Jedro

V zaključni besedi na glavni obravnavi 23. 10. 2019 je državno tožilstvo predlagalo izrek varnostnega ukrepa prepovedi približevanja in komuniciranja z oškodovanci B.V ter T.P. ,S. P. in T. P., ki ga sodišče prve stopnje obdolžencu ni izreklo. Sodišče prve stopnje na predlog tožilstva, da takšen ukrep izreče, ni vezano, in ker predloga očitno ni ocenilo kot utemeljenega, varnostnega ukrepa ni izreklo, kar pa ne terja obrazložitve v sodbi. Sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o "veliki količini" kot kvalifikatornem zakonskem znaku obdolžencu očitanega kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po drugem odstavku 307. člena KZ-1. Odsotnost razlogov v sodbi, zakaj sodišče ocenjuje, da gre v obravnavanem primeru za veliko količino orožja, predstavlja odsotnost razlogov o odločilnem dejstvu, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Obdolžencu očitano kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 je kolektivno kaznivo dejanje z očitki več izvršitvenih ravnanj v daljšem časovnem obdobju, pri čemer je v peti alineji ustrezno konkretiziran način izvršitve kaznivega dejanja, ki sodi v sklop kolektivnega kaznivega dejanja, v sklopu opisanih ravnanj pa očitek, da je obdolženec ob zgodnji jutranji uri hodil s svetilko po hiši in z njo svetil v spalnico, v kateri je spala oškodovanka, in ko je v sobi druge oškodovanke na opisan način ravnal s kamero, ustreza grdemu ravnanju kot eni izmed alternativnih oblik očitanega kaznivega dejanja. Napadena sodba o družinski skupnosti oziroma o njenem razpadu tudi nima razlogov, gre pa za odločilno okoliščino, saj je pojem "družinska skupnost" (in s tem njen obstoj) zakonski znak kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Če je dejanje iz prvega odstavka tega člena storjeno proti osebi, s katero je storilec živel v družinski ali drugi trajnejši skupnosti, ki je razpadla, je pa dejanje s to skupnostjo povezano, pa gre za kaznivo dejanje po tretjem (v zvezi s prvim odstavkom ) 191. člena KZ-1, za katerega je predpisana nižja kazen. Sodišče prve stopnje je obdolžencu po prvem odstavku 73. člena KZ-1 izreklo varnostni ukrep, s katerim je odvzelo zaseženo orožje, vendar v izreku sodbe ni določno navedlo, katero orožje se obdolžencu vzame. Takšno pomanjkljivost, ko iz izreka sodbe ni razvidno, katero orožje je predmet odvzema, ne more nadomestiti obrazložitev v sodbi.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbi obdolženega A.P., reševanju pritožbe okrožnega državnega tožilca in po uradni dolžnosti se napadena sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 33899/2017 z dne 23. 10. 2019 pod točko I/1 izreka obdolženega A.P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in pod točko I/2 izreka kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 307. člena KZ-1. Po prvem odstavku 191. člena KZ-1 mu je določilo kazen eno leto zapora, po drugem v zvezi s prvim odstavkom (pravilno po drugem odstavku) 307. člena KZ-1 kazen eno leto zapora, nato pa mu je po 53. členu KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 mu je izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer zaseženega orožja. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in (očitno po prvem odstavku 95. člena ZKP) odločilo, da je dolžan poravnati stroške in nagrado pooblaščenca oškodovancev.

2. Zoper sodbo sta se pritožila: - okrožni državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, naj napadeno sodbo spremeni tako, da obdolžencu za kaznivo dejanje nasilja v družini določi kazen eno leto in dva meseca zapora, nato pa izreče enotno kazen dve leti in en mesec zapora ter mu izreče varnostni ukrep po 71.a členu KZ-1 za dobo treh let, in sicer mu prepove namerno približevanje na razdaljo, manjšo od 150 metrov, oškodovancem B.V., T.P., S.P. in T.P., stanujočim S. 18/a, M., stanovanjski hiši na tem naslovu, kjer oškodovanci prebivajo in ustanovam, kjer so zaposleni, prav tako pa navezovanje neposrednih ali posrednih stikov ali komunikacije z žrtvami, vključno z uporabo elektronskih komunikacijskih sredstev; - obdolženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega (pravilno kazenskega) postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, kot navaja v uvodu pritožbe, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in ga oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Na pritožbo obdolženca je odgovoril okrožni državni tožilec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pregled zadeve je pokazal naslednje:

