Jedro

Od konkretne dejanske situacije v posamezni zadevi je odvisno, ali je mogoče tudi za zemljiškoknjižne vpise pred uveljavitvijo ZZK uporabiti novo določbo o triletnem roku za vložitev izbrisne tožbe iz drugega odstavka 102. člena ZZK. Upoštevanje krajših rokov iz novega zakona za vknjižbe, za katere je bil predlog vložen pred uveljavitvijo tega zakona, bi namreč v določenih situacijah privedlo do retroaktivnega učinka zakona in bi bila taka razlaga in uporaba novega zakona v nasprotju s prepovedjo iz prvega odstavka 155. člena URS.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je neveljavnost vpisov solastninske pravice na toženke v B listu pri vl. št. 249 k.o... pod Dn. št. 4228/74, Dn. št. 1919/92 in Dn. št. 1834/97. Zato je toženkam naložilo, da morajo izstaviti tako zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri ustreznih solastninskih deležih vknjižila solastninska pravica nazaj na F. R., M. R. in A. R.. Odločilo je še o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov proti stroškovni odločitvi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izreku pod točko 3 razveljavilo. Delno je ugodilo pritožbi toženk in sodbo sodišča prve stopnje v izrekih pod točkama 1 in 2 razveljavilo v delu, v katerem se nanašata na A. R. ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je pritožbo toženk zavrnilo in v nerazveljavljenem delu glede F. R. in M. R. potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Državno tožilstvo Republike Slovenije v pravočasni zahtevi za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva) izpodbija pravnomočni del sodbe sodišča druge stopnje in uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker sodišči nista uporabili določb 101. in 102. člena Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 33/95 - ZZK). Predlaga tako spremembo izpodbijanih sodb obeh sodišč, da se tožba kot prepozna zavrže, podrejeno pa, da se tožbeni zahtevek zavrne. Zahteva najprej povzema potek te pravde, nato pa vsebino odločitve v zadevi P 280/81, v kateri je bilo glede sedaj sporne nepremičnine ugotovljeno samo, da je izročilna pogodba z dne 7.9.1973 neveljavna, saj glede vl. št. 249 k.o... ni bilo ustreznega dajatvenega zahtevka. Za pravilno odločitev v tej zadevi je odločilna materialnopravna podlaga spora. Glede na trditveno podlago in tožbeni zahtevek gre za izbrisno tožbo proti tistemu, ki je z izpodbijano vknjižbo pridobil knjižno pravico.

Izbrisna tožba je vsebinsko urejena v 101. členu ZZK, roki za njeno vložitev pa so določeni v 102. členu ZZK. V tej zadevi je treba uporabiti drugi odstavek 102. člena ZZK o roku treh let od vložitve predloga za vpis vknjižbe, ki se izpodbija. Gre za strog in nepodaljšljiv materialni rok, saj z njegovim potekom pravica ugasne. V tej fazi postopka še sporna vpisa pod Dn. št. 4228/74 in Dn. št. 1919/92 sta bila izvedena na podlagi predlogov, ki sta bila vložena 20.6.1974 in 18.5.1992. Pravdni postopek, v katerem je bila ugotovljena neveljavnost izročilne pogodbe, ki je bila podlaga za oba vpisa, je bil pravnomočno končan 7.1.1983. Izbrisna tožba je bila vložena šele 3.3.1998 in je zato prepozna. Ker gre za rok materialnega prava, so napačni razlogi sodišča druge stopnje, da ni dolžno po uradni dolžnosti paziti na ta rok, napačni pa so tudi razlogi sodišča prve stopnje, da naj bi se v prejšnji pravdi odločalo o izvršilnem naslovu glede lastninske pravice, saj se je odločalo le o veljavnosti izročilne pogodbe, torej o obligacijskem razmerju.

Zahteva je bila vročena pravdnim strankam, ki nanjo niso odgovorile (tretji odstavek 375. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).

Zahteva ni utemeljena.

Zahteva je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni odločbi sodišča druge stopnje ali v določenih primerih tudi proti pravnomočni odločbi sodišča prve stopnje. Ker gre za izredno pravno sredstvo, so razlogi izpodbijanja ožji kot pri rednih pravnih sredstvih. V primerjavi z revizijo, ki je tudi izredno pravno sredstvo, pa je pri zahtevi preizkus izpodbijane odločbe še bolj omejen, saj vrhovno sodišče nima pooblastila za uradni preizkus pravilne uporabe materialnega prava. Po prvem odstavku 391. člena ZPP se mora omejiti le na preizkus kršitev, ki jih državno tožilstvo uveljavlja v zahtevi.

