Jedro

Izražena negativna vrednostna sodba lahko predstavlja razžalitev in bi moralo sodišče prve stopnje v okoliščinah konkretnega primera, po ugotovitvi, kaj je bilo dejansko izrečeno, presoditi žaljivost toženkine izjave in obstoj morebitnih duševnih bolečin tožnice.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Izrek o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo odškodnine in toženki naložilo, da mora tožnici plačati 1.374,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2011 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka. Meni, da sodišče ni opravilo dokazne ocene in da sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče ni obrazložilo zaključka, da tožnica izrečene žaljivke ni uspela dokazati. Ne strinja se z razlogi. da tožnici morebitna negativna vrednostna sodba s strani toženke ni mogla povzročiti pravno relevantnih duševnih bolečin. Priča E. A. je izpovedal v nasprotju s pričo A. A., ki je opisala, da sta se pravdni stranki kregali in zmerjali. Izpovedbi S. C. in M. B. sta pristranski. Na podlagi pristranskih izjav prič ni mogoče zaključiti, da je tožnica konfliktna in da jo konkretna žaljivka ni prizadela. Protispisen je zaključek, da je tožnica toženko ustrahovala, zato je slednja posegla po nedovoljenih obrambnih sredstvih za ustni konflikt. Dosojena odškodnina je prenizka, sodišče bi ji moralo priznati tudi odškodnino za primarni strah ter pomoč in postrežbo. Zakonske zamudne obresti bi moralo dosoditi od 1. 6. 2011. Predlaga spremembo sodbe.

Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka. Meni, da sodišče ni opravilo dokazne ocene in da so razlogi sodišča o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Zaključek sodišča o tožničinem vračanju žaljivk predpostavlja, da je žaljivke izrekla tudi toženka, kar pa je sodišče štelo za nedokazano. Ugotovitev, da je toženka v trenutku ogroženosti zgrabila lopato za kidanje snega in z njo zamahnila proti tožnici, je arbitrarna in v neskladju z drugimi dokazi, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. V zvezi z obstojem tožničinih poškodb se sodišče sklicuje na neverodostojne priče, do njihovih izpovedb pa se kritično ne opredeli. V skladu s tožničinim opisom dogodka naj bi toženka lopato držala za ročaj ter toženko udarila z nakladalnim delom, kar pa je v nasprotju z ugotovitvami izvedenca, da poškodba na tožničinem stegnu odgovarja ročaju lopate. Sodišče se do izvedenčevih ugotovitev v zvezi z mehanizmom nastanka poškodb ni opredelilo. V nasprotju z vsebino prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 3. 6. 2013 je zapis o tožničini izpovedbi, da jo je toženka prečno udarila z lopato, ki jo je držala za krožni del. Tožničin opis dogodka na šestnajsti strani zvočnega prepisa glavne obravnave z dne 3. 6. 2013 se razlikuje od opisa, ki ga ugotavlja sodišče. Sodišče izhaja iz predpostavke, da je toženka tožnico udarila z lopato in zatem poklicala moža, po izpovedbi tožnice pa naj bi jo toženka udarila šele po prihodu toženkinega moža. Na v tožbi zatrjevani način opisanih poškodb ni mogoče dobiti. Toženka je predlagala rekonstrukcijo dogodka, sodišče pa ni pojasnilo razlogov za zavrnitev tega dokaznega predloga. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožnica na toženkino pritožbo ni odgovorila.

Toženka je odgovorila na tožničino pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica zatrjevane izrečene žaljivke ni uspela dokazati in da morebitna negativna vrednostna sodba s strani toženke tožnice ni mogla presenetiti in ji tudi ni mogla povzročiti takšnih duševnih bolečin, ki bi bile podlaga za pravno priznano nepremoženjsko škodo. V zvezi s povzročitvijo telesne poškodbe je sklepalo, da je tožnica toženko ustrahovala in da je toženka posegla po sicer nedovoljenih obrambnih sredstvih za ustni konflikt ter je v trenutku ogroženosti, ko ji je tožnica vračala žaljivke in ji grozila, zgrabila lopato za kidanje snega in z njo zamahnila proti tožnici ter poklicala moža. Obenem je še ugotovilo, da je tožnica izpovedala, da je toženka držala lopato za krožni del in da je takšen način poškodbe potrdil tudi postavljeni izvedenec.

