Jedro

Zahteva za denacionalizacijo, ki jo je vložila Č. Č. za A. A., je bila formalno pomanjkljiva, saj ni vsebovala podpisa A. A. kot vlagatelja zahteve za svoje premoženje oziroma pooblastila Č. Č. ali njenega pooblaščenca D. D. za vložitev zahteve tudi za premoženje A. A. Organ je bil torej dolžan postopati po 68. členu ZUP/86 in formalno pomanjkljivost vloge odpraviti. Ali je tako ravnal, iz upravnega spisa ni razvidno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. 4904-15/2015-57 z dne 2. 8. 2021, se odpravi in se zadeva vrne drugostopenjskemu organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 ERU, v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Upravna enota Kranj (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z delno odločbo odločila, da z dnem pravnomočnosti te odločbe upravičencu A. A. za podržavljeno nezazidano komunalno opremljeno stavbno zemljišče parc. št. 1244, k. o. ..., ki ga ni mogoče vrniti v naravi, pripada odškodnina v obveznicah v višini 95.165,18 DEM (48.657,18 EUR) (1. točka izreka), zavezanec za njeno izplačilo pa je B., d. d. (2. točka izreka), ki jih mora upravičencu izročiti v roku treh mesecev po pravnomočnosti te odločbe (3. točka izreka). Odločil je še, da se obveznice iz 1. točke izreka izročijo v začasno upravljanje skrbniku za posebni primer C. C., ki bo z njimi začasno upravljal do pravnomočnosti sklepa o dedovanju po pokojnem upravičencu (4. točka izreka). Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (5. točka izreka).

2. Zoper delno odločbo prvostopenjskega organa je B., d. d. vložil pritožbo na Ministrstvo za okolje in prostor (sedaj Ministrstvo za naravne vire in prostor; v nadaljevanju toženka), ki je pritožbi ugodilo, odpravilo izpodbijano delno odločbo in zavrnilo zahtevo za denacionalizacijo. Iz obrazložitve izhaja, da je zahtevo za denacionalizacijo dne 19. 6. 1992 vložila Č. Č., teta prejšnjega lastnika zemljišča A. A., ki jo je v postopku zastopal nečak D. D. Toženka je ugotovila, da Č. Č. ni upravičena vlagateljica zahteve za denacionalizacijo zemljišča parc. št. 1244, k. o. ..., saj predmetno zemljišče v času podržavljenja ni bilo v njeni lasti, prav tako pa je A. A. ni pooblastil za vložitev zahtevka za denacionalizacijo predmetnega zemljišča. Toženka je zavrnila navedbe v zvezi s tem, da naj bi pravna naslednika A. A., to sta sin C. C. in hči E. E. (tožnika v tem upravnem sporu), s predlogom za nadaljevanje denacionalizacijskega postopka z dne 14. 5. 2019 naknadno odobrila vsa v predmetnem postopku opravljena dejanja Č. Č. in D. D. 3. Tožnika kot pravna naslednika A. A. se z izpodbijano odločbo ne strinjata in v tožbi v bistvenem navajata, da se toženka v obrazložitvi ni opredelila do navedb tožnikov, da je v zadevi prišlo do naknadne odobritve dejanj tete Č. Č. in brata D. D. Ugovarjata nepravilno in nepopolno ugotovljenemu dejanskemu stanju v zvezi z ugotovitvijo, da A. A. za vložitev zahteve za denacionalizacijo in vodenje postopka ni pooblastil tete Č. Č. oziroma D. D. Nadalje navajata, da bi prvostopenjski organ že ob vložitvi zahteve Č. Č. in D. D. pozval, da predložita ustrezno pooblastilo za zastopanje A. A., če bi ugotovil, da je zahteva pomanjkljiva (torej da Č. Č. ni predložila ustreznega pooblastila). Ker tega prvostopenjski organ ni storil, je očitno, da je pooblastilo bilo podano in organu tudi ustrezno izkazano. Sodišču predlagata, da odločbo toženke odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek. Zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise v zadevi.

