Jedro

Eden od pogojev za začetek preiskave je obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Gre za pravni standard, za katerega zakon ne predpisuje meril, prav tako ne predpisuje dokaznih standardov, temelji pa na danih dejstvih, iz katerih izhaja določena stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. V fazi odločanja ali naj se zoper določeno osebo začne preiskava, je seveda treba izhajati iz njenega namena, predpisanega v drugem odstavku 167. člena ZKP, in sicer da se med njeno izvedbo zberejo dokazi in podatki, ki so potrebni za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali postopek ustavi. Zaradi navedenega tako za presojo utemeljenega suma ni potrebno, da se v predkazenskem postopku zberejo vsi dokazi, ampak da se ugotovijo tista dejstva in zberejo tisti dokazi, ki utemeljujejo sklepanje, da je določena oseba storila kaznivo dejanje.

Izrek

I. Pritožbi pooblaščencev oškodovanca kot tožilca N.B. se zavrneta kot neutemeljeni.

II. Oškodovanec kot tožilec N.B. je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom I Ks 10287/2016 z dne 20.7.2017 zahtevo za preiskavo oškodovanca kot tožilca N.B., ki jo je po pooblaščenih vložil 5.10.2016 in 6.10.2016, pod točko I izreka zoper osumljene J.B., M.B. in pravno osebo T.K. d. d., zaradi suma storitve kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1 v zvezi s 4. členom in 25. členom Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (nadalje ZOPOKD) v zvezi z 20. členom KZ-1, po 4. točki prvega odstavka 181. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s sedmim odstavkom 169. člena ZKP, zavrnil. Pod točko II izreka je zahtevo za preiskavo zoper osumljena J.B. in M.B. zaradi suma storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe po tretjem odstavku 284. člena KZ-1, po določilu sedmega odstavka 169. člena ZKP v zvezi s 6. alinejo 144. člena ZKP, zavrgel. Po tretjem odstavku 96. člena ZKP je odločil, da mora oškodovanec kot tožilec N.B., plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke J.B., M.B. in pravne osebe T.K. d. d. 2. Proti temu sklepu so se pritožili pooblaščenci oškodovanca kot tožilca. Obe pritožbi uveljavljata bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, pritožbenemu sodišču predlagata, da napadeni sklep spremeni, tako da se opravi preiskava zoper osumljene, pritožba odvetniške pisarne K.o. podrejeno predlaga, da se napadeni sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Pooblaščenci oškodovanca kot tožilca uveljavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka, in sicer Odvetniška pisarna K.o. zaradi kršitve 4. točke prvega odstavka 181. člena ZKP, saj je po mnenju pritožnikov sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da ni dokazov, da bi osumljeni storili očitano kaznivo dejanje, ki izhaja pod točko I izreka sklepa, prav tako sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenega suma ni upoštevalo, da je bil osumljeni (pravilno oškodovanec kot tožilec) za kaznivo dejanje poslovne goljufije na škodo T.K. d. d. pravnomočno oproščen.

5. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji se ni mogoče strinjati. Po določbi prvega odstavka 167. člena ZKP je eden od pogojev za začetek preiskave obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Gre za pravni standard, za katerega zakon ne predpisuje meril, prav tako ne predpisuje dokaznih standardov, temelji pa na danih dejstvih, iz katerih izhaja določena stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. V fazi odločanja ali naj se zoper določeno osebo začne preiskava, je seveda treba izhajati iz njenega namena, predpisanega v drugem odstavku 167. člena ZKP, in sicer da se med njeno izvedbo zberejo dokazi in podatki, ki so potrebni za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali postopek ustavi. Zaradi navedenega tako za presojo utemeljenega suma ni potrebno, da se v predkazenskem postopku zberejo vsi dokazi, kot jih v nadaljevanju pritožbe predlagajo pooblaščenci (zaslišanje oškodovanca kot tožilca, popis zalog in vseh osnovnih sredstev ter temelje za njihovo pridobitev za poslovni leti 2012 in 2013 pri T.K. d. d., N.T. d. o. o. in N. d. o. o., postavitev izvedenca finančne stroke, pri Furs-u pridobitev seznama vseh izdanih in prejetih računov za družbi N.T. d. o. o. in N. d. o. o., pridobitev kazenskega spis Okrožnega sodišča v Mariboru II K 39417/2014 ter vpogled v zapisnike o zaslišanju prič, finančni elaborat, finančno poročilo ter načrt finančnega prestrukturiranja), ampak da se ugotovijo tista dejstva in zberejo tisti dokazi, ki utemeljujejo sklepanje, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je v napadenem sklepu navedlo obširne in tehtne razloge, zakaj utemeljen sum pri osumljenih v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem pod točko I izreka sklepa ni podan (24. do 29. točka sklepa). S temi razlogi se povsem strinja tudi pritožbeno sodišče in se nanje sklicuje ter jim v izogib ponavljanju nima kaj bistvenega dodati, zato o kršitvi 4. točke prvega odstavka 181. člena ZKP in s tem bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ne more biti govora. Ne drži niti izvajanje pritožbe, da sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenega suma ni upoštevalo, da je bil oškodovanec kot tožilec za kaznivo dejanje na škodo T.K. d. d. pravnomočno oproščen. Vse navedeno je namreč pravilno povzelo v 27. in 28. točki sklepa ter se pri presoji utemeljenega suma protipravne prilastitve premoženja gospodarskih družb N.T. d. o. o. in N. d. o. o. v znesku 498.500,00 EUR, pravilno oprlo na mnenje izvedenke A.G., da v poslovnih knjigah N.T. d. o. o. in N. d. o. o. ni podlage za tako visoko terjatev oziroma da v poslovnih knjigah družb ni zasledila niti knjiženj, iz katerih bi taka terjatev sploh lahko izhajala.

