2006 ni mogla vedeti, v kakšnem zdravstvenem stanju je tožnik, zato tudi ni bila dolžna preložiti zagovora. Tožnik je namreč na dan zagovora po telefonu sporočil, da je zaradi zdravljenja na psihiatrični kliniki pod močnim vplivom sedativov (istega dne je poslal tudi lastnoročno pisno obvestilo, da je na bolniški zaradi zdravljenja), vendar to ni zadoščalo za preložitev zagovora, saj tožnik ni predložil ustrezne medicinske dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da se zaradi zdravstvenega stanja ne more udeležiti zagovora. Tožena stranka je po ugotovitvah sodišča prve stopnje potrdilo o upravičeni odsotnosti prejela šele 5. 9. 2006 (tega dne je bilo potrdilo izdano), torej po izdaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bolniški stalež sam zase še ne pomeni ali predpostavlja, da se delavec ne more udeležiti tudi zagovora. Zato ne zadošča le obvestilo o bolniškem staležu, temveč mora delavec svoj izostanek opravičiti z navedbo pomembnih okoliščin, ki jim po možnosti predloži ustrezne dokaze – ustrezno medicinsko dokumentacijo. Podobno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v več primerih, ko je presojalo upravičeno odsotnost delavca z zagovora oziroma disciplinske obravnave (sodba opr. št. VIII Ips 179/2003 z dne 3.2.2004, v zvezi z udeležbo delavca na disciplinski obravnavi, sodba opr. št. VIII Ips 52/2000 z dne 10.10.2000, sodba, opr. št. II Ips 626/2003 z dne 9.12.2004, sodba in sklep opr. št. II Ips 28/99 z dne 21.10.1999 – objavljeno v bazi podatkov SOVS Ius-Infa.). Ker torej le obvestilo o bolniškem staležu, brez konkretnejših pojasnil (in ustrezne dokumentacije), ni dokazovalo, da se tožnik upravičeno ni odzval na zagovor, tožena stranka ni bila dolžna zagovora preložiti na kasnejši datum. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da je bil tožnik v času zagovora bolan, da so se pri njem izražali simptomi velike depresije in posttravmatskega sindroma, kar naj bi izhajalo iz pričanja dr. M.F..

Glede na to, da je šlo pri tožniku za daljši bolniški stalež, ki je bil pogojen z naravo njegove bolezni, je potrebno dodatno poudariti, da tudi če se tožnik upravičeno ne bi odzval vabilu na zagovor, tožena stranka ne bi bila dolžna zagovora preložiti na kasnejši datum, če bi lahko preložitev glede na kratek prekluzivni rok za podajo redne odpovedi preprečila možnost zakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tožnik je v telefonskem pogovoru povedal, da ima kontrolni pregled na psihiatrični kliniki šele 7. 9. 2006, zagovor pa je bil 24. 8. 2006. Torej bi lahko tožena stranka šele čez 14 dni izvedela, ali bo lahko tožnika ponovno vabila na zagovor, ali pa bo morala zagovor spet preložiti. Zato v takem primeru lahko govorimo o obstoju okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči (kasnejši) zagovor v smislu določbe 2. odstavka 83. člena ZDR. Takšno stališče izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 153/2006 z dne 26. 9. 2006, ko je prav tako šlo za dalj časa trajajoči bolniški stalež delavca.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, v smislu 3. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR, s tem, da je 10. 8. 2006 opravljal delo na delovnem mestu prodajalca na bencinskem servisu na naslovu ... pod vplivom alkohola, pri čemer je test alkoholiziranosti pokazal 1,36 promila alkohola v izdihanem zraku. Ker je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je bil tožnik pred tem že dvakrat pisno opozorjen na kršitve delovnih obveznosti in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovnih kršitev po 1. odstavku 83. člena ZDR (opozorili z dne 13. 6. 2005 in 2. 11. 2005 – prilogi B1 in B2), je pravilno in zakonito zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, reintegracijo in reparacijo. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaznega postopka v zvezi z neutemeljenostjo pisnih opozoril. Sodišče prve stopnje je namreč pri presoji zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevalo drugo pisno opozorilo z dne 2. 11. 2005, ki je bilo tožniku izdano, ker je bil 18. 10. 2005 neupravičeno odsoten z dela med 13.00 in 14. 30 uro, ko je bil z delovnega mesta prisilno odveden na Okrajno sodišče v Grosupljem. Sodišče prve stopnje je upoštevalo le drugo pisno opozorilo, ker je bila pogodba o zaposliti odpovedana v roku enega leta od izdaje drugega pisnega opozorila, v smislu odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-45/07 z dne 17. 5. 2007 glede neustavnosti 1. odstavka 83. člena ZDR. Zato je mogoče sodbo sodišča prve stopnje razumeti le tako, da je bilo (drugo) pisno opozorilo utemeljeno in niso utemeljene pritožbene navedbe, da sodišče v tem delu dejanskega stanja ni ugotovilo.

Ker je tožnik dne 10. 8. 2006 opravljal delo na bencinskem servisu pod vplivom alkohola, v nasprotju z internimi pravili tožene stranke ter določbami 8. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 1. 2005 (priloga A1), pri čemer je šlo za visoko stopnjo alkoholiziranosti (1,36 promila), je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe iz krivdnega razloga, ki je onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo dejstvo, da delo pod vplivom alkohola pomeni povečano nevarnost za nastanek škode na bencinskem servisu, kjer se zaradi visoko vnetljivih in eksplozivnih snovi zahteva še posebej visoka stopnja pazljivosti pri delu. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno, da je tožnik pred tem dogodkom storil že več kršitev delovnih obveznosti, ki so se po teži stopnjevale. Zaradi vsega navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikove navedbe, da je bil le „mačkast“ zaradi pitja alkohola v pretekli noči ter da zaradi njegove višine in teže alkohol nanj ni imel takšnega vpliva, kot bi ga imel sicer na osebo, ki je nižja in ima manjšo telesno težo. Ker pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti, na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP, v zvezi s 154. členom ZPP.

Ker gre za spor o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga oziroma za spor o prenehanju delovnega razmerja, nosi tožena stranka v skladu s 5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) sama svoje stroške odgovora na pritožbo, ne glede na uspeh v postopku.