Jedro

Varstvo komunikacijske zasebnosti zajema tudi podatke o registriranih – vhodnih in izhodnih – klicih telefonskih številk, njihov čas in trajanje; ni pomembno, ali so podatki pridobljeni s kršitvijo komunikacijske zasebnosti, bili v kakšen namen uporabljeni, niti ni pomembna lastnina nadziranega komunikacijskega sredstva.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se delno spremeni tako, da se ugotovi, da je Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije s pridobivanjem izpiskov telefonskih klicev v pripravi Poročila o zlorabi dokumentacije in podatkov policije (poročila t. i. ... komisije) kršilo ustavno pravico AA do tajnosti pisem in drugih občil po 37. členu Ustave Republike Slovenije; v preostalem delu se pritožba kot neutemeljena zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v upravnem sporu v znesku 84,89 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006 in 107/2009 – odl. US) zavrnilo tožnikovo tožbo vloženo na podlagi tretjega odstavka 1. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97, 70/2000, 92/2005 odl. US in 45/2006 odl. US), ker je v ponovnem postopku in po opravljeni glavni obravnavi presodilo, da z vtoževanimi dejanji tožena stranka ni posegla v (tožnikove) ustavne pravice. Za zatrjevani poseg v pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen v povezavi s 35. členom Ustave Republike Slovenije – URS) naj bi tožnik imel zagotovljeno drugo sodno varstvo; poseg v pravico do varstva tajnosti pisem in drugih občil (37. člen URS) pa ni nedopusten, saj se v pridobljenih evidencah evidentiranih klicev telefonskih številk ne navaja tožnikovega imena.

2. Tožnik v pritožbi uveljavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da tožba, ki jo je vložil zaradi nedovoljenega posega v ustavne pravice, vsebuje vse sestavine, ki jih za te tožbe določa ZUS v tretjem odstavku 28. člena; če sodišče meni, da ni stvarno pristojno za odločanje o kršitvi ustavnih pravic iz 34. in 35. člena URS, naj zadevo odstopi v reševanje stvarno pristojnemu sodišču; stališče, po katerem bi moralo biti v zvezi s kršitvijo pravice po 37. členu URS poleg njegove telefonske številke navedeno še njegovo ime je napačno in v nasprotju z 8. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah – EKČP in obsežno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice – ESČP. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje argumentaciji sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi v delu, ki se nanaša na zatrjevan poseg v ustavne pravice iz 34. in 35. člena URS. Po določbi 34. člena URS ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, z določbo 35. člena URS pa je zagotovljeno varstvo zasebnosti in osebnostnih pravic. Osebno dostojanstvo je vrednostni pojem, v katerem je vsebovana tudi pravica do dobrega imena in časti (v katero naj bi bilo po tožnikovih navedbah poseženo z Poročilom o zlorabi dokumentacije in podatkov policije v obdobju med 1. 10. 1998 in 22. 1. 1999 z dne 13. 4. 1999 – dalje Poročilo, oziroma pri njegovi pripravi), ki se zagotavlja predvsem s prepovednimi normami tako v civilnem pravu (ZOR) kot v kazenskem pravu (KZ RS). Zato je glede zatrjevanega posega v obravnavani ustavni pravici tudi po mnenju pritožbenega sodišča zagotovljeno drugo sodno varstvo; to pa pomeni, da za tako imenovano subsidiarno sodno varstvo v upravnem sporu v tem primeru ni izpolnjena temeljna procesna predpostavka – odsotnost drugega sodnega varstva. Po določbi tretjega odstavka 1. člena ZUS je namreč sodno varstvo o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika v upravnem sporu zagotovljeno le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Tako se pritožbeno sodišče niti ni spuščalo v nadaljnjo presojo, ali tožba, ki je bila vložena po tretjem odstavku 1. člena ZUS, vsebuje vse v tretjem odstavku 28. člena istega zakona predpisane obligatorne sestavine, saj za tako presojo nima zakonske podlage v določbah ZUS. Pritožbene ugovore, ki se nanašajo na kršitev obravnavane osebnostne pravice, za katero je zagotovljeno drugo sodno varstvo ter na (ne)zadostno opredelitev nedovoljenih posegov v omenjeno ustavno pravico pritožbeno sodišče kot neupoštevnih ni presojalo. Zadeve tudi ni odstopalo v obravnavanje drugemu stvarno pristojnemu sodišču, saj glede na (ne)opredeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka ter njegove navedbe v pritožbi, ni mogoče ugotoviti pred katerim sodiščem želi tožnik sodno varstvo (kazenskim ali civilnim).

