Jedro

Tožnica ne izpolnjuje pogojev po 9. členu ZDRS, saj sta starša tožnice znana, znano je njuno državljanstvo. Tožnica ne izpolnjuje niti pogojev po 5. odstavku 12. člena ZDRS, saj je zapustila RS leta 1992 in od tedaj naprej živi v Italiji, torej ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS od rojstva dalje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo (v ponovljenem postopku) na podlagi 2. odstavka 27. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 24/07, v nadaljevanju ZDRS) odločil, da se prošnji tožnice za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije (RS) ne ugodi. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnica uveljavljala sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po rojstvu, zato je organ njeno vlogo presojal na podlagi določb 9. člena in 5. odstavka 12. člena ZDRS. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva RS po rojstvu na podlagi 9. člena ZDRS, niti ne na podlagi 5. odstavka 12. člena ZDRS. Tožnica ne izpolnjuje pogojev po 9. členu ZDRS, ki določa, da državljanstvo RS pridobi otrok, ki je rojen ali najden na območju RS, če sta oče in mati neznana ali če ni znano njuno državljanstvo ali sta brez državljanstva. V obravnavanem primeru sta starša tožnice znana, znano je njuno državljanstvo, torej nista apatrida. Mati tožnice A.A., roj. ... 4. 1948, Bosna in Hercegovina, je bila ob rojstvu tožnice vpisana kot jugoslovanska državljanka in je pridobila državljanstvo RS dne 12. 5. 1992, oče tožnice B.B., roj. ... 12. 1937, pa je bil ob rojstvu tožnice vpisan kot državljan SFRJ in Republike Srbije. Tožnica pa ne izpolnjuje niti pogojev po 5. odstavku 12. člena ZDRS, v katerem je določeno, da lahko pristojni organ, če je to v skladu z nacionalnim interesom, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo RS polnoletno osebo, rojeno na območju Republike Slovenije, če dejansko živi v Sloveniji od rojstva dalje in če izpolnjuje pogoje iz 6., 7., 8., 9. in 10. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona. Tožnica je zapustila RS leta 1992 in od tedaj naprej živi v Italiji, torej ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS od rojstva dalje.

Tožnica se je zoper odločbo prvostopenjskega organa pritožila, vendar je tožena stranka kot drugostopenjski organ njeno pritožbo zavrnila.

Tožnica v tožbi navaja, da je upravni organ njeno vlogo za sprejem v državljanstvo RS na podlagi 5. odstavka 12. člena ZDRS zavrnil, ker ne živi v Sloveniji, temveč v Italiji, prav tako je njeno vlogo zavrnil na podlagi 9. člena ZDRS, na podlagi katerega se zahteva pogoj, da gre ali za najdenčka, če sta starša neznana, če pa sta znana, morata biti apatrida ali neznanega državljanstva. Po mnenju tožnice pa je takšno stališče napačno. Po 12. členu ZDRS pristojni organ lahko, če je to v skladu z nacionalnim interesom, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije polnoletno osebo, rojeno na območju RS, če ta oseba dejansko živi v Sloveniji od rojstva dalje in če izpolnjuje pogoje iz 6., 7., 8., 9. in 10. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona. Pri odločanju na podlagi prejšnjega odstavka lahko pristojni organ upošteva osebne, družinske, gospodarske, socialne in druge vezi, ki osebo vežejo na Republiko Slovenijo ter posledice, ki bi jih povzročila zavrnitev prošnje za sprejem v državljanstvo RS. Pri tem še poudarja, da zakon ne določa standarda nacionalnega interesa, zaradi česar je presoja ali ta interes obstaja, nujno arbitrarna. Zaradi tega je striktna razlaga te določbe diskriminatorna do primerov, kot je obravnavani. Prav tako bi bilo potrebno upoštevati, da je le naključju pripisati, da tožnici že leta 1992 in prej ni bil priznan status državljana RS, saj je za to izpolnjevala pogoje. Odsotnost iz države je pri tožnici pogojena s tem, da slovenskega državljanstva pač nima. Pri tožnici je treba upoštevati tudi osebne, družinske, gospodarske, socialne in druge vezi, ki jo vežejo na Republiko Slovenijo. Tožnica je tu rojena, tu pa živita tudi njena starša, ki sta že v letih in zato potrebna pomoči, ki bi jima jo tožnica lahko nudila, če bi živela v Sloveniji in bi bila tu zaposlena. Poleg tega tožnici ni moč očitati, da si ni prizadevala pridobiti slovenskega državljanstva. To je poskusila že leta 1996, a je bila njena vloga v postopku, ki se je vodil pod šifro 0011/11-XVII-147.158, z odločbo MNZ z dne 28. 8. 1996 zavrnjena. Iz razlogov omenjene odločbe izhaja, da je bila njena tedanja vloga zavrnjena, ker ni izkazala zagotovljenega trajnega vira preživljanja. Le-tega pa ni mogla izkazati, ker v RS ni bila zaposlena. Glede na navedeno tožnica sodišču predlaga, da odločbo MNZ št. 213-1776/2010/2 (133-10) z dne 5. 11. 2010 spremeni tako, da pritožbi ugodi; podrejeno pa, da jo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani odločbi in ocenjuje, da je le-ta pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v spisu. Dodatno pojasnjuje, da tožnica ne izpolnjuje pogojev po 9. členu ZDRS, ker sta njena starša ob njenem rojstvu bila znana in je bilo znano tudi njuno državljanstvo. Oče tožnice je umrl dne 4. 4. 2000 v Izoli. Tožnica pa ne izpolnjuje niti pogoja po 5. odstavku 12. člena ZDRS, ker že dlje časa živi v Italiji.

