Jedro

Tožnica se ni upokojila v predpisanem roku dveh mesecev, zato ni upravičena do odpravnine po tretjem odstavku 179. člena ZUJF.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "I. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 3.043,77 EUR, zmanjšan za odvedeno akontacijo dohodnine in prispevke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 8. 11. 2016 dalje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 542,62 EUR ter povrniti stroške postopka stranskemu intervenientu v višini 206,55 EUR, v roku 15 dni, po izteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 420,36 EUR, v roku 15 dni, po izteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 3.043,77 EUR, zmanjšan za odvedeno akontacijo dohodnine in prispevke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 8. 11. 2016 dalje (I. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške sodnega postopka v višini 825,70 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo in ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Tožnica je bila ravnateljica tožene stranke in s sklepom o imenovanju z dne 25. 6. 2011 ji je mandat pričel teči 1. 10. 2011 in je potekel dne 30. 9. 2016, ko se je upokojila. Tožnica je šele z dopisom - vlogo za izdajo ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 23. 11. 2016, torej po prenehanju delovnega razmerja, toženo stranko obvestila, da naj bi že 30. 9. 2015 izpolnila pogoje za starostno upokojitev. Pravdni stranki nista mogli skleniti nobenega dogovora o nadaljevanju delovnega razmerja, tožena stranka tudi s konkludentnimi ravnanji ni pristala na podaljšanje delovnega razmerja tožnice. Navedeno dejstvo izhaja tudi iz izpovedi priče A.A.. Tožnica je izpovedala, da se je njena personalna mapa nahajala pri njeni poslovni sekretarki, pri čemer se ne spomni, ali je poslovna sekretarka preverjala pogoje njene upokojitve in se ne spomni, da bi jo obvestila o izpolnitvi pogojev pred potekom mandata, pač pa jo je o tem seznanila šele po prenehanju delovnega razmerja. Sodišče je zmotno navedlo, da čeprav je priča A.A. izpovedala, da s strani tožnice ni bila obveščena o izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev, ji tega sodišče ni verjelo. Poslovni sekretarki je delo nalagala tožnica kot direktorica. Sodišče zmotno navaja, da ni bila dolžnost tožnice, da o izpolnjevanju pogojev za starostno upokojitev obvesti toženo stranko, kakor tudi, da ni bila njena dolžnost, da pogoje za starostno upokojitev sama preverja. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo glede določil 188. člena ZUJF, češ da je bila dolžnost tožene stranke, da preverja izpolnjevanje pogojev za upokojitev. Iz citiranega besedila izhaja, da ne gre za obveznost delodajalca, kar jasno izhaja iz uporabe besede "lahko". Tožnica je bila kot ravnateljica seznanjena z navodilom za izvajanje 188. člena ZUJF, kar je potrdila tudi priča B.B. iz Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, ko je izpovedala, da je govorila s tožnico in jo obvestila, da morajo biti vsi dogovori po 188. členu ZUJF sklenjeni v pisni obliki. Nenavadna je tudi navedba sodišča, da naj bi šlo za majhen kolektiv, ker je vsakdo o vsakomur vedel vse, torej tudi, kdaj se bo upokojil. Sodišče je storilo tudi bistveno kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklenitev dogovora že po naravi stvari predstavlja aktivno ravnanje obeh strank, kar pomeni, da bi se morali stranki o podaljšanju delovnega razmerja in o trajanju takšnega podaljšanja dogovoriti. Sodišče je tako storilo tudi bistveno kršitev pravil postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da so izpolnjeni pogoji po tretjem odstavku 188. člena ZUJF. Sodišče prve stopnje zmotno navaja, da naj bi med pravdnima strankama obstajal ustni dogovor. Ni nobene podlage za uporabo 17. člena ZDR‑1, saj je jasno, da med strankama ni bilo glede podaljšanja delovnega razmerja niti ustnega dogovora, saj stranki do zaključka delovnega razmerja sploh nista vedeli, da bi morala delovno razmerje podaljšati. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožnica podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Sodišče je pravilno razlagalo določbo drugega in tretjega odstavka 188. člena ZUJF. Po določbi 32. člena Zakona o zavodih direktorje zavoda, kar je bila tožnica, imenuje in razrešuje ustanovitelj, če ni z zakonom ali aktom o ustanovitvi za to pooblaščen svet zavoda. Sodišče je pravilno ocenilo izpovedbo A.A.. Zatrjevano določbo 36. člena ZDR-1, ki po pritožbenih navedbah nalaga obveznost zaposlenega obveščati delodajalca o vseh relevantnih okoliščinah delovnega razmerja, pa je potrebno povezati z določbo 188. člena ZUJF. Tožnica priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je pa na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Ni podana zatrjevana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti in sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in ti razlogi niso med seboj v nasprotju. Prav tako ni podana bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni podano nasprotje o odločilnih dejstvih med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov, in med samimi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

7. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter zaslišalo tožnico in priči A.A. in B.B. ter v soglasju s strankama prebralo izjavo priče C.C.. Sodišče je ob tem pravilno in popolno ugotovilo: - da je bila tožnica s sklepom z dne 25. 6. 2011 imenovana na delovno mesto ravnateljice za obdobje 5 let in ji je mandat začel teči z dnem 1. 10. 2011, - da je tožena stranka na podlagi navedenega sklepa s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, - da je tožnica dne 30. 9. 2015 izpolnila pogoje za starostno upokojitev, - da je tožnica tudi po 30. 9. 2015 opravljala funkcijo ravnateljice tožene stranke, in sicer do 30. 9. 2016, ko ji je potekel mandat in se je tudi upokojila, - da je tožena stranka dne 7. 7. 2016 sprejela sklep, da tožnici z dnem 30. 9. 2016 preneha delovno razmerje zaradi upokojitve, - da je tožnica na podlagi drugega odstavka 188. člena ZUJF prejela odpravnino, in sicer dvakratnik svoje zadnje plače v skupni višini 6.087,55 EUR.