6. Pritožba Odvetniške pisarne K.o. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navajanjem, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da N.B. ni oškodovanec. Smiselno enako zatrjuje tudi pooblaščenec K., ko navaja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje pri izdaji sklepa o zavrženju zahteve za preiskavo, nepravilno uporabilo 167. člen ZKP, ki ureja pogoje za uvedbo preiskave v primeru podanega utemeljenega suma.

7. Pritožnikom ni mogoče pritrditi. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če obtožnega akta ne vloži upravičeni tožilec oziroma če se na glavni obravnavi ugotovi, da ni obtožbe upravičenega tožilca ali ni potrebnega predloga za pregon ali dovoljenja pristojnega državnega organa, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pod točko II sklepa pravilno presodilo, da oškodovanec kot tožilec pri kaznivem dejanju krive izpovedbe po tretjem odstavku 284. člena KZ-1 (opisano pod točko II izreka, pod i. in ii.), nima statusa oškodovanca, ki bi lahko prevzel pregon. Zato je zahtevo za preiskavo v tem delu pravilno zavrglo in pri tem ni kršilo 167. člena ZKP, ki ga pritožbi obrazlagata z lastno oceno dokazov ter navajata, da je bil oškodovanec kot tožilec v posledici krive izpovedbe osumljenih oškodovan, ker se je zoper njega vodil nezakonit kazenski postopek. Pritrditi je namreč sodišču prve stopnje, da je pri tem kaznivem dejanju varstveni objekt pravosodje, opis dejanja, na katerega je vezano, pa ne zatrjuje, da bi bil oškodovanec kot tožilec neposredno oškodovan. Iz navedenih razlogov je neutemeljeno sklicevanje pritožbe Odvetniške družbe K.o. na sodbo Višjega sodišča v Kopru, opr. št. IV Kp 25224/2012 z dne 13.8.2015, ker je pri presoji kdo je oškodovanec v postopku bistven opis kaznivega dejanja, ki v obravnavani zadevi neposredne škode oškodovanca ne zatrjuje. Sodišče prve stopnje pa je v zvezi s tem dodatno pojasnilo še, da škoda oškodovanca kot tožilca ne izhaja niti iz vsebine dokazov, ker je bil kazenski postopek zoper oškodovanca kot tožilca končan s pravnomočno oprostilno sodbo, ki ni posledica krivih izpovedb osumljenih, temveč neutemeljenih očitkov iz obtožbe (sodba Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. II K 39417/2014 z dne 2.11.2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. III Kp 39417/2014 z dne 22.3.2016). Glede na navedeno se v pritožbah uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega dostavka 371. člena ZKP in drugega odstavka 371. člena ZKP pokažejo kot neutemeljene.

8. Pritožbi pooblaščenca K. ni mogoče pritrditi, da se je sodišče prve stopnje v 24. in 25. točki sklepa spustilo v oceno dokazov in k zadevi pristopilo kot da gre za pravnomočno uvedeno preiskavo. Sodišče prve stopnje je v 24., 25. in 26. točki napadenega sklepa povzemalo le vsebino dokazov, torej to kar iz listin izhaja, medtem ko se ocena sodišča prve stopnje nanaša le na obstoj utemeljenega suma in ne vsebuje zaključkov o tem, ali je bilo kaznivo dejanje, očitano pod točko I izreka, storjeno. Zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj pritožniki z oceno zbranih dokazov ne morejo omajati pravilnosti napadenega sklepa, ker se sodišče prve stopnje pri odločanju v obravnavani zadevi ne more spuščati v presojo dokazov, kot je to že bilo navedeno.

9. Glede na navedeno, in ker pritožniki niti v preostalem ne navajajo nič takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in zakonitost napadenega sklepa, je pritožbeno sodišče pritožbi pooblaščencev oškodovanca kot tožilca zavrnilo kot neutemeljeni (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10. Odločitev o stroških postopka temelji na določilu prvega odstavka 98. člena ZKP in določbi drugega odstavka 96. člena ZKP ter je posledica neuspelih pritožb. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in Taksne tarife (tarife št. 74013) ter ob upoštevanju premoženjskih razmer oškodovanca kot tožilca.