Jedro

ZZRZI je predvidel možnost delodajalca, da invalidu ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem zagotovi, da mu drugi delodajalec ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na ustreznem delu. Takšna možnost pa ni obstajala vse do določitve komisije za ugotavljanje razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu dne 1.1.2006. To pomeni, da do tedaj delovnemu invalidu II. ali III. kategorije ni bilo mogoče zakonito odpovedati pogodbe in je tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu, ki jo je prejela tožnica kot invalidka III. kategorije, nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice pri toženi stranki in odpoved razveljavilo (točka 1 izreka), naložilo toženi stranki, da tožnico pozove nazaj na delo z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, ji vpiše delovno dobo v delovno knjižico ter plača zaostale prispevke in davke iz delovnega razmerja, tožnici pa izplača zaostale plače za čas od prenehanja delovnega razmerja dalje, to je od 12. 1. 2005, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dospelosti vsakomesečnega izplačila plače dalje, do plačila, v osmih dneh pod izvršbo (točka 2 izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo stroškov postopka (točka 3 izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP-UPB2, Ur. l. RS št. 36/2004). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno povzelo določbe 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. 42/2002), kjer je opredeljeno posebno varstvo invalidov zaradi ugotovljene invalidnosti II. in III. kategorije, pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Prav tako je pravilno ugotovilo, da določbe 102. do 105. člena ZPIZ-1 niso veljale pred datumom 1. 1. 2005. Vendar o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami), ki se nanašajo na invalide. Določba 1. odstavka 140. člena navedenega predpisa je določala obveznost delodajalca, da mora invalidu v sodelovanju z zavodom za zaposlovanje zagotoviti ustrezno delo v drugi organizaciji oziroma pri delodajalcu, če zaradi narave dejavnosti, organizacije dela in glede na preostalo delovno zmožnost zavarovanca (invalida) v organizaciji oziroma pri delodajalcu ni dela. To pomeni, da je možna zaposlitev tudi pri drugem delodajalcu, s pogojem, da gre za ustrezno delo, primerno preostali delovni zmožnosti invalida, strokovni izobrazbi in usposobljenosti. Mnenje o tem daje invalidska komisija pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožena stranka je za tako mnenje zaposlila in ker je bilo mnenje komisije glede predvidenega dela tožnice pozitivno, in ker se je pokazala potreba po takem delu pri družbi XY d.d., je tožena stranka utemeljeno podala tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi, s ponudbo sklenitve nove pogodbe pri navedenem drugem delodajalcu. ZDR namreč nikjer ne določa, da delodajalec ne sme ponuditi drugega ustreznega dela pri drugem delodajalcu in to tudi ni v nasprotju s citiranimi določbami 1. odstavka 140. člena ZPIZ. Tožena stranka je zaprla svojo dislocirano enoto v Velenju, kjer je delala tudi tožnica, o tem je bil sprejet program razreševanja presežnih delavcev in na tej podlagi je bila tožnici ponujena sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi pri drugi XY d.d.. Tožena stranka pri drugih svojih enotah v Ljubljani in v Škofji Loki za tožnico nima drugega ustreznega dela. Zaradi tega je preko zavoda za zaposlovanje pridobila zaposlitev pri drugem delodajalcu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je v skladu z določilom 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Bistveni očitek pritožbe sodišču prve stopnje, namreč, da ni upoštevalo do 31. 12. 2004 veljavne določbe 1. odstavka 140. člena ZPIZ, ne drži. Zakon o invalidskem in pokojninskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92) je v svojem 1. odstavku 140. člena, na katerega se sklicuje tožena stranka, določal, da mora delodajalec v sodelovanju z zavodom za zaposlovanje zagotoviti ustrezno delo v drugi organizaciji oziroma pri delodajalcu delovnemu invalidu II. ali III. kategorije invalidnosti, če zaradi narave dejavnosti organizacije dela in glede na preostalo delovno zmožnost zavarovanca v organizaciji oziroma pri delodajalcu ni dela, na katerega bi ga bilo mogoče razporediti. Vendar pa je 104. člen ZPIZ veljal le do uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99). ZPIZ-1 je pričel veljati 1. 1. 2000. Dolžnosti delodajalca v zvezi s premestitvijo delovnega invalida so bile v tem predpisu opredeljene v 101. členu. V 1. odstavku tega člena je določena obveznost delodajalca, da zavarovanca, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije in ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, obdrži v delovnem razmerju in ga premesti na delovno mesto, primerno njegovi preostali delovni zmožnosti in strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti, oziroma mu je dolžan zagotoviti poklicno rehabilitacijo in dela s krajšim delovnim časom od polnega, razen v primerih, ko mu lahko skladno s tem zakonom prekine delovno razmerje. Ti primeri so opredeljeni v 102. členu ZPIZ-1 in sicer v 1. odstavku 102. člena ZPIZ-1 določeno, da delovnemu invalidu s preostalo delovno zmožnostjo lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu ni mogoče zagotoviti delovnega mesta oziroma dela s krajšim delovnim časom od polnega, v skladu s členom 101 ZPIZ-1. Delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi tudi delovnemu invalidu s preostalo delovno zmožnostjo, če delovni invalid brez opravičljivih razlogov v določenem roku ne nastopi poklicne rehabilitacije ali je ne konča v določenem roku, če ne izpolnjuje obveznosti, določene v pogodbi o poklicni rehabilitaciji, če ne nastopi dela na drugem delovnem mestu, določenim v skladu z določbo člena 101 tega zakona in v primeru, če ne prične z delom s krajšim delovnim časom od polnega (2. odstavek 102. člena ZPIZ-1). Razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. odstavka 102. člena ZPIZ-1 ugotovi posebna komisija, ki jo sestavlja predstavnik zavoda, predstavnik Inšpektorata Republike Slovenije za delo, predstavnik zavoda za zaposlovanje in predstavnik delodajalcev ter sindikatov (1. odstavek 103. člena ZPIZ-1). Navedeno komisijo določi minister, pristojen za delo (3. odstavek 103. člena ZPIZ-1).

