Jedro

Sodišče ni dolžno ugotavljati vseh dejstev, za katere stranki (tožilec ali obdolženec) mislita, da so pomembna in da jih je potrebno ugotoviti, ampak ugotavlja tista dejstva, ki so odločilna in za katere oceni, da so v konkretni zadevi pomembna za pravilno uporabo materialnega in procesnega zakona.

Ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do vseh pritožbenih navedb, prav tako ni dolžno ponavljati argumentov sodbe sodišča prve stopnje, če se z njimi strinja. Standardu obrazložitve sodišče druge stopnje zadosti tudi, če iz razlogov sodbe izhaja, da se je z navedbami pritožbe seznanilo in jih ni prezrlo. Sodišče druge stopnje ni dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe ali na navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti ter na navedbe, ki niso relevantne in so očitno neutemeljene.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 200,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Postojni je obsojenega P. K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po drugem v zvezi s tretjim in četrtim odstavkom 201. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Oškodovanca M. Ž. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo (drugi odstavek 105. člena ZKP). Višje sodišče v Kopru je zavrnilo pritožbo obtoženčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki pravočasno vložili zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču so predlagali, da zahtevi ugodi ter odloči skladno s prvim odstavkom 426. člena ZKP.

3. Vrhovna državna tožilka je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navedla, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj kršitev zakona, ki jih uveljavlja, sodišči prve in druge stopnje nista storili.

4. O odgovoru državne tožilke so se zagovorniki pisno izjavili.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je na podlagi določbe prvega odstavka 420. člena mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

7. Zagovorniki zatrjujejo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče se ni opredelilo do razlik v uradnih poročilih inšpektorja za delo L. T. z dne 27. 5. 2010 in 26. 3. 2012, saj je v prvem poročilu inšpektor ugotovil, da je razlog za nezgodo v neustreznem načinu dela M. Ž., kljub temu, da je bil zanj usposobljen, v drugem poročilu pa je navedel, da je vzrok nezgode v neustreznem načinu dela, za katerega delavci niso bili ustrezno usposobljeni. Sodišče se tudi ni opredelilo do razlik v izjavah delavcev M. P. in S. R. v prvem in drugem poročilu. O nasprotnih ugotovitvah v poročilih istega inšpektorja je sodišče prve stopnje v točki 17. obrazložitve zapisalo le, da si prejšnje in kasnejše uradno poročilo ne nasprotujeta, čeprav to ne drži, saj je inšpektor navedel različne razloge za nezgodo. O odločilnih dejstvih je zato precejšnje nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, to je v obeh uradnih poročilih ter med zapisniki o izpovedbah (spremenjeni izjavi M. P. in S. R.) ter med samimi listinami in zapisniki. Sodba se ne ukvarja z oceno izvedenih dokazov. Sodišče bi moralo protislovne dokaze obrazložiti, česar pa ni storilo.

8. Vrhovno sodišče se z vložniki zahteve ne strinja. Sodišče prve stopnje je na podlagi presoje obeh poročil inšpektorja za delo in na podlagi presoje izvedenih dokazov, to je ocene izpovedb na glavni obravnavi neposredno zaslišanih prič M. Ž., M. P., S. R. in S. K., ugotavljalo odločilna dejstva. Sodišče dokazne zaključke in ugotovitve o odločilnih dejstvih napravi na podlagi presoje dokazov, ki so izvedeni v kazenskem postopku na glavni obravnavi in opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi (prvi odstavek 355. člena ZKP). Na podlagi presoje izpovedb zaslišanih prič je sodišče ugotovilo odločilna dejstva o poteku delovne nesreče ter o obsojenčevi krivdi, kar je obrazložilo v točkah 14. in 15. sodbe. Ugotovilo je, da oškodovanec in ostala dva delavca, niso bili usposobljeni za opravljanje dela, ki jim je bilo naloženo. Sodišče je v kazenskem postopku ugotavljalo odločilna dejstva, zato ni mogoče trditi, da sodba nima razlogov o teh odločilnih dejstvih, da nima dokazne ocene. Priče je zaslišalo neposredno na glavni obravnavi. Zato ni bilo dolžno ocenjevati in presojati navedb o izjavah prič v poročilih inšpektorja. Ni se mogoče strinjati z zagovorniki, da sodišče ni ocenilo obeh poročil inšpektorja in da naj bi bil za to podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Sodišče ni prezrlo poročil inšpektorja za delo, saj je njuno vsebino ocenilo. Zagovorniki z nasprotovanjem oceni sodišča, ki je ugotovilo, da poročili ugotavljata kot razlog nezgode neustrezen način dela, izražajo nestrinjanje s presojo dokaza v izpodbijani sodbi. Ne uveljavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma, da obstaja o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino listin. Zagovorniki s citirano navedbo zatrjujejo takoimenovano protispisnost. Protispisnost je podana le takrat, kadar sodišče v nasprotju z vsebino listine ali izpovedbe nekoga v postopku v sodbi reproducira njeno vsebino. V čem naj bi obstajala protispisnost oziroma katero izpovedbo ali listino je sodišče prve stopnje v sodbi reproduciralo v nasprotju z vsebino in na podlagi tega napravilo dokazne zaključke zagovorniki v zahtevi ne pojasnijo. Nestrinjanje z zaključki sodišča prve stopnje o presoji določenega dokaza, ne pomeni uveljavljanje takoimenovane protispisnosti.

