Jedro

Pri zahtevkih po drugem odstavku 72. člena ZDen je odločilno, kakšno korist bi denacionalizacijski upravičenec dosegel, če bi dobil odvzete nepremičnine vrnjene takoj ob uveljavitvi ZDen, pri čemer vprašanje obogatitve oziroma dosežene koristi na strani zavezanca za plačilo odmene ni pomembno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v drugem odstavku I. točke izreka, ki zajema zavrnitev tožbenega zahtevka za zakonske zamudne obresti od zneska 164.275,00 EUR od 1. 10. 2010 do 11. 7. 2012, razveljavi.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v še izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ponovno razsodilo o tožbenem zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da tožečim strankam plača 164.275,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2012 dalje do prenehanja obveznosti, v presežku, za zakonske zamudne obresti od zneska 164.275,00 EUR od 1. 10. 2010 do 11. 7. 2012, je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (I. točka sodbenega izreka). V točkah II in III izreka pa je odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov tako, da je tožena stranka dolžna tožnikom povrniti 6.995,58 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožniki pa so dolžni toženi stranki povrniti 1.394,98 EUR pravdnih stroškov, prav tako v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti sodbi se tožena stranka po pooblaščenki pravočasno pritožuje in uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je sodba sodišča prve stopnje nepravilna in nezakonita. Sodišče prve stopnje je brez obravnave po podatkih spisa sprejelo novo odločitev, ki je v I. točki izreka v bistvu identična kot v prvi sodbi. Nezakonito je razsodilo o zavrnitvi tožbenega zahtevka glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 164.275,00 EUR od 1. 10. 2010 do 11. 7. 2012, saj je v tem delu sodba sodišča prve stopnje z dne 26. 11. 2013 postala pravnomočna, ker je nobena pravdna stranka ni izpodbijala (drugi odstavek I. točke izreka). S tem je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in storilo kršitev po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bi po navedbah pritožbe v ponovljenem postopku moralo opraviti glavno obravnavo in ugoditi predlogu tožene stranke in glede na njene ugovore postaviti drugega izvedenca kmetijske stroke. Tožena stranka je nasprotovala mnenju izvedenca G. in predlagala angažiranje drugega izvedenca. Njegovo izvedensko mnenje ni objektivno, ni pravilno in ni korektno. Izvedenec pri izdelavi mnenja ni upošteval sklepa sodišča z dne 22. 5. 2012, v katerem mu je določilo nalogo, da po pregledu pravdnega spisa, po morebitni pribavi dodatne dokumentacije in ogledu nepremičnin, poda mnenje, v katerem naj pojasni, kolikšno korist bi dosegla tožeča stranka, če bi od uveljavitve ZDen oziroma od 7. 12. 1993 do 4. 9. 2008 sama gospodarila z nepremičninami, ki so bile vrnjene po denacionalizacijski odločbi, zmanjšano za stroške in javne dajatve. Objektivni in korektni izvedenec bi glede na nalogo in podatke v spisu moral sodišču predlagati dopolnitev sklepa z opredelitvijo metode za ugotavljanje izgubljene koristi, ali pa bi izdelal mnenje na osnovi več metod, vključno z izračunom tržne zakupnine, saj bi moral upoštevati tudi navedbe in ugovore tožene stranke. Po prepričanju tožene stranke je izbira metode za ugotavljanje koristi v domeni sodišča in predstavlja dejansko in materialnopravno vprašanje. Uporaba metode pa je bila prepuščena izvedencu in tudi izvedenec sam je uporabil metodo, ki jo je izbral tožnik s pomočjo cenilke K. K., ki je po naročilu tožeče stranke zunajsodno izdelala cenitveno poročilo, brez vednosti in soglasja tožene stranke, na nepravih in nerealnih osnovah. Kljub grajanju v prvi pritožbi tožene stranke in opozorilu sodišča druge stopnje, da to cenitveno poročilo ne more predstavljati dokaza, ampak le del navedb stranke, je sodišče prve stopnje poročilo kot dokaz v izpodbijani sodbi upoštevalo. Sodišče bi dokazni sklep lahko spremenilo le na obravnavi, ki pa je ni opravilo, zaradi česar je tudi zaradi tega bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Ker sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu tožene stranke s postavitvijo drugega izvedenca kmetijske stroke, tožena stranka meni, da se je zaradi tega znašla v neenakopravnem položaju s tožečo stranko, saj sta se med listinami v spisu in med dokazi na strani tožeče stranke pojavila zunajsodno pridobljeno cenitveno poročilo K. K. in v pravdi pridobljeno izvedensko mnenje sodnega izvedenca I. G. Tožena stranka meni, da sta oba s svojima mnenjema sodišče spravila v strokovno zmoto, da jima je zmotno dopustilo uporabo metode za ugotavljanje izguljene koristi, ki je ni določilo sodišče na podlagi podatkov v spisu in izvedenih dokazov. Pritožba navaja, da sodišče tudi v novi sodbi ni navedlo zadostnih razlogov, zakaj je sprejelo dohodkovno metodo, oziroma metodo “kolobarja poljščin” v izvedenskem mnenju I. G. Ugotavljanje sodišča, da izračun izvedenca temelji na metodi, imenovani “kolobar poljščin”, ki je strokovno verificirana na združenju izvedencev kmetijske stroke, je samo razpravljanje o verodostojnosti metode, ne pa o uporabnosti metode v konkretnem primeru. Zaključek, da je izvedenčev izbor metode pravilen, ker je prepričljivo pojasnil, da je za izračun izgubljene korist uporabil veljavno cenitveno metodo, kakršno bi uporabili tudi drugi angažirani izvedenci, je nesprejemljiv, saj bi ga lahko sodišče sprejelo morda le, če bi izvedensko mnenje, ki ga je izdelal ta izvedenec, lahko primerjalo z drugim izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca kmetijske stroke, pridobitev katerega pa je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo. Tožena stranka je prepričana, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni postavilo drugega sodnega izvedenca kmetijske stroke ter zaradi tega tudi napačno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka se z izvedenskim mnenjem ni strinjala, ker po njenem mnenju izvedenec ni ustrezno odgovoril na vprašanja sodišča. Če bi izvedenec upošteval podatke v spisu, takšnega