Jedro

Kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovo ravnanje po drugem odstavku 192. člena KZ-1 je storjeno, če obsojenec izpolni zakonske znake ene od alternativno določenih oblik kaznivega dejanja, saj so te izvršitvene oblike v zakonu navedene alternativno in ne kumulativno.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 500,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Krškem je bil A. M. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zanemarjanja otroka in surovega ravnanja po drugem in prvem odstavku 192. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po členu 57 KZ-1 mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen eno leto zapora s preizkusno dobo treh let. Sodišče je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Pritožbo obsojenčevega zagovornika je kot neutemeljeno zavrnilo višje sodišče in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja uvodoma, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP vrhovni državni tožilec meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Iz opisa dejanja namreč ne izhaja zgolj v zahtevi za varstvo zakonitosti izpostavljen očitek v zvezi s pretepanjem (pri čemer se izpostavlja, da več enakih izvršitvenih ravnanj v daljšem časovnem obdobju pomeni večkrat ponovljeno to izvršitveno dejanje), ampak tudi druga (dolgotrajna) izvršitvena ravnanja, ki so celokupno privedla do prepovedane posledice, izražene v prizadeti telesni in duševni integriteti mladoletnega otroka. Vložnik po stališču vrhovnega državnega tožilca ob tem očitno prezre, da se zoper obsojenca v okviru kaznivega dejanja ni vzpostavil očitek surovega ravnanja kot eden od alternativno določenih zakonskih znakov kaznivega dejanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1, ampak se mu poleg hujše kršitve dolžnosti do otroka očita tudi siljenje otroka k delu, ki ni primerno njegovi starosti. Prav tako pa tudi ni podana kršitev procesnega zakona, saj vložnik skozi očitek kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP izpodbija le s strani sodišča ugotovljeno dejansko stanje, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno vlagati.

4. V izjavi zagovornika obsojenca o navedbah vrhovnega državnega tožilca ta vztraja na stališčih, zavzetih v zahtevi za varstvo zakonitosti.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo oziroma zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno sodno odločbo, vložiti le zaradi kršitve kazenskega zakona, kršitev določb prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev pa le, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovno sodišče v nasprotju s pritožbenim postopkom, v katerem sodišče, ko odloča o pritožbi, pazi po uradni dolžnosti na kršitve zakona, se omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Glede na strogo določene meje preizkusa (prvi odstavek 424. člena ZKP) je vložnik dolžan uveljavljane kršitve obrazložiti, oziroma ne zadošča, da navede le zakonske razloge iz prvega odstavka 420. člena ZKP ali da samo citira zakonske določbe, ki naj bi bile kršene, temveč mora navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona podane. Če vložnik uveljavlja razlog iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP (druge kršitve procesnega zakona, ki bi lahko vplivale na odločitev), mora utemeljiti tudi vzročno zvezo med kršitvijo procesnega zakona in zakonitostjo pravnomočne sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno vlagati iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. V obravnavani kazenski zadevi vidi vložnik kršitev kazenskega zakona v tem, da naj bi iz izreka sodbe povsem neustrezno izhajalo, da je obsojenec z oškodovancem surovo ravnal in ga spravljal v sužnjelastniški odnos.

7. Kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovo ravnanje po drugem odstavku 192. člena KZ-1 stori starš, skrbnik, rejnik ali druga oseba z več alternativno določenimi oblikami, in sicer: sili mladoletno osebo k pretiranemu delu ali k delu, ki ni primerno njeni starosti, ali k opuščanju dela, ali jo iz koristoljubnosti navaja k beračenju ali drugim dejanjem, ki so škodljiva za njen razvoj, ali z njo surovo ravna in ali jo trpinči. V konkretni kazenski zadevi se obsojencu očita, da je silil otroka k delu, ki ni primerno njegovi starosti, ter hudo kršil svoje dolžnosti do otroka, ne pa tudi drugih izvršitvenih dejanj. Jasno pa je, da je lahko to kaznivo dejanje storjeno, če obsojenec izpolni zakonske znake ene od alternativno določenih oblik kaznivega dejanja, saj so te izvršitvene oblike v zakonu navedene alternativno in ne kumulativno. Tako tudi vložnik ne more uspeti z nadaljnjimi navedbami, da je obsojenec kdaj pa kdaj udaril otroka s pasom po riti ali ga nekajkrat udaril z roko, saj sodišče obsojenca ni spoznalo za krivega alternativno določene oblike kaznivega dejanja „z njim surovo ravna“, temveč je navedeno konkretno ravnanje obsojenca, le del njegovega ravnanja, s katerim je hudo kršil svoje dolžnosti do otroka in ki je pripeljal do posledic, kot so strah in občutek tesnobe, ki se je razvila pri otroku.

8. Nestrinjanje s presojo sodišča o neprimernosti dela v hlevu z otrokovo starostjo pa ne pomeni obrazložitve kršitve materialnega ali procesnega zakona, temveč s tem vložnik uveljavlja le pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa, kot je bilo že pojasnjeno, ni dopustno izpodbijati pravnomočne sodne odločbe z zahtevo za varstvo zakonitosti. V sfero dejanskega stanja pa sodi tudi ocenjevanje strokovnosti izvedenskega dela izvedenke V. ter navedbe o tem, kako je obsojenec želel za pastorka le najboljše in se je zanj v šoli tudi zanimal. 9. Vložnik pa ne more uspeti tudi z nadaljnjimi trditvami, da ni opredeljena časovna komponenta dejanskega očitka, koliko časa je otrok delal v hlevu in točno na katero uro se je nanašal očitek zgodaj zjutraj, saj te okoliščine ne sodijo med odločilna dejstva, ki bi lahko vplivala na zakonitost sodne odločbe. Sodišče je namreč utemeljeno presodilo, da je delo v hlevu, ki ga je opravljal oškodovanec, neprimerno njegovi starosti, in to ne glede na to, ali je delal uro prej ali uro kasneje oziroma uro dlje ali uro manj.

10. Ker torej v zahtevi uveljavljane kršitve zakona niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa je vložena v pretežni meri tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče skladno z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Odločitev o stroških temelji na določilih členov 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je pri višini takse upoštevana tarifa po Zakonu o sodnih taksah, upoštevaje obsojenčeve premoženjske razmere in zapletenost obravnavane kazenske zadeve.