Jedro

Opis ravnanja osumljenega, ki je plačilo preživnine pogojeval z umikom tožbe hčerine zakonite zastopnice, kar na trditveni ravni logično pomeni, da je sredstva za plačilo imel, v zadostni meri konkretizira zakonski znak "čeprav bi to zmogel" (dajati preživnino) v sklepčnem obtožnem predlogu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Ljubljani iz razlogov po 1. in 4. točki prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 437. člena ZKP zavrglo obtožni predlog v tč. 2, v kateri je osumljenemu A. A. očitano kaznivo dejanje neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena KZ-1. Odločilo je, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki osumljenca obremenjujejo proračun.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila višja državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (pritožbeni razlog po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nadaljnji postopek.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Preizkus razlogov sklepa v okviru navedb pritožbe je razkril, da pritožnica utemeljeno izpodbija pravno stališče sodišča prve stopnje, po katerem opis dejanja v tč. 2 obtožnega predloga ne vsebuje zadostne konkretizacije vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena KZ-1. Presoja odločilnega vprašanja, ali je abstraktni zakonski znak "čeprav bi to zmogel" (tj. dajati preživnino) v zadostni meri substanciran s trditvami v tenorju obtožnega akta, da je osumljenec plačilo preživnine pogojeval s tem, da bi zakonita zastopnica hčerke (osumljenčeva nekdanja partnerica) umaknila tožbo, je povezana z logičnim pritožbenim naziranjem, da opis ravnanja osumljenega, ki plačilo preživnine pogojuje z nekim postopanjem druge osebe, na nivoju konkretizacije opisa nedvomno dopušča sklep o smiselnem obtožbenem očitku, da bi preživnino (najmanj v predmetnem obsegu) zmogel plačati, česar ni storil, kar pomeni, da je imel oziroma ima sredstva, ki bi mu plačilo omogočila. Po presoji pritožbenega sodišča je na ta način v konkretni zadevi zadoščeno zahtevi po zadostnem substanciranju problematiziranega zakonskega znaka, kar bo osumljenemu v nadaljevanju (dokaznega) postopka omogočilo tudi konkretno obrambo, pri čemer je seveda državno tožilstvo tisto, ki bo dolžno dokazati dejstva in okoliščine, ki jih obtožbeno zatrjuje ter na podlagi katerih zaključuje, da je osumljenec zmožen plačevati preživnino.1 Trditve, da je osumljenec zdrav, zmožen za delo in pridobitno sposoben, bo prav tako potrebno ovrednotiti v dokaznem postopku, torej ob upoštevanju posameznih dokazov ter sintezno vseh dokazov v medsebojni povezavi, ne pa že pri materialnem preizkusu obtožnega predloga nakazovati (kot v izpodbijanem sklepu), da tožilstvo ni predložilo podatkov o zdravstvenem stanju osumljenega oziroma o njegovi delazmožnosti, kar vse je pravzaprav šele predmet sledečega dokazovanja.

5. Čeravno je sodišče prve stopnje obtožni predlog v tč. 2 (zmotno) zavrglo že iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP (dejanje, opisano v tenorju obtožbe, ni kaznivo dejanje), je v tč. 6 izpodbijanega sklepa navedlo še razloge, ki naj bi utemeljevali enako procesno odločitev tudi iz razloga po 4. točki prvega odstavka 277. člena ZKP (ni zadosti dokazov, da bi bil osumljenec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe), s čimer je sklep prvenstveno obremenilo z notranjim vsebinskim nasprotjem, hkrati pa tudi v tem delu podalo neprepričljive razloge. Upoštevaje zgoraj pojasnjeno pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da osumljenčevo pogojevanje plačila preživnine vsaj na nivoju utemeljenosti suma kot dokaznega standarda za vložitev obtožnega akta postavlja pod vprašaj preliminarno oceno podatkov spisovnega gradiva, ki se nanašajo na premoženjsko in prihodkovno stanje osumljenega ter pravzaprav pokažejo "zgolj" situacijo, prikazano v uradnih evidencah, na kar se izpodbijani sklep opira z nezadostno mero kritičnosti. Medtem pa podatki spisa v obstoječi postopkovni fazi nasprotno nakazujejo tudi, da naj bi se osumljenec preživljal s starim železom, za kar uporablja kombi, katerega lastnik je, kar kaže na to, da določena sredstva očitno ima. Ali osumljeni preživnine ni zmogel plačati zaradi objektivnih ovir oziroma ali jo je deloma plačal po svojih najboljših zmožnostih, kot je preuranjeno že zaključilo prvostopenjsko sodišče, pa bo mogoče ugotoviti po izvedenem dokaznem postopku, kot v pritožbi utemeljeno navaja tudi državna tožilka.

6. Ker je izpodbijani sklep obremenjen tako s kršitvijo kazenskega zakona pri vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se osumljenec preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 403. člena ZKP), kot z zmotno ugotovitvijo dejanskega stanja glede presoje ne/obstoja utemeljenega suma (prvi odstavek 373. člena ZKP, prav tako v povezavi s prvim odstavkom 403. člena ZKP), je sodišče druge stopnje pritožbi višje državne tožilke ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo, zadevo pa je vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (tretji odstavek 402. člena ZKP).

1 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 34339/2011-125 z dne 3. 3. 2016.