K pritožbi tožnice Razlogi o odločilnih dejstvih glede tožničine razžalitve dobrega imena in časti so med seboj v nasprotju, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica utemeljeno opozarja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka posegla po „sicer nedovoljenih obrambnih sredstvih za ustni konflikt“ v nasprotju z zaključkom, da tožnica zatrjevane žaljivke ni uspela dokazati. Enako velja za zaključek, da morebitna negativna vrednostna sodba s strani toženke tožnici ne bi mogla povzročiti pravno priznanih duševnih bolečin. Izražena negativna vrednostna sodba namreč lahko predstavlja razžalitev in bi moralo sodišče prve stopnje v okoliščinah konkretnega primera, po ugotovitvi, kaj je bilo dejansko izrečeno, presoditi žaljivost toženkine izjave(1) in obstoj morebitnih duševnih bolečin tožnice.

K pritožbi toženke Toženka utemeljeno opozarja na nasprotje med tožničino izpovedbo, da je toženka lopato držala za ročaj in da je bila poškodovana z nakladalnim delom lopate (prepis tonskega posnetka z dne 3. 6. 2013, str. 26) ter ugotovitvijo sodišča, da je toženka držala lopato za krožni del (sedma stran prvostopne sodbe). Ravno tako toženka utemeljeno opozarja na dejstvo, da je tožnica izpovedala, da je bil tožničin mož prisoten v času toženkinega udarca z lopato (prepis tonskega posnetka z dne 3. 6. 2013, str. 16), medtem ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženkin mož prišel na kraj škodnega dogodka po udarcu z lopato (šesta stran prvostopne sodbe). Zaradi ugotovljenega nasprotja med razlogi sodbe o vsebini prepisa zvočnega posnetka z dne 3. 6. 2013 in med samim prepisom je torej podana kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP. Toženka pa tudi utemeljeno opozarja, da sodišče ni pojasnilo razlogov za zavrnitev njenega dokaznega predloga za rekonstrukcijo nastanka poškodbe po zatrjevanju tožnice.

K pritožbama obeh pravdnih strank Po presoji pritožbenega sodišča obe pravdni stranki utemeljeno opozarjata na pomanjkljivost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Sodišče se je namreč v zvezi z ugotavljanjem posega v tožničino čast in dobro ime sklicevalo le na priče, ki jih je predlagala toženka (S. C., M. B., E. A.) in so izpovedale v toženkino korist, čeprav ob samem škodnem dogodku niso bile prisotne. V zvezi s presojo obstoja udarca z lopato pa se je sklicevalo na zdravstveno dokumentacijo in na izpovedbe prič, ki jih je predlagala tožnica (M. R., M. E., R. E., T. E.) in ki ravno tako niso bile prisotni ob zatrjevanem škodnem dogodku. Ker pritožbi utemeljeno izpostavljata, da sodišče prve stopnje ni opravilo dokazne ocene verodostojnosti posameznih prič, se izpodbijana sodba zaradi kršitve metodološkega napotka iz 8. člena ZPP ne more preizkusiti, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Zaradi absolutnih bistvenih kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je pritožbeno sodišče v skladu z določilom prvega odstavka 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče odpraviti nasprotje o odločilnih dejstvih v zvezi z obstojem posega v tožničino čast in dobro ime ter se opredeliti do tožničine izpovedbe, da je toženka držala lopato za ročaj in jo udarila z nakladalnim delom lopate ter ugotovitvijo izvedenca, da tožničina modrica na levem stegnu odgovarja ročaju lopate. Ravno tako se bo moralo opredeliti do tožničine izpovedbe v zvezi s prihodom toženkinega moža na kraj škodnega dogodka ter opraviti dokazno oceno verodostojnosti prič v zvezi z obstojem posameznih pravno relevantnih dejstev ob upoštevanju metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. V skladu z 213. členom ZPP pa se bo moralo tudi opredeliti o dopustnosti oziroma utemeljenosti toženkinega dokaznega predloga za rekonstrukcijo dogodka. Nato bo sodišče moralo opraviti celovito dokazno oceno vseh izvedenih dokazov, v primeru dvoma upoštevajoč pravilo o dokaznem bremenu, si ustvariti predstavo o celotnem poteku dogodka, ne zgolj o posamičnih segmentih, ter nato o zahtevku ponovno odločiti.

Na podlagi 1. odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi svoje odločbe presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so bile bistvenega pomena za sprejem drugostopenjske odločbe. Posledično se pritožbeno sodišče do ostalih navedb pritožbe ni opredelilo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

Op. št. (1): Primerjaj II Cp 891/2013 z dne 21. 8. 2013