5. Obdolženec v pritožbi podaja predlog, ki ga naslavlja kot „Predlog za izločitev vseh sodnikov Višjega sodišča v Mariboru in predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča“. Tako naslovljen predlog utemeljuje z navedbo, da je na Višjem sodišču v Mariboru zaposlena višja sodnica A. A., ki je mati odvetnika B. A. – pooblaščenca oškodovancev v obravnavani zadevi, zaradi te okoliščine pa obdolženec meni, da je podan dvom v nepristranskost vseh sodnikov Višjega sodišča v Mariboru. Iz predloga obdolženca, ki drugih okoliščin, s katerimi bi zatrjeval pristranskost sodnikov, ne navaja, je tako razvidno, da po vsebini podaja le predlog za prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. O tem predlogu je odločalo Vrhovno sodišče RS s sklepom I Kr 33899/2017 z dne 19. 3. 2020 in ga zavrnilo. Višje sodišče se do predloga obdolženca glede izločitve vseh sodnikov, saj kako drugače ni obrazložen, zato ni opredeljevalo.

6. Okrožni državni tožilec v pritožbi zatrjuje, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, vendar ne konkretizira, katero kršitev iz 371. člena ZKP uveljavlja. Z navedbo, da sodišče obdolžencu ni izreklo predlaganega varnostnega ukrepa prepovedi približevanja bivši partnerki in otrokom ter ob tem ni obrazložilo, zakaj predlogu ni ugodilo, smiselno meri na pomanjkanje razlogov o odločilnem dejstvu in s tem obstoj kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, a kršitev ni podana. V zaključni besedi na glavni obravnavi 23. 10. 2019 je predlagal izrek varnostnega ukrepa prepovedi približevanja in komuniciranja z oškodovanci B.V. ter T.P., S.P. in T.P., ki ga sodišče prve stopnje obdolžencu ni izreklo. Sodišče prve stopnje na predlog tožilstva, da takšen ukrep izreče, ni vezano, in ker predloga očitno ni ocenilo kot utemeljenega, varnostnega ukrepa ni izreklo, kar pa ne terja obrazložitve v sodbi.

7. Obdolženec v uvodu pritožbe zatrjuje, da so na glavni obravnavi sodelovali sodnik in sodnika porotnika, ki bi morali biti izločeni. V sodni preiskavi so bili namreč izločeni nezakonito pridobljeni zvočni posnetki, ki jih je tožilstvo podrobno povzelo v vloženi obtožnici. V posledici navedenega je bilo sporno besedilo iz obtožnice izločeno, prav tako je bila iz postopka izločena prva predsednica senata. Med ponovnim pregledom spisa, za potrebe priprave pritožbe, pa je obdolženec ugotovil, kot navaja, da se sporno besedilo, s katerim je povzeta vsebina izločenih posnetkov, v identični obliki kot v obtožnici nahaja tudi v predlogu tožilstva za opravo preiskave. Tako so se po njegovi oceni sodnik in sodnika porotnika seznanili z vsebino dokazov, ki so bili predhodno izločeni, s tem pa je podana kršitev iz 2. točke drugega (pravilno bi bilo prvega) odstavka 371. člena ZKP.

8. Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. ZKP v 384. členu določa, da se sme pritožnik na kršitev iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP sklicevati v pritožbi samo, če nanjo ni mogel opozoriti med glavno obravnavo ali če je nanjo opozoril, pa je sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi obdolženec ravnal v skladu z navedeno določbo, zato navedeno domnevno kršitev uveljavlja prepozno. Zatrjevanje, da je kršitev ugotovil šele med pripravo pritožbe, ne more biti uspešno, saj mu je bil kazenski spis ves čas dostopen in ga je lahko pregledoval ter je tako imel možnost pravočasno opozoriti na (morebitno) kršitev. Nenazadnje pa ne gre prezreti, da je besedilo v zahtevi za preiskavo, ki ga ima obdolženec v mislih in se nanaša na izločene zvočne posnetke, prelepljeno in njegova vsebina zato ni vidna (l. št. 127).

