Jedro

Tožnik je predhodno pri svojem delodajalcu prijavil inventivne predloge, ki po pristojnih organih niso bili obravnavani. Ker so se ti inventivni predlogi uporabljali v proizvodnji, je kljub temu upravičen do nagrade. Njegov tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja v stečaju prerekane terjatve za plačilo nagrade je utemeljen.

Ni utemeljen obrestni tožbeni zahtevek, saj tožnik obresti v stečajno maso ni prijavil.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožnika do tožene stranke v znesku 4.582.602,20 SIT (sedaj 19.122,86 EUR), zavrnilo pa zahtevek tožnika, da se ugotovi obstoj terjatve iz naslova obresti od navedenega zneska po zakonsko določeni obrestni meri zamudnih obresti od 11.9.1989 dalje do plačila. V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 10.777,92 EUR, od katerega se znesek 2.314,31 EUR nakaže na račun tožnika, znesek 7.771,74 EUR pa na račun njegovega pooblaščenca, vse v roku 8 dni od prejema sodbe in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje do plačila, pod izvršbo. Glede stroškov tožene stranke je odločilo, da jih krije stranka sama.

Zoper sodbo sta se pritožila tožnik in tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred delovnimi sodišči. Tožnik izpodbija sodbo v delu zavrnitve zahtevkov. Navaja, da je glede zahtevanih obresti odločilen trenutek začetka stečajnega postopka, in ne čas uveljavljanja terjatve. Pri obravnavanju inovacij je bil pri svojem delodajalcu v primerjavi z drugimi inovatorji v podrejenem položaju, saj so ti prejemali ustrezno visoke nagrade. Ne more biti odgovoren, da traja delovni spor že 17. let. Obresti predstavljajo odškodnino za neupravičeno porabo denarja. Glede tega se pravni sistem od prijave terjatve do danes ni v ničemer menjal. V skladu z določbo 361. člena ZOR začne teči zastaranje prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev. V zvezi z občasnimi terjatvami pa je potrebno izhajati iz določbe 372. člena ZOR. Zato se lahko zahtevek za plačilo obresti poda kadarkoli, zastaran pa je lahko za največ tri leta pred dnevom njegove postavitve. Glede na vsebino pripravljalne vloge z dne 2.2.1998 bi lahko kvečjemu prišlo do zastaranja obresti pred 2.2.1995. Ne strinja se tudi s priznanimi stroški postopka, saj gre pri dosojenem znesku le za čiste materialne stroške, pri katerih ni upoštevana tudi izguba na dohodku, do katere je prišlo zaradi dolgotrajnega postopanja sodišča in udeležbo na glavnih obravnavah. V dopolnitvi pritožbe opozarja na nepošteno in krivično ravnanje sodišča, saj mu je prisodilo ekstremno nizko nagrado, kar 64-krat nižje plačilo, kar je v primerjavi z sodelavci diskriminatorno. Sklicuje se na številne nagrade, ki jih je prejel v triintridesetih letih za industrijsko oblikovanje ter nadalje na sina Vladimirja Bartola, ki po sedemdesetih letih še vedno prejema koristi za knjigo Alamut. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka izpodbija sodbo v delu ugoditve tožnikovih zahtevkov. Navaja, da v sporu sodišče ni razčistilo razmejitev med tožnikovo delovno dolžnostjo in presežkom pri vsakem inventivnem predlogu posebej, uvrstitev posameznega inventivnega predloga, izračun odškodnine za vsak predlog in doseženo gospodarsko korist oziroma zmanjšanje stroškov kot posledica inventivnih predlogov. Izvedensko mnenje je pomanjkljivo. Izračune nagrad in odškodnin ni mogoče preveriti, saj je izvedenec ugotovil le končne zneske. Ti zneski so povsem neprimerljivi z zneski, ki jih je prijavil tožnik in za potrebe prijave izračunala priča G.. Za presojo je odločilno, da je bil tožnik zaposlen izključno za oblikovanje novih izdelkov. To je bila njegova osnovna delovna zadolžitev, zaradi česar je za opravljeno delo prejemal redno plačo. Iz teh razlogov ne more biti sprejemljivo, da bi bil za redno delovno dolžnost in opravljeno delo še dodatno nagrajen. Tožnik ne more biti v ničemer upravičen do nagrade v višini variantnega izračuna A. Sodišče bi moralo v okviru tožnikovega prijavljenega zneska upoštevati vsak predlog posebej. Ni nobene podlage, da mu je v celoti priznalo terjatev, ki jo je prijavil v stečajnem postopku. Ne strinja se tudi z odločitvijo o stroških postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na tožnikovo pritožbo navaja, da zahtevek na ugotovitev terjatve iz naslova obresti ni bil nikoli postavljen. V zadevi ni mogoče izhajati iz določbe 189. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. SFRJ, št. 72/86). Tožnik je postavil obrestni zahtevek šele v pravdi in skoraj devet let od začetka stečajnega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo obrestni zahtevek, saj je odločilo na podlagi materialnih predpisov, veljavnih na dan začetka stečaja. Zmotno je tožnikovo sklicevanje, da se njegove inovacije še vedno uporabljajo. Tožena stranka je šla v stečaj in je bila kot pravna oseba prodana že v aprilu 1991. Tožnik ni upravičen do nikakršnih stroškov glede plačila izgube na dohodku in porabljeni čas za udeležbo v postopkih pri sodišču. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v celoti zavrne njegovo pritožbo.

