Jedro

V obravnavani zadevi ni izpolnjena temeljna predpostavka za utemeljenost zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve, in sicer odsotnost pravnega temelja za bivanje v sporni nepremičnini. Toženka ima namreč veljavni pravni naslov za brezplačno uporabo sporne nepremičnine, in sicer pogodbo o služnosti stanovanja, ki jo je sklenila s tožnikom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku znesek 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti toženki njene pravdne stroške v znesku 218,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženki pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da toženka ni podala trditev o tem, da ima pravico do dosmrtnega brezplačnega uživanja sporne nepremičnine. Toženka se je sicer sklicevala na določila predpogodbe in darilne pogodbe z dne 22. 7. 1994, ki pa je bila kasneje razveljavljena, poleg tega pa je bila ta pogodba sklenjena med tožnikom in njegovim bratom Z. K.. Sodišče prve stopnje se zato na to predpogodbo in darilno pogodbo ne bi smelo opreti. Sodišče prve stopnje je tako prekoračilo trditveno podlago strank in se oprlo na neobstoječo pogodbo. Nadalje navaja, da dovoljenje nekomu, da uporablja tujo stvar, še ne pomeni, da je dogovorjen dosmrtni užitek, pač pa kvečjemu prekarij. Meni tudi, da služnost na nepremičnini ne more biti zgolj ustno dogovorjena. Zaključuje, da toženka ni dokazala veljavnega pravnega temelja za zasedanje sporne nepremičnine. Tudi sicer toženka niti ni prerekala njegovih trditev, da med njima ni bil sklenjen nikakršen dogovor o brezplačni uporabi sporne nepremičnine. Neprerekana dejstva pa se štejejo za priznana. V nadaljevanju se sprašuje, na podlagi katerega predpisa mu sodišče nalaga dokazno breme o obstoju dogovora o plačilu. Gre namreč za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve. Prav tako pa mu ni jasno, od kod sodišču zaključek, da mora biti plačilo za služnost med strankama izrecno dogovorjeno.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavana pravdna zadeva predstavlja spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Izpodbijane sodbe torej ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče tako vezano, izhaja: -da toženka v sporni stanovanjski stavbi prebiva že od leta 1957 dalje in da je bila imetnica stanovanjske pravice; -da je lastnik sporne stanovanjske stavbe tožnik, ki jo je kupil dne 6. 11. 1991 po Stanovanjskem zakonu kot sin imetnice stanovanjske pravice (toženke); -da je bil med pravdnima strankama po tožnikovem nakupu te nepremičnine sklenjen ustni dogovor o brezplačnem uživanju nepremičnine oziroma o služnosti stanovanja, s katerim je tožnik svoji mami – toženki dovolil brezplačno uživanje nepremičnine tudi v prihodnje; -da tožnik bivanju toženke v sporni nepremičnini ni nasprotoval vse do 22. 9. 2010, ko ji je poslal poziv na izselitev in plačilo uporabnine; -da toženka za uživanje sporne nepremičnine tožniku ni nikoli ničesar plačevala.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine. V obravnavani zadevi ni izpolnjena temeljna predpostavka za utemeljenost zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve, in sicer odsotnost pravnega temelja za bivanje v sporni nepremičnini (glej 190. člen v zvezi s 198. členom Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Toženka ima namreč veljavni pravni naslov za brezplačno uporabo sporne nepremičnine, in sicer pogodbo o služnosti stanovanja, ki jo je sklenila s tožnikom (glej paragraf 521 Občega državljanskega zakonika – v nadaljevanju ODZ, ki se je v času sklenitve te pogodbe uporabljal glede osebnih služnosti, torej tudi glede služnosti stanovanja). Pritožbene trditve, da je šlo med pravdnima strankama kvečjemu za prekaristično razmerje (dovoljeno uporabo stvari do preklica), nimajo podlage v dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje.

8. Pritožba pravilno opozarja, da se za pravne posle v zvezi z nepremičninami zahteva pisna oblika (prim. 52. člen OZ, 5. člen v času sklenitve sporne pogodbe veljavnega Zakona o prometu z nepremičninami; zahteva po pisnosti pri pridobivanju stvarnih pravic na nepremičninah pa nenazadnje izhaja tudi iz pravil o zemljiški knjigi). Vendar pa je v skladu s teorijo o realizaciji pravnega posla (58. člen OZ, enako je določal tudi prej veljavni 73. člen Zakona o obligacijskih razmerjih) priznan pravni učinek tistim pogodbam – zavezovalnim pravnim poslom (za katere se sicer zahteva pisna oblika), ki so bile sklenjene ustno in bile v pretežnem delu ali v celoti realizirane. Takšne pogodbe lahko konvalidirajo, razen če je zanje predpisana strožja obličnost, npr. sklenitev pogodbe v obliki notarskega zapisa, ki pa za konkretno pogodbo ni predpisana (prim. sodbo VSL II Cp 4336/2010). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil ustni dogovor o ustanovitvi služnosti stanovanja realiziran, saj je toženka ves čas, odkar je tožnik postal lastnik sporne nepremičnine, torej od leta 1991 dalje, le-to tudi uporabljala, tožnik pa ji je vse do 22. 9. 2010 takšno uporabo dovoljeval in tako njeno osebno služnost priznaval. Med pravdnima strankama je bil tako sklenjen zavezovalni pravni posel o ustanovitvi osebne služnosti. Dejstvo, da ta služnost ni vpisana v zemljiško knjigo (v skladu s paragrafom 481 ODZ se je služnostna pravica na nepremičninah pridobila z vpisom v javno knjigo, enako določa tudi sedaj veljavni Stvarnopravni zakonik), ne vpliva na odločitev v konkretni pravdni zadevi, ki se nanaša zgolj na stranki zavezovalnega pravnega posla o ustanovitvi te služnosti in s tem o podlagi za toženkino uporabo sporne nepremičnine (in torej v ničemer ne posega v morebitne pravice tretjih oseb – prim. 6. in 8. člen Zakona o zemljiški knjigi).

9. V zvezi s pritožbenimi navedbami o plačilu za služnost pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je služnost lahko odplačna ali neodplačna. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da toženka ni nikoli plačevala za uživanje sporne nepremičnine in da plačilo za uživanje ni bilo dogovorjeno, torej je bila med pravdnima strankama dogovorjena brezplačna služnost. 10. Pritožbene navedbe o tem, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati predpogodbe in darilne pogodbe z dne 22. 7. 1994, ki po ugotovitvah sodišča prve stopnje potrjuje obstoj že predhodno obstoječe (tri leta trajajoče) služnosti stanovanja, se nanašajo na pravilno ugotovitev dejanskega stanja in so zato v tem postopku neupoštevne.

11. Prav tako pa so neupoštevne pritožbene navedbe, ki sodišču prve stopnje očitajo, da je prekoračilo toženkino trditveno podlago in da je s tem kršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP ter da ni upoštevalo, da se v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP neprerekana dejstva štejejo za priznana (po mnenju pritožbe naj toženka ne bi prerekala določenih tožnikovih trditev). S temi navedbami pritožba sodišču prve stopnje očita relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki so v tem postopku nedopusten pritožbeni razlog.

12. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).