6. Glede nezakonitega posega tožene stranke v ustavno pravico do varstva tajnosti pisem in drugih občil iz 37. člena URS tožnik v tožbi navaja „pridobitev in uporabo izpiskov telefonskih klicev z njegovega službenega mobitela“. Sodišče prve stopnje je po opravljeni glavni obravnavi v ponovnem postopku presodilo, da pridobitev in uporaba prikazov vhodnih in izhodnih klicev, prikazi gostote klicev, trajanje, evidenca datumov klicev, ne da bi bile označene osebe z imenom in priimkom, ki so klicale ali bile klicane, brez ustrezne odločbe sodišča, ne predstavlja nezakonitega posega v obravnavano ustavno pravico.

7. Iz relevantnega dejanskega stanja (kot izhaja iz podatkov sodnega spisa ter listin v njem) je razvidno, da je operater tržnih telekomunikacijskih storitev toženi stranki posredoval evidence o klicanih telefonskih številkah, času in trajanju storitve (register klicanih telefonskih številk). Tožena stranka je te podatke pridobila z namenom kontroliranja uslužbencev, in sicer da ugotovi, ali so bili njeni službeni telefoni uporabljeni za posredovanje zaupnih podatkov nepooblaščenim tretjim osebam, kar pomeni, da se je ugotavljal obstoj disciplinskega prekrška oziroma kaznivih dejanj (odredba tožene stranke z dne 24. 2. 1999).

8. Glede na navedeno je v zadevi sporno ali podatki o klicani telefonski številki in o klicih namenjenih naročniku, njihov čas in trajanje, predstavljajo pravno varovano komunikacijsko zasebnost, ki postane relevantna zlasti v primeru, kot je obravnavani, ko upravljalec zbirke podatkov na podlagi zakonskega pooblastila ZTel posreduje zbrane podatke o klicani telefonski številki in o klicih namenjenih naročniku, njihov čas in trajanje drugim uporabnikom za druge namene kot je preverjanje pravilnosti obračuna. Slednje je še posebej pomembno v tistih primerih, kjer je naročnik telekomunikacijskih storitev, kot je to primer v obravnavani zadevi, delodajalec, uporabnik teh storitev pa eden ali več delojemalcev.

9. URS v prvem odstavku 37. člena, s katerim se zagotavlja tajnost pisem in drugih občil, varuje svobodo komuniciranja. Ta pravica zagotavlja varstvo posameznikovega interesa, da se brez njegove privolitve nihče ne seznani z vsebino sporočila, ki ga posreduje prek kateregakoli sredstva, ki omogoča izmenjavo oziroma posredovanje informacij, kot tudi interese posameznika, da svobodno odloča o tem, komu, v kakšnem obsegu, na kakšen način in pod kakšnimi pogoji bo posredoval določeno sporočilo. Gre za varstvo svobodne in nenadzorovane komunikacije in s tem zaupnost razmerij, v katere pri sporočanju vstopa posameznik. Omejitev komunikacijske zasebnosti je mogoča le pod pogoji določenimi v drugem odstavku 37. člena Ustave RS. Poseg v svobodo komuniciranja je po navedeni ustavni določbi dopusten, če so izpolnjeni naslednji pogoji: 1.) da je poseg določen v zakonu, 2.) da poseg s svojo odločbo dovoli sodišče, 3.) da je določno omejen čas izvajanja posega in 4.) da je poseg nujen za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države.

10. Enako je komunikacijska zasebnost urejena oziroma varovana z določbami 8. člena EKČP, po katerih ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja; javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države zato, da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala, ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi.