izvedenskega mnenja ne bi izdelal. V spisu ni podatkov, da bi se tožniki ukvarjali s kmetijstvom oziroma bi opravljali kmetijsko dejavnost. Izvedenec bi po prepričanju tožene stranke moral izdelati mnenje na osnovi gospodarjenja z nepremičninami z oddajanjem teh v zakup, ugotoviti bi moral, koliko bi znašala zakupnina v navedenem obdobju, pri tem bi moral upoštevati tudi cenik zakupnin tožene stranke. Tožena stranka se ne strinja s stališčem, da so tožniki dokazali, da bi z zemljišči gospodarili tako, da bi na njih opravljali kmetijsko dejavnost, če bi zemljišča dobili vrnjena ob uveljavitvi ZDen. Nadalje pritožba citira del izpovedbe zaslišane prve tožnice, povzema še, da je prvotožnica povedala, da je njen oče, ki je bil rojen 1913, umrl leta 2000, da je bil po poklicu strojni inženir in je živel v A. ter da se je s kmetovanjem veliko ukvarjal. Navaja, da so tožniki nepremičnine kakšno leto po vrnitvi, vrnjene so bile v letu 2008, prodali, da pa iz osebnih podatkov prve tožnice izhaja, da je upokojena profesorica angleščine, iz njene izpovedbe pa nadalje, da je drugotožnica, njena polsestra, rojena 1954, po poklicu ekonomistka, tretjetožnik, ki je sin drugotožnice, pa je rojen 1986. leta in je po poklicu odvetnik, ki je tako kot drugotožnica prebival v Nemčiji. Vse navedeno ne dokazuje, da bi tožniki od uveljavitve ZDen vrnjene nepremičnine uporabljati za kmetijsko dejavnost in se s kmetovanjem tudi ukvarjali, zato je izvedenec za izračun višine koristi povsem neutemeljeno uporabil zgoraj navedeno metodo, sodišče pa mu je nekritično sledilo. Pričanje prve tožnice, da so predmetne nepremičnine leta 1946 predstavljale moderno kmetijo, za ugotavljanje izgubljene koristi in izbor metode nima dokazne vrednosti. Stališče sodišča, da so tožniki prepričljivo dokazali, da bi nepremičnine sami uporabljali oziroma upravljali od uveljavitve ZDen do vrnitve, je povsem zgrešeno, še posebej ob dejstvu, da večina upravičencev živi v tujini in da nihče od njih ni kmet in po poklicu ni kmetijske stroke. Tožena stranka znova poudarja, da je specifični denacionalizacijski zavezanec za vrnitev kmetijskih zemljišč, ki so v lasti Republike Slovenije in so samo v njenem upravljanju. Tožena stranka je v pravdi navedeno pojasnila in ugovarjala, da je pri gospodarjenju z državnimi kmetijskimi zemljišči omejena, da je zavezana upoštevati vsakokrat veljavni cenik, ki ga sprejme njen najvišji organ upravljanja, to je svet tožene stranke. V obravnavanem obdobju bi lahko tožena stranka ob upoštevanju cenika za leto 2012 dosegla dohodek iz zakupnin največ v višini 56.898,10 EUR, kar je skoraj trikrat manj, kot je ugotovil sodni izvedenec. Iz previdnosti je tožena stranka mnenje prerekala tudi zato, ker izvedenec ni upošteval, da tožniki nimajo vzpostavljene kmetijske dejavnosti, nimajo kmetijskih strojev, primerne infrastrukture, znanja, zaradi česar bi moral izvedenec to dejstvo upoštevati, stroške ovrednotiti in dohodek oziroma odškodnino zato zmanjšati. Prav tako je tožena stranka mnenja, da gre za razpršene površine, zaradi česar so stroški obdelave višji. Izvedenec tudi ni upošteval površin, vrnjenih v solast, kar ovira upravljanje, saj se morajo solastniki med sabo usklajevati in doseči soglasje in to v določeni meri tudi vpliva na višino dohodka. Tožena stranka je nasprotovala mnenju tudi iz razloga, ker izvedenec ni pravilno upošteval javnih dajatev, dohodnine. Izvedenec z zaslišanjem na glavni obravnavi izvedenskega mnenja v smislu ugovornih navedb tožene stranke ni dopolnil in tega tudi ni storil v dopolnitvi izvedenskega mnenja 29. 5. 2013, ko naj bi mnenje dopolnil glede davščin in zato naloge ni ustrezno opravil, saj izračuna ni korigiral ob upoštevanju davčnega odtegljaja iz naslova dohodnine po davčni stopnji 25 % davčne osnove. Sodišče je glede vprašanja davščin napačno uporabilo materialno pravo in je pri sklicevanju na sodno prakso navedlo neustrezni sodni odločbi. Iz dopisa DU C. z dne 27. 5. 2013, ki ga je izvedenec G. priložil k dopolnitvi mnenja z dne 29. 5. 2013, nedvomno izhaja, da mora pravna oseba, ki izplačuje dohodek oziroma nadomestilo po 72. členu ZDen pred izplačilom opraviti izračun dohodnine ter z izplačilom dohodka plačati za davčnega zavezanca dohodnino kot davčni odtegljaj v breme dohodka davčnega zavezanca, ki je v tem primeru tožeča stranka. Dohodnina se izračuna in plača od davčne osnove po stopnji 25 % in se šteje kot dokončen davek, kar pomeni, da bi se moral za 25 % zmanjšati izračun izvedenca oziroma bi moralo sodišče razsoditi v bruto znesku. Ker je sodišče prve stopnje zmotno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje, je tudi zmotno in nepravilno uporabilo določbo drugega odstavka 72. člena ZDen. V predmetni zadevi tožniki po navedbi pritožbe niso utemeljili in ne dokazali, da bi bila njihova korist tolikšna, kot znaša dohodek iz naslova kmetovanja. Tožena stranka se pritožuje zoper stroškovni del izreka, kot navaja, zgolj iz previdnosti in posledično zaradi pritožbe o glavni stvari. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in prereka pritožbene navedbe ter predlaga zavrnitev pritožbe ter zahteva tudi povrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje skladno z določbama prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku ( ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ker tožena stranka izrecno pritožbeno izpodbija tudi zavrnilni del I. točke sodbenega izreka iz pritožbenega razloga bistvene kršitve postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, je ob pritožbenem preizkusu treba pritrditi pritožbi, da je o tem delu obrestnega zahtevka že bilo pravnomočno razsojeno s prvo sodbo sodišča prve stopnje P 924/2010 z dne 26. 11. 2013, ki v tem delu ni bila pritožbeno izpodbijana in s sklepom pritožbenega sodišča Cp 292/2014 z dne 20. 11. 2014 tudi ne razveljavljena. Zato je s ponovno razsojo o tem delu tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je odločilo o že pravnomočno razsojeni stvari. Zato je pritožbi v tem delu ugoditi ter sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljaviti (drugi odstavek 354. člena ZPP).

