Jedro

Kadar obstaja sum na neprištevnost storilca se lahko izvede tako preiskava kot tudi zoper storilca odredi pripor. Ko državni tožilec po končani preiskavi na podlagi svoje ocene izvida in mnenja izvedenca psihiatra spozna, da gre za neprištevnega storilca in da so izpolnjeni pogoji za izrek varnostnega ukrepa, ne poda izjave o odstopu od pregona temveč vloži predlog za izrek varnostnega ukrepa.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 13. 6. 2015 podaljšal pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po četrtem, tretjem in prvem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1. Višje sodišče je s sklepom z dne 17. 6. 2015 pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora vlaga zagovornik obdolženega E. M. zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve materialnega prava in kršitev Ustave RS Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da se predlog tožilstva za podaljšanje pripora zavrne, pripor pa se nemudoma odpravi. Navaja, da oseba ki stori protipravno dejanje v stanju neprištevnosti, ne more biti utemeljeno osumljena storitve kaznivega dejanja, posledično pa sta sklepa nezakonita in ju je potrebno v celoti spremeniti in pripor odpraviti. V Zakonu o kazenskem postopku je v 272. členu določeno, da se pripor podaljša le v primeru vložene obtožnice, pri čemer v konkretnem primeru obtožnica ni bila vložena, ampak je bil predlagan varnostni ukrep po 70.b členu KZ-1. Izpodbijana sklepa kršita 20. člen Ustave, ki določa, da se sme pripreti izključno osebo, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje. Ta utemeljenost, pa se mora nanašati na kaznivo dejanje z vsemi elementi, vključno s krivdo.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Oba sklepa sta povsem zakonita in pravilna. V obravnavani zadevi je bil vložen predlog za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti v skladu z 70.b členom KZ-1B za kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem, četrtem in prvem odstavku 299. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1, torej za dejanje, za katero je predpisana kazen od enega leta do petih let zapora. S tem pa je izpolnjena temeljna predpostavka, zaradi katere se lahko preganja tudi neprišteven storilec. Neutemeljeni so očitki zagovornika, ki se nanašajo na neobstoj krivde obdolženca, ker je bil zaradi duševne bolezni v času storitve kaznivega dejanja neprišteven in zato niso podani znaki očitanega kaznivega dejanja. Obdolženčeva neprištevnost ni ovira za odreditev in podaljšanje pripora, obdolženca pa je glede na to, da je tožilstvo vložilo predlog za izrek varstvenega ukrepa, skladno z drugim odstavkom 491. člena ZKP, namestiti v ustrezen zdravstveni zavod.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku.

B.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da oseba, ki stori protipravno dejanje v stanju neprištevnosti, ne more biti utemeljeno osumljena storitve kaznivega dejanja ter tako ni dopustno in zakonito odrejati in podaljševati pripor. Izpodbijana sklepa sta tako nepravilna in nezakonita in ju je potrebno odpraviti. V predmetni zadevi tožilstvo zoper obdolženega ni vložilo obtožnice, ampak je predlagalo izrek varnostnega ukrepa po 70.b členu KZ-1. V Zakonu o kazenskem postopku je v 272. členu določeno, da se pripor podaljša le v primeru vložene obtožnice, pri čemer v konkretnem primeru obtožnica ni bila vložena.