11. Področje varstva komunikacijske zasebnosti se razširja na pisna in druga občila ter obsega posredovanje pisnih, zvočnih ali slikovnih sporočil oziroma drugih sporočil s subjektivno sporočilno vrednostjo. V teoriji je zastopano stališče, da ni varovana zgolj vsebina komunikacije, temveč tudi okoliščine in dejstva, povezana s komunikacijo(1). Tudi iz sodne prakse ESČP izhaja, da so podatki o klicanih telefonskih številkah sestavni del telefonskih komunikacij (npr. sodbe v zadevah Malone v. United Kingdom z dne 2. 8. 1984; P. D. in J. H. v. United Kingdom z dne 25. 9. 2001; Valenzuela Contreras v. Spain z dne 30. 7. 1998, Copland v United Kingdom z dne 3. aprila 2007).

12. Tudi iz načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (Občna seja z dne 18. in 19. 6. 1996) izhaja, da je Vrhovno sodišče podatke o klicanih telefonskih številkah in trajanju zveze uvrstilo v področje komunikacijske zasebnosti, saj so podatki o klicanih telefonskih številkah, času klicev, dolžini pogovorov ipd. izenačeni s podatki, ki se nanašajo na vsebino pojma „poštna pošiljka“. Enako stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče RS v več zadevah (npr. Up-106/05 z dne 2. 10. 2008).

13. Izhajajoč iz vsega navedenega je treba predmet varstva komunikacijske zasebnosti po stališču pritožbenega sodišča razlagati široko. Podatke o klicanih telefonskih številkah, o klicih namenjenih naročniku oziroma uporabniku telekomunikacijskih storitev, njihov čas in trajanje, pa je treba glede na njihovo naravo obravnavati kot sestavni del komunikacijske zasebnosti in ne le kot pravno varovano informacijsko zasebnost. Zato pridobivanje teh oziroma takšnih podatkov (lahko) pomeni poseg oziroma omejitev komunikacijske zasebnosti in s tem kršitev prvega odstavka 37. člena URS.

14. Po relevantni sodni praksi ESČP (zadeva Niemetz v. Germany z dne 16. 12. 1992, zadeva Kopp v. Switzerland z dne 25. 3. 1998) zajema pojem tajnosti pisem in drugih občil tako zasebne kot službene komunikacije; gre torej za zavrnitev lastninskega koncepta zasebnosti. Pritožbeno sodišče se s tem v zvezi sklicuje na argumentacijo sodišča prve stopnje v zadevi U 702/99-48 z dne 21. 3. 2000, ko je odločalo o tožbi dveh tožnikov zaradi nezakonitega posega v pravico po 37. členu URS. Pojem zasebno življenje po stališču prvostopnega sodišča v navedeni zadevi vsebuje tako zasebne kot tudi službene telefonske linije, zaradi česar ni pomembna lastnina ali pripadnost določenega telekomunikacijskega sredstva. To varstvo je dano vsem osebam in zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče slediti toženi stranki, da to ne velja za tožnika, ki je uporabljal mobilni telefon v njeni lasti. Lastninski koncept zasebnosti, to je pristop z vidika dejstva, čigavo je komunikacijsko sredstvo, ki je bilo nadzirano, torej ni relevanten (sodbe v zadevah Malone v. United Kingdom z dne 2. 8. 1984; Halford v. United Kingdom ter Nienietz v. Nemčija z dne 16. 12. 1992).

15. Tudi URS ne ločuje zasebnosti v zasebni in službeni sferi. Dejstvo, da so osebe, za katere je tožena stranka pridobila izpise zaposlene pri njej, še ne pomeni, da bi kot državni uradniki imele poseben položaj in bile s tem tudi v podrejenem razmerju do državne oblasti, kjer bi bilo poseganje v njihovo ustavno pravico drugače urejeno. Dejstvo, da je nekdo zaposlen v državnem organu, ne more povzročiti takih pravnih posledic, da bi bil poseg v njihove ustavne pravice dopusten ne glede na vsebino posega, razen če posameznik na to izrecno na pristane. Vmešavanje v zasebno življenje pomeni tudi nadziranje domačih in službenih telefonskih linij.