6. V ostalem pa pritožba ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku I. točke izreka izpodbijane sodbe ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo tožeči stranki plačati 164.275,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2012 dalje, pri čemer glavnica predstavlja odmeno po drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (Zden) zaradi nemožnosti uporabe nepremičnin za čas po uveljavitvi ZDen, pa do pravnomočne denacionalizacijske odločbe o vrnitvi nepremičnin, v konkretnem primeru kmetijskih zemljišč, ki so bila vrnjena pravnemu predniku tožnikov kot denacionalizacijskemu upravičencu z delno denacionalizacijsko odločbo Upravne enote C. z dne 18. 8. 2008 v zvezi s sklepom o popravi pisne pomote z dne 19. 9. 2008. 8. V obrazložitvi je navedlo pravilno materialnopravno podlago in tudi pravilna materialnopravna izhodišča za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pravilno je poudarilo in pojasnilo, da je pravna narava zahtevka na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen specifična. Čeprav zakon to upravičenje posebne vrste imenuje kot odškodninski zahtevek iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja (ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin), ne gre za odškodninski zahtevek v smislu odškodninskega prava, saj manjkata elementa splošnega civilnega delikta kot podlage za povračilo škode (nedopustno ravnanje zavezanca in njegova subjektivna ali objektivna odgovornost), niti ne gre za obogatitveni zahtevek v smislu določil Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) oziroma Obligacijskega zakonika (OZ), ki zavezujejo okoriščenca k vrnitvi zgolj koristi ki jo je neupravičeno dosegel. Pri zahtevkih po drugem odstavku 72. člena ZDen je namreč odločilno, kakšno korist bi denacionalizacijski upravičenec dosegel, če bi dobil odvzete nepremičnine vrnjene takoj ob uveljavitvi ZDen, pri čemer tako vprašanje obogatitve oziroma dosežene koristi na strani zavezanca za plačilo odmene ni pomembno, kar je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje in o čemer se je enako že večkrat izrekla glede tega vprašanja tudi usklajena sodna praksa.(1) Prav tako je v sodni praksi tudi že večkrat zavzeto stališče, da je izbira metode za ugotavljanje koristi upravičenca odvisna od okoliščin posameznega primera.