Očitek neuporabe 101. člena ZZK, ki vsebinsko ureja institut izbrisne tožbe, v zahtevi ni obrazložen. Zato se je vrhovno sodišče moralo omejiti le na vprašanje, ali bi morali sodišči v tej zadevi uporabiti določbo drugega odstavka 102. člena ZZK, ki določa triletni rok za vložitev izbrisne tožbe proti tistemu, ki je pridobil pravico z izpodbijano vknjižbo, torej proti takoimenovanemu neposrednemu pridobitelju. Rok teče od vložitve predloga za vpis izpodbijane vknjižbe.

ZZK je na podlagi 149. člena začel veljati 30. dan po objavi v uradnem listu, torej 16.7.1995. Tožnika sta izbrisno tožbo vložila 3.3.1998, torej po uveljavitvi tega zakona. Vendar to ne pomeni, da je mogoče v tej pravdni zadevi uporabiti vse določbe novega zakona. Pred uveljavitvijo ZZK so se za izbrisno tožbo uporabljala pravna pravila zemljiškoknjižnega prava, ki so vprašanje rokov za vložitev izbrisne tožbe urejala drugače, pri izbrisni tožbi proti neposrednemu pridobitelju pa so odkazovala na vsakokrat veljavna pravila oziroma zakonske določbe o zastaranju terjatev, torej na bistveno daljše roke. ZZK ni uredil, kako se v prehodnem obdobju rešuje vprašanje različne dolžine starih in novih rokov za vložitev izbrisne tožbe. V podobni situaciji vprašanja različnih rokov za priposestvovanje ob uveljavitvi Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih in vprašanja različnih zastaralnih rokov ob uveljavitvi Zakona o obligacijskih razmerjih je sodna praksa iskala pravilne rešitve o upoštevanju starih in novih rokov v različnih dejanskih situacijah v prehodnem obdobju. O teh vprašanjih so bila sprejeta tudi načelna pravna mnenja. Če so stari roki iztekli pred uveljavitvijo novega zakona, novih rokov ni bilo mogoče uporabiti, čeprav je bila tožba vložena po uveljavitvi novega zakona. Če so ob uveljavitvi novega zakona prejšnji roki še tekli, so se nove zakonske določbe upoštevale tako, da priposestvovalni ali zastaralni roki niso mogli izteči kasneje, kot je znašal nov krajši rok od uveljavitve novega zakona naprej. Če pa je bil preostanek starega roka ob uveljavitvi novega zakona krajši od novega roka, so se upoštevali stari roki.

Pravkar povedano pomeni, da je od konkretne dejanske situacije v posamezni zadevi odvisno, ali je mogoče tudi za zemljiškoknjižne vpise pred uveljavitvijo ZZK uporabiti novo določbo o triletnem roku za vložitev izbrisne tožbe iz drugega odstavka 102. člena ZZK.

Upoštevanje krajših rokov iz novega zakona za vknjižbe, za katere je bil predlog vložen pred uveljavitvijo tega zakona, bi namreč v določenih situacijah privedlo do retroaktivnega učinka zakona in bi bila taka razlaga in uporaba novega zakona v nasprotju s prepovedjo iz prvega odstavka 155. člena Ustave Republike Slovenije.

Zahteva v tej zadevi uveljavlja stališče, da bi morali sodišči uporabiti nov triletni rok iz drugega odstavka 102. člena ZZK za vložitev izbrisne tožbe glede vknjižb, ki sta bili predlagani 20.6.1974 in 18.5.1992, tožba pa je bila vložena 3.3.1998. To stališče bi bilo v obravnavani zadevi pravilno, če bi bila tožba vložena več kot tri leta po uveljavitvi novega zakona. Ker pa je vložena prej, bi bilo mogoče novi rok upoštevati le, če bi ob uveljavitvi ZZK še tekel stari rok in bi bil preostanek tega roka daljši od polnega, vendar krajšega novega triletnega roka. Take situacije pa zahteva ne zatrjuje in se tudi ne sklicuje na prejšnje materialnopravne predpise in pravila o rokih za izbrisno tožbo. Zato seveda tudi ne zatrjuje situacije, da so in na podlagi katerih prejšnjih predpisov so roki za vložitev izbrisne tožbe potekli že pred vložitvijo tožbe.

Vrhovno sodišče je že poudarilo, da je preizkus izpodbijane odločbe v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti omejen le na kršitve (materialnega in procesnega prava), ki jih uveljavlja državno tožilstvo. V obravnavani zadevi kljub dejstvu, da sta bili sporni vknjižbi predlagani že 20.6.1974 in 18.5.1992, zahteva ne uveljavlja zmotne uporabe materialnega prava o takrat veljavnih rokih za vložitev izbrisne tožbe, ampak le neuporabo triletnega roka iz drugega odstavka 102. člena ZZK. Ugotovljena dejanska situacija v tej zadevi pa iz že prej pojasnjenih razlogov ne omogoča uporabe te nove zakonske določbe.

Zato je vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP zavrnilo neutemljeno zahtevo.