Jedro

Pred nastopom insolventnosti dolžnik razpolaga s premoženjem, ki zadošča za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka (v nasprotnem primeru gre za dolgoročno plačilno nesposobnost in s tem insolventnost). Pritožnik ni dokazal, da bi se premoženje družbe zmanjšalo nenadno in v tolikšni višini (glede na to, da je po prejemu odločbe FURS v letu 2018 družba delovala še vsaj pet let), in da tudi v primeru, če bi pravočasno predlagal začetek stečajnega postopka, to ne bi zadoščalo za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka glede na to, da je po potrjeni prisilni poravnavi nekaj časa odplačeval dolg do FURS. Začetek stečajnega postopka bi moral predlagati najkasneje takrat, ko je bilo premoženje (še) tako veliko, da bi bila oblikovana stečajna masa najmanj v višini, ki bi omogočala vračilo založenega predujma. Te ugotovitve pritožnik s pritožbenimi navedbami ni izpodbil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor (PD 32) nekdanjega poslovodja stečajnega dolžnika A. A., ki ga je vložil dne 10. 10. 2025, zoper sklep Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 15. 9. 2025, zavrnilo.

2.Zoper takšen sklep se je iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolno in napačno ugot0vljenega dejanskega stanja ter posledično zmotne uporabe materialnega prava pritožil bivši poslovodja dolžnika A. A. in predlagal, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3.Na pritožbo je odgovorila stečajna upraviteljica, ki je predlagala, da jo višje sodišče zavrne.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Iz sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je s sklepom z dne 23. 12. 2024 (PD 5) začelo stečajni postopek nad pravno osebo B., d. o. o. in za stečajno upraviteljico imenovalo C. C. Predlagatelj postopka je bila Republika Slovenija, ki je plačala predujem za začetne stroške stečajnega postopka v znesku 2.416,11 EUR na podlagi šestega odstavka 233. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) založila Republika Slovenija.

6.Sodišče prve stopnje je nato s sklepom z dne 15. 9. 2025 nekdanjemu poslovodju stečajnega dolžnika A. A. naložilo, da v 15 dneh od prejema sklepa povrne predujem za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka v znesku 2.416,11 EUR. Nekdanji poslovodja je zoper navedeni sklep 10. 10. 2025 vložil ugovor (PD 32), v katerem je navedel, da kot poslovodja na nastanek okoliščin, ki so privedle do stečaja podjetja, ni imel vpliva. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da ugovor nekdanjega poslovodja stečajnega dolžnika ni utemeljen.

7.Določba devetega odstavka 233. člena ZFPPIPP določa, da morajo v primeru iz drugega odstavka 233. člena ZFPPIPP (ko predujem za začetne stroške stečajnega postopka založi upnik) in sedmega odstavka 233. člena ZFPPIPP (ko predujem za začetne stroške stečajnega postopka založi sodišče), če vrednost unovčene stečajne mase ne zadošča za vrnitev založenega zneska predujma ali plačil iz sedmega odstavka 233. člena ZFPPIPP, te stroške plačati osebe, ki so bile člani poslovodstva v zadnjih dveh letih pred začetkom stečajnega postopka. Posamezni član poslovodstva se te odgovornost lahko razbremeni, če izkaže, da na nastanek okoliščin ni mogel vplivati.

8.Pritožnik, torej nekdanji poslovodja stečajnega dolžnika tako v ugovoru kot v pritožbi navaja, da je podjetje pristalo v stečaju zaradi nezmožnosti plačila odmerjenega DDV za dve leti (nazaj) v višini 40.000,00 EUR. Po njegovem mnenju je sodišče pri tem tudi napačno sledilo mnenju upraviteljice, da je bil kot direktor seznanjen z odločbo FURS-a in da bi, v kolikor podjetje ni bilo več likvidno, lahko pravočasno vložil predlog za stečaj.