9. Pritožbeno ni več sporna pasivna legitimacija tožene stranke, tudi sicer pa je sodišče prve stopnje obstoj le te pravilno obrazložilo. Pritožbeno izpodbijana je dosojena višina odmene.

10. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da se je sodišče pri ugotavljanju višine odmene iz drugega odstavka 72. člena ZDen in s tem pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini oprlo na mnenje v pravdi določenega izvedenca kmetijske stroke mag. I. G., ki je najprej izdelal pisno mnenje (izvedensko mnenje z dne 10. 7. 2012), ki ga je nato ob pripombah pravdnih strank tudi dvakrat pisno dopolnil (dopolnitev z dne 30. 10. 2012 in z dne 29. 5. 2013), obrazložil in pojasnil pa tudi neposredno zaslišan na glavni obravnavi (zapisnik o glavni obravnavi z dne 29. 1. 2013).

11. Neutemeljena je pritožbena graja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni sledilo predlogu tožene stranke in določilo drugega izvedenca. Zakon o pravdnem postopku ne nalaga sodišču dolžnosti določitve drugega izvedenca, če izvedensko mnenje sprejme kot jasno, popolno, strokovno, brez notranjih nasprotij, če je odgovorjeno tudi na morebitne pripombe strank(2), tudi če se katera od strank z njim ne strinja.

12. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi pojasnilo in navedlo zadostne razloge, čemu je izvedenskemu mnenju, utemeljitvam in izračunu sledilo kot strokovno pravilnim, objektivnim in korektnim in obrazložilo, da zato tudi ni sledilo predlogu tožene stranke po določitvi drugega izvedenca.