Tožba ni utemeljena.

Glede na spremembe, ki jih je uvedel Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju : ZUS-1) v primerjavi s prej veljavnim Zakonom o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUS-1) je sodišče smiselno štelo, da tožnica izpodbija prvostopenjski akt, ker le-ta posega v njen pravno zavarovani interes oziroma pravico, ne pa drugostopenjski akt, s katerim je bila le zavrnjena pritožba zoper prvostopenjsko odločbo, ki posega v njen pravni položaj.

Zakon o državljanstvu Republike Slovenije v 1. odstavku 9. člena določa, da lahko državljanstvo RS pridobi otrok, ki je rojen ali najden na območju Republike Slovenije, če sta oče in mati neznana ali ni znano njuno državljanstvo, ali pa sta brez državljanstva. V 5. odstavku 12. člena pa isti zakon določa, da pristojni organ lahko, če je to v skladu z nacionalnim interesom, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije polnoletno osebo, rojeno na območju Republike Slovenije, če le-ta dejansko živi v Sloveniji od rojstva dalje in izpolnjuje pogoje iz 6., 7., 8., 9. in 10. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona. Sodišče soglaša z utemeljitvijo v izpodbijani odločbi, da sta bila starša tožnice ob njenem rojstvu znana, znano pa je bilo tudi njuno državljanstvo. Mati tožnice A.A. je bila ob rojstvu tožnice vpisana kot jugoslovanska državljanka in je pridobila državljanstvo Republike Slovenije dne 12. 5. 1992, oče B.B. pa je bil ob rojstvu tožnice vpisan kot jugoslovanski državljan in državljan Republike Srbije, kar pomeni, da tožnica ne izpolnjuje pogojev po 9. členu ZDRS. Prav tako se sodišče strinja z utemeljitvijo v izpodbijani odločbi, da tožnica dejansko ne živi v Republiki Sloveniji od rojstva dalje, saj po izjavi njene pooblaščenke že od leta 1992 živi v tujini in torej ne izpolnjuje niti bistvenega pogoja za pridobitev državljanstva RS po 5. odstavku 12. člena ZDRS.

Sodišče zato zavrača vse tožbene ugovore kot neutemeljene, saj na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Določbe 12. člena ZDRS, na katerega se tožnica sklicuje, po mnenju sodišča v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. Dejanske okoliščine, ki so bile ugotovljene skladno s podatki v upravnih spisih, navedeni zakonski normi ne ustrezajo. Zato tudi ne more biti uspešno sklicevanje tožnice na osebne, družinske, gospodarske, socialne in druge vezi, ki naj bi jo vezale na RS.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnice na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnitev tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1).