9. Zagovorniki še navajajo, da je struktura sodbe sodišča prve stopnje nenavadna, ker sodišče v točki 2. obrazložitve navaja, katere priče je zaslišalo, v točki 7. pa katere listine je prebralo, med njimi pa ni naveden Pravilnik o varnostni in zdravju pri uporabi delovne opreme ter Zakon o varnosti in zdravju pri delu, na katere se sodba sklicuje v točkah 10. in 11. Iz sodbe tudi ni razvidno, da bi sodišče prebralo izpisek iz kazenske evidence za obsojenca, vendar pa sodišče v točki 19. utemeljuje izrek pogojne obsodbe tudi z okoliščino, da je obsojenec do sedaj nekaznovan. Ta nenavadna struktura se kaže tudi v točkah 16. in 17., ker je sodba napisana, kot da odgovarja na pritožbo. Polemizira namreč z obrambo tako kot odločba sodišča druge stopnje, saj se obe točki začneta s tem, da ne držijo navedbe obrambe.

10. Kot je bilo že pojasnjeno v tej odločbi mora vložnik zahteve kršitev zakona, ki jo uveljavlja tudi obrazložiti tako, da jo lahko Vrhovno sodišče preizkusi. Sklicevanje na nenavadno strukturo sodbe, da sodišče ni prebralo zakonov (določbe zakonov niso listinski dokaz kot to trdijo zagovorniki), ali da je kot okoliščino pomembno za izrek pogojne obsodbe štelo tudi obsojenčevo nekaznovanost ter da je tudi odgovorilo na navedbe zagovornika v točkah 16. in 17. pa ne pomeni obrazložitve katerekoli kršitve določb procesnega zakona, zato Vrhovno sodišče navedb ni moglo preizkusiti.

11. Zagovorniki navajajo še, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe, da se zasliši inšpektorja za delo L. T. zaradi razčiščevanja nasprotujočih si ugotovitev v njegovih poročilih. Navajajo, da je bil predlog zavrnjen z obrazložitvijo „ker so bile njegove ugotovitve in zaključki celoviti in obsežni tako, da v celoti odgovarjajo na vprašanja, ki se pojavljajo v tem postopku“ (točka 7. sodbe sodišča prve stopnje). Zagovorniki svojih trditev podrobneje niso obrazložili, sklepati pa je, da uveljavljajo, da je bila zaradi neizvedbe dokaza kršena obsojenčeva pravica do obrambe. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo. Sodišče je, na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo odločilno dejstvo, da delavci za delo, ki jim je bilo odrejeno, niso bili usposobljeni in niso bili seznanjeni z nevarnostmi pri delu. Presodilo pa je tudi pomen poročil Inšpektorata za delo. Ravnalo je skladno z določbo 329. člena ZKP, po katerem dokazovanje obsega vsa dejstva, za katera sodišče misli, da so pomembna za pravilno razsojo. Sodišče ni dolžno ugotavljati vseh dejstev, za katere stranki (tožilec ali obdolženec) mislita, da so pomembna in da jih je potrebno ugotoviti, ampak ugotavlja tista dejstva, ki so odločilna in za katere oceni, da so v konkretni zadevi pomembna za pravilno uporabo materialnega in procesnega zakona. Sodišče je torej dolžno izvesti tiste dokaze, ki so materialno pravno relevantni, to je pomembno za pravilno razsojo. Pri dokaznem predlogu sodišče tako presoja, ali je dokaz pomemben za ugotavljanje dejanskega stanja in obstoja kaznivega dejanja in ali predstavljajo vir relevantnih dejstev v zvezi z obravnavanjem dogodkom. Na podlagi teh meril sodišče tudi tehta uspešnost dokaznega predloga in uspešnost izvedbe dokaza. Zagovorniki v zahtevi le zatrjujejo, da sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza in citirajo obrazložitev sodišča. Ne utemeljujejo pravne relevantnosti dokaza in ne obrazlagajo pravne pomembnosti dokaza za pravilno razsojo, zato s svojimi trditvami niso uspeli izkazati, da je sodišče, ker je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče - delovnega inšpektorja, kršilo obsojenčevo pravico do obrambe.

