Jedro

Sprememba zahtevka v postopku poziva je skladno z določbami prvega odstavka 146. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) možna, zato je tožnik lahko predložil dodaten predračun za izvedbo izolacije cokla, s katerim je stroške izvedbe fasade zvišal na znesek, ki presega predpisanih 10.000 EUR, zato tožena stranka nima prav, da se dopolnitev zahtevka že v načelu ne upošteva. Obenem ima prav, da v tem primeru zahtevka, ki ju je tožnik postavil v postopkih javnega poziva (za kreditiranje in za nepovratna finančna sredstva) nista več enaka, s tem pa ne gre več za isto naložbo in s tem za situacijo, ki je pogoj za to, da se lahko uveljavi izjema od siceršnjega pravila, da financiranje istega ukrepa iz dveh različnih virov ni možno. Za pridobitev nepovratne finančne spodbude bi bilo potrebno, da bi priznani stroški kreditirane in subvencionirane naložbe bili višji od 10.000 EUR. V konkretnem primeru pa so bili priznani stroški kreditirane naložbe nesporno manjši od 10.000 EUR, zato odobritev nepovraten finančne spodbude ni bila možna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je v postopku Javnega poziva 18SUB-OB13 „Nepovratne finančne spodbude občanom za nove naložbe rabe obnovljivih virov energije in večje energetske učinkovitosti stanovanjskih stavb“ (v nadaljevanju Javni poziv) z izpodbijano odločbo vlogo tožnika za pridobitev nepovratne finančne spodbude za ukrep toplotne izolacije fasade starejše eno- ali dvostanovanjske stavbe zavrnila.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik dne 20. 2. 2013 oddal vlogo na Javni poziv, v kateri je pri točki 6 (Izjava o sprejemanju pogojev) izjavil, da mu je bil za naložbo (že) odobren kredit s strani tožene stranke v višini 9.543,44 EUR ter vlogi priložil kopijo odločbe o dodelitvi kredita z dne 24. 10. 2012 in predračun izvajalca del v isti višini. Iz baze tožene stranke sledi, da je bila s tožnikom že sklenjena tudi kreditna pogodba z dne 20. 11. 2012, iz katere je razvidno, da je tožnik za ukrep, ki je predmet spodbude, prejel kredit tožene stranke, razvidno pa je tudi, da znašajo priznani stroški po predračunu manj kot 10.000 EUR in s tem manj, kot se zahteva po Javnem pozivu za to, da bi tožnik v skladu z drugim odstavkom 4. točke lahko za isto naložbo poleg že dodeljenega kredita kandidiral še za nepovratno finančno spodbudo. Tožnik je bil s temi ugotovitvami seznanjen s poročilom z dne 29. 3. 2013. Na njegov ugovor mu je bilo ponovno pojasnjeno, da po določbah Javnega poziva praviloma ni mogoče pridobiti nepovratne finančne spodbude v primeru, če je vlagatelj že prejel kredit tožene stranke za isto naložbo, oziroma da je to mogoče izjemoma, če priznani stroški naložbe znašajo več kot 10.000 EUR. Tožnik je vlogi priložil dodaten predračun z dne 4. 3. 2013 za izdelavo cokla in navedel, da vlogo z dne 20. 2. 2013 v delu, ki se nanaša na stroške fasade spreminja ter da dejanski znesek predračuna za izvedbo fasade skupaj s coklom znaša 11.176,36 EUR, česar pa tožena stranka ne upošteva, saj prvi odstavek 8. točke Javnega poziva določa, da vloge ne smejo biti dopolnjene tako, da bi se spremenil obseg načrtovanih del in ukrepov. Ker je torej tožnik že prejel kredit tožene stranke in ker priznani stroški naložbe znašajo manj kot 10.000 EUR, je bilo po presoji tožene stranke treba vlogo tožnika skladno z določbami Javnega poziva zavrniti.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in izda odločbo, s katero bo tožnikovi vlogi ugodeno. V tožbi navaja, da je za nepovratno finančno spodbudo za ukrepa vgradnje ogrevalne naprave in toplotne izolacije fasade nameraval zaprositi v začetku septembra 2012, vendar je bil razpis (12SUB-OB12) dne 31. 8. 2013 predčasno zaprt in ker so bili odsotni zaradi dopusta, so rok za oddajo vloge zamudili. V začetku septembra je pri toženi stranki dobil informacijo, da ne more zaprositi za finančno spodbudo, da pa lahko zaprosi za kredit po razpisu, za nepovratno spodbudo pa bo lahko zaprosil v letu 2013, ko bo objavljen novi poziv. Tako je zaprosil za kredit za oba namena, ki mu je bil odobren v višini 15.876,58 EUR. Zaradi kreditne sposobnosti je predložil predračun za fasado brez cokla, saj je izvedbo cokla nameraval pokriti z lastnimi sredstvi. Oba ukrepa je nameraval tožnik izvesti v prvih mesecih leta 2013, vendar je zaradi hudega mraza kurilno napravo vgradil že decembra, medtem ko je z izvedbo