9.Kot bivši direktor je po mnenju sodišča prve stopnje pasivno legitimiran za vrnitev predujma iz razloga, ker ni opravil svoje dolžnosti in ni predlagal začetka stečajnega postopka (saj je bil predlagatelj upnik), kot so mu nalagala določila ZFPPIPP (38. člen ZFPPIPP in pred 3. 11. 2023 skupaj s 35. členom ZFPPIPP).

10.V pritožbi pritožnik ponavlja očitke, da je naknadno in drugače odmerjeni DDV znašal skoraj 40.000,00 EUR in je imel zaradi tega dolžnik takoj blokiran TRR ter je ostal brez možnosti nadaljnjega poslovanja in prodaje, saj ni bil sposoben plačevati dobaviteljem. Pristal je v poenostavljeni prisilni poravnavi in na podlagi tega zaprosil FURS za obročno odplačevanje dolga, kar je tudi poplačal s 17 obroki po približno 1.000,00 EUR mesečno, kar je predstavljalo polovico glavnice. FURS je nato po neuspešni izvršbi vložil predlog za začetek stečaja. Edini družbenik in hkrati tudi poslovodna oseba stečajnega dolžnika zaradi slabega osebnega finančnega stanja sredstev za plačilo predujma za uvedbo stečaja ni imel in jih tudi sedaj nima. V vmesnem času, ko je obročno odplačeval ta naknadno in po njegovem prepričanju še vedno neutemeljeno odmerjeni davek, je uporabil vsa mogoča pravna sredstva za izpodbijanje odločbe FURS, ki je bila podlaga za tako nastali dolg in ki je razlog, da je sedaj stečajni dolžnik, nekoč solidno poslujoče podjetje, zašel v poslovne težave. Glede na vse navedeno je mnenja, da ni objektivno niti subjektivno odgovoren za stečaj podjetja.

11.Odgovornost članov poslovodstva za obveznost povrnitve zgoraj navedenega zneska za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka, ki jih ni mogoče pokriti iz unovčene stečajne mase, ima enake značilnosti kot odškodninska odgovornost članov poslovodstva iz prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP. Predpostavka te odgovornosti je okoliščina, da poslovodstvo v enem mesecu po dnevu, ko je družba postala trajneje nelikvidna, ni vložilo predloga za začetek stečajnega postopka (je torej kršilo svojo obveznost iz prvega odstavka 38. člena ZFPPIPP), ta kršitev pa je povzročila, da zaradi prepoznega začetka stečajnega postopka premoženje družbe ne zadošča niti za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. Zato se član poslovodstva razbremeni odgovornosti za to obveznost, če trdi in dokaže, da tega položaja (nezmožnosti iz premoženja družbe pokriti vsaj začetne stroške stečajnega postopka) ni mogel preprečiti: bodisi, ker v času, ko je opravljal funkcijo člana poslovodstva, družba še ni bila trajneje nelikvidna, bodisi, da je vzrok trajnejše nelikvidnosti nastopil tako nepričakovano, da kljub pravočasni vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka ni mogel zagotoviti, da bi premoženje družbe zadoščalo vsaj za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka.

12.Glede na navedena pravna izhodišča pritožbeno sodišče pritožnikovim trditvam ne more slediti. Pritožnikova pritožba in pozneje tožba zoper odmero davka so bile po njegovih lastnih navedbah (in ugotovitvi sodišča prve stopnje) zavrnjene ter je ta terjatev upnice in predlagateljice stečajnega postopka pravnomočno ugotovljena pred upravnim sodiščem. Kot je bilo že navedeno, je dolžnost poslovodstva, da pravočasno predlaga začetek stečajnega postopka, torej da to stori v fazi, ko ima družba vsaj toliko sredstev, da lahko založi predujem za stroške stečajnega postopka. Pritožnik se je moral zavedati resnosti težav gospodarske družbe, katere edini družbenik in poslovodja je bil, najmanj takrat, ko je bilo odplačanih 17 obrokov po približno 1.000,00 EUR mesečno in je spoznal, da nadaljnje poslovanje družbe ni mogoče.