12. Sodišču druge stopnje zagovorniki očitajo, da ni zadostilo standardu obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje, saj je pritožbeno sodišče dolžno presoditi vse konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, ter zavzeti o njih svoja stališča in jih tudi ustrezno obrazložiti. Po mnenju vložnikov zahteve stališča do pritožbenih navedb sodišče ni zavzelo, ampak je zapisalo le skopo obrazložitev, kot da pritožbenih navedb ne bi bilo. Ker je pritožbeno sodišče pritožbene navedbe zavrnilo brez prave obrazložitve, je bila kršena pravica do učinkovite pritožbe, pravica do izjave v postopku in s tem tudi očitno kršena pravica do poštenega sojenja po 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki je inkorporirana v Ustavo RS kot tudi v določbe ZKP. S sodbo sodišča druge stopnje pa tudi ni bil rešen predmet obtožbe, ker sodba ni, kot je razumeti zahtevo, odgovorila na pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

13. Z zagovorniki se je mogoče strinjati, da mora biti sodna odločba, tako tudi sodba sodišča druge stopnje obrazložena ter da morajo biti navedeni razlogi, na podlagi katerih je sodišče doseglo svojo odločitev. Določba prvega odstavka 395. člena ZKP sodišče druge stopnje zavezuje, da mora v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Obveznost sodišča torej je, da svojo odločitev ustrezno obrazloži, kar izhaja že iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic oziroma izjava v postopku). Zahteva po obrazloženosti sodne odločbe je tudi del pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Vendar pa je procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje nižji, kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje. Ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do vseh pritožbenih navedb, prav tako ni dolžno ponavljati argumentov sodbe sodišča prve stopnje, če se z njimi strinja. Standardu obrazložitve sodišče druge stopnje zadosti tudi, če iz razlogov sodbe izhaja, da se je z navedbami pritožbe seznanilo in jih ni prezrlo. Sodišče druge stopnje ni dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe ali na navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti ter na navedbe, ki niso relevantne in so očitno neutemeljene.

14. Vložniki zahteve citirajo tudi dele sodbe sodišča druge stopnje v točkah 4, 5 in 6. Menijo, da so navedbe posplošene, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe in da odločitev ni argumentirano, logično in prepričljivo obrazložena. V teh delih sodbe je sodišče druge stopnje zavzelo stališče do pritožbenih navedb, pojasnilo je, zakaj šteje, da izjave očividcev dane inšpektorju za delo niso pravno relevantne ter odločilne za odločanje sodišča, temveč, da je sodišče tisto, ki odloča o tem, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje in da slednje ni pridržano inšpektorju, ko je sodišče, kar moti vložnike, zapisalo, da je „odločanje o gotovosti pridržano sodišču ne pa delovnemu inšpektorju, kot očitno misli pritožnik“. Sodišče druge stopnje je pritrdilo razlogom sodbe sodišča prve stopnje, ko je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje imelo za svojo odločitev dovolj podlage v izvedenih dokazih. S tem je tudi pokazalo, da pritožbenih navedb ni prezrlo. Enako velja za navedbo, ki tudi moti vložnike, „da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pretreslo pisne ugotovitve delovnega inšpektorja in je nanje smelo opreti izpodbijano sodbo“. Sodišče druge stopnje je poudarilo načelo iz prvega odstavka 355. člena ZKP, da sme sodišče opreti sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi. Sodišče je na glavni obravnavi prečitalo zapisnike o delovni nesreči ter pisne ugotovitve delovnega inšpektorja, in je dokaz na glavni obravnavi tudi neposredno izvedlo. Dokaz je bil obravnavan v konktradiktornem postopku na glavni obravnavi, torej dokaz je bil „pretresen na glavni obravnavi“ kot izhaja iz zakonskega besedila določbe prvega odstavka 355. člena ZKP. Zato navedba sodišča druge stopnje ni navedba dispozicije moči, kot to zatrjujejo pritožniki. Ni mogoče pritrditi vložnikom, da se sodba sodišča druge stopnje ne opredeli do podanega neskladja v izvedenih dokazih enako kot sodišče prve stopnje, na kar je opozorila pritožba, saj se je do teh dejstev sodišče druge stopnje opredelilo v točkah 4, 5, 6 in 7 sodbe, ko je sodišče presodilo, da je sodišče prve stopnje dokaze ocenilo in do njih zavzelo stališče. Če se sodišče druge stopnje z dokazno oceno sodišča prve stopnje strinja, ne pomeni, da pritožbenih navedb ni presodilo oziroma, da jih je prezrlo. Sodišče druge stopnje je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje, navedlo pa je tudi v navedenih točkah, zakaj jim pritrjuje. Vložniki grajajo tudi obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje v točki 6, češ da sodišče ne pove ničesar konkretnega in da je besedilo te točke zreducirano izključno na ustaljene fraze. Navedba je posplošena in nekonkretizirana, tako da teh trditev Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti. Sodišču druge stopnje po navedenem ni mogoče očitati, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb ter da so bile kršene z Ustavo zagotovljene pravice v kazenskem postopku. Vložniki zahteve pa tudi niso določno pojasnili, kako naj bi kršitev, ki jo zatrjujejo, vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.

15. Ker kršitve postopka iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ki jih uveljavljajo vložniki niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

16. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo skladno s tarifnimi številkami 7112, 71113 in 7152 Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer ugotovljenih v pravnomočni sodbi ter trajanja in zamotanosti postopka.