9. Obdolženec trdi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker očitek iz prve alineje točke I/1 izreka napadene sodbe nasprotuje vsebini listin v spisu, saj je oškodovanka B. V. izrecno povedala, da obdolženec na opisan način ni ravnal. Po oceni pritožnika je protispisen še očitek, da je ponoči večkrat prišel z orožjem v spalnico, kjer sta spali S. in njena mama B. ter s puško meril v smeri postelje, saj tega ni potrdil nihče od oškodovancev. V zvezi z navedenima pritožbenima očitkoma še poudarja, da je oškodovanka B.V. nasprotovala razvezi ter da je tudi navedla, da med njima ni številnih nesoglasij, kot je to navajal obdolženec v tožbi za razvezo zakonske zveze.

10. Kljub temu, da obdolženec navaja, da uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka, je iz povzetih navedb razvidno, da graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje in se zavzema za drugačno dokazno oceno kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Ker pa so bile v obravnavani zadevi ugotovljene procesne kršitve, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, se pritožbeno sodišče do pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga uveljavlja v pritožbi, ni opredeljevalo.

11. Obdolženec sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker v sodbi ni z ničemer obrazložilo, zakaj je štelo, da očitana količina streliva in orožja predstavlja veliko količino.

12. Pritožnik ima prav. Sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o „veliki količini“ kot kvalifikatornem zakonskem znaku obdolžencu očitanega kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po drugem odstavku 307. člena KZ-1. Ne glede na to, da gre za pravni standard, ki v zakonu ni določno opredeljen, je sodišče v vsakem posameznem primeru dolžno opraviti presojo ali gre za tako količino, pri čemer je „velika količina“ vedno odvisna od okoliščin primera, med drugim zlasti od narave, vrste ter specifičnih lastnosti orožja, namena uporabe, nevarnosti in podobno.1 Iz razlogov napadene sodbe ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje tako presojo opravilo. Zgolj številčna navedba orožja, streliva in eksplozivnih snovi v opisu kaznivega dejanja, kot je opredeljeno v točki I/2 izreka napadene sodbe, namreč ne zadostuje. Odsotnost razlogov v sodbi, zakaj sodišče ocenjuje, da gre v obravnavanem primeru za veliko količino orožja, predstavlja odsotnost razlogov o odločilnem dejstvu, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

13. Obdolženec nadalje zatrjuje, da je odredba za hišno preiskavo I Kpd 33899/2017 z dne 3. 8. 2017 nezakonita, saj je njena obrazložitev podana le v smeri iskanja predmetov v zvezi s kaznivim dejanjem nasilja v družini, ravno nasprotno pa so se najdeni predmeti uporabili samo v zvezi s kaznivim dejanjem nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva, od katerih je bil najden nabojnik v lasti T.P., kar je slednji sam potrdil. Ob tem je policija v nepremičnino na naslovu P.G. vstopila več ur pred izdano odredbo za hišno preiskavo, zato so bili vsi najdeni predmeti pridobljeni nezakonito, preiskava stanovanjskega objekta pa je bila opravljena v nasprotju z določili 214. do 216. člena ZKP. Prav tako je podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče prve stopnje v sodbi ni navedlo nikakršnih razlogov o tem, da je bila pridobitev dokazov na tem naslovu zakonita, pri čemer je protispisna navedba sodišča, da je bil pooblaščenec obdolženca prisoten pri hišni preiskavi na naslovu P.G., zaradi česar bi naj obdolženec že takrat lahko podal pripombe na zapisnik.

14. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je odredba za hišno preiskavo nezakonita iz razloga, ker se je njena obrazložitev nanašala le na kaznivo dejanje nasilja v družini. Preiskovalna sodnica je na podlagi dotlej zbranih dokazov izdala odredbo I Kpd 33899/2017 z dne 3. 8. 2017 zaradi utemeljenega razloga za sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, z nalogo, da se najdejo in zasežejo predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek, zlasti strelno orožje in njihovi deli ter strelivo in druga eksplozivna sredstva. Tako je torej že v citirani odredbi opredelila predmete, ki bili povezani z dejanjem, zaradi katerega je bila hišna preiskava odrejena, kasneje pa so se uporabili kot podlaga za vložitev obtožnega akta zaradi kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva. Zaradi tega pa odredba ni nezakonita, saj 217. člen ZKP določa, da če se pri hišni preiskavi najdejo predmeti, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila preiskava odrejena, pač pa kažejo na drugo kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, se tudi ti opišejo v zapisniku in zasežejo, kar se takoj sporoči državnemu tožilcu, da začne kazenski pregon.