8. Tožnica je izpolnila pogoje za starostno upokojitev 30. 9. 2015, pri čemer pa ni sklenila pogodbe o nadaljevanju delovnega razmerja do izteka mandata direktorja. Sodišče prve stopnje je ob navedenem presojalo, ali so bili izpolnjeni pogoji za uporabo tretjega odstavka 188. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012), pri čemer je prvi odstavek 188. člena ZUJF določal, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati javnemu uslužbencu, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine za moške na podlagi četrtega, v prehodnem obdobju pa tudi na podlagi petega odstavka 27. člena, v povezavi s prvim in drugim odstavkom 398. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

9. Pogodba o zaposlitvi javnemu uslužbencu preneha veljati na podlagi dokončnega sklepa, ki ga poda predstojnik prvi dan po izteku dveh mesecev od izpolnitve pogojev iz prejšnjega odstavka, pri čemer ima javni uslužbenec pravico do odpravnine v višini dveh poprečnih mesečnih plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece oziroma dveh zadnjih mesečnih plač zaposlenega, če je to zanj ugodneje, kot to določa drugi odstavek 188. člena ZUJF. Delovno razmerje javnemu uslužbencu pa ne preneha, če se delodajalec in javni uslužbenec za zagotovitev nemotenega delovnega procesa v roku dveh mesecev od izpolnitve pogojev dogovorita za nadaljevanje delovnega razmerja, pri čemer se določi tudi trajanje delovnega razmerja, javnemu uslužbencu pa po prenehanju delovnega razmerja pripada pravica do odpravnine v višini treh povprečnih mesečnih plač zaposlenega v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece oziroma treh zadnjih plač zaposlenega, če je to zanj ugodneje, kot to določa tretji odstavek 188. člena ZUJF. Tožnica s toženo stranko kot že navedeno ni sklenila dogovora o nadaljevanju delovnega razmerja, delovno razmerje ji je prenehalo šele po izteku mandata direktorja. Med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka tožnici izplačala ob prenehanju delovnega razmerja dve njeni plači in sicer 6.087,55 EUR, tožnica pa v predmetni zadevi vtožuje razliko v odpravnini v višini 3.043,77 EUR.

10. Bistveno vprašanje je, ali je z odmero tožničine odpravnine ob upokojitvi potrebno uporabiti prvi ali tretji odstavek 179. člena ZUJF: - v prvem odstavku 179. člena ZUJF odpravnina ob upokojitvi v pokoj znaša dve povprečni mesečni plači zaposlenega v RS za pretekle tri mesece oziroma dve zadnji plači zaposlenega, če je to zanj ugodneje; - v tretjem odstavku 179. člena ZUJF pa ne glede na določbo prvega odstavka tega člena zaposlenemu v javnem sektorju ob odhodu v pokoj pripada odpravnina v višini treh povprečnih plač zaposlenega v RS za pretekle tri mesece oziroma tri zadnje plače zaposlenega, če je to zanj ugodneje, če se upokoji v dveh mesecih po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do predčasne ali starostne pokojnine, v skladu z določbami Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

11. Dejstvo je, da se tožnica ni upokojila v predpisanem roku dveh mesecev, zato ni upravičena do odpravnine po tretjem odstavku 179. člena ZUJF. Za presojo upravičenosti do odpravnine po tretjem odstavku 179. člena ZUJF je torej ključno, da je tožnica izpolnila pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine 30. 9. 2015, pri čemer se je dejansko upokojila 30. 9. 2016. Tako je nepomembno pravno razlogovanje sodišča prve stopnje, ki je svojo odločitev oprlo med ostalim na določilo 31. člena ZDR-1, 13. člena ZDR-1 ter 18. člena OZ in 51. člena OZ. Ob tem je tudi brezpredmetno za odločitev ali se je bila tožena stranka dolžna seznaniti s pogoji za upokojitev tožnice, kot to sicer obrazloži sodišče. Bistveno torej je, da se tožnica ob izpolnjevanju pogojev za starostno upokojitev v predpisanih dveh mesecih ni upokojila, torej ji ne pripada odpravnina v višini treh plač. Takšno stališče je sprejelo pritožbeno sodišče v zadevah opr. št. Pdp 856/2017 z dne 10. 5. 2018 in Pdp 652/2015 z dne 26. 11. 2015. 12. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je pritožbi tožene stranke ugodilo in tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo, za kar je imelo pravno podlago v določilu pete alineje 358. člena ZPP.

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje na podlagi določil 154. člena ZPP in 155. člena ZPP. Sodišče je toženi stranki priznalo 300 točk za tožbo, 300 točk za zastopanje na prvem naroku, 150 točk za zastopanje na naslednjem naroku in 200 točk urnine, skupaj 950 točk in 19 točk za administrativne stroške, skupaj 969 točk oziroma 444,77 EUR in ob upoštevanju 22 % DDV skupaj 542,62 EUR. Tožnica je dolžna povrniti stroške stranskemu intervenientu v višini 450 točk za zastopanje na dveh narokih skupaj 206,55 EUR.

14. Pritožbeno sodišče je odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške postopka v višini 375 točk za pritožbo, administrativne storitve v višini 8 točk kar skupaj znaša 229,80 EUR, 22% DDV v višini 50,56 EUR, skupaj torej 280,36 EUR. Potrebni stroški ob upoštevanju takse v višini 140,00 EUR znašajo 420,36 EUR, kar je tožnica dolžna povrniti toženi stranki, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama. Odločitev temelji na določilu 165. člena ZPP.