13.Tako so nerelevantne njegove navedbe napačnega obračuna DDV. V fazi postopka, ko je stečajni postopek že pravnomočno začet na podlagi verjetno ugotovljene terjatve upnika, sodišče ob odločanju glede obveznosti poslovodstva za plačilo predujma za stroške stečajnega postopka ne presoja trditev glede verjetnosti terjatve, kot to v potrditev lastne razbremenitve odgovornosti ponuja pritožnik.

14.Pritožnik se s sklicevanjem na „nepričakovano“ odločbo FURS svoje odgovornosti po devetem odstavku 233. člena ZFPPIPP ne more razbremeniti. Nekdanji poslovodja na to okoliščino sicer res ni mogel vplivati, je pa odgovoren, da kot poslovodja stečajnega dolžnika pravočasno reagira. Odločba FURS sama po sebi ni mogla vplivati na začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, saj bi to pomenilo, da bi tudi večina drugih podjetij, ki prejmejo odločbe davčnega organa, katere jim nalagajo dodatne obveznosti, postala insolventna, kar pa ni pravilo, če že sicer poslovanje družbe ni uspešno, ali bi šlo za izjemno visoko davčno obveznost, kar v tem primeru ni.

15.Trditveno in dokazno breme za razbremenitev odgovornosti je na poslovodji. Prvo odločbo FURS o višji odmeri DDV je po lastnih pritožbenih navedbah prejel v letu 2018, pravnomočna je postala 2023, medtem je v letu 2019 vodil postopek poenostavljene prisilne poravnave, pa vendar kljub več kot petletnem zavedanju finančnih težav dolžnika pritožnik ni pravočasno predlagal začetka stečajnega postopka, pač pa je to storila šele predlagateljica, in sicer dne 8. 11. 2024. Najkasneje po tem, ko je družba prenehala plačevati obveznosti po potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi, bi pritožnik moral predlagati začetek stečajnega postopka. Moral bi predlagati začetek stečajnega postopka najkasneje takrat, ko je bilo dolžnikovo premoženje (še) tako veliko, da bi bila oblikovana stečajna masa najmanj v višini, ki bi omogočala vračilo založenega predujma, česar pa ni storil. Pred nastopom insolventnosti dolžnik razpolaga s premoženjem, ki zadošča za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka (v nasprotnem primeru gre za dolgoročno plačilno nesposobnost in s tem insolventnost). Pritožnik ni dokazal, da bi se premoženje družbe zmanjšalo nenadno in v tolikšni višini (glede na to, da je po prejemu odločbe FURS v letu 2018 družba delovala še vsaj pet let), in da tudi v primeru, če bi pravočasno predlagal začetek stečajnega postopka, to ne bi zadoščalo za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka glede na to, da je po potrjeni prisilni poravnavi nekaj časa odplačeval dolg do FURS. Začetek stečajnega postopka bi moral predlagati najkasneje takrat, ko je bilo premoženje (še) tako veliko, da bi bila oblikovana stečajna masa najmanj v višini, ki bi omogočala vračilo založenega predujma. Te ugotovitve pritožnik s pritožbenimi navedbami ni izpodbil.

16.Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je dolg stečajnega dolžnika nastal v času, ko je poslovodenje dolžnika opravljal pritožnik. Tako pritožbene navedbe ne morejo spremeniti odločitve sodišča prve stopnje, ki je pravilna in podrobno obrazložena.

17.Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (365. člen ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

-------------------------------

1E-paket INS z e-komentarjem ZFPPIPP, komentar 233. člena in VSL Cst 10/2025 ter Cst 316/2025.

2Glej tudi VSL Cst 52/2025.

Zveza:

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 38, 38/1, 233, 233/1, 233/2, 233/6, 233/9

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.