6. Vrhovno sodišče ocenjuje, da uveljavljane kršitve niso podane. Nesporno je, da se kadar obstaja sum na neprištevnost storilca lahko izvede tako preiskava kot tudi zoper storilca odredi pripor(1). Namen preiskave je namreč, da se razjasni tudi takšno dejstvo. Če se ugotovi, da so podani pogoji za izrek varnostnega ukrepa, se bo obdolženega, takoj po podanem predlogu državnega tožilca namestilo v ustrezen zdravstveni zavod (drugi odstavek 491. člena ZKP). V obravnavanem primeru je bil zoper obdolženega odrejen pripor na podlagi 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. V preiskavi je bilo pridobljeno izvedeniško mnenje, iz katerega je razvidno, da je storilec storil obravnavano kaznivo dejanje v stanju neprištevnosti. Na podlagi tega je državni tožilec po zaključeni preiskavi podal predlog za izrek varnostnega ukrepa na podlagi 70.b člena KZ-1 in predlagal tudi podaljšanje pripora. Določba drugega odstavka 272. člena ZKP določa, da če je obdolženec v priporu in je v obtožnici predlagano, naj se pripor podaljša, ga sodišče pouči, da lahko v roku 24 ur poda odgovor na predlog. To določilo je potrebno v skladu s prvim odstavkom 507. člena ZKP, ki navaja, da se glede postopka za uporabo varnostnih ukrepov smiselno uporabljajo druge določbe ZKP, razumeti tako, da se lahko podaljšanje pripora predlaga tudi v primeru vložitve predloga za izrek varstvenega ukrepa. K temu napotuje tudi določba drugega odstavka 491. člena ZKP, ki navaja, da se obdolženca, zoper katerega je odrejen pripor, med postopkom za uporabo varnostnega ukrepa namesti v ustrezen zdravstveni zavod.

7. Nadalje zagovornik navaja, da je podana kršitev 20. člena Ustave RS, ki določa, da se sme pripreti izključno osebo, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje. Ta utemeljenost suma pa se mora nanašati na kaznivo dejanje z vsemi elementi, vključno s krivdo. Neprišteven storilec ne more biti kriv storitve kaznivega dejanja. Obrazložitev Višjega sodišča v Ljubljani je neprepričljiva in nezakonita, pravilna obrazložitev bi bila, da lahko neprišteven storilec izvrši dejanje, ki ima vse objektivne znake kaznivega dejanja, vendar zaradi neprištevnosti ob storitvi, takšnega dejanja ni mogoče kvalificirati kot kaznivo dejanje.

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana. Neprištevnost storilca kaznivega dejanja je po kazenskem materialnem pravu okoliščina, ki izključuje kazensko odgovornost (29. člen KZ-1), po procesnem zakonu pa je okoliščina, ki izključuje kazenski pregon storilca in povzroči ustavitev preiskave (2. točka prvega odstavka 181. člena ZKP), ustavitev kazenskega postopka (2. točka prvega odstavka 277. člena ZKP) ali izdajo oprostilne sodbe (2. točka 358. člena ZKP)(2). Vendar pa je tudi neprištevnemu storilcu ob določenih pogojih mogoče izreči kazensko sankcijo – varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja v zdravstvenem zavodu (70.a člen KZ-1) ali na prostosti (70.b člen KZ-1). Tak varnostni ukrep lahko izreče zgolj sodišče na predlog državnega tožilca. Pred vložitvijo predloga za izrek varnostnega ukrepa po 70.b členu KZ-1 se praviloma opravi preiskava, saj se neprištevnost ugotavlja izključno na podlagi odrejenega psihiatričnega pregleda obdolženca. Kadar državni tožilec po končani preiskavi na podlagi svoje ocene izvida in mnenja izvedenca psihiatra spozna, da gre za neprištevnega storilca in da so izpolnjeni pogoji za izrek varnostnega ukrepa, ne poda izjave o odstopu od pregona temveč vloži predlog za izrek varnostnega ukrepa, to je storil v obravnavani zadevi. O varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti odloči po glavni obravnavi sodišče, ki je pristojno za sojenje na prvi stopnji (prvi odstavek 492. člena ZKP). Neutemeljena so torej navajanja zagovornika, da je podana kršitev 20. člena Ustave in da zoper osumljenega ni mogoče odrediti pripora. Vsa nadaljnja navajanja zagovornika glede obrazložitve sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, pa pomenijo zgolj nestrinjanje z dokazno oceno in s tem uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

C.

9. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

(1) Glej sodba Vrhovnega sodišča XI Ips 66125/2012 z dne 31. 1. 2013, sodba Vrhovnega sodišča XI Ips 65359/2012 z dne 28. 1. 2013. (2) Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Ljubljana, GV založba, 2004, str. 1035.