Pritožbi tožnika in tožene stranke nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je v ponovljeni obravnavi ponovno izvedlo dokaze in na podlagi ugotovljenih dejstev pravilno materialnopravno razsodilo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarjata pritožbi in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilno obrazloženih razlogov v izpodbijani sodbi na pritožbene navedbe obeh strank še odgovarja.

Sodišče prve stopnje je v sporu pravilno presojalo zadevo po vsebini in v obsegu višine terjatve iz napotitvenega sklepa stečajnega senata z dne 9.5.1990, na podlagi katerega je bil tožnik v stečajni zadevi nad takratnim stečajnim dolžnikom Tovarno X p.o. zaradi ugotovitve prerekane terjatve napoten na pravdo. Tožnik je predhodno pri svojemu delodajalcu prijavil inventivne predloge, ki po pristojnih organih niso bili obravnavani, čeprav so se uporabljali v proizvodnji. V skladu z določbo 166. člena Zakona o varstvu izumov tehničnih izboljšav in znakov razlikovanja (ZVITIZR, Ur. l. RJ, št. 34/88) je bil upravičen do plačila ustrezne nagrade za koristne inventivne predloge.

Sodišče prve stopnje je pri presoji upravičenosti tožnikove terjatve pravilno izhajalo iz mnenja izvedenca prof. dr. G.D., ki je v svojem izvedenskem mnenju z dne 26.7.2003 glede tožnikovih inventivnih predlogov izdelal variantne izračune, odgovoril na potrebna vprašanja glede koristnosti predlogov ter se posebej opredelil do višine nagrade za ustvarjalnost. V tej zvezi se je opredelil do dvaindvajset prijavljenih inventivnih predlogov, pri čemer je pri njih izhajal iz formule, ki služi za izračun za koristne predloge. Skrbno je analiziral argumente, ki poudarjajo izvirnost in nadpovprečnost tožnikovega dela, ki so v spornem času presegale redne delovne zadolžitve, razmejil deleže sodelavcev ter koristnosti izrabe predlogov glede na število izdelanih in prodanih proizvodov, ki so bili plod tožnikove inventivne dejavnosti in uporabljeni proizvodnji. Poleg tega je analiziral obstoječe Pravilnike o inventivni dejavnosti. Po vsebini je izhajal iz podatkov dokumentacije, ki mu je bila na razpolago ter opozoril na težave pri pridobivanju dodatnih informacij. Ugotovil je, da so se konkretni tožnikovi inventivni dosežki uporabljali tudi kasneje po uvedbi stečajnega postopka v proizvodnji, ki jo je nadaljeval novi lastnik. Poleg tega je odgovoril na številne pripombe in ugovore tožene stranke, ki je imela dileme glede koristnosti in uporabnosti predlogov, pri čemer se je po vsebini opredelil tudi do mnenja F.J..