fasade glede na pojasnilo tožene stranke počakal z namenom, da pridobi za izvedbo sredstva nepovratne finančne spodbude. Pred oddajo vloge na Javni poziv mu je bilo pojasnjeno, da za fasado lahko kandidira na pozivu, ker ukrep še ni bil izveden ker kredita še ne odplačuje, obenem pa mu je bilo naročeno, da vlogi priloži odločbo o odobritvi kredita. Pojasnjeno mu je bilo še, da mora biti priložen predračun v enakem znesku, kot je bil predložen vlogi za kredit. Tožnik je ravnal skladno s pojasnili, nakar so mu vlogo zavrnili, ker stroški za fasado ne presegajo 10.000 EUR. Zavrnili pa so mu tudi predračun za izvedbo cokla v znesku 1.632,92 EUR, ki ga prvotno ni predložil. Z izpodbijano odločbo se tako ne strinja iz dveh razlogov: ker iz pogojev Javnega razpisa ni razvidno, da je pogoj za pridobitev nepovratnih sredstev investicija, ki je višja od 10.000 EUR, saj gre le za pogoj, da se hkrati pridobi tudi kredit, kredit pa mu je bil odobren v znesku 15.876,00 EUR (za dva ukrepa); iz pojasnila, ki ga je dobil s strani tožene stranke, pa mu obveznost do tožene stranke še ni nastopila, saj kredita še ni odplačeval, ker ukrep toplotne izolacije še ni bil izveden in ga bo šele začel odplačevati (avgusta). Kolikor je pogoj za pridobitev nepovratne finančne spodbude res investicija, višja od 10.000 EUR, pa tožnik meni, da je pogoj diskriminatoren do tistih, ki so kredit urejali v preteklem letu od 1. 9. 2012 dalje. Za ukrep vgradnje kurilne naprave pa ni mogel uveljavljati finančne spodbude, ker je bil ukrep izveden v decembru preteklega leta. Pogoji razpisa torej očitno niso bili dovolj razumljivi. Tožnik je poleg tega upošteval vsa pojasnila, ki jih je dobil pri toženi stranki, in če bi bile informacije pravilne, bi z izvedbo obeh ukrepov počakal do objave novega poziva.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe in povrnitev stroškov postopka. V odgovoru se (ponovno) sklicuje na drugi odstavek 4. točke Javnega poziva, iz katerega po mnenju tožene stranke dovolj jasno sledi, da lahko vlagatelj pridobi nepovratno finančno spodbudo tudi v primeru, če je že prejel kredit, pod pogojem, da priznani stroški naložbe znašajo več kot 10.000 EUR. Tožeča stranka je nedvomno prejela kredit tožene stranke, in sicer tudi za izvedbo toplotne izolacije fasade, za katero uveljavlja nepovratna finančna sredstva po pozivu. Skupaj z vlogo za pridobitev nepovratne finančne spodbude bi tožnik lahko oddal tudi dodaten predračun za izvedbo toplotne izolacije cokla. Tako pa je vlogi priložil le predračun, po katerem so stroški znašali 9.543,44 EUR in so bili torej manjši od 10.000 EUR. Predračun za cokel je tožeče stranka dala šele naknadno. Zato se v skladu s prvim odstavkom 8. točke Javnega poziva ta predračun ne upošteva. Pa tudi, če bi se upošteval in bi bili stroški naložbe večji od 10.000 EUR, nepovratna finančna spodbuda za celotno izvedbo toplotne izolacije ne bi mogla biti dodeljena. Za pridobitev nepovratne finančne spodbude bi bilo namreč v skladu z določbami Javnega poziva potrebno, da bi bili priznani stroški kreditirane in subvencionirane naložbe višji od 10.000 EUR. Tako pa so bili v konkretnem primeru stroški kreditirane naložbe nižji. Poleg tega Javni poziv v drugem odstavku 4. točke zahteva, da višina nepovratne finančne spodbude in kredita skupaj ne smeta presegati priznanih stroškov kreditirane naložbe. Višina nepovratne finančne spodbude bi v konkretnem primeru znašala 2.400 EUR, višina dodeljenega kredita po odločbi znaša 15.875,58 EUR – od tega je bilo 60,11017% odobrenega zneska kredita namenjenega za toplotno izolacijo fasade, vsota obojega pa je večja od priznanih stroškov naložbe, ki so znašali 9.543,44 EUR in ki so bili določeni na podlagi predračuna z dne 6. 8. 2012. Predpisani pogoj, da mora biti investicija za posamični ukrep višja od 10.000 EUR, po mnenju tožene stranke tudi ni diskriminatoren, saj pridobitev pravice do kredita in do nepovratne finančne spodbude poteka na podlagi samostojnih javnih pozivov, ki so odprti, dokler ni objavljen njihov zaključek. Lanskoletni javni poziv za nepovratne finančne spodbude se je zaprl 31. 8. 2012. Če bi tožeča stranka ob oddaji vloge na letošnji Javni poziv ne imela že izvedenega ukrepa vgradnje kurilne naprave, bi lahko zaprosila za pridobitev nepovratne finančne spodbude za njegovo izvedbo, ob predpostavki, da bi bili izpolnjeni tudi ostali pogoji iz Javnega poziva.