15. Pritrditi pa je obdolženčevim pritožbenim navedbam, ko napadeni sodbi smiselno očita pomanjkanje razlogov o zakonitosti hišne preiskave. O samem postopanju pri opravi hišne preiskave sodba nima razlogov, pri čemer gre za odločilno okoliščino, od katere je odvisno nadaljnje vprašanje zakonitosti pridobljenih dokazov. To velja še zlasti, ker sodišče prve stopnje v točki 35 razlogov napadene sodbe ob presoji obdolženčevih pomislekov v zvezi s hišno preiskavo zaključi, da je bil ob hišni preiskavi na naslovu P.G. prisoten tudi obdolženčev zagovornik odvetnik I.M.č, medtem ko so nasprotno navajali obdolženec, zagovornik, policist D.P. in oškodovanec T.P. Slednje je pomembno, ker je iz zapisnika o hišni preiskavi z dne 3. 8. 2017 razvidno, da je obdolženi A.P. ob 20.04 uri zahteval, naj bo pri preiskavi navzoč odvetnik I.M. ter da se je preiskava dejansko začela ob 20.25 uri in končala ob 22.20 uri, pri čemer je na zapisniku pod rubriko „odvetnik“ nečitljiv podpis, iz katerega pa ni mogoče razbrati, kdo je njegov avtor. Ob tem se je sodišče prve stopnje sicer do poteka hišne preiskave bežno opredelilo, vendar zgolj navedba, da je bila odredba o hišni preiskavi I Kpd 33899/2017 z dne 3. 8. 2017 izdana pred hišno preiskavo in da sodišče ni sledilo zatrjevanju, da je bil del najdenih nabojev, streliva in orožja pridobljen nezakonito, ne zadostuje presoji, ali je bila opravljena zakonito. Zato je podana kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

16. Obdolženec ne pojasni trditve, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo kazenski zakon, iz pritožbenih navedb pa je razbrati, da zatrjuje obstoj kršitve iz 1. točke 372. člena ZKP, ko trdi, da očitka iz pete in šeste alineje točke I/1 izreka sodbe ne predstavljata kaznivega dejanja. Navaja, da je lovec, njegova hoja po hiši, v kateri prebiva, z lovskim orožjem, ki ga zakonito poseduje, pa ni in ne more biti kaznivo dejanje.

17. V zvezi s peto alinejo točke I/1 izreka, kjer se obdolžencu očita, da je „dne 26. 3. 2016 ob 4.36 uri s svetilko v roki hodil po zgornjih prostorih stanovanjske hiše na naslovu S. 18/a, kjer so spali njegova žena B., sin T. in hčerka T., pri čemer je večkrat posvetil v spalnico, kjer je spala njegova žena B., v T. sobi pa je s silo obrnil navzdol kamero in po njej udarjal s palico“, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ni podana kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP, kot smiselno zatrjuje obdolženec. Obdolžencu očitano kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 je kolektivno kaznivo dejanje z očitki več izvršitvenih ravnanj v daljšem časovnem obdobju, pri čemer je v peti alineji ustrezno konkretiziran način izvršitve kaznivega dejanja, ki sodi v sklop kolektivnega kaznivega dejanja, v sklopu opisanih ravnanj pa očitek, da je obdolženec ob zgodnji jutranji uri hodil s svetilko po hiši in z njo svetil v spalnico, v kateri je spala oškodovanka, in ko je v sobi druge oškodovanke na opisan način ravnal s kamero, ustreza grdemu ravnanju kot eni izmed alternativnih oblik očitanega kaznivega dejanja.

18. Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP tudi ni podana v zvezi s šesto alinejo točke I/1 izreka napadene sodbe, kot bo še obrazloženo, pritožbeno sodišče pa je v tem delu izreka ugotovilo njegovo nerazumljivost, ko je sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). Podana je torej bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

