Jedro

1. Določbe 274. čl. ZGD ne dajejo podlage za zaključek, da bi nadzorni svet lahko prevzel odločanje v zvezi z vodenjem gospodarske družbe, kamor sodijo tudi disciplinski postopki, saj je to v pristojnosti uprave d.d.. Delovnopravna in korporacijska zakonodaja (ZDR, ZTPDR ter ZGD) med seboj nista bili povsem usklajeni, zato bi lahko bil v predhodnem obdobju kot pristojni organ za odločanje o ugovoru v disciplinskem postopku določen nadzorni svet. Ker statut d.d. nadzornemu svetu ni dal te pristojnosti, takih pooblastil pa tudi ob upoštevanju zakonskih določil nima, je o ugovoru v disciplinskem postopku odločil nepristojni organ, kar ni zakonito.

2. Sodišče I. stopnje je zakonito razveljavilo samo dokončno odločitev nadzornega sveta, ker ta ni bil pristojen za odločanje na II. stopnji v disciplinskih zadevah in naložilo le vrnitev delavca na delo. Pravilna je tudi odločitev sodišča, da zastaranje disciplinskega postopka ni teklo v času sodnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Delovno sodišče v Mariboru, Oddelek v Murski Soboti razsodilo, da se razveljavi sklep nadzornega sveta tožene stranke z dne 29.10.2001 o potrditvi disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja tožniku B. B. in je tožena stranka dolžna tožnika vrniti na delo z dnem prenehanja delovnega razmerja, ga prijaviti v socialno zavarovanje in mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico; tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 136.300,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.6.2002 do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonitih pritožbenih razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo odločilna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem ni storilo bistvene kršitve določb postopka, zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov izpodbijane sodbe. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je bila Komisija za odločanje o obveznostih in odgovornostih določena kot komisija druge stopnje, vendar ne v disciplinskih zadevah, pač pa v tistih zadevah, v katerih na prvi stopnji odloča direktor družbe. Ta komisija je bila torej drugostopenjski organ samo za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih zoper odločitve direktorja. Nadzorni svet ni imenoval drugostopenjskega organa, ki bi bil pristojen za odločanje na drugi stopnji v disciplinskih zadevah in si je to pristojnost obdržal sam. Takšna pristojnost za odločanje v disciplinskih zadevah ni prepovedana oziroma omejena z nobenim pozitivnim predpisom. Ker ni bil noben organ izrecno pristojen za odločanje na drugi stopnji glede disciplinskih zadev, je nadzorni svet tovrstno odločanje zadržal v svoji pristojnosti in zato ni potreboval nobenega statutarnega pooblastila. Zato meni, da je nesprejemljiva ugotovitev sodišča, da odločanje v disciplinskih postopkih predstavlja poseg v pristojnosti uprave, ker uprava v teh postopkih nastopa samo kot predlagatelj, saj gre v konkretnem primeru za pravno osebo z več kot 100 zaposlenimi delavci. Po 26. členu splošne kolektivne pogodbe lahko na prvi in drugi stopnji odloča uprava oziroma poslovodstvo samo pri delodajalcih z manj kot 50 delavci.

Pritožba nadalje navaja, da disciplinske zadeve po svoji naravi ne predstavljajo vodenja poslov, za katerega je po 4. odst. 274. čl. ZGD določena pristojnost nadzornega sveta izključena. Gre za specifično odločanje, ki je preostanek samoupravnega socializma in do sprejema nove delovnopravne zakonodaje, katera določila so usklajena z novo družbeno ekonomsko ureditvijo, ni bilo sistemsko urejeno. Razen tega pritožba uveljavlja, da je z drugim delom izreka sodbe dolžna tožnika vrniti na delo, je sodišče bistveno kršilo določbe postopka v smislu 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. V kolikor tožena stranka ne bi vložila pritožbe zoper to sodbo, bi postala pravnomočna, tožena stranka pa bi imela možnost ponovnega odločanja na drugi stopnji, glede na to, da vodenje disciplinskega postopka še ni zastaralo. Lahko bi po eni strani obstojala za eno in isto razmerje pravnomočna sodba, s katero se toženi stranki nalaga obveznost reintegracije, po drugi strani pa dokončna odločba, s katero se je ponovno odločilo o ugovoru tožnika. Čeprav zastaranje vodenja disciplinskega postopka še ni nastopilo, pa to pomeni, da je izrek sodbe nerazumljiv.

Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaze in zaključuje, da pritožbene navedbe niso odločilne. O tem, ali je nadzorni svet delniške družbe lahko organ, ki odloča na drugi stopnji v disciplinskem postopku, pritožbeno sodišče ugotavlja, da določbe 274. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS št. 30/93 in nadalje) ne dajejo podlage za zaključek, da bi nadzorni svet lahko prevzel odločanje v zvezi z vodenjem gospodarske družbe, kamor sodijo tudi disciplinski postopki, saj je to v pristojnosti uprave družbe. Ker pa je bilo v 2. odst. 80. čl. ZTPDR določeno, da ugovor zoper sklepe, ki jih organi delodajalca sprejemajo o določenih pravicah, obveznostih in odgovornostih, delavec vloži pri organu, ki ga določi splošni akt. Delovnopravna in korporacijska zakonodaja med seboj nista bili povsem usklajeni, bi pogojno in v prehodnem obdobju lahko bil v statutu delniške družbe - tožene stranke kot pristojni organ določen, čeprav izven splošnega pojma gospodarske družbe nadzorni svet (2. tč. 184. čl. ZDR). S tem nadzorni svet ne bi imel pristojnosti nekdanjih organov upravljanja, ker ni tak organ, pač pa ozko tolmačeno samo pristojnosti, ki bi bile izrecno opredeljene v statutu gospodarske družbe. Zato je treba v vsakem primeru ugotoviti, ali je nadzorni svet bil pristojen za odločanje v ugovornem postopku ali ne.

Statut delniške družbe (tožene stranke) nadzornemu svetu ni dal pristojnosti, kar ugotavlja tudi pritožba, da lahko odloča o ugovoru delavca v disciplinskem postopku. Takih pooblastil tudi nima ob upoštevanju zakonskih določb, zato je pravilna odločitev, da je o ugovoru tožnika v disciplinskem postopku odločal nadzorni svet kot nepristojni organ. To je imelo za posledico razveljavitev njegovega sklepa. Nadzorni svet si torej ni mogel, kot zmotno meni pritožba, prisvojiti odločanja na drugi stopnji v disciplinskih zadevah, zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tudi, če ni izrecno imenovan, je pristojen za odločanje o ugovoru v disciplinskih zadevah drugostopenjski organ, ki ga je imenoval nadzorni svet. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo materialno pravo.

Utemeljena tudi ni pritožbena navedba glede bistvene kršitve določb postopka, saj ne gre za protislovje in niti za nerazumljivost. Sodišče prve stopnje je pravilno razveljavilo le drugostopenjsko nezakonito odločbo tožene stranke in zaključilo, da je tožena stranka dolžna vrniti tožnika na delo z dnem prenehanja delovnega razmerja, ga prijaviti v socialno zavarovanje in mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ker odločitev tožene stranke ni postala dokončna in v tem smislu po določilih ZDR neizvršljiva. To hkrati pomeni, kot pritožba tudi navaja, da zastaralni rok za vodenje disciplinskega postopka ne teče v času sodnega postopka in se nadaljuje z vročitvijo te pravnomočne odločbe (93. čl. ZDR). Ta sodna odločba pa ima svojo veljavo, v kolikor v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih dokončno in izvršljivo ne odloči pristojni organ tožene stranke. Ta sodba ni ovira za nadaljnjo vodenje disciplinskega postopka pri toženi stranki.

Zaradi navedenega je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.