Jedro

Ni mogoče s preprosto računsko operacijo (seštevek deležev tožnice in delitev na polovico) ugotoviti enak odstotek (46/100) tožničinega solastninskega deleža tako na nepremičninah kot tudi premičninah, pri tem pa se sklicevati na prosti preudarek po določbi 223. člena ZPP/77.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (1. točka izreka) razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo deloma ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da je toženec dolžan plačati tožnici znesek 12.506.112,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1998 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v višini 353.620,16 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Zoper obsodilni del sodbe se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena ZPP. Kot bistveno navaja, da je življenjsko in pravno nedopustno skupno premoženje razvezanih zakoncev obravnavati ločeno, pri tem pa se sklicevati na ekonomičnost postopka. Skupno premoženje zakoncev, ki predstavlja zaključeno celoto, je bilo ugotovljeno z dvema sodbama pred sodiščem prve stopnje. Bistvo spora je, da je del skupnega premoženja v izključni uporabi tožnice, to so vse nepremičnine in oprema na naslovu, Novo mesto, del premičnin je pri tožencu, del premičnin je preprosto zaradi iztrošenosti zdavnaj likvidiran, del nepremičnin in dva stroja, omara, štiri mize in štiri fotelji ter dva stola ter vse nepremičnine na.... pa je na podlagi najemne pogodbe z dne 31.12.1992 v podjetju K... d.o.o. Kljub temu se je sodišče skoncentriralo samo na premoženje na naslovu K... v ..., ostalega pa ni upoštevalo.

Sodišče sprejema argumente pritožnika, da je tožnica vedela in soglašala z najemno pogodbo ter se strinjala, da upravlja s premoženjem toženec. Torej v njegovem ravnanju ob sklenitvi pogodbe ni mogoče zaznati nobene protipravnosti. Tožnica je bila sama do prenehanja življenjske skupnosti direktorica podjetja K.... d.o.o. in je bila ves čas seznanjena z dejstvom, da bo prišlo do prenosa uporabe premičnin in nepremičnin v K.... Če je soglašala z oddajo v najem, potem ima kot solastnica enake pravice kot toženec v razmerju do najemnika. Po najemni pogodbi bi bila sicer upravičena do najemnine za opisane prostore in opremo, vendar ne od toženca, temveč od najemodajalca. Po aneksu je bilo dogovorjeno, da se najemnina ne obračunava, če so razultati slabi in bi plačilo najemnine ogrožalo likvidnost in normalno finančno poslovanje najemnika. K... d.o.o. najemnine nikoli ni plačal, ker finančna sitaucija tega ni dopuščala.

Tožnica aneksa nikoli ni izpodbijala in mu nasprotovala. Toženec ni prejel niti tolarja najemnine, torej ni nič obogaten. Zato izrecno ugovarja zgrešeno pasivno legitimacijo. Prikrajšan je končno sam toženec, ki se je bil prisiljen iz skupnega prebivališča na naslovu ... izseliti v garsonjero zaradi stalnih groženj in prepirov s strani toženke. Tožnica v hiši opravlja podjetniško dejavnost, hišo oddaja v najem, saj gre za dvostanovanjsko hišo. Tožnica je sama rabila in iztrošila pralni stroj ter toženca prikrajšala za njegov delež na stroju. Skupaj toženec zahteva po nasprotni tožbi 7.531.200,00 SIT.