Tožba ni utemeljena.

Tožniku je bil za naložbo v toplotno izolacijo fasade nedvomno že odobren kredit s strani tožene stranke; kredit mu je bil tudi že dodeljen ter 40% zneska nakazanega na račun, kar pomeni, da je tožnik (preden je bila izdana izpodbijana odločba, oziroma še preden je dal vlogo na Javni poziv) kredit delno tudi že prejel, kot je to razvidno iz izpiska črpanja kredita za tožnika. Zato se po presoji sodišča pravilno šteje, da ima iz naslova tega kredita obveznosti do tožene stranke in da zato nima pravice do nepovratne finančne spodbude po prvem stavku drugega odstavka 4. točke poziva, kot se ugotavlja v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Po tej določbi namreč vlagatelj, ki je v okviru iste naložbe za posamezen ukrep, ki je predmet spodbujanja po tem javnem pozivu, že prejel kredit tožene stranke in ima iz naslova tega kredita obveznosti do tožene stranke, za ta ukrep ne more pridobiti pravice do nepovratne finančne spodbude po tem Javnem pozivu.

Ne glede na prejšnji stavek istega odstavka 4. točke pa je vlagatelj v primeru, da kandidira za nepovratno finančno spodbudo po tem ali drugem javnem pozivu za katerokoli naložbo ali več različnih naložb v isti stanovanjski stavbi in če priznani stroški teh naložb znašajo več kot 10.000 EUR, za izvedbo teh upravičen pridobiti tudi kredit tožene stranke, s tem da v nobenem primeru višina nepovratne finančne spodbude in kredita skupaj ne smeta presegati priznanih stroškov kreditirane naložbe. V konkretnem primeru iz izpodbijane odločbe kot nesporno sledi, da vrednost naložbe – toplotne izolacije fasade, za katero je tožnik pridobil kredit tožene stranke, znaša 9.543,44 EUR in torej manj, kot se zahteva po citiranih določbah poziva za to, da se poleg kredita za naložbo pridobi nepovratna finančna spodbuda. Sprememba zahtevka v postopku poziva je po presoji sodišča, drugače kot meni tožena stranka, skladno z določbami prvega odstavka 146. člena člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) možna, zato je tožnik lahko predložil dodaten predračun za izvedbo izolacije cokla, s katerim je stroške izvedbe fasade zvišal na znesek, ki presega predpisanih 10.000 EUR, in zato tožena stranka nima prav, ko v izpodbijani odločbi navaja, da se dopolnitev zahtevka na podlagi 8. točke poziva že v načelu ne upošteva. Vendar pa ima obenem prav, ko poudari, da v tem primeru zahtevka, ki ju je tožnik postavil v postopkih javnega poziva (za kreditiranje in za nepovratna finančna sredstva) nista več enaka, s tem pa ne gre več za isto naložbo in s tem za situacijo, ki je po citiranih določbah 4. točke Javnega poziva pogoj za to, da se lahko uveljavi izjema od siceršnjega pravila, da financiranje istega ukrepa iz dveh različnih virov ni možno. Za pridobitev nepovratne finančne spodbude bi bilo namreč v skladu s citiranimi določbami Javnega poziva potrebno, da bi priznani stroški kreditirane in subvencionirane naložbe bili višji od 10.000 EUR. V konkretnem primeru pa so bili priznani stroški kreditirane naložbe nesporno manjši od 10.000 EUR, zato odobritev nepovratne finančne spodbude, enako kot meni tožena stranka, tudi po presoji sodišča ni bila možna.

V zvezi s tožbenimi ugovori sodišče le še dodaja, da je obravnavani pogoj iz drugega odstavka 4. točke Javnega poziva dovolj jasno zapisan in da zato ni mogoče slediti navedbam tožbe, po katerih pogoja ni oziroma je le-ta nerazumljiv do te mere, da ga ni mogoče upoštevati. Prav tako ni mogoče slediti očitkom, da je pogoj diskriminatoren do tistih, ki so pridobili sredstva iz naslova kredita. Kot pravilno pojasni že tožena stranka v odgovoru na tožbo, gre v obeh primerih za dva različna in samostojna javna poziva, kar pomeni, so pravila za dodelitev ugodnosti lahko različna. Pri tem je izključno od vlagateljev odvisno, ali bodo in na kateri poziv bodo dali vlogo. Čim pa to storijo, so dolžni slediti pravilom za odobritev ugodnosti, ki sledijo iz posameznega poziva.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Ker so ključne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, med strankama nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.