16. Glede utemeljenega pričakovanja zasebnosti, čeprav na službenih telekomunikacijah, iz relevantnih dejanskih ugotovitev izhaja, da je bil posamezen mobilni telefon dan v uporabo posamezniku. Tožnik je bil po podatkih upravnega spisa edini uporabnik mobilnega telefona, ki mu je bil dan v uporabo, zaradi česar je po mnenju pritožbenega sodišča nedvomno lahko pričakoval zasebnost. Delodajalec ga ni opozoril, da bi lahko podatke o izhodnih in vhodnih klicih uporabil za namen, ki ni v povezavi s kontrolo obračunavanja in plačevanja telefonskih storitev. Enako stališče je zavzelo tudi ESČP v zadevi Halford v. UK z dne 25. 6. 1997. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da varstvo zasebnosti po 37. členu URS zagotavlja tudi področje nadzora nad rabo telefonskega aparata, dodeljenega posamezniku za službeno uporabo.

17. Področje varstva komunikacijske zasebnosti po 37. členu URS je glede na navedeno sodno prakso ESČP, prakso Ustavnega sodišča Republike Slovenije ter glede na citirano načelno mnenje Vrhovnega sodišča RS treba razlagati tako, da zajema tudi podatke o registriranih (tako vhodnih kot izhodnih) klicih telefonskih številk, njihov čas in trajanje, torej širše. Pri presoji, ali je do (ne)dopustnega posega v komunikacijsko zasebnost posameznika prišlo, ni pomembno, ali so podatki, ki sodijo pod komunikacijsko zasebnost in so bili pridobljeni v nasprotju z drugim odstavkom 37. člena URS, bili uporabljeni v kakšen namen ali ne; v primeru, da so bili uporabljeni, se kršitvi 37. člena URS lahko pridruži še nedovoljen poseg v pravico iz 38. člena URS. Za odločitev o posegu v telekomunikacijsko zasebnost po sodni praksi ESČP tudi ni pomembno, v čigavi lasti je nadzirano komunikacijsko sredstvo – gre za tako imenovano zavrnitev lastninskega koncepta zasebnosti, niti v tem primeru ni pomembno, ali se v pridobljenem izpisu registriranih klicev oziroma klicočih telefonskih številk poleg telefonske številke navaja tudi uporabnikovo (v konkretnem primeru tožnikovo) ime. Uporabnikova identiteta je v konkretnem primeru za toženo stranko, ki je hkrati tožnikov delodajalec in hkrati lastnik službenega mobitela, vseskozi znana. Zato pritožbeno sodišče zavrača kot zmotno stališče sodišča prve stopnje, po katerem naj bi ne šlo za nedovoljen poseg v pravico iz 37. člena URS, ker se poleg telefonske številke, ki jo je tožnik uporabljal, ne navaja njegovega imena.

18. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 pritožbi delno ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugotovilo, da je tožena stranka s pridobivanjem izpiskov telefonskih klicev v pripravi Poročila nezakonito kršila tožnikovo ustavno pravico do tajnosti pisem in drugih občil, določeno v 37. členu URS. V preostalem delu (to je v delu, ki se nanaša na ustavni pravici določeni v 34. in 35. členu URS), pa je na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

19. Odločitev o stroških postopka v upravnem sporu (glede na odločanje v sporu polne jurisdikcije) temelji na drugem odstavku 154. člena ZPP. Glede na dosežen uspeh (tožnik je v upravnem sporu uspel le glede posega v eno od treh vtoževanih ustavnih pravic) je tožena stranka tožniku dolžna povrniti stroške v skupnem znesku 84,89 EUR, kar predstavlja tretjino tožnikovih stroškov. Sodišče je namreč kot utemeljene štelo naslednje tožnikove stroške: eno tretjino takse za tožbo v znesku 6,26 EUR (glede na to, da so tožbo vložili trije tožniki) po tarifni številki 27/1 taksne tarife, stroške odvetniških storitev v znesku 114,75 EUR (za zastopanje odvetnika na glavni obravnavi po 4. točki tarifne številke 24 Odvetniške tarife ter za porabljeni čas za zastopanje na naroku po prvem odstavku 13. člena Odvetniške tarife); stroške fotokopiranja dokumentacije v znesku 133,67 EUR oziroma vse skupno 254,68 EUR. Glede na dosežen uspeh tožnika v upravnem sporu (enotretjinski) znaša višina stroškov, ki jih mora tožniku vrniti tožena stranka tretjino navedenega zneska oziroma 84,89 EUR. Sodišče je zato naložilo v plačilo toženi stranki znesek 84,89 EUR.

Op.št.(1):L. Šturm (Ur.) Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 391.