V Uradnem listu Republike Slovenije št. 26/2003 je bilo objavljeno prečiščeno besedilo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-UPB1), kjer so bile povzete citirane določbe 101 - 104 ZPIZ-1. Z zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1E, Ur. l. RS, št. 135/2003), ki so začele veljati od 1. 1. 2004 dalje, so bile spremenjene določbe 101. in 102. člena ZPIZ-1, vendar v teh spremembah ni določbe, da delodajalec lahko ponudi delavcu, pri katerem je ugotovljena invalidnost II. ali III. kategorije invalidnosti, opravljanje drugega dela pri drugem delodajalcu. Prečiščeno besedilo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-UPB2, Ur. l. RS, št. 20/2004) povzema citirane določbe 101. in 102. člena iz ZPIZ-1E, medtem ko v svojem 446. členu določa odlog implementacije člena 102 (prenehanje delovnega razmerja delovnemu invalidu), ob upoštevanju sprememb in dopolnitev iz ZPIZ-1C - Ur. l. RS, št. 81/2000 z dne 15. 9. 2000 in že omenjenega ZPIZ-1E, do sprejetja novega zakona o usposabljanju in zaposlovanju invalidov, vendar najpozneje do 1. 1. 2005. V prehodni določbi ZPIZ-1C je bilo namreč v zvezi z zgoraj navedeno komisijo, ki ugotavlja razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu, določeno, da se določbe členov 102 do 105 ZPIZ-1 pričnejo uporabljati z datumom uveljavitve novega zakona o usposabljanju in zaposlovanju invalidov, vendar najpozneje s 1. 1. 2004 (člen 74 ZPIZ-1C).

Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI - Ur. l. RS, št. 63/2004), ki je pričel veljati 25. 5. 2004, je v svojem 1. odstavku 40. člena sicer predvidel možnost delodajalca, da je invalidu ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem, zagotovil, da invalidu drugi delodajalec ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na ustreznem delu. Dejansko pa taka možnost ni obstajala, glede na že omenjeno obveznost iz 3. odstavka 103. člena ZPIZ-1, ki se nanaša na določitev komisije za ugotavljanje razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu. Komisija je bila namreč določena šele s Pravilnikom o načinu dela komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (Ur. l. RS, št. 117/2005), ki je pričel veljati 1. 1. 2006. To pa pomeni, da po določbi 1. odstavka 116. člena ZDR, glede na citirane predpise o pokojninskem in invalidskem zavarovanju do začetka veljavnosti omenjenega pravilnika, ni bilo mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu II., ali III. kategorije invalidnosti. To velja tudi za sporno odločitev tožene stranke, da tožnici odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga v smislu 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR in ji ob tem ponudi v podpis pogodbo o zaposlitvi pri drugem delodajalcu. Zaradi tega je pravilno sklicevanje sodišča prve stopnje na določbe ZPIZ-1-UPB2 in ZDR, opisane v obrazložitvi, na podlagi katerih je ugotovilo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice pri toženi stranki ni bila zakonita. Pri tem se je sicer brez potrebe spuščalo v ugotavljanje, ali je bilo delo pri drugem delodajalcu ustrezno ali ne.

Tožena stranka se torej zmotno sklicuje na veljavnost določbe 1. odstavka 140. člena ZPIZ/92, ki je s 1. 1. 2000 prenehala veljati. Prav tako ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na sprejeti program razreševanja presežnih delavcev. Tožena stranka v sporu takega programa ni omenjala ali se nanj sklicevala, prav omenjene navedbe pritožbeno sodišče v smislu določbe 286. člena ZPP ni moglo upoštevati, saj gre za pritožbeno novoto. Ne glede na to je v zvezi s tem potrebno opozoriti, da velja posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu iz poslovnega razloga, v smislu 1. odstavka 116. člena ZDR tudi v primeru, če gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, kot je opredeljeno v členih 96 do 102 ZDR.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije stroške pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).