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da je tožnik upravičen do nagrade v višini variantnega izračuna A, do katerega je prišel izvedenec v svojem mnenju, ko je ob upoštevanju Pravilnika o inventivni dejavnosti iz leta 1974 izračunal nagrado za vsakega od obravnavanih inventivnih predlogov, ki so šli v proizvodnjo in so se dejansko izkoriščali. Pristojni delavec M.G., ki je v času tožnikove zaposlitve sprejemal predloge v obravnavo, je potrdil uporabo navedenega pravilnika, ter se po vsebini strinjal s koristnim deležem tožnikovih predlogov. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je izvedenec v svojem izračunu, ko je upošteval inventivno ustvarjalnost za obdobje od 1987 do 1989, prišel do zaključka, da bi skupna odškodnina za tožnikove inventivne predloge, ki so bili izrabljeni v serijski proizvodnji in prodaji do dne 18.7.2003, znašala 72.833.547,64 SIT. Pritožbeno sodišče na kakršnokoli pritožbeno izpodbijanje tožene stranke ne najde drugačnih argumentov, da tako ugotovljenih izvedenčevih zaključkov ne bi sprejelo.

Vendar je glede upravičenosti tožnika do ugotovljene višine odškodnine potrebno izhajati iz tega, da je tožnik tako v prijavi terjatve v stečajno maso z dne 10.11.1989 kot v predlogu z dne 22.11.1989 pred sodiščem uveljavljal ugotovitev terjatve v višini, ki je nižja od zneska v izvedeniškem mnenju, in do katerega bi bil lahko upravičen. Zato je potrebno upoštevati njegovo terjatev samo v okviru zahtevanega zneska 4.582.602,20 SIT, s katerim je bil s sklepom z dne 9.5.1990 stečajnega senata napoten na pot pravde, več pa ne. V skladu z navedenimi razlogi mu je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo odškodnino v takšni višini.

Poleg tega tožnik od prisojenega zneska ni upravičen do plačila zamudnih obresti. Po svoji naravi predstavljajo obresti samostojen zahtevek. Vendar je za njihovo določitev pomembno, da jih ob glavnici ni prijavil v stečajno maso. Sodna praksa je že zavzela stališče (sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 48/95 v zvezi z odločbo VSL opr. št. Cpg 228/95), da morajo upniki stečajnega dolžnika v stečajnem postopku prijaviti vse terjatve, glede katerih želijo, da bi se upoštevale pri razdelitvi stečajne mase, vključno terjatev za plačilo obresti, sicer upniku ne gredo. Ker tožnik tega v konkretnem primeru ni storil, takšna terjatev s strani stečajnega senata ni bila obravnavana. Zato glede tega ni bil napoten na pravdo. Nadalje tožnik ni zahteval izplačila obresti niti v predlogu pred sodiščem, razen šele v pripravljalni vlogi z dne 2.2.1998, kar pa sodišče prve stopnje zaradi ugovora zastaranja ni moglo upoštevati. Zato kakršnokoli pritožbeno opozarjanje na upoštevanje konkretnih določb veljavnih materialnih predpisov, ki se nanašajo na normativno (obligacijsko in stečajno) ureditev zamudnih obresti, ne more biti sprejemljivo. Tudi ne sklicevanje pritožbe na krivično obravnavanje tožnika v primerjavi s sodelavci in na njegov dolgoletni ustvarjalni prispevek v času zaposlitve.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo odločitev o stroških postopka in ugotovilo, da so ti priznani in odmerjeni tožniku za potrebna procesna opravila v skladu z dejanskim uspehom v sporu in veljavno odvetniško tarifo.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo, da pritožbeni razlogi, ki sta jih tako tožnik kot tožena stranka poskušali uveljaviti v pritožbi, niso utemeljeni. Zato je zavrnilo obe pritožbi in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnik in tožena stranka s pritožbama nista uspela, sama krijeta vsak svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 155. člena).