Svojo terjatev iz pobotnega ugovora je spremenil v nasprotno tožbo, vendar sodišče združitve ni dovolilo. Podrejeno in iz previdnosti toženec opozarja, da je protispisen in brez razlogov ostal obračun sodišča glede višine najemnine. Iz naslova dveh strojev in nekaj kosov nepomembnega pohištva je sodišče prisodilo tožnici povišan delež od 42/100 na 46/100, čeprav predstavljajo vrednost premoženja samo nepremičnine. Kolikor zahteva tožeča stranka uporabnino na stvareh, ki jih ni že vrsto let in ki ne obstoje, je njen zahtevek v celoti neutemeljen. Sodišče bi moralo uporabiti izvedenca strojne, gradbene in morda ekonomske stroke ter ugotoviti, kateri predmeti so dejansko zaobseženi z najemno pogodbo, kateri predstavljajo posebno premoženje toženca oziroma kateri predmeti so last K..., kajti očitno podjetje deluje na mnogo širših temeljih kot je začenjalo dejavnost leta 1992 in 1993. Zaključki sodišča brez zaslišanja strank, brez morebitnega ogleda, ob ostalih izkazanih nelogičnostih glede premičnin in njihovega neobstoja, so dani mnogo prezgodaj. Gre za kršitev po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Ker tožnica ni prikrajšana pri pravici do soposesti in ker glede na sklenjene veljavne posle ni prišlo do njenega prikrajšana, na strani toženca pa ni podana obogatitev, je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožena stranka predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču v novo sojenje, v katerem naj izvede predlagane dokaze in sicer z zaslišanjem strank, angažiranjem izvedenca ekonomske, strojne in gradbene stroke, poizvedbami pri podjetu R... d.o.o. in z natančnim vpogledom v dokumentacijo K... d.o.o. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka pojasnjuje, da je temelj tožbenega zahtevka pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Novem mesto, opr.štev. P 294/95, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr.štev. I Cp 158/96 in po kateri je tožnica solastnica nepremičnin pri vl.št. 1242 k.o. Gotna vas do 42/100, premičnin pa do 1/2. Tožnica je prepričana, da obstojijo premičnine, ki so navedene v tej sodbi, še vedno v prostorih podjetja K... d.o.o. in jih le-to podjetje že ves čas uporablja. V nepravdnem postopku pod opr.štev. N 48/90 izvedenec ... ni našel nekaterih strojev, kar pa ne dokazuje, da jih ni, saj so nekateri stroji domače izdelave, brez oznak, celo predelani in jih toženec oz. podjetje K... d.o.o. še naprej uporablja. Ker je toženec dal stroje in poslovni prostor v uporabo, je utemeljen zahtevek na plačilo uporabnine. Tožnica je vedela, da ima navedene poslovne prostore v posesti podjetje K... d.o.o., ni pa vedela za sklenjeno najemno pogodbo in aneks k najemni pogodbi vse do motenjske pravde v zadevi P 525/97 pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu. Toženec je sam oddal v najem poslovni prostor družbi K...

d.o.o., katere ustanovitelj in družbenik je. Tožnica ni vedela za sklenjeno najemno pogodbo, tudi ni vedela za višino najemnine oziroma, da se le-ta tožencu ne plačuje. V kolikor bi za to vedela, bi predlagala, da se odda drugemu najemniku. Meni, da je prikrajšana za solasten delež pripadajoče najemnine. Sicer pa je bilo podjetje Kartonal d.o.o. vseskozi in je še sedaj izključno v rokah toženca. Ta je v nasprotju z določili ZTLR oddal poslovni prostor skupaj z vsemi premičninami v najem družbi K... d.o.o., katere ustanovitelj in družbenik je. Tožnica ne verjame, da podjetje K... slabo posluje, če lahko izvaja obsežna vlaganja, sicer pa toženec prihaja sam s seboj v nasprotje, ko pravi, da določenih strojev ni več, dejavnost pa K... d.o.o. vseeno opravlja z nezmanjšano intenzivnostjo, s stroji, kateri po njegovem ne obstojijo več.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je glede temelja zahtevka ugotovilo, da je imel toženec poslovni kompleks z vsemi pripadajočimi stroji in orodjem na naslovu K... celotno vtoževano obdobje v uporabi in posesti oziroma je z njim razpolagal, kot izhaja iz najemne pogodbe z dne 31.12.1992 ter da je tožnica kot solastnica z določenimi deleži tako na premičnem kot na nepremičnem premoženju upravičena do plačila koristi, ki jih je toženec imel od uporabe solastnega premoženja.