Pojasnilo in povzelo je, da je izvedenec prepričljivo pojasnil, da je za izračun izgubljene koristi uporabil veljavno cenitveno metodo, kakršno bi uporabili tudi drugi izvedenci, da je uporabljena metoda “kolobar poljščin” strokovno verificirana pri Združenju izvedencev kmetijske stroke, da je izvedenec pri uporabljeni metodi pri izračunu izhajal iz predpostavke, da je konfiguracija terena zemljišč deloma ravna in položna, kar omogoča mehanizirano obdelavo, povzelo ugotovitve izvedenca, ki je upošteval površino in vrsto rabe zemljišč (21,7 % njiv, ostalo travniki), sledilo njegovemu izračunu vrednosti prihodka od kmetijskih zemljišč, predstavljenem za obdobje od 7. 12. 1993 do 4. 9. 2008, zaokroženo 15 let, pri čemer je povzelo zaključke izvedenca in obrazložilo tudi, da je izvedenec izhajal iz uradnih kalkulacij, ki jih izvedenci in cenilci kmetijske stroke uporabljajo pri vrednotenju kmetijskih zemljišč, pri čemer je vrednost proizvodnje na m2 ocenil z 0,419 EUR, stroške proizvodnje z 0,329 EUR, čisti dohodek po oceni izvedenca znaša 0,121 EUR/m2, ob upoštevanju čistega dohodka skupne površine, upoševaje, da v skoraj 80 % prevladujejo travniške površine, ki dajejo najnižji dohodek, pa je ovrednotil korist, ki bi jo tožeča stranka dosegla, če bi v vtoževanem obdobju sama gospodarila s predmetnimi nepremičninami, na 164.275,00 EUR.

13. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da izvedenec pri izdelavi mnenja ni upošteval sklepa sodišča z dne 22. 5. 2012. Izvedencu je bilo s tem sklepom naloženo, da po pregledu pravdnega spisa s prilogami, po potrebi pribavi in pregledu dodatne dokumentacije in opravi ogleda nepremičnin, poda pisno mnenje, v katerem naj pojasni, kakšno korist bi dosegle tožeče stranke, če bi v opredeljenem obdobju v sklepu same gospodarile (uporabljale oz. upravljale) z v sklepu navedenimi nepremičninami, zmanjšano za stroške in javne dajatve. Izvedencu v sklepu ni bila naložena metoda, po kateri naj ugotovi višino koristi, zato so pritožbeni očitki o tem, da izvedenec ni upošteval sklepa sodišča, ker ni uporabil več metod za izračun koristi, vključno z izračunom tržne najemnine ali zakupnine po ceniku, ki je veljal za toženo stranko, neutemeljeni, saj izvedencu to s strani sodišča ni bilo naloženo, nalogo pa izvedencu določi sodišče.(3)

14. Sodišče prve stopnje je med naštevanjem, katere dokaze je v dokaznem postopku izvedlo, res navedlo tudi pred pravdo s strani tožeče stranke pridobljeno cenitveno poročilo mag. K. K. K., ki mu je tožena stranka nasprotovala, vendar pa nanj ni oprlo svoje odločitve o višini odmene, niti ga ni dokazno ocenjevalo. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, ki se nanašajo na upoštevanje tega dokaza, pri čemer pritožba ob tem očitane bistvene kršitve določno ne konkretizira, zato pritožbenega očitka v tej smeri pritožbeno sodišče niti ne more preizkusiti. Ob obrazloženem pa je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da se je tožena stranka znašla v neenakopravnem položaju, ker je sodišče razpolagalo s cenitvijo K. K. in izvedenskim mnenjem izvedenca G. in ni ugodilo njenemu predlogu po določitvi drugega izvedenca.

15. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do pripomb tožene stranke, ki je zaključkom in izračunu izvedenca nasprotovala. Nestrinjanje z njegovim izračunom, ki mu je sledilo sodišče prve stopnje, vključno z metodo, ki jo je uporabil, uveljavlja tudi v pritožbi, vendar neutemeljeno.

Kot izhaja iz obrazložitve sodbe(4), je sodišče prve stopnje kot dokazno podprtim sledilo trditvam tožeče stranke, da bi v spornem obdobju pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca še vedno kmetovali oziroma koristili zemljišča za kmetijske namene. Iz te podmene pa je, kot izhaja iz mnenja izvedenca in kot je pojasnil tudi zaslišan na obravnavi, izhajal tudi izvedenec. Sodišče prve stopnje se je pri tem oprlo tudi na izpovedbo v dokaznem postopku zaslišane prve tožnice in ji sledilo kot prepričljivi. Upoštevaje, da pri ugotavljanju, kakšno korist bi upravičenec dosegel, če bi dobil odvzeto premoženje vrnjeno takoj po uveljavitvi ZDen, ne gre za dokazovanje konkretnega historičnega dejanskega stanja, temveč za predvidevanje oziroma prognozo z določene časovne točke v preteklosti, kakšen bodoči razvoj dogodkov bi bil najbolj verjeten, je takšen zaključek sodišča prve stopnje, upoštevaje tudi trditveno podlago, ki sta jo pravdni stranki glede tega ponudili, prepričljiv, saj ima oporo tudi v izpovedi prve tožnice in ga zato pritožba z delnim povzemanjem izpovedi tožnice v pritožbi in ob tem svoji dokazni oceni in pritožbenimi navedbami o tem, da večina upravičencev živi v tujini, da nihče od njih ni kmet in po poklicu kmetijske stroke in da so bile nepremičnine po pridobitvi prodane, ne more uspešno izpodbiti.