5. Stranka z interesom B., d. d. na tožbo ni odgovorila.

6. Tožba je utemeljena.

7. Predmet upravnega spora je drugostopenjska odločba, s katero je zavrnjen denacionalizacijski zahtevek za vrnitev zemljišča parcele 1244 k.o. ...

8. Ni sporno med strankami, da je zahtevo za denacionalizacijo vložila dne 19. 6. 1992 Č. Č., ki ni bila upravičena vlagateljica, glede na drugi odstavek 61. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ki določa, da ima pravico do vložitve zahteve upravičenec oziroma njegov pravni naslednik. Sodna praksa je določbo razlagala, da ima pravni naslednik pravico do vložitve, če je prejšnji lastnik (kateremu je bilo premoženje podržavljeno – 9. člen ZDen) umrl. Je pa v obravnavani zahtevi za denacionalizacijo vlagateljica navedla, da je prejšnji lastnik A. A. Ta je bil ob vložitvi zahteve živ, umrl je 26. 8. 2010. Tudi zadnje med strankami ni sporno.

9. Postopek denacionalizacije po določbah ZDen se je začel na podlagi zahteve, ki jo je vložil upravičenec oziroma njegov pravni naslednik in je morala vsebovati podatke, določene v 62. členu ZDen (prvi odstavek je določal obvezne sestavine, drugi in tretji pa priloge). V drugem odstavku 6. člena ZDen je določeno, da se v postopkih za uveljavljanje pravic po ZDen uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku/86 (ZUP/86), če ZDen ne določa drugače. Glede obravnavanja vlog ZDen nima posebnih določb, zato se uporablja določbe ZUP/86. Poleg določb o obveznih sestavinah in prilogah zahteve za denacionalizacijo, ki jih določa ZDen, mora zahteva za denacionalizacijo ustrezati tudi splošnim določbam o vlogi, kot izhaja iz 67. in 68. člena ZUP/86. Določbe ZUP/86 so podlaga tudi za obravnavanje formalno pomanjkljive ali nepopolne vloge.

10. Ugotoviti je, da je bila zahteva za denacionalizacijo, ki jo je vložila Č. Č. za A. A., formalno pomanjkljiva, saj ni vsebovala podpisa A. A., kot vlagatelja zahteve za svoje premoženje, oziroma pooblastila Č. Č. ali njenega pooblaščenca D. D. za vložitev zahteve tudi za premoženje A. A. Organ je bil torej dolžan postopati po 68. členu ZUP/86 in formalno pomanjkljivost vloge odpraviti. Ali je tako ravnal iz upravnega spisa ni razvidno. Je pa drugostopenjski organ izvedel ugotovitveni postopek v smeri obstoja pooblastila, s katerim naj bi pokojni A. A. pooblastil vlagateljico Č. Č., oziroma njenega pooblaščenca D. D., za vložitev zahteve za denacionalizacijo in na podlagi odgovorov tožnikov z dne 6. 4. 2021, da s pisnim pooblastilom ne razpolagata, ter da tudi iz dopisa D. D. z dne 21. 11. 2001 ne izhaja, da je prejšnji lastnik A. A. pooblastil Č. Č. oziroma D. D. za vložitev zahteve za denacionalizacijo, zaključil, da A. A. ni vložil pravočasne zahteve za denacionalizacijo in jo zavrnil. 11. Dopisa z dne 6. 4. 2021 in 21. 11. 2001 pa nista dejanska podlaga, ki bi utemeljevala zaključek, da A. A. ni pooblastil D. D. ali Č. Č. za vložitev zahteve za denacionalizacijo, oziroma je zaključek samo na tej podlagi vsaj preuranjen in temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju v zvezi z obstojem pooblastila. Upravni organ bi moral izhajati iz predpostavke, ta ugotovitev izhaja iz upravnega spisa, v stanju kot je bil sodišču predložen, da je bila zahteva za denacionalizacijo, ki jo je vložila Č. Č., formalno pomanjkljiva vloga. Zato bi v postopku ugotavljanja obstoja pooblastila, po pribavi celotne listinske dokumentacije, moral najprej raziskati, ali je bilo z vloženo zahtevo ravnano kot s formalno pomankljivo vlogo po določbi 68. člena ZUP/86. Namreč iz upravnega spisa bi moralo izhajati, da je rok za popravo pomanjkljivosti, ki bi moral biti vlagateljici zahteve glede na drugi odstavek 68. člena ZUP-86 podeljen, neuspešno potekel in vlagateljica pomanjkljivosti ni odpravila. V obravnavani zadevi bi bila pomanjkljivost vloge, glede na točko č.) drugega ostavka 62. člena ZDen in prvi odstavek 67. člena ZUP/86, s predložitvijo pooblastila odpravljena.

