Jedro

Utemeljenost predlagane začasne odredbe je sodišče pravilno presojalo po določbah 272. člena ZIZ, (zavarovanje nedenarne terjatve) kot je to določeno v 19. členu ZDSS.

Navedba tožnika, da je o njegovem ugovoru odločal nepristojni organ, še ne pomeni, da je njegova terjatev verjetno izkazana. O zakonitosti opredelitve tožnika kot začasno presežnega delavca bo sodišče odločilo po opravljeni glavni obravnavi in to ni predmet presoje v postopku o odločanju o predlagani začasni odredbi, poleg tega pa sklep o čakanju na delo skladno z 6. alinejo 2. odstavka 106. člena ZDR učinkuje takoj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se zadrži izvršitev sklepa tožene stranke z dne 17.12.2002 in se toženi stranki naloži, da takoj po izdaji začasne odredbe omogoči tožeči stranki vrnitev na delo k toženi stranki, ki ga je opravljala pred izdajo sklepa in da začasna odredba ostane v veljavi do pravnomočne rešitve spora ali do drugačne odločitve sodišča, v kolikor bi se okoliščine zaradi katerih je bila izdana začasna odredba spremenile tako, da začasna odredba ne bi bila več potrebna.

Zoper zavrnilni sklep se v odprtem pritožbenem roku treh dni pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002). Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da so bili za formalno zakonitost izpodbijanega sklepa izpolnjeni vsi zakonski pogoji. V dokaz samovoljnega in šikanoznega obnašanje tožene stranke navaja, da je tudi predsednik sindikata prejel sklep o začasnem čakanju na delo na domu in da tudi on uveljavlja sodno varstvo pravic. Meni, da je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je navedlo, da pri vprašanju utemeljenosti izdaje predlagane začasne odredbe, ni relevantno vprašanje pristojnosti odločanja nadzornega sveta, kot drugostopenjskega organa. Tožeča stranka meni, da jo bo v prihodnosti tožena stranka opredelila kot trajno presežnega delavca in je iluzorno pričakovati, da bo brez prisile sodišča v takem postopku ravnala drugače. Zato predlaga izdajo začasne odredbe v skladu z 226. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju in predlagala, da sodišče izreče toženi stranki denarno kazen v primeru, če v določenem roku ne bo izpolnila obveznosti na podlagi izdane začasne odredbe. O tem zahtevku sodišče ni odločalo, odločalo pa je glede na določila 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, kar pa ni bil predmet predloga za izdajo začasne odredbe. Pritožba opozarja tudi na napačen oz. nerazumljiv pravni pouk v odpravku sklepa. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena ZPP, v zvezi s 366. členom ZPP. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka.

Pritožba utemeljeno opozarja na nerazumljiv pravni pouk v odpravku sklepa sodišča prve stopnje, vendar ta nepravilnost ni vplivala na pravočasno vložitev pritožbe tožnika, zato predstavlja le relativno kršitev pravil postopka, ki ni vplivala na pravilnost odločitve in pravice pritožnika, zato izpodbijanega sklepa zaradi te napake ni bilo potrebno razveljaviti.

Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo utemeljenost predlagane začasne odredbe po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur. l. RS, št. 51/98 in 75/2002), kot je to določeno v 19. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94, 20/98). V konkretnem primeru je tožnik predlagal izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ za zavarovanje nedenarne terjatve. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo pogoje po navedeni določbi. Nerazumljive so pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo presojati predlagano začasno odredbo po 226. členu ZIZ, ker naj bi bila predlagana na podlagi navedene zakonske določbe. Navedeni člen namreč ne ureja pogojev in vrste začasnih odredb, temveč določa način izvršitve in kazni v primeru, da dolžnik po izvršilnem naslovu, ne izpolni prostovoljno obveznosti.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tej fazi postopka terjatev še ni verjetno izkazana. V zvezi z zakonitostjo oz. nezakonitostjo postopka ugotavljanja začasno presežnih delavcev pri toženi stranki pa bo sodišče lahko odločilo šele po opravljeni glavni obravnavi in to ni predmet presoje v postopku o odločanju o predlagani začasni odredbi. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno opozorilo na dejstvo, da sklep o čakanju na delo učinkuje takoj, saj po določbi 6. alinee 2. odst. 106. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 - 101/99) pritožba ne zadrži izvršitve sklepa. Torej je že sam zakonodajalec za navedene primere, ki so tako ali tako začasnega značaja (sklep o čakanju na delo lahko traja največ šest mesecev), določil takojšnje učinkovanje. Zato je tudi izdaja začasne odredbe po mnenju pritožbenega sodišča v takih primerih možna, kadar so izpolnjeni pogoji glede na prvostopni sklep.

V tem individualnem delovnem sporu verjetnost obstoja terjatve ni bila izkazana, poleg tega pa tožnik ni izkazal zatrjevanega razloga, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek nenadomestljive škode. Zato je prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo predlagano začasno odredbo.

Na vse ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker sam postopek ugotavljanja začasno presežnih delavcev pri toženi stranki ni predmet presoje sodišča v postopku izdaje začasne odredbe, še manj pa eventualni prihodni postopki pri toženi stranki.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.