19. V točki I/1 izreka sodbe je namreč navedeno, da je obdolženec grdo, boleče in ponižujoče ravnal v družinski skupnosti z bivšo partnerko B.V. Na očitane izvršitvene načine naj bi torej ravnal v družinski skupnosti, hkrati pa je navedeno, da je tako ravnal z bivšo partnerko, pri tem pa je sodišče prve stopnje vsa očitana ravnanja opredelilo kot eno kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Napadena sodba o družinski skupnosti oziroma o njenem razpadu tudi nima razlogov, gre pa za odločilno okoliščino, saj je pojem „družinska skupnost“ (in s tem njen obstoj) zakonski znak kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Če je dejanje iz prvega odstavka tega člena storjeno proti osebi, s katero je storilec živel v družinski ali drugi trajnejši skupnosti, ki je razpadla, je pa dejanje s to skupnostjo povezano, pa gre za kaznivo dejanje po tretjem (v zvezi s prvim odstavkom ) 191. člena KZ-1, za katerega je predpisana nižja kazen. Nejasna pa je tudi časovna opredelitev tega kaznivega dejanja, ki naj bi bilo storjeno v družinski skupnosti, ko je v zvezi z oškodovanko B.V. navedeno, da je bilo storjeno „od leta 2014 do 2. 8. 2017“, pri čemer iz sodbe Okrožnega sodišča na Ptuju IV P 178/2016 izhaja, da je bila zakonska zveza med obdolžencem in njo razvezana že 22. 12. 2016. Zaradi pravne opredelitve ravnanj je razjasnitev dejanskega stanja glede obstoja družinske skupnosti oziroma njenega razpada v času posameznih izvršitvenih ravnanj nujna, v izreku sodbe mora biti skladna z dejanskim stanjem in v razlogih sodbe morajo biti ta dejstva pojasnjena. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da s (pre)obsežnimi povzetki izpovedb zaslišanih prič ni mogoče nadomestiti obrazložene oziroma argumentirane dokazne ocene sodišča, pri kateri je bistveno, da je osredotočena na odločilna dejstva.

20. Nadaljnja bistvena kršitev določb kazenskega postopka je podana, ker je izrek sodbe v tretji alineji točke I/1 izreka nerazumljiv. Časovni okvir obdolžencu očitanega kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 je namreč uvodoma opredeljen z navedbo „od leta 2014 do 2. 8. 2017“, v tretji alineji točke I/1 izreka pa se obdolžencu očita, da je neugotovljenega dne pred približno tremi ali štirimi leti na trgatvi na P.G. v sporu s T. slednjo z eno roko prijel za vrat, z odprto dlanjo druge roke pa jo udaril po glavi tako, da je padla po tleh. Takšen očitek je nerazumljiv, saj iz njega ni mogoče razbrati, kdaj naj bi to storil, torej ali se navedba „pred približno tremi ali štirimi leti“ nanaša na časovno obdobje od leta 2014 ali do 2. 8. 2017, ali pa morebiti na čas od vložitve obtožnega akta ali izreka prvostopenjske sodbe.

21. Obdolženec v pritožbi z že navedenimi razlogi zatrjuje, da dejanje, kot se mu očita v šesti alineji točke I/1 izreka, ni kaznivo dejanje, s čimer uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. V tem mu ne gre pritrditi, če se je v sobi kdo nahajal, je pa pritožbeno sodišče ugotovilo, da je izrek sodbe v tem delu nerazumljiv. Obdolžencu se očita, da je 3. 5. 2016 ob 6.02 uri prišel v zgornje prostore stanovanjske hiše na naslovu S., pri tem v roki držal puško ter „vstopil v prvo sobo, ki jo je nato pustil ob 6.13 uri“. Kaznivo dejanje nasilja v družini je kolektivno kaznivo dejanje, kjer se opis dejanja obravnava kot celota oziroma kontinuirano ravnanje obdolženca, kot je že bilo obrazloženo, in uvodoma so oškodovanci sicer navedeni, vendar pa mora biti vsako ravnanje konkretizirano v takšni meri, da ga je mogoče opredeliti kot izvršitveno ravnanje tega kaznivega dejanja, mora pa biti tudi razumljivo. Iz šeste alineje točke I/1 izreka pa ni razvidno, ali je se je v sobi kdo nahajal in kdo od oškodovancev naj bi bil s takšnim ravnanjem oškodovan, nerazumljiva pa je tudi navedba „ki jo je nato pustil ob 6.13 uri“. Tudi zato je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

22. Pritožbeno sodišče je ugotovilo nerazumljivost izreka še v odločbi o varnostnem ukrepu odvzema predmetov. Sodišče prve stopnje je obdolžencu po prvem odstavku 73. člena KZ-1 izreklo varnostni ukrep, s katerim je odvzelo zaseženo orožje, vendar v izreku sodbe ni določno navedlo, katero orožje se obdolžencu vzame. Takšno pomanjkljivost, ko iz izreka sodbe ni razvidno, katero orožje je predmet odvzema, ne more nadomestiti obrazložitev v sodbi. V točki 45 obrazložitve prvostopenjske sodbe so ti predmeti sicer našteti, a morajo biti navedeni v izreku, saj je le izrek tisti del sodbe, ki postane pravnomočen in izvršljiv. Ker je v tem izrek nerazumljiv, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