16. Sodišče prve stopnje je glede na že navedena pravilna materialnopravna stališča utemeljeno zavrnilo ugovore tožene stranke, s katerimi je tožena stranka nasprotovala tudi izvedenskemu mnenju in uporabljeni metodi in se sklicevala pri tem na to, kakšen dohodek bi iz naslova zakupnin lahko ob ceniku, ki ga sprejme njen najvišji organ upravljanja, dosegla, saj za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke korist, ki bi jo v spornem obdobju dosegel zavezanec, to je tožena stranka, ni odločilna in relevantna. Zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, ko izpostavljajo višino koristi, ki bi jo tožena stranka dosegla z oddajanjem zemljišč v zakup, saj tudi s temi navedbami ne more izpodbiti zaključka o višini odmene.

17. Izvedenec se je, kot izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ustrezno opredelil tudi glede pripomb tožene stranke glede stroškov za vzpostavljanje kmetijske dejavnosti, zaslišan na glavni obravnavi tudi do pripomb glede razpršenosti nepremičnin, kar oboje ponovno izpostavlja pritožba, ko graja odločitev sodišča, ki se je na izvedensko mnenje oprlo in ni sledilo toženi stranki in določilo drugega izvedenca.

18. Odločitev sodišča prve stopnje pa je pravilna tudi v delu, ko od ugotovljene višine odmene ni odštelo dohodnine, za kar se je že pred sodiščem prve stopnje zavzemala tožena stranka. Skladno z novejšo in ustaljeno sodno prakso(5), je pravilno pojasnilo, da gre glede davščin, konkretno dohodnine, za razmerje med davčnim zavezancem (kar so oziroma bodo postali tožniki) in državo in zato ne vpljiva na odločitev o višini odmene po drugem odstavku 72. člena ZDen. Tega stališča po presoji pritožbenega sodišča ne spremeni niti pritožbeno sklicevanje na dopis DU C. z dne 27. 5. 2013, ki ga je k drugi dopolnitvi mnenja z dne 29. 5. 2013 pridobil in priložil izvedenec (list. št. 85 do 87 v spisu), saj bodo upoštevajoč tudi vsebino tega dopisa s prilogo davčni zavezanci še vedno tožniki, tožena stranka pa bo kot plačnik davka glede na določbo prvega odstavka 59. člena ZDavP-2 dohodnino za davčne zavezance morala izračunati, odtegniti in plačati kot davčni odtegljaj od dohodka v breme dohodka davčnih zavezancev.

19. Ob obrazloženem se pritožba glede izpodbijanega prisodilnega dela (prvega odstavka) I. točke sodbenega izreka pokaže za neutemeljeno. Pritožbeno sodišče ob pritožbenem preizkusu tega dela sodbe in glede stroškovne odločitve, pri čemer pritožba vsebinskih razlogov zanjo ne navaja in pritožbo zoper stroškovno odločitev veže le na morebitni uspeh s pritožbo o glavni stvari, ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP). Zato je pritožbo tožene stranke v ostalem zavrnilo in v še izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Tožena stranka je s pritožbo uspela le deloma in glede na obseg izpodbijane odločitve minimalno, zato bo svoje stroške pritožbenega postopka morala kriti sama (drugi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP). Odgovor na pritožbo pa ni doprinesel k vsebinski odločitvi o pritožbi, zato bo stroške odgovora na pritožbo tožeča stranka morala nositi sama. Tako morata pravdni stranki kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Primerjaj npr. odločbe VS RS II Ips 501/2006, II Ips 685/2003, II Ips 1/2004 in druge.

Op. št. (2): Primerjaj zlasti določbe členov 252 in tudi 254 ZPP.

Op. št. (3): Primerjaj 251. in 252. člen ZPP.

Op. št. (4): Primerjaj 14. stran obrazložitve.

Op. št. (5): Primerjaj poleg odločb VS RS II Ips 412/2001 in II Ips 313/2009 še II Ips 354/2011, II Ips 114/2010, II Ips 172/2011.