12. Po oceni sodišča pa je organ preuranjeno zaključil, da pooblastilo ni bilo predloženo, tudi na podlagi dopisa D. D. z dne 21. 11. 2001. Namreč iz navedbe, da A. A. v vseh zadevah vračanja odvzete imovine zastopa, ter da je tudi to zadevno pisno izjavo že „svojčas“ oddal upravni enoti, bi izhajalo, da je pooblastilo imel in ga organu predložil. Organ druge stopnje torej ni mogel zaključiti, da prejšnji lastnik ni pooblastil Č. Č. oziroma D. D. za vložitev zahteve za denacionalizacijo, ne da bi sporno pooblastilo poiskal v listinah upravnega spisa (namreč tudi B., d. d. v pritožbi obstoja pooblastila ne prereka), presodil njegov obseg, ali se nanaša tudi na obravnavano premoženje A. A., in šele nato podal ustrezen zaključek.

13. Poleg navedene presoje obsega pooblastila pa bi moral po pregledu celotnega upravnega spisa presoditi tudi, ali je bilo z zahtevo za denacionalizacijo ravnano kot s formalno pomanjkljivo vlogo, kot je sodišče razložilo v prejšnjih odstavkih. V zvezi s tem sodišče dodaja, da so se po sodni praksi formalno pomanjkljive zahteve za denacionalizacijo dopolnjevale tudi po roku iz 64. člena ZDen (glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča, U 1655/95 z dne 3. 11. 1999). Materialni rok iz 64. člena ZDen se nanaša zgolj na vlaganje materialnih zahtevkov. Bistveno za pravilno uporabo določb upravnega postopka, v zvezi z zavrnitvijo formalno pomanjkljive zahteve za denacionalizacijo, je, da je organ pozval na dopolnitev in je dani rok brezuspešno potekel, vlagatelj pa zahteve za denacionalizacijo ni dopolnil. Teh razlogov pa v izpodbijani odločbi ni, navedeno pa bi bilo relevantno dejansko stanje v zvezi s spornim zaključkom toženke, da pooblastila niso bila vložena. Sodišče pripominja, da je upravni spis, ki je bil sodišču predložen, pomankljiv že v zvezi s postopkom, ki ga je izvedel drugostopenjski organ, v spisu ni pozivov organa in odgovorov strank, niti dopisa D. D. (predložen je kot priloga tožbi).

14. Ker je dejansko stanje v obravnavani denacionalizacijski zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno, ter je bilo posledično napačno uporabljeno tudi procesno pravo, je odločba toženke nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi druge in tretje točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek. Sodišče glavne obravnave ni opravilo, kljub zahtevi tožnikov, ker je lahko tožbi ugodilo že na podlagi upravnega spisa, tožena stranka in stranka z interesom pa sta se glavni obravnavi odpovedali.

15. Ker sta tožnika v tem upravnem sporu uspela, jima je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške jima je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.