Jedro

Tudi solastniki imajo v medsebojnem razmerju petitorno varstvo zaradi neutemeljenega vznemirjanja toženca kot enega od solastnikov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo vzpostavitev prednje stene pred garažo vrstne hiše v tako stanje, kot je bilo pred njeno porušitvijo in prestavitvijo navzven proti dvorišču, tako kot izhaja iz načrta z dne 4.11.2004, ki je sestavni del sodbenega izreka. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga tako spremembo, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Toženec vztraja pri svoji pritožbeni trditvi, da je izrek sodbe še vedno nejasen in nedoločen ter zato neizvršljiv, četudi je načrt sestavni del sodbenega izreka, saj iz načrta ne izhaja, kaj mora toženec storiti in kje, da vzpostavi prejšnje stanje prednje stene. Ker pritožbeno sodišče ni pojasnilo, kakšno je bilo prejšnje stanje te stene, ni razumljivo obrazložilo neutemeljenosti pritožbenih ugovorov. Pred delom hiše, ki ga je toženec izključno uporabljal in je samostojna enota, je obstajal prostor med dvema zunanjima nosilnima zidovoma hiše, ta del pa ni spadal v funkcionalno zemljišče, pač pa gre za del stanovanja. Po predpisih, ki so urejali stavbna zemljišča, spada v stavbno zemljišče tudi prostor pod prostostoječim balkonom, prostor pod napuščem itd. Zato je materialnopravno napačna presoja obeh sodišč, da ta del ni del stanovanja, oziroma etažne lastnine, ki jo je izključno že vrsto let uporabljal toženec kot svojo. Dolgoletna izključna uporaba prostora v pritličju, ki ga je toženec s premaknitvijo stene le zaprl, je privedla do nastanka etažne lastnine po takratnih predpisih. Toženec s prestavitvijo stene ni posegel v solastninsko pravico tožnikov in tudi ni posegel v funkcionalno zemljišče. Nobeden od tožnikov ni zatrjeval, da naj bi ta prostor kakorkoli uporabljal ali da naj bi šlo za skupen prostor. Zato vknjižba solastninske pravice niti ni tako pomembna. Pomembno pa je, da so tožniki soglašali, da toženec uporablja garažo in da jo preuredi v stanovanje. Pri prestavitvi stane je toženec gradil dejansko v delu, ki ga je imel v izključni uporabi in ki je predstavljal zunanji del njegovega stanovanja, to pa je bilo pred tem zgrajeno s soglasjem tožnikov.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožnikom, ki nanjo niso odgovorili.

Revizija ni utemeljena.

V postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do zatrjevane procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), ker sodbeni izrek tudi po presoji revizijskega sodišča ni nerazumljiv. Že pritožbeno sodišče je z razumljivimi in pravilnimi razlogi odgovorilo na podoben pritožbeni ugovor, da iz načrta, ki je sestavni del sodbenega izreka, tako v njegovem pisnem kot grafičnem delu natančno izhajajo vsa dela, ki jih mora toženec izvesti. Tako kot prvostopenjsko je tudi pritožbeno sodišče ta dela povzelo še v sami obrazložitvi. Kakšno je bilo prejšnje stanje prednje stane, je prav tako jasno razvidno iz samega načrta, poleg tega pa med pravnima strankama ni bilo sporno. To je sodišče prve stopnje izrecno ugotovilo in zapisalo na šesti strani svoje sodbe. Zato tožnik neutemeljeno očita pritožbenemu sodišču, da ni pojasnilo stanja pred premaknitvijo prednje stene.

Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da: – so pravdne stranke solastniki vrstne stanovanjske hiše s pripadajočim zemljiščem, vendar se ne morejo sporazumeti o načinu uporabe, – je toženec v letu 1986 garažo preuredil v stanovanjske prostore tako, da je snel garažna vrata in sezidal prednjo steno, v katero je vzidal vhodna vrata in eno okno, – je toženec v letu 1995 ali 1996 prednjo steno premaknil za približno 1,6 m v dvorišče tako, da je tam sezidal novo steno, v katero je vzidal vhodna vrata in dve okni, prejšnjo prednjo steno pa je podrl in tako pridobil približno 6 m2 dodatne stanovanjske površine, – se je med tem zidanjem eden o tožnikov uprl, vendar je toženec nadaljeval z delom in – tožniki kot ostali solastniki (do 9/10) zahtevajo sodno varstvo zaradi tega drugega posega v njihovo solastninsko pravico.

Obe sodišči sta presodili, da je toženec z obravnavanim dejanjem posegel v solastninsko pravico ostalih solastnikov. Revizijsko sodišče pritrjuje njuni materialnopravni presoji, da opisana prestavitev prednje stene v dvorišče ne pomeni nujno potrebnega posla za redno upravljanje stvari, oziroma da sploh ne gre za posel rednega upravljanja. Za opisano prestavitev stene bi moral toženec pridobiti soglasje vseh ostalih solastnikov, saj to dejanje presega okvir rednega upravljanja določbe 15. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR; Ur.l. SFRJ, št. 6/80 in nadalj.) v zvezi z 268. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ; Ur. l. RS, št. 87/2002)Ć. Tega soglasja toženec ni pridobil. Njegovo ravnanje zato pomeni prekomeren poseg v solastninsko pravico ostalih solastnikov, ki utemeljeno in skladno z določbami 42. in 43. člena ZTLR zahtevajo sodno varstvo pred neutemeljenim vznemirjanjem toženca kot preostalega solastnika. Da imajo tako petitorno varstvo tudi solastniki v medsebojnem razmerju, je že utrjeno stališče sodne prakse (II Ips 24/89, II Ips 434/90, II Ips 84/97, II Ips 51/99, II Ips 558/99 itd).

Na odločitev ne more vplivati revizijska teza, da naj bi prostor pred garažnimi vrati, ki jih je toženec v letu 1986 nadomestil s prednjo steno z vgrajenimi vhodnimi vrati in oknom, že pred posegom v letu 1995 bil sestavni del tiste stanovanjske površine, ki jo uživa on. Ne glede na dejstvo, da je toženec sam izjavil, da je steno premaknil v dvorišče, opredelitev na novo zazidanega prostora kot dvorišča, funkcionalnega zemljišča, stavbišča ali k stanovanju pripadajočega dela ni pravno odločilna. Tako na pripadajoči parceli, kot na sami hiši so pravdne stranke solastniki z določenimi solastninskimi deleži, zato nobeden od solastnikov nima pravice do nekega realnega dela stvari, pač pa le do idealnega deleža na celi stvari. Pravdne stranke se niso uspele dogovoriti niti o načinu uporabe solastne stvari in tudi niso sprožile ustreznega nepravdnega postopka. V taki situaciji dejanska uporaba posameznih realnih delov sama po sebi nobenemu od solastnikov ne daje večjih pravic, zlasti pa ne more niti po prejšnjih niti po sedanjih predpisih kar vzpostaviti etažno lastnino, kot si zmotno predstavlja toženec.

Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP toženčevo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.