23. Napadena sodba pa tudi nima razlogov o obliki krivde, kar je odločilno dejstvo. Sodišče prve stopnje v točki 40 obrazložitve sicer ugotavlja krivdno obliko direktnega naklepa za obe v izreku navedeni kaznivi dejanji, ko navaja, da se je obdolženec zavedal svojih ravnanj in jih hotel storiti, vendar pa ta zaključek obrazloži le za kaznivo dejanja nasilja v družini. Naklep kot pogoj kazenskopravne krivde mora biti namreč ugotovljen na podlagi dejstev in okoliščin konkretnega primera, ki so v razlogih sodbe ustrezno obrazloženi. Ker sodišče prve stopnje direktnega naklepa v zvezi s kaznivim dejanjem nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 307. člena KZ-1, ki ga je sicer ugotovilo, ni obrazložilo, s čimer so torej izostali razlogi o dejstvu, ki je podlaga za presojo o obdolženčevi krivdi, je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

24. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP imajo vselej za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, zaradi narave ugotovljenih kršitev pa pritožbeno sodišče ni moglo presojati ostalih pritožbenih navedb, ki jih v pritožbah uveljavljata obdolženec in državni tožilec. Sodišče prve stopnje bo zato v ponovljenem postopku ocenilo tudi njihovo utemeljenost, izvedlo bo vse dokaze, ki so potrebni za razjasnitev dejanskega stanja, ob upoštevanju instituta prepovedi spremembe na slabše iz 385. člena ZKP bo odpravilo ugotovljene kršitve in v zadevi ponovno odločilo. Prav tako bo ob upoštevanju pritožbenih navedb glede navzočnosti oseb pri hišni preiskavi in njene izvedbe razjasnilo okoliščine v zvezi s tem ter z zaslišanjem prič, med njimi sestavljalca zapisnika, ugotovilo, čigav je podpis pod rubriko „odvetnik“, nato pa se bo opredelilo do vprašanja zakonitosti opravljene hišne preiskave.

25. V ponovnem postopku bo odpravilo še besedne nedoslednosti v izreku („osumljeni“, „porejen položaj“, „KZ“), prav tako pa bo pozorno na to, da pred vsakim zaslišanjem privilegirane priče pravilno in popolno pouči v skladu z drugim odstavkom 236. člena ZKP. Iz zapisnikov o glavni obravnavi namreč izhaja, da so bile privilegirane priče (oškodovanci T.P., S.P. in T.P.) poučene le z navedbo, da glede na sorodstveno razmerje niso dolžne pričati, v kolikor same tega izrecno ne želijo. Sodišče prve stopnje je ob tem prezrlo, da je v skladu z navedeno določbo dolžno poučiti osebe, ki so oproščene dolžnosti pričevanja, da jim ni treba pričati, vsakokrat preden jih zasliši, in da mora pričo opozoriti, če izjavi, da se odpoveduje tej pravici in da želi pričati, da se bo na njeno izpovedbo lahko oprla sodna odločba, četudi se bo na glavni obravnavi odpovedala pričevanju, pravni pouk in odgovor priče pa mora vpisati v zapisnik. Če tega ne stori, na izpovedbo privilegirane priče ne sme opreti sodbe (kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP). Iz zapisnikov o glavni obravnavi ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje navedenim pričam dalo popoln pravni pouk, zato tudi ni razvidna njihova volja in njihovo zavedanje o posledicah pričanja. Sodišče prve stopnje pa bo, da ne bo podana kršitev iz 6. točke 372. člena ZKP, v primeru ponovne obsodilne sodbe upoštevalo še določbo prvega odstavka 56. člena KZ-1, v skladu s katero se kakršenkoli odvzem prostosti v zvezi s kaznivim dejanjem všteva v izrečeno kazen zapora ali denarno kazen, kar v napadeni sodbi ni bilo storjeno.

26. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in odredilo, da se opravi nova glavna obravnava pred senatom prvostopenjskega sodišča, ki v zadevi še ni zavzel stališča. 27. Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem in četrtem odstavku 392. člena ZKP.

1 Gl. Bobnar T. v Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2019, 3. knjiga, str. 481.