Pritožbeno sodišče s takšno ugotovitvijo načeloma soglaša, saj so določila najemne pogodbe z dne 31.12.1992 povsem jasna. Kot najemodajalec je označen toženec kot fizična oseba - obrtnik ter lastnik obratovalnice K..., kot najemnik pa podjetje K..., transportna in komercialna embalaža ter paletni sistemi, , d.o.o., prav tako na naslovu K..., katerega direktor je po podatkih sodnega registra toženec. Preuranjen pa je zaključek sodišča, da je tožnica soglašala z ravnanjem toženca in njegovim razpolaganjem v smislu določbe 4. odstavka 15. člena ZTLR, saj kaj takega iz najemne pogodbe ne izhaja, še manj pa bi bilo tak zaključek potegniti s sklicevanjem na nepravdno zadevo N 48/90 in motenjsko pravdo pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu, saj obe navedeni zadevi tej pravdni zadevi nista priloženi, niti ni sodišče prve stopnje v dokaznem postopku vpogledalo obeh spisov. Pravna podlaga za zahtevek, ki ga tožnica uveljavlja, so določila Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki se nanašajo na neupravičeno pridobitev, predvsem določba 219. člena ZOR, po kateri je toženec dolžan nadomestiti tožnici korist od uporabe njenega solastnega deleža nepremičnin in premičnin, ki se obravnavajo v tej pravdi, v kolikor je ugotovljeno, da jih tožnica v okviru svojega solastnega deleža (1. odstavek 14. člena ZTLR) ne more imeti v posesti in jih uporabljati sorazmerno svojemu solastninskemu deležu. Na to dejstvo pa kaže že trditveno gradivo pravdnih strank, predvsem pa omenjena najemna pogodba. Pri tem ni pomembno zatrjevanje toženca, da se najemnina ne obračunava zaradi slabih finančnih rezultatov najemnika ter sklicevanje na aneks k najemni pogodbi z dne 31.3.1993, pač pa le dejstvo, da je toženec z uporabo oziroma razpolaganjem s tožničinim solastninskim deležem na obravnavanih nepremičninah in premičninah pridobil možnost zahtevati koristi od oddaje le-teh. Pritožbena izvajanja o tem in glede zgrešene pasivne legitimacije so povsem brez podlage. Enako velja glede pritožbenih navedb v zvezi z odločitvijo prvostopnega sodišča, da ne združi v skupno obravnavanje te pravdne zadeve s pravno zadevo po nasprotni tožbi toženca, s katero uveljavlja od tožnice plačilo uporabnine za njegov solastni delež na nepremičnini vl.št. 922 k.o.... ter premičninah v stanovanjski hiši .... Podlaga za odločitev sodišča je v določbi 1. odstavka 313. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77), prvostopno sodišče pa je odločitev pravilno utemeljilo z ekonomičnostjo postopka glede na stanje zadeve.

Ko je sodišče prve stopnje ugotavljalo višino koristi, ki jo je imel oziroma bi jo lahko imel z razpolaganjem tožničinega deleža na skupnem premoženju, pa je pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje in je zaradi tega potrebno utemeljeni pritožbi ugoditi in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti, zadevo pa vrniti v ponovno odločanje (370. člen ZPP/77). Svojo odločitev je oprlo zgolj na najemno pogodbo oziroma na določilo 4. člena te pogodbe, po katerem znaša med pogodbenima strankama dogovorjena najemnina za najem in souporabo prostorov in opreme iz 2. točke iste pogodbe 4.000 DEM mesečno. V 2. točki najemne pogodbe je kot predmet najema navedeno: obrtna delavnica - proizvodna hala za izdelavo papirnate embalaže, ki se nahaja v stavbi K..., proizvodni stroji, ki se nahajajo v tej proizvodni hali in transportna oprema, ki služi za dovoz repromateriala in odvoz gotovih izdelkov v skladišče, to je viličar. Pritožba ima prav, da v postopku ni natančno ugotovljeno, katere premičnine so bile predmet najemne pogodbe, na podlagi česar bi bilo mogoče presoditi, ali se predvsem glede opreme in strojev zahtevek tožnice, ki se sklicuje na s pravnomočno sodbo ugotovljen obseg skupnega premoženja, v celoti pokriva s predmetom najemne pogodbe. Med pravdnima strankama so bili nesporno na podlagi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Novem mestu v zadevi opr.štev.

P 294/95, ugotovljeni različni deleži na nepremičnini in premičninah, ki so v razpolaganju podjetja K... d.o.o. Solastninski delež tožnice na nepremičnini vl.št. 1942 k.o. ... je 42/100, toženca pa 48/100, medtem, ko sta njuna deleža na premičninah enaka. Zato ni mogoče s preprosto računsko operacijo (seštevek deležev tožnice in delitev na polovico) ugotoviti enak odstotek (46/100) tožničinega solastninskega deleža tako na nepremičninah kot tudi premičninah, pri tem pa se sklicevati na prosti preudarek po določbi 223. člena ZPP/77. Tako tožeča kot tudi tožena stranka sta namreč predlagali postavitev izvedencev - cenilcev gradbene in strojne stroke, ponovno izvedbo teh in drugih dokazov predlaga toženec v pritožbi. Pri tem pa sodišče ni zagrešilo očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP/77, saj odločitev sodišča prve stopnje vsebuje razloge in so ti razumljivi, čeprav kot rečeno izhodišče za izračun višine tožbenega zahtevka tožnice ni pravilno.

V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti korist, ki bi jo imela tožnica od uporabe njenega solastnega deleža nepremičnine in premičnin s postavitvijo izvedencev ustrezne stroke, predhodno pa bo pravdni stranki potrebno o še spornih okoliščinah zadeve zaslišati, vpogledati dokumentacijo podjetja K... d.o.o., v kolikor jo bo tožena stranka predložila ter si po potrebi ogledati sporni poslovni objekt. Šele po dopolnitvi postopka v tej smeri bo mogoče pravilno odločiti o zadevi.